Ali veste, da ima Slovenija novo vlado? Trdim, da tega ne morete vedeti, ker Cerar in prijatelji ne počnejo nič takega, da bi jih opisali z besedo vlada. Razen seveda, če menite, da so naloge vlade mesece in mesece iskati kadrovske rešitve, občasni sestanki, odrivanje obljubljenih reform (pa čeprav so bedaste) v pozabo, ignoriranje nujnih reform ter vsakič znova postavljati trditve, da so "zadeve kompleksne in je potrebno nekaj več časa za preučevanje".

Kolosalne reforme

Spomnimo se malce koalicijske pogodbe in se vprašajmo, katerega od projektov je Cerarjeva vlada že zastavila. Je to epohalno napovedana in v predvolilni kampanji stalno omenjana reforma zdravstvenega sistema? Do kod je prišla zgodba o ukinitvi Vzajemne? Veste, kaj so pripravili doslej? Nič. In kaj počnejo? Premišljajo in študirajo, ker je zadeva, kdo bi si mislil, kompleksna.

Kako daleč je njihova zelena davčna reforma? Res želite vedeti? Jaz tudi, pa ne zato, ker bi verjel v fantazme o zelenih davčnih reformah, ampak zato, ker me zanima, kaj ta vlada sploh počne. Ampak nihče nič ne ve o zeleni davčni reformi, ne zato, ker gre za kak super konspirativen postopek nastajanja reforme, temveč zato, ker se v resnici na tem ne dela prav nič.

Se spomnite bizarno smešnih idej o projektni pisarni in inkubatorju za brezposelne? Kaj menite, v kateri izvedbeni fazi so te ideje? Jaz upam staviti, da so v fazi "zadeve so kompleksne, potrebujemo še nekaj časa za preučitev".

Očitno je, da sta se ljudstvo in Cerar narobe razumela. Ljudstvo je Cerarja izvolilo, da bi imeli operativno vlado, Cerar pa je očitno menil, da je dobil mandat, da s svojo ekipo opravi raziskovalno nalogo o kompleksnih in strukturiranih problemih Slovenije. Ampak kot že tolikokrat pred tem se je ljudstvo zmotilo in Petan ter Perovič sta mu pri tem izdatno pomagala.

Kar pa je Cerarjevi vladi zelo dobro uspelo pa je to, da se že od septembra dalje ukvarjajo z enim samim človekom in ravno ta človek jih je po debaklu s parlamentarnim glasovanjem tudi vpisal v slovensko zgodovino. Cerar je svoj življenjepis namreč označil, da je predsednik vlade, ki je izvedel najbolj bizarne volitve v slovenski parlamentarni zgodovini, ko so poslanci glasovali, ali se strinjajo z glasovanjem grosupeljskih volivcev na parlamentarnih volitvah. 

Zbor bebcev rabi čas za preučevanje

Verjetno najbolj absurdna zgodba, ki v popolnosti razkrinkava sintagmo Cerarjeve nove politike kot brezupni in popolni blef, je zgodba o komenskem proizvajalcu oken Alukomen. Spomnimo, država, natančno Ministrstvo za korupcijska naročila (tudi znano kot Ministrstvo za zdravje), je pred leti naročilo okna za stavbo Dunajski Kristali v znesku 2,6 milijona evrov. Tega zneska nikoli ni poravnalo. In tudi zato, ker se državi računa v višini 2,6 milijona evrov ne zdi vredno poravnati, in to že nekaj let, je to podjetje naredilo državi davčni dolg.

Posledica? Država na eni strani dolguje podjetju 2,6 milijona evrov, po drugi strani pa jim je zarubila celo proizvodno linijo, zato da si je poplačala 360.000 evrov davčnega dolga. Ker Alukomen ne more poslati rubežnikov v parlament, ostal pa je brez proizvodne linije, je sedaj verjetno volk sit in koza cela – država bo dobila poplačan davčni dolg, podjetje pa bo moralo propasti, in tako Cerarjevi vladi ne bo treba plačati svojega dolga. 

Kaj ima to zveze s Cerarjem? Prejšnji petek smo lahko v Primorskih novicah prebrali, da je bil odpovedan sestanek med predstavniki komenskega podjetja in komerkoli že iz Ministrstva za zdravje in slovenske vlade. Razlog? Potrebujejo čas, da zadevo preučijo, ker je vse tako zelo kompleksno. Ni kaj, to so Cerarjevi novi politični standardi na delu: dolžniki s politično močjo izsilijo poplačilo dolga, o plačilu svojega dolga pa niti ne razmišljajo. Jebeš etiko, fant potrebuje čas.

Očitno je za Cerarja etika manj kompleksna od študioznih priprav njegove vlade, zato mora biti poudarek na študiju. Škoda, da lastniki in zaposleni iz Alukomna ne želijo razumeti, da njihovo preživetje ni tako pomembno, kot je pomemben resen in študiozen pristop Cerarja in njegove vlade.

Mogoče Cerarju še nihče ni povedal, ampak zadnje leto dni imamo popoln zrak na Gregorčičevi, od maja letos pa vlade sploh ni. Ne samo, da smo morali čakati dva meseca, da je Cerar, kljub kolosalni zmagi na volitvah, sestavil koalicijo, do praktično včeraj smo morali čakati, da je vladno ekipo sploh uspel kompletirati. Še več, očitno zbirki profesorjev in fantastov na Gregorčičevi ni jasno, da vodenje vlade ni enako poučevanju na fakulteti.

Seje vlade niso govorilne ure, ki jih profesorji skličejo enkrat na dva tedna za eno uro in si potem vzamejo še mesec dni za sedemnajst premislekov in tristo različic in vodenje vlade ni enako izdelovanju seminarskih nalog. Toliko o kompetentnosti Cerarja in njegovih premišljevalcev. In kako fantastična je šele njegova ekipa!

Kadrovski zrak

Bodimo iskreni, serija ministrov za gospodarstvo je pokazala, da Cerar vleče svoje ministrske kadre dobesedno iz največje možne obskurnosti (rad bi izrazil sočutje z novinarji Dnevnika in Dela, ki morajo, stisnjeni pod peto tajkunskih lastnikov, vsaka dva tedna skozi mučni proces prepričevanja javnosti, da je zadnji kandidat pa res genialen poslovnež, ki razume gospodarstvo in diha s podjetništvom in je kot tak vrhunec podjetniške evolucije).

Minister za gospodarstvo, ki je bil tako zelo moralen, da je moral oditi zaradi tega, ker mu je AVK dokazala sodelovanje v kartelnih dogovorih v času, ko je bil še (podobno kot novinarji Dnevnika) preko DZS v neposredni lasti Petana, je izničil avreolo Cerarjeve kadrovske superpoštenosti. 

Blamaža z "direktorjem Sove za eno noč" je pokazala, da se tej vladi ne zdi nič posebnega, če je nekdo najprej delal na vojaški obveščevalni službi, potem pa se preseli na civilno varnostno – obveščevalno službo, oziroma, očitno je, da so na vladi preneumni, da bi razumeli, da je štirinajstdnevno direktoriranje Sove alarm, da je s to institucijo nekaj hudo narobe. Da niti ne govorimo o tem, da je Cerarju uspelo "spregledati" zgodbe, ki povezujejo njegovega novega izbranca na Sovi s kriminalnim prevzemom Merkurja.

Primer Violete Bulc je razkril, da je najožji krog Cerarjevih sodelavcev poln iracionalnih in metafizičnih svetonazorskih prepričanj, kar je precej nelagodno spoznanje, če si zamišljate, da vladna ekipa namesto da dela, raje hodi po žerjavici, prireja spiritistične seanse, čisti avro, meditira, na balkonu na Gregorčičevi spremlja neznane leteče predmete itd. 

Izbira Dušana Mramorja je dokazala, da Cerar ni sposoben drugačnega premisleka o ministru za finance kot vse leve vlade pred njim (saj veste, če nas zavrne Mrak, gremo do Mramorja, če nas zavrne on, gremo do Gasparija, če pa zavrne še on pa objavimo na Pristopu oglas) in je s tem zgolj njihova mentalna kontinuiteta. In nenazadnje izrivanje Dobovška na stranski tir in medijsko pljuvanje po njem dokazuje, da so rentniki preplavili SMC. Toliko je po dveh mesecih ostalo od silnih besed o novih ljudeh, nepovezanih s politiko, ki so megaetični in gigasposobni.

Torej, koliko časa naj še traja ta farsa? Koliko časa mora še preteči, preden se lahko na glas pove, da so Cerarjevi kadri ali nekompetentni tepci ali vrači ali pa rentniki? Naj čakamo, da poteče za nekaj milijard evrov dolga let? Nismo te lekcije vzeli že z Alenko Bratušek?

Mrtva izguba

Cerar in njegova vlada sta popolna in totalna mrtva izguba. Njihova dogma "problemi so kompleksni, rabimo čas za preučitev" je samo patetičen izgovor za nesposobnost. Problemi so namreč že ves čas enaki in vsem na očeh. Zato ne potrebujemo vlade, ki bi znane in akutne probleme preučevala, ampak takšno, ki jih bo reševala. Njihovo iskanje najbolj kompetentnih in poštenih se je izjalovilo v iskanje najbolj bizarnih in rentniško prilagojenih kadrovskih rešitev. Cerarjeva vlada pa predstavlja kombinacijo Pahorjevega nastopaškega klovnovstva in Bratuškine vulgarne praznosti.

Cerarjeva vlada, povejmo na glas, ne dela absolutno ničesar. Ničesar od njihovih predvolilnih obljub zakodiranih v koalicijski pogodbi se niso niti dotaknili, še več, popolnoma so utihnili in ni niti govora več o tem, da so ti koalicijski projekti SMC kadarkoli sploh obstajali. Navzven deluje SMC kot konspirativna sekta, vlada pa kot skupina naključno izbranih čudakov, ki je šele po nastopu delovnih obveznosti dojela to, kar vsi vemo že vsaj šest let: da ima ta država resne težave.

Očitno Cerar meni, da smo mi vsi nek njegov jeben družbeni eksperiment, ki ga bo on štiri leta preučeval, potem pa bo o vsem skupaj za Delo napisal kakšen članek. Če pa menite, da se motim in da ta vlada potrebuje samo še nekaj časa, da se zažene, pa prosim to povejte zaposlenim v Alukomnu, oni bodo namreč, medtem ko bodo na vladi premišljali o kompleksnosti problemov, ostali lačni.