Evropska unija je v manj kot desetletju doživela in - recimo, da za zdaj - tudi preživela štiri hude pretrese, zaradi katerih je danes v neprimerno šibkejšem položaju tudi kot globalni igralec in je svojo vlogo v pretežni meri že zapravila. Začelo se je z grško finančno krizo in bailoutom, ki je podrl iluzijo o nemški solidarnosti in humanizmu. Glede slednjega ima marsikdo med nami tako ali tako precej zadržkov. Pozitivni kulturni in civilizacijski vpliv Nemčije na Evropo se je po mojem končal že na začetku 20. stoletja, vsekakor pa je ostalo grenko spoznanje, da močna Nemčija pomeni šibko Evropo. Z drugimi besedami, Nemci so v vsakem primeru destruktivna sila ne le za svoje sosede, temveč za vso Evropo. Padec Berlinskega zidu je to dejstvo morda za nekaj let postavil na stran, vendar so se "dobri stari Nemci" s svojo prikrito agresivnostjo kmalu vrnili in pred skoraj natanko desetimi leti v preobleki bankirjev na primeru Grčije končno odvrgli masko. 

T.i. motor Evrope je pokazal obraz, ob katerem se niso zdrznili le Grki. Nemške panzerje so zamenjali bankirji v kravatah, gestapovska Trojka in zadirčni minister v invalidskem vozičku. Z njim(i) ni bilo šale, protestantska etika je neusmiljena. Kdor greši, mora trpeti, je razlagal Schäuble. No, potem so "lene Grke" zamenjali begunci iz Sirije in Angela Merkel je čez noč zamenjala ploščo - nenadoma je zavladala nemška radodarnost, dobrodošli so bili vsi, ki so bežali iz Severne Afrike in Bližnjega vzhoda (pa še od kje dlje). Migrantski val so Nemci izkoristili, da so demontirali Schengen. Posledice čutimo še danes na slovensko-avstrijski meji. In še kje.

Po milijonu ekonomskih migrantov se je zgodila pandemija Covid-19, kjer smo lahko ponovno opazovali podiranje prislovično evropskih vrednot, med katerimi je prva padla solidarnost. V boju za (kitajsko) zaščitno opremo so si države dobesedno kradle konvoje zaščitnih mask, se prerivale pri naročanju respiratorjev in zaostrovale ukrepe glede omejevanja gibanja svojih državljanov, ki so frustracije zaradi kopice lockdownov izkazali na volitvah in skorja povsod brez izjeme z oblasti nagnali vladajoče stranke. V Sloveniji je bilo to še posebej očitno - premočno je zmagala stranka, ki si je nadela ime Svoboda ...

Toda po grški tragediji, arabskem eksodusu in covidu je prišla še četrta nadloga - vojna.

+++

Rusija je napadla Ukrajino, Evropa se je z izjemo Madžarske postavila na stran žrtve, nekaj vprašanj pa je ostalo odprtih do danes. Vloga Nemčije, recimo. Kdo je Rusiji odprl vrata v Evropsko unijo? Kdo je lobiral za sklepanje pogodb z Gazpromom in Putinovimi oligarhi? Kateri kanclerji so po zaključku domače politične kariere dobivali službe pri ruskih energetskih korporacijah, ki so skrbele za financiranje različnih "evropskih projektov", tudi političnih strank, katerih programi so (bili) vse prej kot evropski?

Zelo dobro vemo, kdo. Zato se zdi naravnost nezaslišano, da so taisti Nemci - medtem ko so pod taktirko Vladimirja Putina dvajset let plesali kazačok - ob vsaki malenkosti sitnarili drugim, manjšim članicam Unije zaradi človekovih pravic in vladavine prava. Seveda Frau Merkel do Putina nikoli ni vzpostavila kritične distance. Zakaj pa bi jo, če pa je šlo za ekonomijo? Nemški krščanski demokrati so si s poceni ruskimi energenti kupovali glasove na sredini in promovirali "zeleni prehod", zaradi katerega so zaprli vse svoje jedrske elektrarne in govorili o tem, da je prihodnost v obnovljivih virih energije (OVE). Še celo zdaj niso prenehali s to ideologijo in na veliko lobirajo po Evropi, kajti ko gre za OVE, so tu nemška podjetja, ki hočejo služiti milijarde s soncem in vetrom. Menda so začeli močno pritiskati tudi na slovensko vlado, naj se odreče ambicijam o drugi jedrski elektrarni v Krškem (t.i. projekt NEK 2), kjer pa si posel obeta Westinghouse, torej Američani.

Napačno bi bilo sklepati, da bi šlo za konflikt med Združenimi državami in Nemčijo (beri: Evropo), kar nam bodo verjetno poskušali prodati. V resnici ne gre za noben konflikt, pač pa za avtonomno odločitev suverene države Slovenije, da si zagotovo energetsko samooskrbo in s tem tudi varnost z izgradnjo še ene atomske centrale. Slovenska vlada, če bi imela jajca, bi nemškim državnim sekretarjem, ki hodijo po Ljubljani in lobirajo proti jedrski energiji, povedala, naj se jebejo s svojim zelenim prehodom, ki se bo končal tako, da bodo nakopali še več premoga kot doslej in tako gromozansko povečali ogljični odtis. Nemci nam pa res ne bodo pridigali o okolju, no.

+++

V Evropi je izbruhnila vojna vsakič, ko so Nemci začeli stegovati roke onkraj svojih meja. Glede na tragične izkušnje 20. stoletja bi lahko sklepali, da se je modus operandi spremenil to te mere, da Nemčija svoje interese dosega po ekonomski poti. Vojski se je namreč de facto odrekla in je kljub članstvu v zvezi NATO doslej za obrambo namenjala drobiž. Na drugi strani pa so Nemci in Rusi skoraj dvajset let uživali v vzajemnih koristih, pri čemer se je Putin pred približno desetletjem odločil, da bo okrepil vojsko in začel z obnavljanjem imperija, medtem ko se Nemčija šele z začetkom vojne v Ukrajini začela zavedati, da obramba, ki temelji izključno na podpori Združenih držav, morda le ni tako dobra rešitev.

Škoda, ki je nastala zaradi dvajsetletnega nemško-ruskega paktiranja, je ogromna. Ukrajinci se z njegovimi posledicami soočajo vsak dan, toda po drugi strani je 24. februarja 2022 prišlo do začetka nekakšne evropske  katarze, ki ima lahko srečen konec kljub temu, da se ta hip zdi to praktično nemogoče. Toda dejstvo je, da gre Rusija vsak dan bolj po poti Miloševićeve Srbije; podobnosti med Putinom in srbskim nacionalistom so včasih kar impresivne. Kljub orjaškim naporom kremeljske propagandne mašinerije se namreč kažejo posledice sankcij in mednarodne izolacije Rusije, ki se spreminja, kot pravijo, v poceni kitajsko črpalko in nima več statusa enakovredne partnerice.

Na koncu bosta na odru ostala glavna igralca, Amerika in Kitajska, Evropska unija bi lahko odigrala glavno stransko vlogo. Od tega, kakšen bo epilog neizbežnega konflikta med ZDA in Kitajsko, je odvisna prihodnost sveta. Za zdaj kaže, da je Ši modrejši od svojega kremeljskega zaveznika, predvsem pa potrpežljivejši. Konfucij in Sun Cu se v tretjem tisočletju neprimerno bolje obneseta od pogrošnih ruskih nacionalističnih avtorjev, zaradi katerih je šel Putin v vojno, ki jo je v bistvu že izgubil.