V času po ruski invaziji na Ukrajino in vse bolj odločne Kitajske oziroma prerazdelitve globalne moči so spet prišle v ospredje razprave v smislu večinsko odločanje Evropske unije zoper soglasje. Večinsko odločanje naj bi po mnenju nekaterih predstavljalo nujo in bi preprečilo, da EU utone v irelevantnosti. Zoper drugi se s tem ne strinjajo in tovrstne predloge celo ocenjujejo za utopijo.

Velja spomniti, da je Madžarska s svojim vetom močno otežila oziroma zavlekla sprejem EU odločitve o prepovedi uvoza v EU ruske nafte ali odobritve 18 milijard evrov vrednega paketa pomoči Ukrajini. Veto je umaknila šele, ko so bile izpolnjene njene enostranske zahteve. Že dve leti pred tem je Ciper blokiral sprejem sankcij zoper Lukašenkovo Belorusijo zaradi svojega povsem nepovezanega bilateralnega spora s Turčijo. Leta 2019 je Italija onemogočila sprejem skupne izjave EU o krizi v Venezueli in dve leti poprej Grčija skupno izjavo o obsodbi kršitev človekovih pravic na Kitajskem. Možnost veta torej tretjim državam marsikdaj omogoča, da izkoristijo dobre odnose z eno od članic in EU slabijo oziroma manipulirajo.

Poskusov, da se to spremeni, je bilo več. Pobude so prihajale s strani Evropske komisije in Evropskega parlamenta, pa tudi posameznih držav. Zadnjo ofenzivo v to smer je pred dnevi sprožila Nemčija. Po številu prebivalstva predstavlja nekaj manj kot 20% prebivalcev EU.

Na začetku tega meseca - točneje 4. maja se je po izjavi za tisk nemškega ministrstva za zunanje zadeve oblikovala t.i. skupina prijateljev večinskega odločanja v EU. Kot pove že ime, se zavzema za uveljavitev odločanja s kvalificirano večino v okviru skupne zunanje in varnostne politike EU. S tem bi se izboljšala učinkovitost in hitrost sprejemanja njenih zunanjepolitičnih odločitev. Le tako se bo po mnenju članic skupine EU lahko uveljavila kot pomemben globalni zunanjepolitični igralec oziroma le tako bo lahko kos sodobnim zunanjepolitičnim izzivom. Šlo naj bi za postopno uvajanje tega načina (predpostavka, da selektivno, op. avt.) in to na podlagi že obstoječih določb Pogodbe EU. Ne da bi jo torej za to bilo treba dopolnjevati.

S tem v zvezi velja spomniti na posebno premostitveno klavzulo skupne zunanje in varnostne politike v 31. členu Pogodbe EU. Za kaj takega pa bi bilo potrebno seveda spet soglasje vseh, ki pa ga nekateri ne izključujejo, če bi bil sestavni del paketa, ki bi vseboval stvari, ki bi omehčale dvomljivce. Skupino sestavljajo Belgija, Finska, Francija, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Slovenija in Španija.

Skupina se je oblikovala na pobudo Nemčije. Za uvedbo večinskega odločanja se je nemški kancler Olaf Scholz zavzel tudi v svojem govoru v Evropskem parlamentu na dan Evrope pred dnevi in požel kar nekaj aplavza. Dejstvo, da so v skupini vplivni Nemčija in Francija in preostale ustanovne članice EU, je seveda pomembno. Pomembna je tudi podpora, ki prizadevanjem skupine prihaja s strani predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen  in Josepha Borella, visokega predstavnika za zunanjo politiko.

Leyen je izpostavila predvsem področji sprejemanja sankcij in pa spoštovanja človekovih pravic. V prid govori tudi poročilo, ki so ga v Evropskem parlamentu pripravili pod vodstvom poslancev skupine Evropske ljudske stranke. Ne nazadnje je bilo tudi v okviru Konference o prihodnosti Evrope veliko glasov, da se soglasje ohrani le pri sprejemanju novih članic. Skupina sama po sebi sicer še ne predstavlja dovolj glasov za tovrstno odločanje, ki ga EU sicer pozna na vrsti drugih področij in ki pravzaprav že prevladuje. Potrebni so glasovi 55% držav, 15 držav članic torej, ki predstavljajo vsaj 65% celotnega prebivalstva EU. Skupina je seveda odprta tudi za druge članice.

Zanimivo, da je nemško pobudo dokaj jasno in odločno v svojem nagovoru parlamentu na Dunaju že zavrnil  avstrijski kancler Karl Nehammer. Odprava nesoglasij (ki zahteva svoj čas), da se 27 držav članic, vsaka s svojo zgodovino, na koncu zedini za isto smer, po njegovem predstavlja dodatno vrednost demokraciji. Namesto centralizacije v Bruslju se je zavzel za  več subsidiarnosti in ne verjame, da bi lahko EU kdaj postala združena po ameriškem vzorcu. Velja spomniti, da Avstrijo prihodnje leto čakajo parlamentarne volitve.

Obstaja določena nevarnost, da se bo s širšo uporabo glasovanja s kvalificirano večino notranja kohezija EU prej poslabšala kot izboljšala. Odločitve, ki so sprejete s soglasjem, je seveda tudi lažje uresničiti kot tiste s preglasovanjem, saj EU nima ustrezno močnega mehanizma, ki bi to zagotovil, vsaj ne hitro.

Dileme, ali naj bo integracija EU bolj globoka ali ne, naj bo urejena po federalnem ali konfederalnem vzorcu, niso nove. Za prvo se, kot je znano, navdušujejo ustanovne članice, tiste, ki so se pridružile kasneje in so praviloma manjše, pa so do tega nezaupljive. Bojijo se preglasovanja oziroma, da bodo na milost in nemilost prepuščene večini. To še posebej velja za srednje in vzhodnoevropske članice. Te imajo od soglasja, roko na srce, tudi največje koristi. Njihov strah seveda ni iz trte zvit. Nekateri izhod vidijo v tem, da se veto ene države nadomesti z vetom treh.

+++

Dileme so še kako prisotne tudi pri avtorju tega zapisa. Kot Evropejec, ki želi, da EU končno postane upoštevanja vreden globalni igralec v vedno bolj več-polarnem svetu, se zavedam prednosti večinskega odločanja, kot pripadnik majhne države, majhnega naroda pa se bom na drugi strani težko otresel bojazni, da našega glasu ne bo slišati, da naš interes marsikdaj ne bo spoštovan.

Čas za tovrstne razprave in morebitne premike je v letu 2023 najbrž res ugodnejši kot v preteklosti. Vendar morajo biti razprave, ko gre za tako občutljivo področje, kot je skupna zunanja in varnostna politika, res široke in poglobljene, s tehtnimi argumenti za in proti. Tudi pri nas. Pomen takšne ali drugačne končne odločitve je zgodovinski.