V šoli sem vedno imel rad matematiko. Zato, ker temeljna načela ostajajo nespremenjena ne glede na letni čas ali preference posameznika. ln ker je 1 + 1 vedno dva. Na preprosti matematiki temelji tudi zdrava kmečka pamet. Kasneje smo jo za potrebe urbane razprave malce sofisticirali in preimenovali v zdrav razum, ampak še vedno gre za isto stvar. Vse krize - od finančne, zdravstvene, varnostne - so dokazale, da so zdravorazumski ukrepi edini recept, če želimo nevtralizirati nastalo škodo in vzpostaviti pogoje za nadaljnji razvoj. Kadar je namesto zdravega razuma zmagala demagogija in utopični koncepti, je šla "prihodnost" rakovo pot.

V Sloveniji imamo rahel problem z negiranjem naravnih zakonitosti. Medtem ko na ravni posameznika oziroma družine še velja, da jabolko vedno pade z drevesa dol, ne gor, pa se na obče družbeni ravni nekateri počasi, a vztrajno odpovedujejo zdravemu razumu.

Kadar takšne trende zasledimo v delu izvršilne veje politike, imamo problem. Vse se sicer začne z obljubami, ki se potem poskušajo realizirati tekom mandata. Primeri iz preteklosti kažejo, da je vztrajanje na zgrešenih konceptih poleg velike škode povzročilo posledice, zoper katere je ideološki boj sploh vzniknil. Natanko tako, kot je pol tisočletja nazaj zapisal francoski poet Lafontaine: "Velikokrat srečamo usodo prav na poti, ki smo si jo izbrali, da bi se ji izognili."

Poglejmo samo nekaj zimzelenih primerov, ki si jih je delilo več vlad.

Nacionalni interes. Branjenje koruptivnih vodstvenih ekip v slovenskih podjetjih za ceno ohranjanja statusa quo z narativom, da ščitimo domače lastništvo. In so se podjetja, mediji in politika ukvarjali samo s tem, da bi tujcem preprečili lastniški vstop v podjetja. Epilog? Pozabilo se je na core business podjetij, slabih praks se ni kaznovalo. Na koncu je še več podjetij za manj denarja prešlo v tuje roke. Čista matematika. Ko le ne bi zganjali nacionalnega interesa ...

Zagotavljanje visoke socialne varnosti zaposlenih. Z glasnim sindikalnim klicanjem po pogodbah za nedoločen čas z visokimi normativnimi varovalkami. Te delodajalcem že zaradi proceduralnih zank v času kriz dodatno krnijo manevrski prostor za pravočasno ukrepanje. Glej ga zlomka, podjetniki so homo economicus, zato je večina novih pogodb - za določen čas. Ciljanje pretirane varnosti tako na koncu pripelje do ravno nasprotnega učinka - znižanja ravni pravic iz delavnega razmerja onkraj zdravega razuma.

Pa zimzelena mantra, ki vznikne vsakič, ko se odpre vprašanje o razvojni kapici za najbolj izobražene. Ki je nujna. Pravijo: tisti, ki imajo več, naj plačajo več. Itak plačajo več. 50 % od 1000 je 500, od 10.000 pa 5.000. In 5.000 je več kot 500. Rezultat takšne demagogije je, da najboljši kadri odhajajo v tujino, da v tem kritičnem času novega razvojnega cikla ne privabljamo najboljših in da zaradi demagogije ropamo prihodnji razvoj. Ja, v primeru razvojne kapice bi bili prilivi v proračun nekaj 10 milijonov evrov manjši, a bi se ta izpad nadoknadil v manj kot desetih letih predvsem zaradi večanja števila strokovnjakov, rasti plač ter njihovega prispevka k dodani vrednosti in rasti BDP.

Tudi tista ideja o višjih trošarinah na gorivo z namenom povečevanja prilivov v državno blagajno ali recimo ohranjanja okolja, sodi v to kategorijo. Zgodi se ravno obratno - izpusti ostanejo doma, povečani davčni prilivi pa gredo v sosednje države.

Zdi se, da je vlada dr. Roberta Goloba na tem področju dosegla "next level". Celo s takšno intenziteto, da je nemogoče našteti vse primere. Začelo se je prvi dan, z napovedjo depolitizacije javnega servisa, ki jo bo izvedla - politika. Kot bi hujšal s še več hrane!

Eden od argumentov, zakaj voliti dr. Goloba, je bil ta, da je prejšnja vlada delovala neustavno, ker je domnevno vladala z odloki. Nova se je zavezala k doslednemu spoštovanju pravne države, demokracije in vladavine prava. Pa potem v Zakonu o finančni upravi predlaga tajno sledenje brez odredbe sodišča. Ustavno sodišče - seveda - zadrži izvajanje zakona. In to je bil že drugi zakon te vlade, ki ga je zadržalo Ustavno sodišče!

Posebej dolgoživo demagoška je tista o "ukinitvi" v dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, le da do sedaj še ni bilo finančnega ministra, ki bi pristal na takšno fiskalno zanko okoli vratu državne blagajne. Je pa res, da je Klemen Boštjančič prvi finančni minister, pri katerem so podjetja, ki jih je vodil, potem bankrotirala.

Ukinitev ali natančneje sprememba dodatnega zdravstvenega zavarovanja v obveznega, s tem pa izločitev tržnih zavarovalnic iz enačbe, bo na koncu pripeljala do tega, da bodo zasebne zavarovalnice ponudile nadstandardna zavarovanja, ki bodo premožnejšim zavarovancem omogočala dostop do zdravstvenih storitev preko vrste, medtem ko bodo tisti z "obvezno-dodatnim" zavarovanjem še naprej čakali v vrsti onkraj dopustne dobe. 

Borba za javno zdravstvo torej pelje neposredno v - privatizacijo zdravstva.

Pa napoved iz začetka mandata, da gremo v solarizacijo. V 11 mesecih od nastopa vlade se ni nič premaknilo. Omrežje temu cilju sploh ni prilagojeno in v vmesnem času ni postalo nič bolj propustno za nove sončne elektrarne. Investicije, ki jih zahteva ciljana solarizacija skladno z NEPN in zavezo Evropske komisije, zahteva obseg sredstev v višini štirih milijard evrov. Pred napovedjo solarizacije se prav tako nihče ni vprašal o tehnološki odvisnosti in strateški avtonomiji. Kitajska ima na področju solarne energije de facto globalne monopole: 79 % svetovne proizvodnje polisilicija prihaja iz Kitajske, 85 % sončnih celic in 75 % fotovoltaičnih panelov je prav tako Made in PRC. To pomeni, da s solarizacijo pomagamo predvsem kitajskemu gospodarstvu. Razen, če delamo tako kot Nemčija, in ravno v teh dneh pospešeno razvijamo domačo proizvodnjo solarnih panelov.

Ali t.i. zakon o štempljanju, ki zahteva prijavo prisotnosti vsakega zaposlenega na delovnem mestu, tudi direktorja privatne firme. Vsak dan 12 različnih kategorij statističnega vodenja prisotnosti, če ne elektronsko, pa fizično …

+++

Eh, preveč je tega. Včasih se človek vpraša, ali pilot sedi v letalu. In zakaj se na Gregorčičevi 25 ne usedejo skupaj ter dogovorijo, kaj smiselnega sploh želijo narediti. Imajo izjemno priložnost, koalicijsko večino, ki zlahka spravi skozi reforme, tudi tiste najteže. A mora vlada končno resno zagristi v delo in se predvsem pogovarjati. Z vsemi, ne samo s tistimi, ki so ploskali 24.4.2022.

Zdaj pravijo, da ne bodo več govorili in obljubljali, ampak samo še delali. Ne bo več obljub, samo še rezultati torej. Super. Velja pa predlagati, da če bodo izdelki podobni dosedanjim, bi veljalo razmisliti, da poleg obljube o tem, da ne bo obljub, obljubijo tudi, da ne bodo več delali. Bo vseeno manj škode.