Osvetljevanje v predhodnem prispevku z naslovom Tabu vzporednih ustavnih temeljev slovenske politične "sredine"(vir) omogoča konstruktivno utemeljevano javno razpravo z uvidom v "še eno prevaro komunistov, ki so prevarili pisce nove slovenske ustave in jim podtaknili delitev" (cit. po anonimiziranem komentatorju APMMB2 na tem portalu). To odstira jedrni problem permanentne tranzicije (precizneje: razkola) slovenskega naroda in države od osamosvojitve 25. junija 1991 dalje. V srži problema je konflikt med dvema medsebojno izključujočima hierarhično temeljnima vrednotama, in sicer na eni strani prototalitarnim prokomunizmom in na drugi strani prodemokratično pravno državo. Izid konflikta je v okoliščinah konkretnih zadev, ki vplivajo na skupnost, ali v prid prvonavedenega ali v prid drugonavedenega temelja. V tem je čista bít delovanja mehanizma našega permanentnega razkola. Med »akutnimi« primeri, ob katerih se odraža ta temeljno vrednotna tranzicija oziroma razkol, so "čakalne vrste v zdravstvu, neučinkoviti in koruptivni strateški sveti posvečenih, dvolična zunanja politika, vpletanje v delo Ustavnega sodišča", in še in še (cit. smiselno po Tilen Majnardi, Alternativa "muzejski" interpelaciji, vir).

Ob navedenem temeljno vrednotnem konfliktu je znotraj tistega dela prodemokratičnega političnega telesa, v katerem radi eden drugega javno promoviramo z besedama "liberalna sredina", poseben podproblem tabú opustošenja volilnega zaupanja in pomanjkljivega razumevanja enačbe pravne države. Tabúizirana odsotnost konstruktivno utemeljevane javne razprave onemogoča nastanek kakršnekoli pristno liberalno-sredinske stranke. Vse to nas sili k nezaupljivemu, iracionalnemu beganju od ene vsebinsko votle, medijsko nekritično spromovirane, domnevno "liberalno-sredinske platforme" (SAB, SMC, LMŠ) do druge (Gibanje Svoboda), in k naslednjim. Ta problem in možna rešitev sta bila precizno osvetljena v seriji prispevkov, začénši s prispevkom Brezvsebinska gibanja kot je bila DL pustošijo po zaupanju v volilnem telesu – "Kako naprej?" z dne 2. 9. 2018 in končávši s prispevkom Indoktrinacija s Stanetom Kavčičem ovira nastanek pristno liberalne stranke z dne 27. 10. 2018 (vir, vir, vir, vir in vir). 

Problem je nedavno lucidno osvetlil Janez Janša, predsednik vsem na očeh preko desetletje sistemsko-strukturno eskalirano napadane prodemokratične stranke SDS, v smeri, "da so bile vse te kvazi liberalne stranke brez korenin in trajnostnega momenta le instant satelit #globokadržava za lovljenje naivnih volivcev" (cit. po viru, 24. 4. 2023).

V srži problema slovenske "liberalne sredine" kot dela prodemokratičnega volilnega telesa gre za opustošenje intimne sredice zaupanja. Bít katerekoli, torej tudi "liberalno sredinske" politične stranke je v varstvu lastnih volilnih varovancev. Čisto jedro (lat.: essentia) delovanja pristne politične stranke je odnos med lastnimi volilnimi varovanci, ki niso nujno člani te stranke, in z njihove strani na volitvah izvoljenimi pooblaščenci. Bít delovanja je varstvo oseb, ki so ji na volitvah podelile volilno pooblastilo, pristna politična stranka jim dolguje polno varstvo. V tej luči je prišlo v "liberalno-sredinskem" delu prodemokratičnega volilnega telesa do posebej hudega opustošenja intimne sredice zaupanja zaradi dejanj in opustitev s strani akterjev stranke Državljanska lista Gregorja Viranta (DLGV). Okoliščine tega so tabú, saj niso bile nikoli dovolj pojasnjene v konstruktivno utemeljevani javni razpravi. 

Politična stranka DLGV je pozno v oktobru 2011 presenetila širšo slovensko javnost z napovedjo ustanovitve "reformne, liberalno-sredinske" politične platforme. To je sovpadlo s sočasnim eskaliranjem vzporedno temeljno vrednotno sorodnega gibanja Lista Zorana Jankovića - Pozitivna Slovenija. Voditelja obeh gibanj sta rodbinsko povezana. Čeprav presenetljiva ozadja niso bila nikoli javno povsem pojasnjena, je DLGV v nekaj tednih pridobila pospešeno rastoče anketno zaupanje "liberalno sredinskega" dela prodemokratičnega volilnega telesa. Nato je prišlo do javne objave o vprašljivem poslovanju predsednika stranke, ki kaže na njegovo pomanjkljivo razumevanje enačbe (prodemokratične) pravne države, kar je načelo anketne trende, tako da so ob izidu predčasnih volitev v Državni zbor Republike Slovenije 4. decembra 2011 pristali na 8,37 %. Ob načetem volilnem zaupanju so stranko preimenovali v Državljanska lista (DL) in iz imena ukinili predsednikove inicialke.

Kot izrazito "reformno" samodeklarirani so v začetku leta 2012 skupaj z nekaterimi drugimi strankami oblikovali izrazito reformno prodemokratično Vlado Republike Slovenije, ki jo je izvršilno vodil Janez Janša. Reformna učinkovitost vlade se je tekom leta stopnjevala, ob čemer je prihajalo do uličnih neredov in pregretih političnih odnosov. Dokončno je vlada povečala svoj reformni pritisk v sredini decembra z napovedjo zgodovinske reforme in preiskave več desetletnega kriminalnega ozadja slovenskih bank – "Današnja odločitev US je branik slovenski suverenosti. Varuje blaginjo ljudi ter omogoča preiskavo zgodovinskega ropa slovenskih bank". (cit. po viru, 19. 12. 2012). Preobrat v prid zgodovinski reformi in preiskavi bančnega kriminala je nastopil v obliki odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-II-1/12-23 in U-II-2/12-22 z dne 17. 12. 2012 (vir), s katero se ni dovolilo referendumov zoper Zakon o slovenskem državnem holdingu in Zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank, s katerimi bi se lahko blokiralo reformo in preiskavo. In prav v teh zgodovinsko reformnih okoliščinah je izrazito "reformno" samodeklarirana stranka DL takoj ob začetku leta 2013 vrgla reformno, prodemokratično Vlado Republike Slovenije, kar kaže na njihovo pomanjkljivo razumevanje enačbe prodemokratične pravne države.

To je v pristno liberalno-sredinskem delu prodemokratičnega volilnega telesa opustošilo intimno sredico zaupanja do reformnih, liberalno-sredinskih gibanj. Od tega si še danes (2023) nismo opomogli. Krivdo za opustošeno volilno zaupanje in pravne države se je mestoma, ob siceršnjem mnogoletno tabúiziranem molku, prelagajoč z enega mnenjskega voditelja "liberalne sredine" na drugega, (delno) osvetlilo takole: 

Tomaž Štih je krivdo za opustošenje volilnega zaupanja in pravne države (delno) osvetlil in preložil na Gregorja Viranta takole: "[…] Krivda je v glavnem v napačni oceni predsednika stranke Gregorja Viranta, ki je takrat ocenil, da je bolj pomembno, da sledi načelom pravne države, za katere se je kasneje izkazalo, da to sploh niso načela pravne države, kot pa političnim interesom stranke, da reformira […]." (cit. po viru, 3. 1. 2016).

Rado Pezdir pa je (delno) osvetlil koruptivnost v DL in preložil krivdo v smer Janeza Šuštaršiča in Tomaža Štiha takole: "[…] Pravzaprav vas zalijejo neki lobiji, interesne skupine, preden se obrnete, je vaša politična stranka leglo korupcije in to je Državljanska lista tudi na primer postala. [Ob odhodu je dr. Janez Šušteršič] izpustil iz rok že vse, in enako je izpustil iz rok, da bi korumperje malo bolj preganjal, jih je v eni točki, ampak ni bil dosleden. Recimo Tomaž Štih je tipičen primer nekoga, ki mu zmanjka hrbtenice takrat, ko je treba karkoli narediti, ko je treba zaustaviti zadeve. In mislim, da bo on pred slovensko zgodovino bo moral marsikaj odgovarjat, sploh pa pred volivci, ki so Državljansko listo videli kot neko liberalno stranko z neko integriteto […]." (cit. po viru, 15. 3. 2014).

Z navedenem so primeroma osvetljene okoliščine zrušenja pristno reformne, prodemokratične vlade s strani "reformno, liberalno-sredinsko" samodeklarirane politične stranke DL v začetku leta 2013, in to ob izrazito ugodnih okoliščinah za izvedbo zgodovinske reforme in preiskave kriminala slovenskih bank. Okoliščina je tudi zgolj (delno) razkritje indicev krivde in korupcije med navajanimi akterji stranke DL, ob sicer mnogoletno tabúiziranem manjku konstruktivne javne razprave o tem. V teh okoliščinah so ostali akterji do danes (2023) promovirani mnenjski voditelji "reformnega, liberalno-sredinskega" dela prodemokratičnega političnega prostora. 

Takšne okoliščine so neusahljivi vir persistiranega opustošenega zaupanja v tej skupnosti. Tabúizirana zloraba volilnega zaupanja sili pripadnike v potlačenje psihološke frustracije in iracionalno odzivanje. Namesto da bi se potom konstruktivno utemeljevane javne razprave racionalno ozavestilo in razrešilo problem. To nas še danes sili k nezaupljivemu, iracionalnemu beganju od ene vsebinsko votle, medijsko nekritično spromovirane, domnevno "liberalno sredinske« platforme (PS, SAB, SMC, LMŠ) do druge (GS), in k naslednjim ...