Intervju

Drugi del intervjuja z Anžetom Burgerjem: DUTB se preveč ukvarja s taktiziranjem

Če bo sreča, bomo uspeli prodati NLB in NKBM, ustvarjamo pa drugega državnega giganta: SID banko, ki je že tretja največja banka po aktivi.

13.11.2014 21:44
Piše: Boris Meglič

Pokazala se je srhljiva moč državnih medijev, kako lahko praktično popolne neznance ustoličijo na najvišje politične položaje v državi. Foto: UL.

Po fiskalnem pravilu bi letos smeli imeti največ od 1,2 % do 1,3 % BDP deficita. Pri trenutnih gospodarskih razmerah bi nam torej fiskalno pravilo narekovalo samo 1,2 % BDP velik primanjkljaj, dejansko pa bo v višini 3,4 % brez dokapitalizacij bank, skupaj z dokapitalizacijami, ki se mimogrede tudi štejejo v te odhodke, kot so bili takrat zamišljeni v pravilu, 4,3 % BDP. Se pravi za 3 % BDP, za približno milijardo evrov trošimo več, kot nam bi dovoljeval izvedbeni zakon.

 

Razdolžili se ne bomo, ker to ni pogost način zmanjševanja javnega dolga, pač pa ta proces poteka s povečevanjem BDP in stabilizacijo nominalnega dolga.

Objavljamo nadaljevanje intervjuja, ki smo ga objavili pretekli teden

 

Slovenija je enormno zadolžena. Obresti na dolg so presegle milijardo evrov in znašajo približno 15 odstotkov odhodkov proračuna. Kaj smo dobili za ta denar, ki smo si ga izposodili in danes zaradi tega plačujemo okoli milijardo evrov letno samo za obresti? Se je izplačalo? Zakaj ja oziroma ne? Zakaj to počnemo še naprej in kje se bo nehalo? Kako komentirate takšno početje s stališča poštenosti starejše generacije do mlajše oziroma s stališča odgovornosti politikov do naroda? Kako vidite razdolževanje Slovenije in do kdaj? Je sploh racionalno pričakovati, da se bomo kdaj razdolžili in do kdaj?

 

Obresti bodo letos presegle 3 odstotke BDP. To je jasno. Zaradi tega smo že naredili rebalans, v katerem smo odhodke za obresti povečali za 150 milijonov evrov: z 940 milijonov evrov na skoraj 1,1 milijarde evrov. Ta znesek predstavlja 11 % proračunskih odhodkov in 13 % načrtovanih prihodkov letos. To je približno toliko, kot bomo letos namenili za socialne transfere posameznikom in gospodinjstvom.

 

S takšnimi odhodki smo fiksirali porabo za precej vnaprej in nam zmanjkuje manevrskega prostora za nujne investicije in financiranje osnovnih nalog javnega sektorja. Po mojem mnenju smo dosegli skrajno mejo zadolženosti, saj nam bo vsakršno povečanje zahtevane donosnosti na javni dolg podražilo tekoče servisiranje v prihodnosti.

 

V zasebnem sektorju se je odpuščalo, plače so se znižale, ampak je prišlo kmalu do odboja in plače zopet rastejo. V javnem sektorju pa smo prekomerno zadolževanje porabili za vzdrževanje previsokih dohodkov, ki ne ustrezajo produktivnosti.

 

Razdolžili se ne bomo, ker to ni pogost način zmanjševanja javnega dolga, pač pa ta proces poteka s povečevanjem BDP in stabilizacijo nominalnega dolga. V primeru, da nam bo uspelo prodati katero izmed 450 in več podjetij v državni lasti, bomo pa lahko celo zmanjšali obseg javnega dolga, vendar opozarjam, da to ne bo vplivalo na stroške servisiranja, saj so obresti že vkalkulirane v tekočo ceno obveznic in v diskont ob sami izdaji.

 

Zaradi neprilagajanja javnega sektorja se je kriza podaljševala, saj se ni odpravilo glavnih inhibitorjev hitrejšega gospodarskega razvoja, to pa so prevelika zaposlenost zlasti izobraženega kadra v javni sferi, prenormiranost in hiperreguliranost, previsoka obdavčitev ustvarjalnih ljudi in potrošnje, nedelovanje pravne države ter velika neučinkovitost delovanja javnega sektorja. Zato smo po 6 letih 10 % realno pod dohodki pred krizo, medtem ko je povprečje EU že 6 % nad povprečjem. Če teh zaviralcev razvoja ne bomo čim prej odpravili, bo breme javnega dolga zaradi nizke gospodarske rasti še kar nekaj časa velika cokla.

 

 

Ali gre pot rešitve skozi to, da najprej posežemo v javni sektor?

 

Ja. Glede javnega dolga lahko naredimo v prihodnjih letih še eno pomembno stvar. Reprogramirati  oziroma razvleči moramo dospelost dolga na daljše obdobje. Zaskrbljujoč namreč ni le povečan obseg dolga in s tem povezane letne obveznosti vračila glavnic in obresti, ampak tudi gostitev zapadlosti na bližnja časovna obdobja. Povprečno dobo zapadlosti smo iz predkriznega obdobja skrajšali kar za 3 leta.

 

V zadnjem poglobljenem pregledu makroekonomskih neravnotežij je Evropska komisija analizirala tudi vzdržnost slovenskega javnega dolga pri različnih scenarijih in pokazala, da bi glede na številne verjetne scenarije javni dolg lahko že kmalu postal nevzdržen. Dospelost dolga se je torej zaradi kratkoročnosti izdaj zgostil v prihodnjih nekaj letih. Na daljši rok se namreč nismo uspeli zadolževati, zato smo plačevali visoke obresti in koncentrirali dospelost v bližnjih letih.

 

To je zelo nevarno, ker smo majhna država in imamo nelikviden trg obveznic. Druge države so privlačnejše in bolj likvidne. Če pride do likvidnostnega šoka na svetovnih trgih, bo Slovenija najprej odpadla in bomo imeli velike težave z likvidnostjo. Če bi sredstva iz zadolževanja v krizi namenili za bolj produktivne namene, bi se te investicije že začele vračati. Lahko bi imeli boljšo infrastrukturo, cenejše storitve, bolj učinkovito državno upravo, a odločili smo se za stadione in na stotine preveč zaposlenih. Dolga, ki smo ga najeli, nismo dobro izkoristili.

 

 

Si lahko privoščim nesramnost in ugotovim naglas, da se je to zadolževanje splačalo predvsem starejšim, ker tega pač ne bodo vračali oni? Le zakaj namreč bi oni varčevali, če sadov ne bodo želi niti bi zato bili kaznovani? Njim je pomembno, da trošijo, saj ne bodo oni tega odplačali, kajne?

 

Da, pristop k reševanju krize je izrazito medgeneracijsko nepošten. Dolg bodo odplačevali mladi z višjimi davki in mizerno rastjo dohodkov. Slovenija je odprto gospodarstvo, veliko uvozimo in ta izposojena sredstva smo v glavnem prelili na tuje z nakupom uvoženih dobrin.

 

 

Kako mislite, da bi lahko izničili proračunski deficit? Se to da narediti s prodajo državnih podjetij, z nižjim državnim trošenjem … Kako predlagate?

 

Najprej bi naredil najmanj boleče stvari. Prodal bi državno premoženje. To sicer ne reši tekočega problema deficita, saj se kupnine iz privatizacije, kolikor je meni znano, smejo nameniti le v odplačilo javnega dolga.

 

 

Je to res najmanj boleče za slovensko dušo? Mislim, da je povprečnemu Slovencu lažje trpeti vnovične dokapitalizacije in slabo poslovanje ter nizke plače kot pa prodati državno zgubaško lastnino.

 

Mislim … (smeh) Najbolj boleče je le za rentnike, solastnike in lastnike obvodnih podjetij, na katere se kanalizirajo ogromni tokovi sredstev "outsourcanja", svetovanja in dobave materiala. Ampak ja. Ta podjetja, kjer ima država lastništvo, je potrebno prodati. 

 

 

Vsa?

 

Morda bi zaradi politične kalkulacije pustil kakšno infrastrukturno podjetje oziroma kontrolni 25-odstotni delež države v njem. Pa še to se da ustrezno rešiti z regulativo, ki je v pristojnosti države. Zato imamo organe nadzora in sodišča, vlado, ne potrebujemo lastniškega deleža. Zlorabe se lahko teoretično zgodijo tudi pri frizerju in na tržnici, pa kljub temu nimamo kontrolnega državnega lastništva v Branjevka d.o.o.  

 

 

Ali res država potrebuje 25-odstotni delež, da lahko počne vse to?

 

Ne. Sam mislim, da ne. Mislim, da skoraj ne obstaja podjetje, kjer bi bilo to potrebno. Za kaznovanje morebitnih kršitev pogodb imamo v razvitih družbah uveljavljen institut sodišč, ne pa državno lastništvo.

 

 

Kaj bi se zgodilo, če bi Slovenija potrebovala nove kredite, pa se ne bi uspela zadolžiti. Kako bi to občutili?

 

Takoj bi morali zaprositi za pomoč iz ESM sklada in vzporedno nasloviti podobno prošnjo še na Mednarodni denarni sklad. 

 

 

Običajno si ljudje težko predstavljajo tak bankrot. Zanima me, kako bi se poznalo, če Slovenija sploh ne bi prišla do potrebnega denarja? Kako bi to občutilo prebivalstvo in javni sistemi države?

 

To bi pomenilo, da Slovenija pač ne bi mogla izplačati obveznosti, ki jih ima do javnega sektorja oziroma do upravičencev javnih sredstev. Ne bi bilo likvidnosti za plače, za socialo, za pokojnine in če tega denarja ne bi dobili, ne bi prišlo do izplačil. 

 

 

Za več kot 3 milijarde smo se zadolžili, da smo rešili banke. S tem bi lahko zgradili kar dve elektrarni TEŠ 6 ali pa več kot polovico vseh avtocest. Bi bilo bolj smiselno banke že v začetku prodati, jih likvidirati ali je bilo nekaj milijardno reševanje upravičeno? Zakaj?

 

Najbolj bi bilo smiselno banke prodati privatnim lastnikom že na samem začetku tranzicije, pa se to sploh ne bi zgodilo. Tuje banke v Sloveniji niso imele namreč nikakršnih večjih težav. 

 

 

Recimo da smo v letu 2011/2012 in imamo na mizi samo še likvidacijo in prodajo za en evro. 

 

Takrat na trgu sploh ni bilo kupcev. Bil je likvidnostni krč. Država je kot lastnik morala opraviti, kar se od lastnikov zahteva. Ko kapital v banki pade pod kritično raven, mora lastnik pač zagotoviti svež kapital.  

 

Če bomo na koncu upoštevali, kaj vse smo v banke vložili, bomo na koncu lahko veseli, če iztržimo cel evro.

 

 

Se danes, ko se ozrete nazaj, sprašujete, ali bi bilo boljše te banke likvidirati ali je bilo boljše, da smo jih vseeno rešili?

 

Mislim, da nismo bili sposobni likvidirati bank, saj bi za to moral biti vzpostavljen sistem hitre likvidacije, za to moraš imeti kupce, ki ti aktivo banke v likvidaciji takoj odkupijo in prenesejo na svoje porfelje, tako da dejansko pride vikend prenosa naložb iz ene banke na drugo. Tega mehanizma mi nismo imeli in eksperimentiranje v tistem trenutku z največjo banko, ki je takrat pomenila okrog 40 % tržnega deleža, bi bilo igranje z ognjem. Tako da je bila to edina možna rešitev, ki jo je Slovenija takrat lahko naredila, ni bila pa optimalna ex post. Če bi lahko prej ukrepali, bi morali banke prodati.

 

 

Ali zadeve na DUTB tečejo na način, kakršnega ste si vi zamislili? Ali je DUTB danes slika tistega, kar ste vi imeli nekoč pred očmi?

 

Ne. Mislim, da se DUTB preveč ukvarja s taktiziranjem, kdaj prodati in dejansko upravlja sredstva tako, kot da je to njihova osnovna naloga, se pravi, da so upravljalec premoženja. Mišljeno je bilo, da bi bila DUTB likvidator premoženja, se pravi, da v roku enega do dveh let odproda vse nanjo preneseno premoženje.

 

 

Ali mislite, da taktizirajo, ker imajo parcialne interese ali da nalogi pač niso kos? Gre za pokvarjenost, neumnost, preračunljivost? Kaj je tam narobe?

 

Ne poznam teh ljudi, tako da bi težko rekel, kdo na njih pritiska. Kot outsider je moje mnenje, da bi morali procesi odprodaje, likvidacije  tega premoženja potekati hitreje, da bi banko DUTB zaprli čim prej. Operativni stroški te družbe skupaj z raznimi pravnimi in poslovnimi svetovanji so namreč enormni. Tako smo pa naredili iz ene državne institucije drugo, iz ene banke zdaj delamo tretjo. Ciljam tudi na SID banko.

 

Če bo sreča, bomo uspeli prodati NLB in NKBM, ustvarjamo pa drugega državnega giganta: SID banko, ki je že tretja največja banka po aktivi. Vsi pozabljajo na to in vprašanje je, koliko slabih terjatev se bo nabralo v njenem portfelju. Pod okriljem protikriznih ukrepov  je plasirala na trg ogromno sredstev. Postala je tretja največja banka, pri čemer je bila SID banka pred 10 leti družba, ki je financirala večinoma samo izvozne in investicijske posle v tujini.

 

 

Na račun dobrega poslovanja?

 

Na račun tega, da je bilo na njo podeljenih ogromno re-programov, jamstvenih shem, kreditnih shem za odpravo naravnih nesreč, preko katerih je SID z državnim poroštvom plasirala sposojena sredstva podjetjem v težavah, podjetjem z likvidnostnimi težavami.

 

 

Ali je sedanja sestava parlamenta političnih strank odraz časa, stanja duha v Sloveniji ali česa drugega? Zdi se, da tako nekompetentnih ljudi še nismo imeli v državnem zboru. Ali je fiasko Alenke Bratušek v Evropskem parlamentu nekaj, kar lahko v bodoče pričakujemo pogosteje, so odstopi predlaganih ministrov zaradi kršitev zakonodaje iz preteklosti stalnica, ki nas bo v prihodnosti spremljala? Kako priti do bolj normalne sestave DZ?

 

Kako kompetentni so novi obrazi v parlamentu, bo pokazal čas ter kvaliteta zakonodaje, ki jo bodo sprejeli, ne bi prejudiciral, ker jih ne poznam. Rezultati zadnjih volitev pa kažejo, da ljudje še vedno iščejo nove obraze namesto prave, nove ideje. Pri tem se je pokazala srhljiva moč državnih medijev, kako lahko praktično popolne neznance ustoličijo na najvišje politične položaje v državi.

 

 

Ali gre res za moč medijev ali bolj za naivnost naroda?

 

To je moč medijev, zmanipuliranost javnega mnenja s strani medijev. 

 

 

Bomo boljšo sestavo DZ dobili šele takrat, ko bomo državnim medijem "pokazali vrata"?

 

Eden izmed najpomembnejših, ključnih reform je že omenjena privatizacija državnega premoženja, ki bo razbila medijski monolit v Sloveniji. Ko bodo velika državna podjetja postala privatna, bo takoj odpadlo veliko financiranje prijateljskih medijev, ki jih ta državna podjetja financirajo in si tem kupujejo podporo in podporo političnih skupin. Mediji bodo v tistem trenutku ostali na čistini in s tem bomo dobili bolj realno sliko o tem, kdo ustvarja in oblikuje javno mnenje.

Naslednji problem je tudi pomanjkanje konkurence znotraj političnih strank v Sloveniji. Tako na levi kot na desni imamo stranke, ki se predolgo časa oklepajo velikih vodij, ne vzgajajo pa novih, sposobnih obrazov, ki bi se kalili, izpostavljali, postali priljubljeni. To je lastnost in ostanek prejšnjega režima.

 

 

Ali je pomemben program ali osebnost stranke? 

 

Oboje. Program sam zase je mrtva črka na papirju. Največja umetnost je predstaviti politični program, ki je na prvo žogo kontraintuitiven, in kljub temu pridobiti volivce na svojo stran. Govorim o reformnem liberalnem programu. Kako to predstaviti javnosti, ki je močno podvržena populizmu in ideologiji, ki hoče vse koristi zdaj, nič odrekanja, varnost in predvidljivost v življenju za vsako ceno, tudi za ceno svobode.

 

Kot klasični liberalec mislim, da je edina legitimna pot skozi prepričevanje volilnega telesa, ne pa nasilne transplantacije neke ideje skozi zadnja vrata. Na srečo večina empiričnih dokazov govori  v prid svobodnemu tržnemu gospodarstvu, težje pa ga je prodati na etični in filozofski ravni. Nihče namreč ne pomisli na svobodo, dokler je nima več, a takrat je že prepozno. Večina ljudi vidi le kranjsko klobaso, ne zaveda pa se, da je ta na krožniku zaradi svobodnega delovanja posameznikov, ne države.  Kar zadeva liberalni program, je ta precej nepragmatičen. Je antipod obema glavnima interesnima skupinama v družbi. Je kontra delojemalcem in delodajalcem. Liberalni program je "pro choice" - za svobodo. Ni ne za kapital ne za delo, če uporabim sicer neustrezno marksistično terminologijo. Je za konkurenco in ne kartele, je za pravico do dela, ne do zaposlitve. Nihče ni ljubitelj konkurence in nikoli ni bil. Konkurence se bojijo vsi in iščejo zaslombo v omrežjih, tako sindikati kot delodajalci. Liberalni program je proti temu. Ljudem moramo znati razložiti, da je imperativ ekonomske svobode podoben svobodi govora: včasih je to zelo neprijetna stvar, sploh če vidiš svoje ime v medijih, a od svobode govora imamo koristi vsi, četudi resnica kdaj boli.

 

 

Če se bodo vsi izogibali konkurence … To je ključno. Torej, če narod ne bo stopil za to idejo, ki edini od nje kaj ima (in njemu na kožo naj bi bila ustrojena družba in ne posamezniku ali skupini), potem bi bilo noro pričakovati, da bi jo zastopal kdorkoli drug (omrežja), saj mu je na škodo.

 

Se strinjam.

 

 

Koliko časa ima vlada še za odlaganje reform na račun zadolževanja, kaj bi lahko ta vlada pridobila oziroma izgubila z odlaganjem reform? Do kdaj lahko odlagamo z zdravstveno reformo, pokojninsko reformo, reformo trga dela, reformo javnega sektorja in koliko nas te stvari stanejo in kje/kako se to vidi, občuti?

 

Mislim, da nujno potrebujemo izvedbeni zakon za lani maja sprejeto ustavno fiskalno pravilo. 148. člen Ustave določa, da moramo izvedbeni zakon sprejeti v 6 mesecih od uveljavitve ustavnega zakona, pravilo pa mora začeti veljati že za proračunsko leto 2015. Obe ustavni določbi bomo očitno kršili. Izvedbeni zakon je vlada šele pred nekaj dnevi dala v pregled strokovnim službam Evropske komisije, nato gre v razpravo v Državni zbor. Zamujali bomo torej za približno leto in pol.

 

Ne poznam zadnje verzije izvedbenega pravila, je pa bila v izhodišču to kopija švicarskega fiskalnega pravila, ki dovoli simetrična odstopanja izdatkov nad prihodki v času pod trendno stopnjo rasti BDP, v času nadpovprečne rasti pa zahteva javnofinančni presežek. Čez palec sem izračunal, da bi po tem fiskalnem pravilu letos smeli imeti največ od 1,2 % do 1,3 % BDP deficita. Pri trenutnih gospodarskih razmerah bi nam torej fiskalno pravilo narekovalo samo 1,2 % BDP velik primanjkljaj, dejansko pa bo v višini 3,4 % brez dokapitalizacij bank, skupaj z dokapitalizacijami, ki se mimogrede tudi štejejo v te odhodke, kot so bili takrat zamišljeni v pravilu, 4,3 % BDP. Se pravi za 3 % BDP, za približno milijardo evrov trošimo več, kot nam bi dovoljeval izvedbeni zakon.

 

Kako prav bi nam prišli nižji odhodki za obresti na javni dolg! Zelo malo politikov se zaveda, kako naporno bo vsako leto izpolnjevati fiskalno pravilo kot ga Švicarji vsako leto ali pa Švedska že od začetka 1990-tih. Slednja ima še bolj strogo fiskalno pravilo, ki pravi, da mora biti čez cikel proračun ne le usklajen, ampak mora imeti celo presežek v višini 1 % BDP. Če pogledate švedski javni dolg, je ta padel s 70 % leta 1995 na 39 % danes ravno zaradi izpolnjevanja fiskalnega pravila. Lani je Švedska namenila več kot trikrat nižji delež BDP za obresti na svoj javni dolg kot Slovenija. To je posledica vzdržne in medgeneracijsko pravične fiskalne politike.

 

Vse reforme so ključne, ker bodo ljudi prezaposlile iz manj produktivnih delovnih mest v javnem sektorju v bolj produktivna in bolje organizirana delovna mesta v gospodarstvu, pri čemer bodo mnogi prezaposleni lahko opravljali isti poklic. Učitelj v javnem sektorju lahko enako dobro uči tudi v privatni šoli, a ne bo financirana s strani države ampak posredno preko vavčerja. To je praksa mnogih skandinavskih držav, da ne bo zopet padel očitek, da tako prakso izvajajo v neoliberalnih državah.

 

Zajeziti moramo prehitro upokojevanje, imamo namreč eno izmed najslabših demografskih napovedi glede staranja prebivalstva. Pravkar izdano Poročilo o staranju Evropske komisije Sloveniji do leta 2050 napoveduje kar 1,5 vzdrževanega prebivalca na enega zaposlenega, trenutno je razmerje 1,28. Ekvivalentna napoved za Dansko je na primer 1,05 vzdrževanca na delovno aktivnega.  Staranje prebivalstva nas bo premočno udarilo, če ne izvedemo reforme na tem področju. Če obdržimo status quo, bo ljudi še bolj potiskal v revščino, bogati bodo samo še bolj bogati, če uporabim oguljeno frazo. Če nam je res mar za socialno najbolj šibke, moramo zagotoviti nove zaposlitve s korenito deregulacijo poklicev.

 

Zelo malo poklicev lahko ostane reguliranih, zdravnik ne more biti vsak, pa gasilec tudi ne, a vseeno ostane ogromno število poklicev, ki bi bili lahko popolnoma deregulirani. Odpraviti moramo minimalno plačo, ki povečuje brezposelnost in sivo ekonomijo in jo nadomestiti z minimalnim dohodkom. Višino plače naj določa trg,torej delojemalci in delodajalci, kar zmanjka do višine minimalnega dohodka za preživetje, naj se nadomesti s socialnim transferjem. Isti socialni status se s tem ohrani, poveča pa se aktivnost ljudi in zmanjšajo stroški socialnih transferjev.

 

Potrebujemo bolj fleksibilno delovno zakonodajo, ki bo omogočila, da se ljudje zaposlujejo na bolje plačana delovna mesta in tudi prezaposlujejo med podjetji in med sektorji, potem višje neto plače, ki jih prinese nižja obdavčitev dela. Potrebujemo cenejše in bolj kakovostno zdravstvo, ki ga bomo po mojem mnenju lahko dobili preko javno/privatno financiranih in zasebnih izvajalcev. Nujno potrebujemo učinkovitejše in bolj kakovostno vzgojo in izobraževanje, zopet z javnim financiranjem in s privatnim izvajanjem izobraževanja. To je tudi praksa v nekaterih razvitih državah, recimo Švedska je tak primer.

 

Potrebujemo nižje davke za aktivacijo večjega števila delovno aktivnih ljudi, kar bo dodatno spodbudila tudi pokojninska reforma. Potrebujemo manj administrativnih ovir v naših življenjih, kar bo omogočila debirokratizacija javnega sektorja in odprava odvečne regulative. Ne nazadnje, kar je premalokrat omenjeno, potrebujemo cenejša stanovanja zlasti v urbanih središčih, kar bi omogočila odprava ovir umeščanja v prostor, sprememba namembnosti parcel v zazidljive v pasu 10 km okoli vsakega večjega Slovenskega mesta. V Ljubljani imamo prav neverjetno groteskno situacijo, ko znotraj ringa vidite traktorje obdelovati njive, ljudje pa se stiskajo v premajhnih in predragih stanovanjih.

 

Nujno potrebujemo te strukturne reforme, da omogočimo ljudem, zlasti ranljivejšim skupinam, boljšo kvaliteto življenja.

 

 

Zanima me, kako gledate na položaj sindikatov v Sloveniji, kako bi se jih vi lotili, če bi bili minister?

 

Sindikati so na ravni podjetja koristni, v tem primeru ne vidim problema, ker ne zlorabljajo svoje moči oziroma so ekvivalent delodajalcu, imam pa velike probleme s panožnimi sindikati. Moramo vedeti, da je danes samo še četrtina zaposlenih tudi članov sindikata in je zato njihovo predstavništvo v zagovarjanju vseh zaposlenih v okviru tripartitnih pogajanj v ekonomsko socialnem svetu vprašljivo. Branimir Štrukelj je v intervjuju v Delu na vprašanje, ali se čuti odgovornega, ker je  s svojimi zahtevami povzročil tako izrazito škodljivo povečanje mase za plače v javnem sektorju, odgovoril, da se sindikati pač borijo za svoje pravice in da je bilo takratno ravnanje sindikatov racionalno. Država je tista, pravi, ki je v celoti odgovorna, ker ni poskrbela za takšno reformo, ki bi jo lahko tudi izvedla. Sindikati, še pravi, so organizacije, ki skrbijo za parcialne interese svojih članov, vlada pa je dolžna skrbeti za skupne interese. S to njegovo izjavo se globoko strinjam. Zato mislim, da je naloga vlade, da zastopa vseh ostalih 75 % zaposlenih, da zastopa vse nas potrošnike, davkoplačevalce, prihodnje generacije in vse uporabnike storitev javnega sektorja.

 

 

Zakaj se sindikati pritožujejo nad "varčevanjem", če pa imamo rekordni primanjkljaj in se rekordno zadolžujemo? Zdi se nelogično, ampak njim to nelogičnost uspeva prodati kot ultimativno ekonomsko znanost. Jim nasedamo, ker preprosto hočemo verjeti to, kar govorijo, čeprav njihove teze nimajo opravka z realnostjo?

 

Oni so zelo dobri retoriki, znajo manipulirati in so odlični demagogi. Takšne demagogije si vlade ne morejo privoščiti, bi bilo zelo neokusno. So pa odnosi z javnostmi vseh vlad v Sloveniji bili porazno slabi. Tako funkcionirajo vlade s kratko demokratično tradicijo. V ZDA pa so recimo pravi profesionalci v političnem piaru, tam je to resna obrt. Pri nas pa ni uspelo izpeljati nobene resne strukturne reforme niti vladam, ki so imele popolno podporo medijev in sindikatov.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
3
"Ko Helmut Kohl pravi, da želi politično zvezo in reče, da Nemčija ne bo plačevala računov drugih držav, je to oksimoron."
5
26.02.2019 20:08
Na začetku meseca je francoski portal Atlantico objavil ekskluzivni pogovor z indijskim ekonomistom, ki je lani zaslovel s ... Več.
Piše: Uredništvo
"Slovenska politika je v bistvu nasilna, ne ozira se na protiargumente, le poniglavo s silo preglasovanja doseže svoje."
9
31.01.2019 20:59
Za intervju s predsednikom državnega sveta Alojzom Kovšco smo se odločili, ker nas je v zadnjih mesecih pozitivno presenetilo ... Več.
Piše: Uredništvo
Andraž Teršek: "Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev"
12
21.11.2018 20:31
Za ene je kontroverzen, za druge ekscentričen, za tretje samosvoj. Eni ga obožujejo, drugi bi ga utopili v kozarcu vode. Zavrača ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Idealni model proletarca v postmoderni interpretaciji je črna, enonoga muslimanska lezbijka, ki govori špansko"
8
28.09.2018 00:30
Srđa Trifković naj bi bil eden od najeminentnejših sodobnih srbskih političnih mislecev in komentatorjev. Pogojnik smo ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
12
16.09.2018 18:00
Zgodovina se ponavlja, je prepričan alžirski pisatelj in intelektualec Boualem Sensal. Le da migracije tokrat ne potekajo iz ... Več.
Piše: Uredništvo
Intervju z največjem presenečenjem v slovenski politiki v letu 2017
22
03.01.2018 19:16
Nisem odrešenik in superman in se kot takega tudi ne jemljem , pravi Marjan Šarec, letnik 1977, ki je za marsikoga politični ... Več.
Piše: Uredništvo
"Tako kot v športu smo lahko Slovenci tudi v vseh gospodarskih panogah najboljši na svetu."
1
16.11.2017 11:44
Včasih so ga zamenjevali s tistim Andrejem Vizjakom, ki je bil v Janševi vladi 2004-2008 minister za gospodarstvo. Takrat je bil ... Več.
Piše: Uredništvo
"Včasih imam občutek, da Slovencem, novodobnim sužnjem, poleg joda v vodo dajejo tudi sedative."
13
25.05.2017 23:15
Z Blažem Mrevljetom, tistim kardiologom, ki je v zadnjih dneh brez dlake na jeziku spregovoril o korupciji v zdravstvu, zlasti v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Postaviti se moramo zase, komunicirati s svetom, stopiti v javni prostor in začeti z dialogom."
1
10.12.2016 00:53
Pogovor z nadvojvodinjo Camillo Habsburško Lotarinško smo sprva želeli objaviti prav na dan predsedniških volitev v Avstriji. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Trije pogledi na Matićev kvotni sistem: "To je le spodbuda manj kakovostni glasbi."
7
26.09.2016 18:47
Uršula Cetinski je generalna direktorica Cankarjevega doma, Damjan Damjanovič opravlja funkcijo direktorja Slovenske ... Več.
Piše: Uredništvo
O lobijih, ki ščitijo Milojko Kolar Celarc in odstavljajo Petra Gašperšiča
3
11.09.2016 18:00
S poslancem Jankom Vebrom smo govorili o obeh interpelacijah, ki v teh dneh dvigujeta največ prahu. Medtem ko je ministrica za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako Cerarjev medijski zakon z glasbenimi kvotami zvija roke javnemu radiu
4
08.09.2016 08:59
Ministrstvo za kulturo je še kar sveto prepričano, da nov kvotni sistem, ki ga je vladna koalicija na čelu z Draganom Matićem ... Več.
Piše: Uredništvo
Svetovne organizacije in države hočejo nadzor nad našo odgovornostjo in osebno svobodo. Tobak je le začetek.
5
14.08.2016 18:30
Novozelanska poslanka Marama Fox ga je pred tedni v televizijski debati javno označila za prinašalca smrti in ga primerjala celo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zmago Jelinčič: "Nič nimam proti muslimanom. Financiral sem celo prvi prevod Korana v slovenščino."
14
24.07.2016 19:00
Predsednik nekoliko pozabljene Slovenske nacionalne stranke o nacionalni državi in prihodnosti združene Evrope, migrantih in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Po neuspelem puču v Turčiji: vojaški udar se ne zgodi brez zunanje podpore
14
18.07.2016 22:59
Z našim komentatorjem Zijadom Bećirovićem, ki je tudi direktor ljubljanskega Inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije ... Več.
Piše: Zijad Bećirović
"Antiintelektualizem ima na Slovenskem dolgoživo tradicijo. Da cenimo svoje intelektualce in umetnike, je mit. "
3
29.06.2016 20:35
Soustanovitelj in urednik nekdanje Študentske založba, ki se je kasneje preoblikovala v Založbo Beletrina, ni le esejist, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Ko sem še delal kot novinar, sem slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih."
15
01.06.2016 20:48
Ker v teh dneh v Slovenijo prihaja prvi mož Opus Dei Javier Echevarria Rodrigues, smo se pogovarjali z regionalnim vikarjem Opus ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Mislim, da nisem "grožnja" za avstrijsko svobodo in demokracijo."
3
20.05.2016 20:00
Ekskluzivno objavljamo pogovor z zmagovalcem prvega kroga avstrijskih predsedniških volitev Norbertom Hoferjem, ki se bo jutri ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Slovensko pravosodje je proces proti Tošiću vodilo amatersko!"
7
15.05.2016 20:00
Stevan Dojčinović, letnik 1985, je kljub mladosti večkrat mednarodno nagrajeni srbski preiskovalni novinar, ki je napisal knjigo ... Več.
Piše: Gašper Lubej
"Finančna kriza in begunska kriza sta napad na evropski sistem. O tem ni dvoma."
12
21.04.2016 21:14
Z Larisom Gaiserjem, predsednikom slovenskega Panevropskega gibanja, smo se pogovarjali o izzivih Evrope in strahovi pred črnim ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 

Najbolj brano

01/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 2,558
02/
Mayday, Mayday, Mayday: Dosje Adria Airways ali kako je slovenska oblast uničila slovensko letalstvo
Alen Ščurić
Ogledov: 1,945
03/
30-letnica padca Berlinskega zidu: "Danes imamo v Nemčiji na tisoče prostovoljnih ovaduhov, ki ovajajo svoje sosede bolj kot včasih v DDR, in to brezplačno!"
Vera Lengsfeld
Ogledov: 1,976
04/
Se izraelski otroški srčni kirurg, stari znanec David Mishaly vrača v UKC Ljubljana?
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,820
05/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 872
06/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 937
07/
Rusko-gruzijsko poletje: Kako je kolonialna aroganca ruskega poslanca sprožila verižno reakcijo
Uredništvo
Ogledov: 813
08/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (3. del): "Gledal sem – lahko si mislite, s kakšnimi občutki – a ostal miren. Vedel sem pač, da ne smem preko meje."
Uredništvo
Ogledov: 889
09/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 735
10/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
Uredništvo
Ogledov: 699