Ustavno sodišče lahko postane problem za Golobov sončni dvor, ovira na poti prevzema nacionalke, ki ga je ustavila presoja ustavnosti razvpite novele Zakona o RTV Slovenija. Odločitev ustavnih sodnikov bo zato pomemben preizkus sodniške integritete, neodvisnosti in načelnosti. Ne glede na to, kako se bodo odločili, je nujno, da njihovo odločitev spoštujemo. Kajti ustavno sodišče ni le vrhovni varuh ustavnosti in zakonitosti, temveč je tudi institucija, ki skrbi za zaščito demokratičnih pravnih standardov in vladavine prava, če je to potrebno. 

Ustavno sodišče torej na nek način odloči, kaj je prav. Včasih nam morajo ustavni sodniki tudi razložiti, kaj je v neki družbi dopustno, moralno sprejemljivo - in kaj ni. Včasih so na rešetu celo zgodovina in zgodovinske osebnosti, o katerih imamo ljudje morda popačeno sliko, saj na stvari gledamo subjektivno. Dober primer je Josip Broz Tito, o katerem ima polovica Slovencev še vedno pozitivno mnenje, čeprav so zgodovinarji, sociologi in pravniki že zdavnaj dokazali, da je šlo za avtokrata, ki je bil v začetnem obdobju svoje večdesetletne vladavine tudi diktator, morilec in vojni zločinec.

O tem, kaj pravzaprav simbolizira Tito, je ustavno sodišče jasno in natančno zapisalo v svoji odločbi glede Titove ceste v Ljubljani, ko je Mestni občini Ljubljana prepovedalo, da po Titu poimenuje cesto. Nekatere je odločitev ustavnih sodnikov presenetila, celo začudila, toda po drugi strani je presenetilo tudi to, da je ljubljanski župan Janković umestil Titovo cesto takorekoč kot glavno prometnico do osrednjega mestnega pokopališča. Žale pa simbolizirajo grobove in smrt. Janković je s tem nezavedno sporočil, kje vidi Tita: v sferi smrti.

Kakorkoli, namera, da se v slovenski prestolnici rehabilitira Tita, je takrat spodletela in ustavno sodišče je ponovilo ugotovitve glede prejšnjega sistema: ni bil demokratičen, sistematično je kršil temeljne človekove pravice in svoboščine. V tem sistemu je bila na vrhu piramide Komunistična partija, ki je imela v Sloveniji absolutno oblast vse do spomladi 1990. Takšna stranka bi bila danes v vsaki normalni državi seveda prepovedana - tako kot je bila tudi v Kraljevini Jugoslaviji (zaradi česar je morala delovati ilegalno). Če smo natančni, ni bila prepovedana sama stranka KPS oziroma KPJ, temveč je bilo prepovedano njeno delovanje, saj so komunisti v svojem programu zagovarjali nasilje kot (edino) legitimno sredstvo boja za oblast. Poleg tega se je komunistična stranka zavzemala za revolucijo po sovjetskem vzoru, kar pomeni likvidacije političnih in vseh drugih nasprotnikov, nacionalizacijo zasebnega premoženja, ukinitev vseh zasebnih podjetij, kolektivizacijo podeželja itd itd.. Zgodovina 20. stoletja nam dokazuje, kakšno strahotno ceno je človeštvo plačalo za socialistični družbeni eksperiment, ki se je začel v Rusiji leta 1917, s padcem Berlinskega zidu in razpadom Sovjetske zveze pa je večinoma izgubil moč in oblast in se ohranil le še v Belorusiji, Kubi, Severni Koreji in Venezueli.

Zaradi vseh teh dejstev, ki jih potrjuje zgodovinska znanost, se zdi enostavno noro, da del naše politične elite še vedno oziroma ponovno simpatizira s to izrojeno ideologijo in njenimi nosilci v Sloveniji. Začelo se je s provokacijo Socialnih demokratov, ko sta se Dejan Židan in Tanja Fajon v Ljubljani poklonila in priklonila Borisu Kidriču pred vhodom v predsedniško palačo. Židan je potem politično usahnil, Tanja Fajon pa se je zavihtela na položaj predsednice stranke in lani postala zunanja ministrica in podpredsednica v vladi Roberta Goloba. O klanjanju Kidriču kasneje ni več govorila in jasno je, da bi ji bilo nerodno, če bi jo tuji sogovorniki spraševali o tem. Konec koncev ni šlo za prvoaprilsko šalo.

Kot tudi ni bila prvoaprilska fotografija ministrice za nekulturo Aste Vrečko iz Čebin, kjer je doslej salonska levičarka pozirala pred spominsko ploščo, ki slavi ustanovitev Komunistične partije Slovenije. Zakaj je to naredila, je jasno. Zaradi provokacije desnice, ki vedno znova pogrne na tem izpitu. Komunizem je za tisti del opozicije, ki strumno koraka za Janšo, namreč bananin olupek. Vedno znova jim spodrsne. Vedno znova jih levičarji dobijo na isto finto. Celo interpelacijo so prejšnji mesec zavozili do te mere, da je postala slaba šala. Pritoževati se nad usodo nekega muzeja, jokati nad poveličevanjem rdeče zvezde in komunizma, je namreč strelivo, ki ima kratek domet. Večine ljudi to res ne zanima. Jih pa čustveno vznemirjajo odzivi in polemike v zvezi s tem. Kajti na koncu izpade, kot da opozicija (NSi je potihoma in dokaj spretno prestopila na stran Golobovih "strateških partnerjev") ne zna drugega kot govoriti o komunizmu in preteklosti.

Zares škoda. Kajti Golobova vlada uničuje državo, mesari po gospodarstvu in dela takšno škodo, da so vse njene predhodnice prave amaterke v primerjavi z njo. Strinjam se, da je bilo klanjanje Tanje Fajon komunističnemu fanatiku v najboljšem primeru infantilno in nevredno resnega evropskega politika, ki ima ambicije, da postane evrokomisar. Še bolj pa pritrjujem tistim, ki so zgroženi nad selfijem nekulturne ministrice iz Čebin in zahtevajo vsaj opravičilo za tisoče umorjenih Slovencev, ki jih je na drugi svet spravila prav Komunistična partija.

Mislim, da bi morala Vrečko odstopiti, če bi imela kaj samospoštovanja in časti. A ker sem prepričan, da tega nima, bo potrebno ubrati drugo, bolj legalistično pot, in na ustavno sodišče vložiti pobudo za presojo ustavnosti delovanja njene stranke Levica. Nenazadnje gre za vladno stranko, ki sodeluje pri upravljanju države. Poveličevanje KPS in njenih zločinov je v nasprotju z ustavnimi normami in duhom ustave.

Levica nima kaj početi v vladi. Ta stranke je še v opoziciji preveliko tveganje.

Komentar je bil izvirno objavljen v tedniku Reporter. Za objavo na portalu+ je nekoliko prirejen.