Osvetljevanje v predhodnih prispevkih (vir in vir, april 2023) omogoča konstruktivno utemeljevane javne razprave v delu slovenskega prodemokratičnega političnega prostora, v katerem se radi med seboj promoviramo z besedama "sredina" in "liberalci", o akutnih težavah tega prostora. Tabúizirana odsotnost samokritične razprave o problemih "liberalnih sredincev" odseva ukoreninjeno metodološko paradigmo, ki ovira rojstvo pristno liberalno-sredinskega političnega programa in stranke. Ukoreninjena metoda poteka v smer nekritičnega promoviranja svojih političnih mnenjskih voditeljev ob tabúiziranju njihovih vprašljivih dejanj na eni strani in na drugi strani kritiziranja vseh ostalih. Slednje na primer v še posebej nesorazmerni smeri znašanja (ali pasivnega toleriranja znašanj)a nad predsednikom največje prodemokratično opozicijske politične stranke, čeprav je preko desetletna osiščna tarča izvenpravnega sistemsko-strukturnega državnega udara (dimenzija slednjega je bila precizno osvetljena in utemeljena v prispevku na portalu+, Esej o opustošenju legalnosti, legitimnosti in ustavnosti volitev 2014 z dne 30. 11. 2020, vir). 

Ukoreninjen tabú samokritike "liberalno-sredinskega" prostora je neusahljivi vir opustošenja volilnega zaupanja v tem prostoru. Tabúizirana zloraba zaupanja sili pripadnike v potlačenje psihološke frustracije in iracionalno odzivanje, namesto da bi se po poti konstruktivno utemeljevane javne razprave racionalno ozavestilo in razrešilo problem. Navedeno sili znova in znova prevarane (pristno) liberalno-sredinske volivce v nezaupljivo, iracionalno beganje od ene, kot iz étra rojene, vprašljive "liberalno-sredinske platforme" do druge. 

Na primer v večdesetletno smer indoktrinacije o vojnih prototalitarnih prokomunistih Stanetu in Niku Kavčiču kot temeljno vrednotnih simbolov pristno sredinskih liberalcev (vir in vir). Ali v podobno smer Zveze socialistične mladine Slovenije - LDS, pa Zelenih, DSS, Zares, Pozitivne Slovenije, SAB, LMŠ, SMC ... In seveda, ne izvzémši notranje in tudi navzven destruktivne politike NSi, ki se jo še danes javno posiljuje v paradoksno smer nekakšne "brezideološke liberalne sredine, ki se že ne bo ukvarjala s preteklostjo", kar je gledano po logični vsebini neizvedljivo, gledano temeljno vrednotno pa je v nasprotju z dejstvom, da je stranka v naravnem položaju volilne zastopnice, varuhinje enega od delov slovenskega prodemokratičnega volilnega telesa, ki so domnevno posebej hudo prizadeti s totalnim in oboroženim udarom slovenskih prokomunistov v slovenski narod in pravno državo. Ali v smer nekritične promocije Prstana, LNBP in PoS kot "brezideoloških". Pa v smer tabúja zgolj delnega razkritja korupcije akterjev Državljanske liste, ki so v takšnih okoliščinah ostali mnenjski voditelji "liberalne sredine" še danes (vir). Ter nenazadnje v smeri kot iz étra tik pred volitvami rojenega veličastnega "sredinskega" zmagovalca državnozborskih volitev 2022, tj. Gibanja svoboda.

Kaj pomeni "vsegliharstvo"

In k naslednjim, na primer v smer videza brezmadežnega spočetja vnovične politične entitete sui generis, ki se širši javnosti kaže, da se bo zdaj zdaj spontano vžgala kot iz étra, ob čemer poteka njena organizacija v stvarnosti tabúizirano oziroma strogo konspirativno, brez sistemske paradigme konstruktivno utemeljevane javne razprave, ter v smer priljudno izbrane kombinacije besed "liberalno-sredinska platforma", pod domnevnim vodstvom sicer uglednega in zaslužnega prodemokratičnega državnega politika Anžeta Logarja.

V srži, nukleusu osvetljene patološke paradigme znotraj "liberalno-sredinskega" prostora je naše nepopolno razumevanje enačbe pravne države Republike Slovenije. V predhodnih prispevkih je to osvetljeno v luči primeroma navedenih politikov, ki jih radi pustimo nekritično promovirati z besedama "sredina" in "liberalci". Vendar težava nerazumevanja enačbe pravne države ne prežema zgolj politikov znotraj tega prostora. Težava kot kaže prežema vse ravni skupnosti tega naroda in države (več v prispevku Srž problema aktualne volilne katastrofe t.i. sredincev in prodemokratov na portalu+ z dne 12. 6. 2022, vir). 

Osvetlimo navedeno težavo v luči primerov vrhunsko uglednih pravnikov – teoretika in sodnega praktika – iz "liberalno-sredinskega" dela slovenskega političnega prostora, in sicer Mateja Avblja in Boštjana M. Zupančiča. Prvonavedeni je v slovenski javnosti posebej poznan kot ugleden pravni teoretik, še posebej kot urednik znanstvene monografije Komentar Ustave Republike Slovenije (2019). Drugonavedeni je - poleg nekdanje politične kariere člana izvršilnega odbora SDZ in kandidata ZKS-SDP za člana predsedstva - poznan kot ugledni pravni teoretik, še posebej pa kot ugledni praktik – nekdanji sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije (1993-1998) in eden od sodnikov Evropskega sodišča za človekove pravice z najdaljšim stažem (1998-2016).

V primeru dr. Avblja se nepopolno razumevanje enačbe pravne države Republike Slovenije v praksi kaže v okoliščinah sopodpisane javne izjave z dne 15. 9. 2015, ki jo je podpisalo 15 intelektualcev: Mark Boris Andrijanič, Matej Avbelj, Anže Burger, Romana Jordan, Luka Lisjak Gabrijelčič, Aleš Maver, Marko Pavlišič, Jerneja Penca, Matej Petrišič, Dimitrij Rupel, Jaka Šoba, Tomaž Štih, Žiga Turk, Blaž Vodopivec, Egon Zakrajšek, kasneje se jim je pridružil še Marko Voljč (cit. po viru, viru in viru), iz katere veje paradoksna enačba t.i. vsegliharstva (vseenačništva), ki je v nasprotju s sorazmernostjo iz temeljno vrednotne enačbe pravne države Republike Slovenije. V enačbi javnega pisma se zatekajo v smer nesorazmerno obtežene obsodbe po načelu vsi so enako krivi, tako da pozivajo opozicijskega predsednika SDS Janeza Janšo, da je odgovoren za izoblikovanje velike koalicije z vladajočo SMC pod predsedstvom Mira Cerarja in preseže "[…] drobnjakarski pragmatizem [in preide] od besed k dejanjem. Imata izbiro in imata odgovornost. […]". 

Navedeno javno pozivanje dne 15. septembra 2015 je nesorazmerno, saj v enačbi ne upošteva vrednosti bremena zaradi osiščne državne okoliščine večletnega sistemsko-strukturnega državnega udara, ki je naperjen v navedeno opozicijsko stranko in njihovega predsednika. Gre za večletno sinergijo vprašljivih dejanj oseb s pooblastili izvršilne, sodne ali zakonodajne veje oblasti, ob suportu državno obvladovanih medijev. Magnituda udara je opustošila pristno učinkovanje temeljnih mehanizmov skupnosti tega naroda in države – pravno državo z izonomijo, demokracijo z delitvijo oblasti in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Te okoliščine so posebej močno eskalirale od 7. januarja 2013 dalje na raven domnevne izvotlitve legalnosti, legitimnosti in ustavnosti volitev v državni zbor 2014 (dimenzija slednjega je precizno osvetljena in utemeljena v prispevku na portalu+ Esej o opustošenju legalnosti, legitimnosti in ustavnosti volitev 2014 z dne 30. 11. 2020, vir). Kljub temu so javno pismo 15. septembra 2015 "vsegliharsko" naperili v enaki meri tako zoper napadano opozicijsko SDS, kakor tudi v vladajočo SMC v smeri njune enake odgovornosti za problem globoke slovenske krize, ker ne izoblikujeta velike koalicije. To kaže na nepopolno razumevanje enačbe pravne države Republike Slovenije v praksi, in sicer dela enačbe, v katerem temeljno vrednotimo sorazmernost (primerjaj s prvo sintagmo 2. člena v zvezi z 2. povedjo drugega odstavka 3. člena in tretjim odstavkom 15. člena Ustave Republike Slovenije).

V primeru dr. Zupančiča se nepopolno razumevanje enačbe pravne države Republike Slovenije v praksi kaže iz samorazkritja, ki je implicirano v prispevku Avantgardni sindrom z dne 4. 1. 2016 o "[…] prvi 'sanjski ekipi' […] pet let sem na slovenskem ustavnem sodišču sedel z nekom, ki […] je svoje ukaze prejemal od višjega 'strica iz ozadja'. Diskurz te osebe je bil sprevržen. Pretvarjala se je, da se gre akademski diskurz s pravnimi argumenti, v resnici pa se je v svojem spuščanju megle trudila, da bi izpeljala ukaze lastnega gospodarja. […] Z lastnim gospodarjem je bila, kot smo vsi vedeli, velikokrat 'na telefonu'. Take pravnike v angleščini imenujejo 'najete pištole' (angl.: hired guns). […] ker so tudi drugi govorili iz lastnih mentalnih rezervacij, je šlo včasih za devet monologov. […] vsi smo se pretvarjali, da se gremo akademski diskurz, a med sabo sploh nismo komunicirali. Če gre za spopad lažnih dimnih zaves, potem dialoga seveda ni. […] Velja samo tisto, kar je skrito (fr.:arrière pensée). […]". (cit. po viru).

Kako zavarovati integriteto ustavnih sodnikov

V navedenem samorazkritju je po skoraj dvajsetih letih od prenehanja funkcije sojenja v konkretnih zadevah Ustavnega sodišča Republike Slovenije implicirano, česar priča sama niti leta 2016 ne zaznava, in sicer da ni nemudoma odreagirala zoper zadevno očitno nepošteno prakso vseh sodnikov na Ustavnem sodišču Republike Slovenije ("kot smo vsi vedeli, vsi smo se pretvarjali"), in zavarovala temeljno vrednotne poštenosti sojenja v konkretnih ustavno-sodnih zadevah z razkritjem nepoštene prakse kolegov ustavnega sodišča, predlogom za izločitev, nato pa z zahtevo po svojem odstopu s funkcije ustavnega sodnika (slednje primerjaj smiselno s prvo alinejo 164. člena Ustave). Navedeno kaže na nepopolno razumevanje enačbe pravne države Republike Slovenije v praksi, in sicer dela enačbe, v katerem temeljno vrednotimo okoliščino poštenosti sojenja.

Temeljno vrednotno merilo poštenosti sojenja je vsebovano zlasti v 22. členu (enako varstvo pravic) in prvem odstavku 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave ter preko druge povedi 8. člena Ustave, po kateri se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, zlasti še v 1. povedi prvega odstavka 6. člena (pravica do poštenega sojenja) Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (KVCP), ki jo je Državni zbor Republike Slovenije ratificiral s sprejetjem in objavo zakona o ratifikaciji navedene konvencije, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (vir).

Njihova zavezujoča interpretacija vključuje naslednje:

• Merilo poštenega sojenja in sodnika: V tej luči je namen poštenega sojenja (angl.: right to a fair trial) "predvsem v tem, da se zavaruje položaj stranke in ustrezno delovanje sodišča" (cit. primerjaj smiselno s prvo povedjo 39. točke obrazložitve dokončne sodbe na ravni sodišča po KVCP 33499/96 z dne 21. 2. 2002 – vir). Ob tem mora sodnik sam "presojati, ali je bil postopek, gledano v celoti, vključno z načinom izvajanja dokazov, pošten" (cit. primerjaj smiselno z zadnjo povedjo 17. točke obrazložitve dokončne sodbe sodišča po KVCP 34499/06 z dne 27. 3. 2008 – vir).

• Merilo neodvisnosti sodnika: Ob tem na "neodvisnost sodstva, katerega nosilci so sodniki, ni mogoče gledati kot na privilegij sodnikov, temveč zlasti kot na bistveno predpostavko za zagotovitev varstva pravic oseb, ki so stranke v sodnih postopkih. Zagotovitev pravice do sodnega varstva in v tem okviru tudi pravice do neodvisnega sodnika lahko pomeni bistveno predpostavko za možnost uresničitve vseh drugih pravic. Neodvisnost sodstva zato ne služi (zgolj) sodnikom kot takšnim, temveč predvsem tistim, ki potrebujejo sodno varstvo svojih pravic. Neodvisnost sodnikov je tudi predpogoj za njihovo nepristranskost v konkretnih sodnih postopkih in s tem za kredibilnost sodstva in zaupanje javnosti v njegovo delovanje." (cit. primerjaj smiselno s 55. točko obrazložitve ustavnosodne odločbe U-I-60/06-200, U-I-214/06-22 in U-I-228/06-16 z dne 7. 12. 2006 – vir).

• Dvojni subjektivno-objektivni test nepristranskosti sodnika: Ob tem sta "odločilna tako subjektivni kriterij, po katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri tem uresničevanju pravice do nepristranskega sodnika ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za t. i. videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja nepristranskost oziroma videz nepristranskosti […]." (cit. primerjaj smiselno s 6. točko, vključno z opombami številka 1., 2. in 3., obrazložitve ustavnosodne odločbe Up-365/05-16 z dne 6. 7. 2006 – vir). "Sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev." (cit. primerjaj smiselno s prvo povedjo 5. točke obrazložitve odločbe z dne 6. 7. 2006).

• Merilo nepristranskosti sodnika po kriteriju "razumnega človeka": Ta kriterij zahteva, da pri sodniku ne smejo obstajati izkazane niti subjektivne niti objektivne okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v nepristranskost po t.i. kriteriju razumnega človeka. Pri tem gre za odgovor na vprašanje, ali so na strani "sodnika kakšne okoliščine, ki pri razumnem človeku pri razumnem upoštevanju vseh okoliščin primera lahko ustvarijo upravičen dvom v njegovo nepristranskost." (cit. primerjaj smiselno s prvo do tretjo povedjo 47. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe Up-679/06-66 in U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007 – vir). Po tem kriteriju katerakoli razumna oseba (in ne morebiti zgolj profesionalec) oceni sodnika, ne le v luči podanega "legitimnega suma" (angl.: legitimate doubt), temveč v luči "legitimne bojazni" (angl.: legitimate fear), da lahko okoliščine kažejo na vnaprejšnjo sodbo oziroma "predsodek«"(angl.: prejudice) in "pristranskost" (angl.: bias) (cit. têrmine primerjaj smiselno z 21. in 22. točko obrazložitve dokončne sodbe sodišča po KVCP 62453/00 z dne 17. 6. 2003 – vir) ter tretjo in četrto povedjo 57. točke obrazložitve dokončne sodbe tega sodišča 22330/05 z dne 5. 2. 2008 – vir).

• Merilo prvenstvene dolžnosti posameznega sodnika in "skupinske dolžnosti" sodnikov v senatu po razkritju nedopustnih okoliščin kolege: V tem smislu že Zakon o pravdnem postopku (vir) "nalaga sodniku dolžnost, da v primeru, če so podane kakšne okoliščine, ki spravljajo v dvom njegovo nepristranskost (odklonilni razlog, 6. točka 70. člena ZPP), to sporoči predsedniku sodišča, ki odloči o izločitvi. Kadar sodi v zadevi senat, so člani senata dolžni upoštevati tudi izločitvene razloge, ki se nanašajo na druge člane senata. Dolžnost, opredeljena v drugem odstavku 71. člena kot sodnikova posamična dolžnost, ki zadeva le razloge, ki se nanašajo nanj osebno, je pri senatnem sojenju nekakšna ‘skupinska’ dolžnost članov senata, ki pa morajo vsak posebej paziti tudi na izločitvene okoliščine, ki se nanašajo na druge člane senata" (cit. primerjaj smiselno po prvi in drugi povedi 46. točke obrazložitve navedene odločbe z dne 10. 10. 2007).