Diplomacija Svetega sedeža na čelu s papežem Frančiškom je od samega začetka ruske invazije na sosednjo Ukrajino obema stranema dala vedeti, da je pripravljena storiti vse, kar je v njeni moči, da se vojna nemudoma konča. Papež se je s tem namenom že dan po napadu v nasprotju z utečeno diplomatsko prakso osebno odpravil na rusko veleposlaništvo pri Svetem sedežu in opravil pogovor z ruskim veleposlanikom Aleksandrom Avdejevim. (Vseskozi je bil prepričan, da ne gre za nekakšno vojaško operacijo, ampak pravo vojno.) Srečal se je seveda tudi z ukrajinskim veleposlanikom. Za razliko od predstavnikov drugih držav je nuncij oziroma vodja veleposlaništva Svetega sedeža v Ukrajini ostal v Kijevu tudi v dnevih, ko je grozila ruska zasedba prestolnice. V Ukrajino je kasneje papež skupaj s humanitarno pomočjo odposlal več svojih visokih odposlancev, ki so tam tudi maševali za mir. Opravil je tudi video pogovor s poglavarjem ruske pravoslavne cerkve Kirilom, ki je, kot je znano, invazijo odločno podprl. Kasneje se je srečal tudi z metropolitom Antonom Volokolamskim.

Vse do danes je papež Frančišek ob Angelusu (njegova redna nedeljska molitev in nagovor vernikov na Trgu svetega Petra) in drugih prilikah javno pozival k takojšnji ustavitvi sovražnosti in izražal sočutje z ukrajinskim prebivalstvom. Njegovi apeli so zajeti v knjigi Francesca Antonia Grana Enciklika o miru v Ukrajini. Njen predgovor je napisal papež sam in v njem razmišlja o vojni, do katere nikakor ne smemo ostati brezbrižni. Konkretne diplomatske aktivnosti in njihove vsebine so - razumljivo - ostale prikrite, je pa papež nanje namignil na poti s svojega obiska Madžarske konec aprila letos.

Na podlagi tega, kar je pricurljalo v javnost, pa je moč zapisati, da je bil papež v vlogi posrednika pripravljen odpotovati tako v Moskvo kot v Kijev. Enako velja za ugotovitev, da so bila posredniška prizadevanja na razočaranje Svetega sedeža zaenkrat neuspešna. Ruski predsednik Vladimir Putin v papežu očitno ni videl učinkovitega posrednika, ki bi lahko pripeljal do pogajanj, če si jih je v minulem letu sploh kdaj želel. Njegov minister za zunanje zadeve Sergej Lavrov je javno dejal, da za srečanje papeža z ruskim predsednikom ni potrebe. Tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski se je po ustavitvi ruskih prodiranj v prvih tednih invazije do pogajaj in morebitnega posredovanja papeža pri tem - ohladil. Ob svojem obisku letos maja v Rimu in po srečanju s poglavarjem katoliške cerkve je celo dal javno vedeti, da si ga ne želi. Znana je njegova izjava ob tej priliki: "Nimamo potrebe po posredovanju med agresorjem in Ukrajino, katere del je ta zasedel, želimo pa si pravičnega miru."

Na drugi strani pa po besedah ukrajinskega veleposlanika pri Svetem sedežu Andrija Juraša to ne pomeni, da v Kijevu ne bi zelo cenili nadaljnjega angažiranja Svetega sedeža pri reševanju humanitarnih vprašanj, kot so: oblikovanje humanitarnih koridorjev za dostavo hrane in drugih nujnih potrebščin za civilne prebivalce ali njihovo evakuacijo, izmenjava vojnih ujetnikov, vračanje ukrajinskih otrok, ki so bili iz okupiranih območij na silo odpeljani v notranjost Rusije itd..

+++

Na Svetem sedežu so tako hočeš-nočeš morali ugotoviti, da je njegov vpliv v pravoslavnem svetu vzhodne Evrope omejen (tu je še tisočletni razkol med cerkvama, ki ni presežen) in da je za razliko od reševanja nekaterih konfliktov v preteklosti vloga Vatikana to pot bolj obrobna.  

Razloge za ukrajinsko nesprejetje posredovanja Svetega sedeža je treba iskati v bojazni, da bi se to kaj lahko izteklo v rusko korist. Zato tisti poudarek predsednika Zelenskega o pravičnem miru, ki ga je ukrajinska stran zajela v desetih točkah svojega mirovnega predloga. Ena od njih se nanaša na ruski umik na meje iz leta 1991.

Papež je resda obsodil vojno v Ukrajini (in tam storjene zločine) ter jo označil za nesmiselno, nehumano in bogoskrunsko. V bistvu jo ima, podobno kot vojno v Siriji, za tretjo svetovno vojno po delih. Razlikoval je med agresorjem in napadenim, vendar prvega kaj dosti izrecno po imenu ne omenjal. Tudi ni obsodil ruskega predsednika ali se izjasnil glede omenjenega ukrajinskega mirovnega predloga. To je do neke mere razumljivo z ozirom na posredniško vlogo, ki jo je želel odigrati. V Kijevu vsekakor niso ostali neopaženi tudi nekateri pogledi svetega očeta, ki so bili po oceni mnogih bolj kot stališčem ZDA ali EU podobni stališčem Brazilije, Indije ali celo Kitajske. Nanašali so se na razloge vojne, oboroževanje Ukrajine in takojšnje premirje. Slednje bi po ukrajinskem tolmačenju pomenilo, da bi se Ukrajina tako odrekla okupiranim ozemljem v korist napadalca.

+++

Na konkretne poglede papeža Frančiška, kot na primer, da smo v Ukrajini priče prepletanju več imperialnih interesov in ne samo ruskega, najbrž med drugim vplivajo tudi demografski razlogi. Dejstvo je, da je prišlo do premika demografskega težišča katoliških vernikov. Dve tretjini katoličanov danes živi izven Evrope in Severne Amerike oziroma Zahoda. Do njega pa t.i. globalni jug goji določene zamere in ob tem meni, da je vojna v Ukrajini evropski konflikt, pri katerem je vsaj nekaj krivde tudi na strani Zahoda in da ta troši energijo in sredstva le v pomoči Ukrajini, zanemarja pa druge svetovne probleme. Ne gre pozabiti, da tudi sam Frančišek prihaja iz tega dela sveta oziroma Argentine.

Dosedanji hladni odziv Rusije in Ukrajine pa za papeža in sodelavce očitno ni razlog, da ne bi nadaljevali s svojimi  prizadevanji. Kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik, je dal jasno vedeti, da bodo še naprej skušali dati svoj prispevek k doseganju miru. In to tako z verskimi aktivnostmi – molitvami kot s humanitarno dejavnostjo in seveda z diplomatskimi pobudami v smeri začetka mirovnih pogajanj. Na Svetem sedežu so prepričani, da če že trenutno ne morejo ustvariti klime zaupanja, lahko pripomorejo vsaj k zmanjševanju nezaupanja. Če ne z neposrednim posredovanjem, pa posredno s stiki s prijatelji ene ali druge strani, ki lahko vplivajo dalje.

Papež je pred dnevi na čelo mirovne misije Svetega sedeža postavil kardinala Mattea Zuppija, predsednika italijanske škofovske konference. Ta si je v preteklih letih, tudi v okviru katoliške Skupnosti Sant'Egidio, nabral vrsto posredniških izkušenj. Sodeloval je pri mirovnih sporazumih v Mozambiku in Gvatemali v devetdesetih letih ter sodeloval z Nelsonom Mandelo pri vzpostavitvi premirja v Burundiju leta 2003. Skupnost Sant'Egidio je v minulem letu dostavila izdatno humanitarno pomoč Ukrajini in tudi spletla mrežo stikov z rusko pravoslavno cerkvijo. Zuppi, ki bo deloval za zaprtimi vrati, se naj bi v doglednem času, podobno kot pred dnevi odposlanec kitajskega predsednika Šija, odpravil tako v Moskvo kot Kijev. Po Zuppiju se vse vojne končajo s pogajanji in na to se je tudi v zvezi z vojno v Ukrajini potrebno pripravljati in ohranjati odprte vse možne kanale.