Šef Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti Branimir Štrukelj je včeraj predlagal vladi troje. Naj se stepe v Bruslju in si izboljša pogoje, po katerih moramo doseči manj stroge zaveze Slovenije do EU, ko gre za proračunski primanjkljaj. Naj vlada prisili banke, ki sedijo na denarju, da bodo začele posojati denar slovenskim podjetjem. In še, da je neumno, da bi javni sektor oziroma javni uslužbenci iz svojih žepov financirali gospodarstvo. Napovedujoč pri tem sindikalni protestni shod 3. decembra.

Ta izjava je sledila opozorilu finančnega ministra Dušana Mramorja, da bodo v primeru, če ne bomo v letu 2015 zmanjšali primanjkljaja pod tri odstotke BDP, sledili ukrepi Evropske komisije in njene dodatne zahteve, med njimi lahko tudi take po znižanju plač v javnem sektorju. Na te zahteve Bruslja bi lahko vlada odgovorila le tako, da bi sprejela zakon o znižanju plač. Znižanje plač z interventnim zakonom bi lahko bilo sedemodstotno.

Vse tri Štrukljeve izjave so vredne analize in komentarja. Najprej o tem, da bi bilo neumno, če bi javni sektor iz svojih žepov financiral gospodarstvo. Vsakdo, ki se malo razume na finance v neki državi, ve, da gre za medsebojno financiranje in učinkovanje različnih družbenih podsistemov. Trditi, da bi v tako globoki krizi javni sektor v primeru uveljavitve vladnih ukrepov financiral gospodarstvo, je vzvišena izjava, ki postavlja javni sektor v tej državi nad ostale družbene podsisteme. Pri čemer smo v gospodarstvu od leta 2008 izgubili več kot 90.000 delovnih mest, v istem obdobju pa je po različnih metodologijah v javnem sektorju od 4.000 do 12.000 več zaposlenih. In pri čemer je izjava še zavajajoča, ker vlada namreč namerava vzeti z novimi dajatvami tudi gospodarstvu. Z veliko hujšimi posledicami. A o tem pozneje.

Druga izjava, naj vlada prisili banke, da posojajo denar, na katerem sedijo, podjetjem, kaže, da smo iz bivše Jugoslavije nasledili rek, da smo imeli 23 milijonov nogometnih selektorjev. Ker se je vsakdo spoznal na nogomet in je vsakdo sestavljal svojo ekipo in kritiziral dejanskega selektorja. Težava je v tem, da smo v Sloveniji takšno početje razširili na več dejavnosti in so mnogi strokovnjaki v svojih javnih izjavah za marsikaj, o čemer seveda nimajo veliko pojma. V zadnjih tednih so tarča predvsem banke. Najprej politiki, zdaj pa sindikalisti bi novim bančnim vodstvom (v upravah ne sedijo tisti, ki so sokreirali bančno luknjo) solili pamet, kako naj delajo. Sicer bi jih pa kar zamenjali. 

Naj ti vrli politiki in sindikalisti zberejo pogum in kandidirajo za šefe bank v času sanacije, pa naj se izkažejo sami na teh stolčkih, če jih je že toliko v hlačah, da si drznejo javno deliti svoje "strokovne" nasvete. Seveda drži, da so številni bančniki v krču in zelo konzervativni. In da v takšni družbeni klimi marsikatero podjetje ne dobi posojila, ki bi ga v normalnih razmerah dobilo. Ampak omenjeni politiki in sindikalisti s takšnimi "nasveti" in pretiranimi kritikami bančni krč samo poglabljajo. Država je lastnica ključnih bank, politiki ne upoštevajo abecede korporativnega upravljanja, sindikalisti jih pa še hujskajo.

Kako bi se vi počutili na delovnem mestu bančnika, ki mora odločati o posojilu? Najbrž bi naredili vse, da bi se zelo zavarovali. To pa bi pomenilo tudi, da pogosto raje ne bi odobrili posojila, da se ja kaj ne bi zalomilo z njegovim vračanjem in bi vas potem demagogi po glavi. Pa čeprav obstaja zelo veliko možnosti, da bo posojilo poplačano.

Štrukljeva izjava pa gre še dlje. Brez strokovnih argumentov poziva k plasiranju denarja podjetjem kar povprek. To je klic k nerazumnemu zadolževanju iz časov pred začetkom krize leta 2008. Kar prav sindikati očitajo podjetjem, čeprav so bili takrat tudi oni tiho o tem. Ker so plače, sicer nerealno, rasle in ker so bili zadovoljni, saj smo z davki na račun s tujim denarjem napihnjenega gospodarstva v Sloveniji razkošno financirali tudi javni sektor. Gostija je bila vsesplošna. Zato smo tam, kjer smo danes.

Danes pa smo v nezavidljivem položaju. Razmerje med delovno aktivnimi v gospodarstvu in v javnem sektorju se je od leta 2008 z 2,7:1 zmanjšalo na 2,4:1. Zato denarja v javni blagajni primanjkuje. Kaj to pomeni za financiranje v celotni državi, dobro razume celo legendarni ravnatelj Dušan Merc. Tudi mnogi javni uslužbenci to razumejo in dobro vedo, da si bomo, če ne bomo ukrepali, požagali svojo vejo, na kateri sedimo, ne bruseljsko. 

Sindikalni predstavniki pa kljub temu pozivajo k brezglavemu zadolževanju. To je tako, kot če bi se z avtomobilom spuščali po strmem hribu nad prepadom, pri tem pa namesto na zavoro pritiskali na - plin.

Zato je zaradi vseh nas, ne zaradi Bruslja, nesmiselno pozivati vlado, naj se v Bruslju zaradi tega stepe. Naj se vlada v Bruslju stepe z dobrimi projekti, da bomo dobili čim boljši dostop do sredstev iz evropskih skladov. Naj se stepe, da bomo imeli čim večji vpliv na skupno gospodarsko politiko. Naj se stepe, da bomo dobili čim večji del napovedanega Junckerjevega 300-milijardnega svežnja za infrastrukturne investicije itn. Najmanj, kar si lahko želimo, je, da bi se stepla zato, da bomo v prihodnje še bolj zadolženi. 

Drži, da bo znižanje plač v javnem sektorju bolelo. A to ne bo najhujše. Še hujše bo, če bo še manj delavcev v gospodarstvu. Vlada z rebalansom proračuna za leto 2015 hoče tudi drastično obremeniti energetsko intenzivno industrijo in industrijo pijač. Direktorji so šokirani. V zadnjih dneh so med drugim sporočili javnosti naslednje:

Branko Rožič, direktor, Količevo Karton: Odločno protestiram v imenu podjetja in zahtevam umik napovedanih obremenitev. Če bodo potencialni novi investitorji vprašali na primer nemške že zdaj obstoječe investitorje v Sloveniji, bodo ti rekli: "Roke proč". 

Tadej Gosak, Paloma d.d.: Smo zgroženi nad ravnanjem vlade. Naši konkurenti delujejo v bistveno boljših poslovnih pogojih. Paloma je potrdila plan za leto 2014, nato pa nas država preseneti z novimi dajatvami. Pobrane višje dajatve se bodo poznale pri številu zaposlenih v Palomi.

Jožica Stegne, Vipap Videm Krško: S povišanjem bi se za nas dajatve povečale za 2 milijona evrov, delež stroškov energije v bruto dodani vrednosti z 11 na 25 odstotkov. To pomeni umik investicij. Delovna mesta so ogrožena.

Marko Jagodič, direktor, Papirnica Vevče: En tak ukrep zapre možnosti za razvoj podjetij za nekaj let. Tuji lastniki ne bodo selili proizvodnje. Bodo pa ustavili investicije. Dodatne dajatve v višini 600.000 evrov pomenijo za nas strošek vseh plač v enem mesecu. Naj grem pred zaposlene in jim rečem, da nam je vlada vzela plače za mesec?

Janez Gale, Tovarna papirja Goričane: Papirna industrija izvaža prek 90 odstotkov, države naših tekmecev ščitijo proizvodnjo naše konkurence. Ko sem predstavil na kolegiju, kaj se obeta glede novih dajatev, je omizje onemelo. Za nas grozeče dajatve pomenijo slab milijon. Če ne bomo preživeli, bo delo izgubilo ne le 220 zaposlenih, ampak so ogrožene družine. 

Franci Stele, Belinka Perkemija: Protestiram in apeliram na vlado, naj raje nekaj stori za industrijo. Vlada se je lani odločila, da proda naše podjetje, zdaj pa nesmiselno uvaja nove dajatve. Te bi nas stale več kot 270.000 evrov, kar je vrednost dveh mesečnih plač v Belinki Perkemiji.

Jožef Stibilj, Goriške Opekarne: V primeru, da bo vlada še povečala okoljsko dajatev, bo ta obremenitev presegla 20 odstotkov naše bruto dodane vrednosti. To bo tako izjemno obremenilo naše poslovanje, da ne govorimo več o tem, da je ogroženo 10 ali 20 odstotkov delovnih mest, ampak o tem, da bodo podjetja prenehala poslovati.

Tomaž Vuk, Salonit Anhovo: Dodatna obremenitev bi v Salonitu predstavljala do 20 odstotkov vseh stroškov. To bi pomenilo, da je ogrožena naša konkurenčnost in sposobnost dolgoročnega preživetja.

Mira Močnik, Vital Mestinje: Alarmanten podatek je, da bomo na 5 milijonov evrov prihodkov plačali 2 milijona evrov trošarin na brezalkoholne pijače, ki jih proizvajamo. To je za nas poguba, denarja za to nimamo kje vzeti. Za naše okolje je to lahko socialna bomba.

Luka Jejčič, Fructal: Fructal bo zaradi tega davka posloval z izgubo. Dejstvo je, da imamo stabilnega lastnika, da naš lastnik ogromno investira v Fructal. Toda ob takšnih napovedih se pogovarjamo o tem, da bomo del proizvodnje ali celo kompletno proizvodnjo morali preseliti.

Marko Hren, Dana: Vsem nam in našim lastnikom signali zdajšnjih ukrepov vlade postavljajo vprašanje, ali je sploh še smiselno vlagati v podjetje ali pa raje pustiti to panogo in preseliti denar nekam drugam ...

Tako resnih opozoril ni bilo že dolgo. Od sindikatov se je doslej resno angažiral Pergam. Kje so drugi sindikati? Zakaj ne dvignejo svojega glasu v zaščito delavcev v gospodarstvu? Zakaj mediji toliko pozornosti namenjajo rezom v javnem sektorju, ki bodo pri plačah očitno maksimalno sedemodstotni, na drugi strani pa grozi novo zaprtje več sto delovnih mest v gospodarstvu, tudi selitve proizvodnje iz Slovenije v tujino, zapiranje podjetij, odvračanje tujih investitorjev, ki bi s kapitalom prinesli garancijo za delovna mesta ...? Zakaj vlada ne umakne tako nevarnih ukrepov in prepreči grožnjo delovnim mestom v teh podjetjih?

Ja, čudna je klima v Sloveniji. Več pozornosti so očitno deležni tisti, ki pozivajo, naj se stepemo v Bruslju, da bomo lahko še bolj zadolžili svoje otroke, namesto da bi prisluhnili tistim, ki se doma borijo, da bi imeli čim več služb v gospodarstvu.

Goran Novković, svetovalec generalnega direktorja GZS