Poskus volilnega by-passa, s katerim bi čez noč ustvarili relativno močno upokojensko gibanje, se je sfižil. Sredin "upokojenski" protest na Trgu republike, s katerim bi moral ljudski tribun Pavel Rupar še bolj zategniti pas okoli vladne koalicije in se vzpostaviti kot omembe vredna politična figura v t.i. sferi civilne družbe, je klavrno propadel. Fantje so se izdali. Oziroma bolje: izdal jih je modus operandi, razkrila jih je mentaliteta, ki se naslaja nad obešenjaškim humorjem ob nagačenih ujedah in mrtvih golobih. Na takšen način se ne vstopa v politični prostor, temveč se po hitrem postopku izstopi.

Kdor je Ruparja spremljal od začetka njegove poslanske kariere, je bil nezaupljiv. Čeprav so poskušali iz njega narediti spreobrnjenca. Nastop v nedeljski večerni oddaji Intervju, kjer se je z nekdanjim tržiškim županom, poslancem SDS in kasnejšim obsojencem pogovarjal Jože Možina, je bil sicer izjemno dodelan. By the book, kot pravimo. Rupar je razlagal svojo življenjsko zgodbo, zlasti pa je pokazal kesanje zaradi napak, ki jih je zagrešil. Tega v Sloveniji ne vidite zlepa, kaj šele v politiki! Nekaj je smrdelo v zgodbi, ki jo je prodajal intervjujenec. Razkril je, da je zašel je na slaba pota, da je pristal celo v zaporu. Da je nizko padel. Skoraj je bil že na tleh, ponižan, potolčen ... vendar ni bil še mrtev. V zaporu je lahko skozi majhno okence ponoči zrl v nebo. Tam sta bili tudi dve majhni zvezdi. Njegova vnučka, je skoraj zašepetal Možini, ki je skrival, da se nekje v sebi muza. Rupar pa je v slogu ameriške soap opere z očmi, v katerih bi se skoraj zalesketale solze, nadaljeval zgodbo o svojem spreobrnjenju. Zaradi teh dveh zvezdic, njegovih vnučkov, si je prisegel, da se ne bo zlomil, ampak bo ponovno vstal, se poboljšal in naredil nekaj dobrega za ljudi, za družbo. Za upokojence, če smo natančni.

Pavel Rupar je, priznam, tisto nedeljo naredil vtis. Za nepoznavalce, seveda. Kdor ga pozna, ni kupil njegove izpovedi. Nekaterim je šlo na smeh, drugi so se zgražali. Tretji smo previdno, neprivoščljivo čakali, kdaj, kje in kako mu bo spodrsnilo. Kje mu bo ušlo. Kdaj bo padla maska z obraza. In kmalu smo dočakali.

Reakcije vrhuške so pričakovane in razumljive. Saj so komaj čakali, da ga lahko pospravijo in si zavarujejo strateško pomembno tržno nišo, ki sliši na ime upokojenci. Po propadu DeSUS namreč nimamo upokojenske stranke, kar pa ne pomeni, da je ne bomo dobili. Tradicionalno ta volilni bazen obvladuje levica, Rupar bi bil zagotovo motnja v sistemu. Anomalija. Zaradi tega je mnogim odleglo, da se je prostor zdaj ponovno odprl in da lahko vanj previdno zakorakajo novi, na prvi pogled blagi in spravljivi protagonosti, ki bi do naslednjih volitev uspeli sformirati neko vsaj približno legitimno stranko, s katero bi na volitvah pokasirali med 5 in 8 odstotki volitev. In seveda podprli levo vlado.

Na to je seveda računal tudi JJ. In v boj poslal Ruparja. Zakalkuliral pa se je pri značajskih lastnostih svojega protežiranca. Poskus je relativno zgodaj propadel in Janša bo imel po naslednjih volitvah velik problem, če do takrat ne najde vsaj enega (novega) danajskega darila za volivce. Kajti brez satelitov se njegova stranka ne bo niti približala odstotkom, ki bi vsaj teoretično omogočali pridobitev mandata za sestavo vlade; brez satelitov bo SDS nihala med 20 in 25 odstotki. Takšnega volilnega rezultata pa niti Janša ne bo preživel in po več kot 30 letih vodenja stranke mu bo grozila upokojitev.

Takšen scenarij je zanj seveda - vsaj ta trenutek - preveč pesimističen, da bi ga lahko sprejel. Toda tisto, kar ga po mojem mnenju najbolj žre, je dejstvo, da so politični nasprotniki spregledali njegovo strategijo za naslednje volitve. Ker ta hip je dejansko ostal sam na polju, če uporabimo njegovo prispodobo. NSi je absolutno odstopila od kakršne koli ideje o sodelovanju s stranko SDS, dokler jo bo vodil Janša, drugih kandidatov za "kolaboracijo" pa tako ali tako ni na obzorju.

Nagli zaton ljudskega tribuna Ruparja in razkrite povezave s stranko, ki jo je nekoč predstavljal kot poslanec, prinašajo še dve pomembni spoznanji. Prvo je dejstvo, da dominantni del slovenske desnice enostavno ne more iz svoje kože, pa bi po toliko letih porazov lahko zmogli toliko pameti, da bi si za strategijo in politični marketing naposled najeli profesionalce, namesto da se zanašajo na (svoje) dokazano neučinkovite metode.

Tisto drugo spoznanje pa leti na Anžeta Logarja, ki ga vladajoči establishment po odstranitvi / odslovitvi gospoda Ruparja iz politične arene nedvomno identificira kot edino preostalo potencialno nevarnost. To pa pomeni, da bo kmalu konec medijskih medenih tednov in potrebno bo zavihati rokave, še zlasti zato, ker bo javnost zdaj resnično negativno nastrojena do vseh, ki jim bodo (ne)upravičeno očitali, da niso samostojni niti neodvisni, pač pa delujejo po navodilih generalštaba na Trstenjakovi ...