Kaj si mislim o petkovi pričakovani odločitvi večine ustavnih sodnikov, da odpravijo začasno zadržanje razvpitega in politično povsem kompromitiranega popravka (novele) Zakona o RTV Slovenije? Za razliko od voditelja opozicije mislim, da je treba odločitev spoštovati tudi s tem, da se vzdržimo komentarjev, ki bi dodatno spodkopavali že tako ali tako močno načeto avtoriteto najvišje sodne instance v republiki. Govoriti, da zaradi brutalnega preglasovanja, ki se je bržkone zgodilo tudi zaradi vladnih pritiskov na dva najbolj labilna in oportunistična sodnika, ustavnega sodišča nimamo več, je tako kot da bi šli z vžigalico v skladišče bencina. Še nekaj neumestnih primerjav, besednih zvez, kakršna je "državljanska vojna", pa bomo imeli resne probleme z javnim redom ...
Za politika se ne spodobi, da bi kritiziral odločitev ustavnega sodišča, pa če se mu ta zdi še tako politično kontaminirana. Da bi pa kak bivši premier evropske države izjavil, da ustavnega sodišča ni več, ker se pač ne strinja z njegovo odločitvijo, definitivno presega meje nespodobnosti in pomeni nezaslišan napad na vse vrednote in načela, ki jih je Slovenija s težavo zgradila po letu 1991.
Zaradi tega je na mestu vprašanje, kako bi kdo sploh še lahko zaupal politiku, ki med vrsticami sporoča, da je v državi državljanska vojna in da ne veljajo več nobena pravna načela. Saj vendar ne gre za nogometno tekmo, kjer je ena stran malce goljufala, niti ni ustavno sodišče nogometni stadion, kjer se slovenski Mamić dere vsepovprek in zmerja sodnike z lopovi, pedri in budalami …
Tokrat je šef opozicije presegel samega sebe in predvsem je od sebe odgnal še zadnje razumne ljudi, ki ne morejo požreti teptanja avtoritete ustavnega sodišča. V vsebinskem smislu ima JJ morda celo prav, ampak to mu ne daje pravice, da "ukinja" institucijo najvišje sodne instance v državi. A ko je ta razsodila v njegov prid v zadevi Patria, je bilo pa to sodišče branik ustavnosti in zakonitosti?!
Drugače se strinjam, da odločitev Beethovnove ne more biti nikomur v ponos. Ustavni sodniki še nikoli niso bili tako sprti med seboj, še nikoli se niso tako uklanjali političnim prišepetovalcem, kar bo imelo posledice za njihovo odločanje v prihodnosti. Izgubljati besede o prosluli noveli Zakona o RTV Slovenija pa je tako ali tako odveč. Resda je politika zdaj odšla skozi glavna vrata z nacionalke, ampak istočasno se je vanjo vrnila skozi zadnji vhod. Verjemite.
Zaradi tega so komentarji vladajoče nomenklature o "depolitizaciji" nacionalke in ostalo besedičenje čisto navadno sprenevedanje in cinizem. Politika, bodite prepričani v to, ne bo nikoli odnehala od namere po nadzoru "svoje" državne RTV hiše. Včeraj komunisti, danes janšisti, jutri svobodnjaki. To je edina, žal pa tudi tragična resnica aktualnega spopada za nacionalko, ki se na srečo ni spremenila v Bahmut.
Vseeno so odnosi na Kolodvorski v zadnjih dveh letih eskalirali do te mere, da bo po uveljavitvi novele Zakona o RTV Slovenija — kar je zdaj bolj kot ne samo še vprašanje časa, tj. tednov ali nekaj mesecev — sledil brutalni kadrovski obračun. Vloge se bodo zamenjale in človeku ni treba biti naiven, da ne bi sprevidel, kam pelje spirala "de-politizacije" tega javnega zavoda, ki je de facto državna televizija. Koleteralna škoda političnih obračunov je 95 % zaposlenih, ki nimajo posebne želje, da bi zganjali strankarski aktivizem ali se šli politiko. V bistvu je problem tistih 5 %, ki delujejo kot podaljšana roka političnih strank, pri čemer je levica v prednosti tudi zato, ker je vedno znala bolj spretno obračunati s konkurenco, medtem ko je desnica sinonim slona v trgovini s porcelanom.
Ustavno sodišče bo seveda še vedno obstajalo in tudi nacionalka bo kmalu dobila novo vodstvo, ki bo naklonjeno aktualni oblasti. V tem ni nič tragičnega, moti le strahotno sprenevedanje tistega dela politike, ki zdaj "osvobaja" nacionalko in njen žurnalizem. Lepo vas prosim ...
Če bi enkrat za vselej razčistili, da politika nima kaj iskati v medijih ali se z njimi ukvarjati, potem bi vsak normalen novinar ali urednik politikom povedal, kar jim gre — kajti politik ni nikoli prijatelj ali zaveznik novinarstva, saj stoji na nasprotnem bregu.
Moja osebna izkušnja je anekdotična: leta 2003, ko me je tedanji premier kot urednika Žurnala klical zaradi nekega članka in se začel dreti name, sem možakarju mirno razložil, naj se dere na koga drugega, ker se name ne bo. Potem sem vrgel dol slušalko, sodelavci pa so menda slišali še sočno kletvico iz mojih ust. Verjetno me je ta poteza drago stala, ampak se pa že 20 let počutim svobodnega in ne potrebujem politikov ali ministrov, da bi mi predavali o neodvisnosti in depolitizaciji.
V bistvu naj se jebejo s svojim lažnivim blebetanjem in trpijo v čakanju na naslednji članek, ki bo razkril njihove grehe!