Komentar

Gostujoča kolumna: 10 let pozneje

Nekoliko grenko je spoznanje, da si imel pred 10 leti prav in da so se črne napovedi uresničile ena za drugo. Raje ne bi imel prav in živel v urejeni državi zmernega napredka.

17.11.2014 19:01
Piše: Milan Balažic

Friedmanovo opozorilo je bilo naslovljeno tudi na Slovenijo: največjo grožnjo tržnemu gospodarstvu, demokraciji in svobodi predstavlja koncentracija politične in ekonomske moči, povezanih v oblastni eliti. Foto: MZZ

Da preživi in se krepi, se ta Superstranka nenehno prilagaja ter reciklira. Za njeno množičnost poskrbi kar najbolj enostaven pogoj: zato, da si član te Superstranke, je dovolj, da si proti Janši.

 

V devetdesetih letih se v procesu tranzicije liberalizem LDS izgubi sredi sistemskega močvirja korporativnih oblastnih navezav. Fantje, ki so prej prepisovali Hayeka, so postali mladi ministri še mlajše države.

 

Liberalci smo predlagali koncept minimalne države, v kateri svobodni trg odtegne organizacijo ekonomske aktivnosti nadzoru politične oblasti, ekonomska moč pa postane sredstvo za preverjanje in nadzor politične moči, ne pa njena podpora.

 

Danes je jasno bolj kot kdaj koli, da dokler friedmanizem ne odnese zmage nad prevladujočim keynesianstvom, dokler vseprisotne države in visokih davkov ne zamenjata svoboda in individualizem, dokler niso odločno izvedene liberalne reforme, se bo še naprej krepila moč tovarišijske oligarhije. 

Ko sem namreč leta 2004 začel objavljati kolumne, je vplivna washingtonska fundacija Heritage Sloveniji očitala te grehe: prevelik obseg javne porabe, neprožen trg delovne sile, velik obseg državne lastnine, slabo pravno zaščito lastnine in neučinkovito vlado z izjemno regulativno vlogo v gospodarstvu. Danes, po desetletju, ni nobene iluzije, da so se stvari premaknile na bolje. Prej nasprotno: ni napredka – ali kot je nekoč dejal oče psihoanalize Freud: "Vsekakor bo vedno slabo". 

 

Ko sem preletel zaprašene kolumne, sem, denimo, našel naslednje poudarke, povezane z blokado liberalnih reform: "Liberalci se zdaj že iz obupa ponavljamo, toda glas vpijočega v puščavi oblast noče slišati. Kdor pa nima ušes za poslušanje tehtnih sporočil in svojo politično eksistenco gradi na živem pesku všečnosti sedanjemu javnemu mnenju, si sam koplje politični grob" (Finance, 2006).

 

Sledila so opozorila: "Vsakršno prelaganje reform na poznejši čas pomeni še višje stroške, tako kot bo ta vlada (in davkoplačevalci) plačala višjo ceno zaradi odlaganja reform Janševe vlade v prihodnost" (Delo, 2007). Toda vlade so druga za drugo odnašali volilni glasovi – ne zato, ker bi reformirale in se spoprijele s krizo, ampak zato, ker niso reformirale.

 

Tudi stava na spremembo oblasti, ko je po 12-letni vladavini letargične LDS Janša leta 2004 napovedal krepak reformizem, se je izkazala za zgrešeno: "Ironija zgodovine bi bila, da bi ta vešči politik z nespornimi zaslugami za osamosvojitev svojo kariero začel v zaporu in jo tako tudi končal – po logiki ponavljanja zgodovine: prvič kot tragedija, drugič kot farsa" (Večer, 2008). Kaj je narobe z liberalizmom ali s Slovenijo, da se nujno potrebne reforme ne primejo?   

 

Najprej se spomnimo, da je ZSMS - predhodnica LDS - prva prevzela ideje liberalizma in na svojem kongresu leta 1989 v Portorožu sprejela daleč najbolj liberalen program katerekoli politične stranke doslej. V devetdesetih letih se v procesu tranzicije liberalizem LDS izgubi sredi sistemskega močvirja korporativnih oblastnih navezav. Fantje, ki so prej prepisovali Hayeka, so postali mladi ministri še mlajše države, ki jo je v rosni državotvornosti napadla bolezen statolatrine, se pravi, simptom morilskega "nacionalnega interesa".

 

Skoraj po božje se je oboževalo državni intervencionizem Drnovškovih vlad, ki je skrbel za bohotenje nepravične socialne države in dušenje podjetniške ustvarjalnosti posameznikov. LDS je s svojim nacional-socialističnim intelektualnim bankrotom odločilno pripomogla k uničenju slovenskega liberalizma. Namesto tega je udejanjila Kučanov testament, po katerem je tuji kapital po definiciji sovražnik slovenskega kapitala, gospodarstva, družbe in naroda. 

 

Kontinuiteta kardeljanskega samoupravnega socializma je ohranjala monopol države nad civilno družbo: etatizem, paternalizem, dirigizem itd.- vse z neprikritim namenom popolnega obvladovanja politike, gospodarstva, znanosti, šolstva, sodstva, medijev …  Slovenija je bila in je ujetnica vladajočih strank z arhaično programsko ponudbo: boljševizma levice, gradualizma leve sredine in zmedene desnice, kjer je kot najnižji skupni imenovalec deloval proti-liberalizem. Vsak poskus liberalnih reform – Janšev leta 2004 in 2011, Pahorjev leta 2008 in leta 2013 Bratuškove - se je zato končal z vladno polomijo. Nič nenavadnega – prav slovenska vlada ima od vseh dejavnikov najbolj negativen učinek na razvoj gospodarstva.

 

Namesto da bi država delovala kot temeljni tvorec motivirajočega podjetniškega normativnega okolja in regulatorja, politično in lastniško Slovenijo "varuje" pred tujimi investicijami, ki bi nosile nov gospodarski zagon. K opisanim razmeram po svoje odločilno prispevajo tudi slovenski sindikati. Levičarska vladna in sindikalna elita korporativno dosegata pogajalska soglasja, medtem ko je kapitalska stran – naravna zaveznica liberalizma – razbita, nepovezana in neučinkovita. Zato so si sindikati izborili privilegiran položaj tako, da delujejo kot politično gibanje in hkrati stranka s socialistično platformo. Takšne skrbniške države državljani ne rabimo in zato jo je potrebno potisniti nazaj v osnovne okvire.

 

Prav to geslo je pred desetletjem vzniknilo na zastavah t. i. liberalnih "mladoekonomistov": svobodna ekonomija in umik države iz gospodarstva. Liberalci (v levičarskih medijih nenehno kompromitirani s psovko "neoliberalci") smo predlagali koncept minimalne države, v kateri svobodni trg odtegne organizacijo ekonomske aktivnosti nadzoru politične oblasti, ekonomska moč pa postane sredstvo za preverjanje in nadzor politične moči, ne pa njena podpora.

 

Na vrhu lestvice gospodarskega razvoja so navkljub zadnji krizi in levičarskemu veseljačenju še vedno države z liberalnim tipom kapitalizma in majhno vlogo države v gospodarstvu, z močno pravno državo, odprto tržno konkurenco, svobodno podjetniško pobudo, nizkimi davki in nizko stopnjo državne lastnine. Slovenska vladajoča levičarska elita je v nasprotju s tem "razvijala" politični nadzor, državno lastništvo, visoke davke, trdo regulacijo trga, omejevanje podjetništva in tujih investicij ter brez števila administrativnih ovir.

 

Friedmanovo opozorilo je bilo naslovljeno tudi na Slovenijo: največjo grožnjo tržnemu gospodarstvu, demokraciji in svobodi predstavlja koncentracija politične in ekonomske moči, povezanih v oblastni eliti. Danes je jasno bolj kot kdaj koli, da dokler friedmanizem ne odnese zmage nad prevladujočim keynesianstvom, dokler vseprisotne države in visokih davkov ne zamenjata svoboda in individualizem, dokler niso odločno izvedene liberalne reforme (liberalizacija, deregulacija, privatizacija), se bo še naprej krepila moč tovarišijske oligarhije. 

 

Omenjena oligarhija ohranja politični trg prerazdeljevanja, s katerim si kupuje politično podporo najpomembnejših interesnih skupin (sindikati, upokojenci, študenti itd.). V tem je ključni problem slovenske države: minimaliziranje nabora svobodnih odločitev posameznika in maksimiranje diskrecijske moči poseganja vladajoče elite. Vladajoča levičarska elita je zbrana v stranki SD-LDS-Zares-PS-SMC-ZaAB-DeSUS-ZL. Vsaka od posameznih strank je zgolj frakcija ene in iste Superstranke, ki se razteza od podpore pogrošnemu tovarišijskemu kapitalu do salonskega ultra-levičarstva. Da preživi in se krepi, se ta Superstranka nenehno prilagaja ter reciklira.

 

Za njeno množičnost poskrbi kar najbolj enostaven pogoj: zato, da si član te Superstranke, je dovolj, da si proti Janši. Tranzicija je njeno naravno okolje, zato le-ta še vedno traja – uspešno za vladajočo levičarsko Superstranko, porazno za državo. Primerjalno gledano je Slovenija največja tranzicijska poraženka v vsej vzhodni, srednji in južni Evropi. Ali drugače: ker je tej stranki oblast pomembnejša od dobrobiti državljanov, je Slovenija postala največja evropska država izgubljenih priložnosti. Drugače tudi ne more biti: država z visoko stopnjo obdavčenja, nefleksibilnim trgom dela, visoko ceno dela in inferiornim poslovnim okoljem ne more tekmovati z družbami znanja, ki slonijo na sprostitvi razvoja zasebnega sektorja. Zato najsposobnejši zapuščajo bledo podalpsko mačeho, ustvarjalni kapital pa se seli v toplejše kraje – namesto umika države iz gospodarstva se gospodarstvo umika iz države.      

       

Naj kljub temu sklenem optimistično. Freud je res menil, da bo zaradi konstitucijskega nelagodja v kulturi "vsekakor vedno slabo". Njegov dedič Lacan je dodal: "…ali slabše". Toda to "slabše" je lahko tudi najboljše, kar se nam lahko zgodi v življenju, gospodarstvu in politiki: liberalizem je res najslabši od vseh ekonomsko-političnih konceptov, toda kaj, ko boljšega nimamo. Zato mi odpustite če nekoliko nostalgično parafraziram znameniti članek Rose Luxemburg z naslovom "Red vlada v Berlinu": Red vlada v Ljubljani! Vi topi plačanci! Vaš "red" je zgrajen na pesku. Liberalizem se bo že jutri "žvenketaje spet v višine usmeril" in na vašo grozo z zvokom pozavne razglasil: Bil sem, sem in bom! 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
0
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
15
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
18
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
21
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov
45
22.10.2019 23:15
Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
26
20.10.2019 19:00
Zunanji ministerMiro Cerarnajbrž ni dobro vedel, kaj govori, ko je španski policijski in pravosodni teror v Kataloniji razglasil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
13
20.10.2019 09:00
Agonija Adrie Airways se še ni prav končala, pa nam Alenka Bratušek in Zdravko Počivalšek že ponujata novo avanturo:ustanovitev ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Oktavia. Trepanacija: Opera, ki je uprizorjena v odprti Leninovi glavi
1
19.10.2019 19:00
Biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu, je poseben ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,147
02/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,216
03/
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
Anuša Gaši
Ogledov: 2,292
04/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 1,626
05/
Ustavno sodišče dokončno razsodilo: Obvezne glasbene kvote Mira Cerarja so neustavne!
Uredništvo
Ogledov: 1,730
06/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 2,027
07/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,412
08/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,242
09/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,499
10/
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 8,869