Ameriški časnik The Wall Street Journal je nenavadno energetsko politiko Nemčije že januarja 2019 označil za "najneumnejšo na svetu" (vir). Ob hkratnem odklapljanju jedrskih elektrarn se je ta država minula leta tudi vedno bolj naslanjala na uvoz ruskega zemeljskega plina. Kako naivno je bilo to početje, danes niti ne kaže izgubljati besed: medtem ko jedrska energija zagotavlja državi energetsko suverenost, je zanašanje na ruski zemeljski plin delalo Nemčijo vse bolj odvisno od muhavega Putinovega avtokratskega režima, ki mu je bila ta odvisnost seveda dobrodošla.         

Nemčija je od šestdesetih let 20. stoletja zgradila vsega skupaj 36 jedrskih reaktorjev. Največji delež pri oskrbi države z električno energijo so ti dosegli leta 1997, ko so pokrivali skoraj tretjino vseh potreb. Toda v nemški družbi je bilo ves čas prisotno tudi močno protijedrsko gibanje, ki je s stranko Zeleni leta 1983 vstopilo še v nemški parlament. (Ob Nemčiji se morda le še Kalifornija lahko pohvali s podobno močnim okoljevarstvenim gibanjem.) Leta 2000 so Zeleni znotraj rdeče-zelene koalicije Gerharda Schröderja izpogajali izstop Nemčije iz rabe jedrske energije v doglednem času. Angela Merkel, ki je sprva zagovarjala podaljšanje obratovanja nemških jedrskih elektrarn, pa je dan po nesreči v Fukušimi marca 2011 sklenila kar takoj začeti z njihovim postopnim odklapljanjem iz omrežja. Pred Fukušimo je Merklova verjela, da v tehnološko visoko razviti državi z visokimi varnostnimi standardi ne more priti do takšne nesreče, po Fukušimi pa si je premislila, je rekla. Hkrati pa je takrat s to odločitvijo o zaprtju jedrskih elektrarn notranjepolitično učinkovito vzela nemškim Zelenim veter iz jader. 

"Jedrska energija je do podnebja prijazna in je v boju s podnebnimi spremembami ne gre zavreči."

Dodajmo, da je pri jedrski elektrarni v Fukušimi šlo za starejše jedrske reaktorje druge generacije, ki so bili veliko manj varni od jedrskih reaktorjev tretje generacije, ki so jih v Nemčiji odklapljali iz omrežja v zadnjih letih. Statistično gledano so jedrske elektrarne sploh veliko bolj varne od recimo termoelektrarn na premog ali plinskih elektrarn, saj gre na njihov račun neprimerno manj smrtnih žrtev (vir). Zadnje tri jedrske elektrarne, ki so jih v Nemčiji sredi aprila letos odklopili iz omrežja, pa so spadale po varnosti v sam svetovni vrh. Z izstopom Nemčije iz rabe jedrske energije gre poleg tega v nič tudi vrhunsko znanje iz gradnje in vzdrževanja jedrskih elektrarn, ki se je skozi desetletja nabralo v koncernu Siemens.

+++ 

Nemškega kanclerja Olafa Scholza je nazadnje z odprtim pismom poskušala k spremembi odločitve o odklopu preostalih treh nukleark iz omrežja pripraviti še mednarodna skupina uglednih klimatologov ter drugih znanstvenikov in podpornikov. Njihov argument je bil jasen: jedrska energija je do podnebja prijazna in je v boju s podnebnimi spremembami ne gre zavreči. Še posebej pa je ne gre nadomeščati z dodatnimi termoelektrarnami na premog, kar ima zdaj v načrtu Nemčija.

Po drugi strani pa zagovorniki ponovnega večjega nemškega naslanjanja na najbolj umazano fosilno gorivo mirijo, da gre le za začasen ukrep in da je bilo treba jedrsko energijo tako ali drugače dokončno spraviti z mize zato, da bi se lahko toliko bolj okrepila vlaganja v obnovljive vire in plinske elektrarne. Jedrska energija naj bi namreč kot zanesljiv brezogljični vir električne energije kradla pozornost investitorjev od obnovljivih virov energije. Kakor koli, pred Nemčijo so zdaj leta, zaznamovana s še večjo potrošnjo premoga, še večjimi izpusti toplogrednih plinov, predvsem pa s še višjimi cenami elektrike in najverjetneje tudi manjšo varnostjo preskrbe z njo. 

Sončna in vetrna energija imata ob svojih prednostih tudi pomanjkljivosti. Ena od njih je ta, da vetrne farme in sončne elektrarne za svojo postavitev ob enaki ali podobni moči zahtevajo neprimerno več prostora kot pa jedrske elektrarne. Poleg tega se v proizvodnji vetrnih turbin in solarnih panelov potrošijo velike količine fosilnih goriv, še zlasti premoga. Ključno pa je to, da oskrba z vetrno in sončno energijo preveč niha in da za stanovitnost oskrbe z brezogljično električno energijo dodatno potrebujemo takšen stabilen vir, kot je jedrska energija.

"Stanovitna oskrba z energijo iz fosilnih in jedrskih goriv je Nemčiji v drugi polovici 20. stoletja zagotavljala gospodarski razvoj brez primere, znan kot t.i. nemški gospodarski čudež."

Rešitev za nihanje oskrbe s sončno in vetrno energijo naj bi sicer predstavljali baterijski hranilniki električne energije, ki naj bi omrežje oskrbovali z energijo takrat, ko bi imele vetrne in sončne elektrarne premajhno proizvodnjo. Toda baterijski hranilniki, ki so danes na voljo v Evropi, lahko prevzamejo kvečjemu toliko električne energije, kot je proizvedejo elektrarne v poldrugi minuti. Do leta 2030 naj bi kapaciteta baterijskih hranilnikov po nekaterih načrtih sicer narasla na desetkratno vrednost današnje, kar pa bo pri današnji porabi še vedno zadoščalo zgolj za petnajst minut preskrbe z električnim tokom (vir).  

Kako bomo torej s takšnimi hranilniki prestavljali poletne viške sončne energije v zimski čas? Zdi se, kot da Nemci načrtujejo, da bodo v primeru domačega pomanjkanja električne energije le-to preprosto dokupovali v tujini, recimo v francoskih nuklearkah. Toda v primeru, da bi se tudi druge evropske države začele zgledovati po Nemčiji, kje bo potem tista tujina, iz katere bodo le-te lahko ob pomanjkanju dokupovale manjkajočo električno energijo?

+++

Stanovitna oskrba z energijo iz fosilnih in jedrskih goriv je Nemčiji v drugi polovici 20. stoletja zagotavljala gospodarski razvoj brez primere, znan kot t.i. nemški gospodarski čudež. Ker je vlaganje v obnovljive vire energije povezano z izjemno visokimi finančnimi vložki in višjimi cenami elektrike, je manj verjetno, da bodo manj razvite države sveta kmalu šle po isti poti. Če je premog način, kako najceneje postaviti hrano na mizo, bodo v revnejših državah pač še vedno prej izbrali to tehnologijo. In bogate družbe, ki so svojo blaginjo utemeljile na jedrski in fosilni energiji, niso v stanju, da bi jim zaradi tega delile moralne nauke.   

Medtem ko v mednarodni okoljevarstveni organizaciji Greenpeace te dni proslavljajo zaprtje zadnjih nemških nukleark, nimajo namena hkrati obešati na veliki zvon, da so pravzaprav uspešno lobirali proti brezogljični energiji. Pa tudi za drugo veliko okoljevarstveno organizacijo WWF, ki je bila sicer ustanovljena za ohranjanje divjih živali, je to trenutek slavja (vir) in nevarnost vetrnih turbin za prosto živeče ptice je za njo nenadoma stopila v ozadje.

"Nemški novinar Axel Bojanowski izpostavlja, da največjim okoljevarstvenim organizacijam, kot so Greenpeace, WWF ali Sierra Club, ni nikoli zares šlo za naravo, temveč za nadzor, njihova zgodovina pa da se bere kot vojna napoved proti človeštvu."

Brez okoljevarstvenih aktivistov bi se sicer naravi slabo pisalo. Toda nemški novinar Axel Bojanowski izpostavlja, da po drugi strani prav največjim okoljevarstvenim organizacijam, kot so Greenpeace, WWF ali Sierra Club, ni nikoli zares šlo za naravo, temveč za nadzor, njihova zgodovina pa da se bere kot vojna napoved proti človeštvu (vir). Njihov boj je bil tako usmerjen proti kmetijstvu, genskemu inženiringu (npr. proti gojenju riža s povečano vsebnostjo vitamina A), zaščiti pred malarijo, oskrbi z energijo, surovinami in pravzaprav proti vsemu, kar daje človeštvu možnost za inovacije in blaginjo.

"Odrekali so hrano lačnim, zdravljenje bolnim, življenjsko pomembno energijo revnim in rodnost ženskam." Ameriški fizik Amory Lovins je kot pripadnik mednarodne zveze okoljevarstvenih organizacij Friends of the Earth ob neki priložnosti izjavil: "Po mojem mnenju bi bilo skoraj katastrofalno, če bi odkrili vir čiste, poceni in obilno prisotne energije – zaradi tega, kar bi z njo naredili."