Po dobrem letu od zadnjih volitev se zdi, da Slovenija, njeni, naši vodilni nikakor ne najdejo ustrezne, osnovne sporazumne smeri razvoja v teh turbulentnih časih. Namesto iskanja minimalnega konsenza, skupnih strateških točk, prednosti naše precej atraktivne državice, ki ne bi smele imeti veze s patološko podalpsko ideološko folkloro in političnimi ter osebnimi zamerami, imamo v politiki izkrivljeni politični resničnostni šov, ki vedno bolj zamegljuje resnične probleme državljanov.
V nasprotju z nekaterimi mediji, ki dnevno "nabijajo" predsednika vlade zaradi ljubice, bejbe, priležnice … prekratkih plaščev, frizure ipd. nas bolj zanima, kaj pametnega počne na delovnem mestu predsednika vlade. Fant je pač zaljubljen. To je super, tudi z ex-ženo bosta prej ali slej zadeve rešila. To bi lahko bilo pozitivno. Zanj in državo.
Za racionalne, delovne državljane, podjetnike so pomembne osnovne koristi - pokazatelji učinkovitosti upravljanja države: delovno okolje, predvidljivi davki, resnično izplačane plače, kupna moč, dosegljivost avansno plačanih javnih storitev. V luči ruske genocidne avanture v Ukrajini ter vsesplošnega nasilja, ki je žal eskaliralo v bližnji Srbiji, tudi mir in varnost vseh oblik.
Če kaj v tej državi trenutno ni jasno, je to ekonomska, razvojna politika vlade. Gospodarskega ministra komaj kaj vidimo, kaj je njegova politika, ne vemo, finančnega ministra pa vidimo samo, ko prikimava revolucionarnim predlogom, ki najedajo že tako kritično opešane javne finance. V popolnem neskladju z njegovo osnovno funkcijo ekonomskega, finančnega "težaka", sidra racionalnosti, ki bi moral biti proti neracionalnemu trošenju. Nek kredibilen minister Mramor, ali kaj podobnega, so mokre sanje javnosti in brezmišičnega Kračunovega fiskalnega sveta.
V trenutni svobodni vladi, kjer je najbolj svobodna ministrica za notranje zadeve zaradi svobodnega izražanja letela, in kjer je bistvo delovanja vračanje glob za pobalinsko, nezakonito obnašanje v času covid epidemije, bi malo dvigovali davke, čeprav govorijo o razbremenitvi dela. Malo bi mogoče obdavčili najbogatejše, potem spet ne, ker vladajoči vmes ugotovijo, da so med njimi njihovi največji podporniki. Malo bi se šli PR digitalizacijo, informatizacijo, čeprav ne znajo povezati osnovnih državnih sistemov. Pa trajnostni razvoj, samooskrbo s hrano z egiptovskim krompirjem in špansko čebulo, "razmesovanje", razogljičenje in vse te popularne stvari, ki jih dnevno producirajo PR službe in prišepetovalci predsednika vlade.
Kaj pa vlada dejansko počne?
Pri davkih je do sedaj največji uspeh razveljavitev ukrepov prejšnje vlade. Učinki niso pomembni, pomembno je to, da ukrepi prejšnje vlade ne veljajo, naj stane, kar hoče. Iz predvolilne svete vojne proti lastnikom presežnih nepremičnim tudi očitno ne bo nič. Spet so ugotovili, da so t. i. presežne nepremičnine, bazeni, vikendice, njivice … v veliki meri v lasti podpornikov trenutne vlade. Ne bo šlo.
Vmes se hvalijo še z nižjimi cenami goriv. Kot, da je to uspeh te vlade, ne pa odraz cen na trgu. Ko bodo šle cene gor, upamo, da ne, bodo krivi mednarodni trgi. Morda tudi Janša.
V zdravstvu se razen afere okoli nabav opreme in zamenjav 6+ vodij kabinetov zdravstvenega ministra ni zgodilo nič, kar bi razvedrilo, nagradilo državljane, plačnike prispevkov. Čakalne vrste so enake, nekje celo daljše, osebni zdravniki so enako nedosegljivi, ginekologi tudi. Zdravstveni dom Ljubljana ima direktorico z nagrado, ker dela super, čeprav ljudje ne morejo do plačanih storitev. Imamo tudi PR-ovski projekt ukinitve dopolnilnega zavarovanja. Menda bodo bogatejši plačevali več, revni pa manj. Ni sicer jasno, za kaj točno. Za neobstoječe storitve. Tudi za obvezno zavarovanje storitve niso zagotovljene. Zakaj se v vidiku debirokratizacije dejansko ne ukine to dodatno, dopolnilno zavarovanje, birokratiziranje okoli tega, in zakaj se enostavno ne dvigne prispevna stopnja, ki v duhu Levice "prijema" bogatejše. En prispevek, ena košarica storitev. Ne gre. Je bolje zamegljevati zadeve. Najemati svetovalce.
Odnos do korupcije, pravne države in človekovih pravic je pokazala trenutna pravosodna ministrica z objemanjem župana Ljubljane na Orlah. Če pustimo razprave o tem, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni, minimalno poučenemu je to jasno, bi normalen državljane rekel "bruh". Ampak ideološko financirani in torpedirani ploskajo. Opozicijski kontrarevolucionarji pa na vseh svojih plehkih antikomunajzerskih obratih. Župan Ljubljane je sicer simbol korupcije, seksizma. Kaj si ob tem misli nesrečna farmacevtka, ki jo je na podlagi spolnih uslug zaposlil župan, lahko ugibamo. Gotovo je v stiski in pod pritiskom, da kaj pove, v nasprotju s tem, kar je podpisala za svoj molk. Glavni problem so mediji, ki o tem molčijo. Kot jasno molči polovica podirajočih Stožic, ki spominja na razrušeni, zradirani Bahmut v Ukrajini.
Politično korektno zaenkrat molčijo tudi vsi, ki so v trenutni vladi videli možnost preboja v energetiki. Ker imamo menda čudežnega dečka energetike. Gradnja drugega bloka jedrske elektrarne se odmika, ni jasno, zakaj. Samozadostnost kar naenkrat ni več pomembna. Ker menda spodbujamo druge vire energije. Tisti dve vetrnici in nekaj novih črnih panelov na strehah bodo zagotovili samooskrbo. Kot svizec v reklami za Milko. Glavni mediji so spet tiho. Lahko se vprašamo, zakaj?
Pa svizec bo zagotovil tudi resen, drugi vir vode za Slovensko Istro. Pa tretjo os za Koroško. Pa tretje pasove na ljubljanski obvoznici ...
Namesto reševanja realnih problemov nam servirajo medijske bombice: najprej sporno meso, sedaj še evtanazijo, pa spomenike, pa ljubice, pa prelaganje denarja v fake dopolnilnem zavarovanju. Opozicija, kar je od nje ostalo, žal naseda tem zgodbicam. Bojuje se z zvezdami in muzeji, v boj pošilja neodvisne Ruparje. Namesto kredibilne kritike in razprave o vsebini upravljanja države. Nasedli so vsem provokacijam okoli 27. aprila, 1. maja, zdaj čakamo še na 25. maj.
Da ne bo pomote. Nekdanji poslanec SDS, borec za penzije in ostalo, je enako neodvisen kot trenutno dopustniško malce tišja osmomarčevska Nika.