Komentar

Resnica o Milanu Kučanu

Pred nekaj dnevi je v pogovoru z urednikom Portala Plus Borisom Megličem Haški obtoženec Vojislav Šešelj izjavil, da je bil prvi predsednik Milan Kučan "politik majhnega formata" (s čimer najbrž ni aludiral na Kučanovo pregovorno fizično majhnost) in da bi Slovenija "lahko zapustila Jugoslavijo brez vsakršnega hrupa". Misteriozni komentator tega portala Kizo pa je v podobnem slogu pred časom zapisal, da je Kučan "blefer brez dometa".

01.12.2014 21:07
Piše: Milan Balažic

Ko je izbruhnila afera JBTZ, se je previdno umaknil nazaj in počakal, kam bo iz Beograda udarilo. Foto: www.mediaspeed.net

Politična zgodovina nekdanjega šefa slovenske Partije in predsedstva je polna vratolomnih preobratov, kjer je Kučan oportunistično počakal, da so si drugi lomili vratove, sam pa je "ziheraško" počakal na že zorano njivo. 

 

Kučanovo politično pot v temelju tlakuje določena histerična drža v razmerju do politične inovacije.

 

Za "sestop z oblasti" se je Kučan odločil tako zaradi pritiska novih strank Demosa, ki jih je potiskal v okvire "nestrankarskega pluralizma", kot zaradi vse močnejšega liberalnega krila v sami Partiji, ki ga je skušal tlačiti v svoj "socializem s človeškim obrazom". Ko so mu zadeve znova ušle z vajeti, je nenadoma postal prvoborec za demokracijo.

 

Kučanu se da očitati marsikaj upravičenega – med drugim, da ni niti modrec niti heroj, da je dolgočasni aparatčik, zbiralec "rdečih" tajkunov itd. - tega pa ne, da je bil makiavelist in je vedel, da se državi ne da vladati z očenašem v roki.

Ne želim se spuščati v neposredno polemiko, vendar bi k rečenemu rad dodal nekaj misli. Kar me namreč legitimira, sta vsaj dve okazionalistični prednosti, ki jih imam pred omenjenima: prvič, neposredna politična izkušnja s Kučanom: kot mlad politik sem z njim koncem osemdesetih in v začetku devetdesetih sodeloval na zgodovinskem projektu "sestopa Partije z oblasti", demokratizacije in osamosvajanja Slovenije ter se spomladi 1991 razšel na točki, ko sva skupaj s Pučnikom pripravljala združitev vseh slovenskih socialdemokratov; in drugič, omenjeno odločilno obdobje slovenske polpretekle zgodovine sem na podlagi verodostojnih arhivskih dokumentov iz slovenskih in srbskih (tedaj jugoslovanskih) arhivov podrobno analiziral v moji znani pentalogiji – petih zajetnih znanstvenih monografijah (Slovenska demokratična revolucija, Slovenski berlinski zid, Rojstvo slovenske demokracije iz duha državljanske vojne, Slovenski plebiscit in Samostojna Slovenija). V čem je kleč?

 

Kučanovo politično pot v temelju tlakuje določena histerična drža v razmerju do politične inovacije: vselej je najprej preventivno zavrnil določeno idejo ali pobudo, zatem pa – prav v skladu z Lacanovim konceptom logičnega časa (trenutek pogleda → čas za razumevanje → moment sklepa) – jo predstavil kot svojo. Politična zgodovina nekdanjega šefa slovenske Partije in predsedstva je polna tovrstnih vratolomnih preobratov, kjer je Kučan oportunistično počakal, da so si drugi lomili vratove, sam pa je "ziheraško" počakal na že zorano njivo.

 

Denimo: mladincem v ZSMS je dopuščal, da v smeri demokracije orjejo ledino njegovega avtoritarnega sistema – a le do določene mere; vsi dokumenti kažejo, da Janez Janša ne bi bil zaprt, če tega ne bi odobril šef Partije. Ko je izbruhnila afera JBTZ, se je previdno umaknil nazaj in počakal, kam bo iz Beograda udarilo. Zaradi množičnega civilno-družbenega gibanja nazaj ni mogel več, zato se je na zveznih partijskih sestankih prizdeval prit na čelo demokratizacije, federalcem pa obljubljal, da bo vse držal pod nadzorom. Za "sestop z oblasti" se je odločil tako zaradi pritiska novih strank Demosa, ki jih je potiskal v okvire "nestrankarskega pluralizma", kot zaradi vse močnejšega liberalnega krila v sami Partiji, ki ga je skušal tlačiti v svoj "socializem s človeškim obrazom". Ko so mu zadeve znova ušle z vajeti, je nenadoma postal prvoborec za demokracijo.

 

Na zadnjem zveznem partijskem kongresu se je bil pripravljen do nezavesti pogovarjati z Miloševićem o "zvezi zvez" - neke vrste konfederaciji samostojnih nacionalnih Partij, za odhod iz Beograda pa se je odločil šele, ko se mu je tako rekoč uprla več kot polovica slovenske delegacije. Naslednji dan je bil sredi Ljubljane seveda junak sam. Nastajajočo opozicijo s Pučnikom na čelu je sicer s stisnjenimi zobmi prenašal v njenih zahtevah po (najprej) konfederaciji in samostojnosti Slovenije; sam ji je dolgo časa nasprotoval s konceptom "asimetrične federacije", dokler se na neki izgubljeni točki ni prepoznal kot glavni promotor slovenske samostojnosti.

 

Razpet med beograjske jastrebe in slovensko opozicijo je izigraval ene proti drugim in se z mešanico strpnosti in represije ohranjal na vrhu: Beograd ga je potreboval kot zadnje jamstvo slovenske podpore Jugoslaviji, slovenska opozicija pa ga je nerada potrebovala, da jo brani pred (vojaškim) udarom iz zvezne prestolnice. Zgodba ima svoje nadaljevanje v samostojni Sloveniji: Kučan odločilno pripomore k nastanku korporativnega tovarišijskega kapitalizma, potem pa formalno postane glavni kritik tajkunizacije; je ključni akter kulturnega boja, krivdo zanj – in za orožarske afere, ki so posebna zgodba za kdaj drugič - pa vseskozi nalaga svojemu večnemu tekmecu Janši, ki ga je ustvaril sam. In obratno: Kučan je politično živ samo zato, ker ga takšnega dela paranoja desnice, ker mu ta ne zna povedati, da je politično mrtev, ker Janša v zalog manihejskega spoprijema z mlinom na veter ne opravi simbolnega očetomora.

 

Skratka, v odločilnem trenutku za Slovenijo se je Kučan prisiljeno znašel v družbi Gorbačova, Kadarja, Jaruzelskega ipd. in v vlogi protagonista liberalizacije od zgoraj, ki je zamenjala poprejšnje trdo komunistično uničevanje poganjkov demokracije. Ni bil niti človek železne volje niti karizmatična osebnost – prej sodi v tisto vrsto političnih živali, ki jih velja dojeti kot politike umikanja. Kot je razložil von Clausewitz (Vom Kriege), je umetnost umika tista politična spretnost, ki se je je najtežje naučiti. Vsiljeno vlogo prenovitelja je Kučan igral v kontekstu strategije umikanja in odstopanja z brezperspektivnih položajev. Politika umikanja je občutljiva in nevarna: vedeti je treba, kdaj in kako brez večje škode zaustaviti političnega nasprotnika, kdaj zapustiti neubranljiv položaj, kako se izmuzniti skozi vrzel za umik in nove politične pozicije predstaviti kot svoje že od nekdaj. Potrebna je potrpežljivost, žilavost, pronicljivost, zvijačnost; kar dobi v zameno, je nehvaležnost tekmecev, sovraštvo nasprotnikov in neznosni občutek, da ni več kos političnim silam, ki jih je sam pomagal ustvariti – če je taktično paktiral z opozicijo, jo je krepil, če jo je udaril, jo je krepil še hitreje. 

 

Kučanu se da očitati marsikaj upravičenega – med drugim, da ni niti modrec niti heroj, da je dolgočasni aparatčik, zbiralec "rdečih" tajkunov itd. - tega pa ne, da je bil makiavelist in je vedel, da se državi ne da vladati z očenašem v roki. Na svoj način moraliziranje o Kučanu več pove o nas samih, ki ga potrebujemo, da se umestimo proč od "zla" na stran dobrega. Toda v tem je tudi usodni problem in zmota: državo vodi državni interes (raison d'etat), ne pa etične lamentacije, kajstvo realpolitike, ne najstvo moraličnih idealov. Ko nas operira kirurg, nas ne zanima, ali voli Janšo in skače čez plot – važno je, da je dober in učinkovit kirurg. Ko pa govorimo o politikih, pričakujemo, da bodo angeli.

 

Osnovni okviri spoštovanja ustave in zakonov zadostujejo. Politik se namreč vselej odloča o več ali manj dobrega in – obrnjeno – večjem ali manjšem zlu. Optimalne in takojšnje rešitve sodijo v infantilni imaginarij nezrelih spletnih kritikastrov. Dejstvo, ki ga podira brez števila zgodovinskih dokumentov je, da je Kučan – skupaj z Janšo - v nizu usodnih trenutkov in danih okoliščinah več kot solidno opravil svoje delo. Da bi Slovenija kar tako brez problemov zapustila Jugoslavijo, so Šešljeve pravljice za lahko noč: Srbija je z Miloševićem res gradila Veliko Srbijo na liniji Karlobag-Karlovac-Virovitica, zato so bili pripravljeni na zoprne Slovence pozabiti in jih nagnati; toda poleg pro-srbskih generalov smo imeli trdno jedro komunističnih jugoslovanarskih generalov, ki so skupaj s predsednikom zvezne vlade Markovićem hoteli na vsak način – tudi z orožjem - obdržati severozahodno republiko v komunističnem raju. 

 

Ker je kolumne konec, vas ne bom utrujal okrog divjih vzporednic in, recimo, vseh neumnosti prvega ameriškega predsednika. Navkljub tem so Američani okrog njega in "očetov ustave" oblikovali državotvorni mit. Če hočemo še naprej imeti državo, se bo – poleg vsega drugega – potrebno naučiti tudi nacionalne samozavesti, kamor vsekakor sodijo ljudje, ki so jo ustvarili. Z vsemi političnimi in človeškimi napakami vred, a tudi zaslugami. Napoleonov hlapec vidi cesarja v šotoru v spodnjicah in si misli, da ga pozna bolj kot vsi drugi. A kaj, ko se mu niti ne sanja o svetovno-zgodovinskem pomenu tega malega telesa, ki ga vidi pred seboj, o simbolni razsežnosti svojega gospodarja. Nima pojma, pravi Hegel – a ne zato, ker gospodar ne bi bil gospodar, ampak zato, ker je hlapec pač hlapec. Manj ko boste hlapčevsko verjeli v zgodbice o Kučanu kot "botru" levice, manj bo dejansko boter in več bo zgolj še en upokojenec. Zato naj v miru še dolgo uživa "Toninovo" penzijo, zagrobno ga itak čakajo državne časti, spomenik in znamke.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Beton polarizacije vse trši, spopad med blokoma pa politični prostor spreminja v ruševine
3
04.03.2021 22:00
Politični in medijski prostor v Sloveniji v času, ki ga živimo, vsem na očeh ali v zakulisju, čisto vseeno, obvladujejo takšne ... Več.
Piše: Miha Burger
Koprive v mestu Gogi
20
02.03.2021 23:28
Novinarji so psevdonime ustvarili, ko so želeli koga izdatno popljuvati, a nihče ni premogel poguma, da bi se pod tekst ... Več.
Piše: Ana Jud
Ko že misliš, da smo prišli do dna, se pojavi nov lik, nova prikazen s še bolj norimi idejami
23
02.03.2021 05:46
Izza vsakega grma ali smreke kuka mandatar za sestavo nove vlade. V vsaki kraški jami se skriva en prestrašen in utišan ... Več.
Piše: Denis Poniž
Slovenski BDP 2020: Pridelali smo kar 5,5-odstotni upad, vendar naj bi šlo že letos precej na bolje
6
01.03.2021 05:17
V teh turbulentnih časih je postalo spremljanje makroekonomskih gibanj dokaj obrobna zadeva. Številke o milijardah deficita, ... Več.
Piše: Bine Kordež
Spominjanje in pozabljanje: Ljubljanski Plečnikov stadion kot zamrznjeno družbeno stanje
8
28.02.2021 06:42
Te dni smo v prehodu iz enega svetovnega sistema v totalno drugačnega. Živimo v družbi visokega tveganja. Nevzdržni smo predvsem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kogar hoče bog uničiti, mu prej vzame pamet: Zakaj Evropska unija kar naprej slabi
11
25.02.2021 23:53
Slabo vodenje skupne nabave cepiva v Evropski uniji je samo še en primer propadajoče organizacije. Vsi se globoko zavedamo, ... Več.
Piše: Keith Miles
Če je Angela Merkel v resnici Hitlerjeva hči, potem je v Sloveniji res konec medijske svobode!
19
24.02.2021 22:50
Prepoznate koga na tej fotografiji? Enega zagotovo, kajne? Adolf Hitler je simbol vsega zla, ki so ga Nemci storili Evropi in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Na oltarju sodobne umetnosti: Včeraj mačke, danes netopirji, jutri ljudje
14
23.02.2021 23:35
Petr Davidčenko groteskno žretje živih netopirjev utemeljuje z iskanjem ekskluzivnega cepiva proti koronavirusu in pridobitvijo ... Več.
Piše: Ana Jud
A Letter to Lili Bayer: "The orbanisation of the media occurred long ago in Slovenia and it was carried out by the left."
18
23.02.2021 06:07
Dear Ms Bayer, as a regular reader of Politico I would like to express some personal thoughts regarding your article Inside ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Janša in Politico: Zakaj je Slovenija postala trn v peti interesov vulgarne bruseljske kleptokracije
22
21.02.2021 23:59
Napad na slovenskega premierja, ki se je ostro odzval na pisanje spletnega portala Politico o domnevnem omejevanju medijske ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
O spolnem nasilju: Tiho bodi in umikaj se, pa bo vse v redu!
15
21.02.2021 11:00
Nič se ne bo pomembno izboljšalo, dokler se ne bo drastično spreminjala mentaliteta celotne družbe, preko česar se lahko ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zmaga nad soncem: Vse v umetnosti teži k popolnejšemu stanju
0
21.02.2021 05:38
Gledališče mi pomeni vse. Gledam, da bi razumel! So dnevi, ko mi kultura ne pomeni čisto nič drugega kot propagandni oddelek ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Če premier Janša ne bo prenehal s tvitanjem, mu grozi usoda Donalda Trumpa!
33
19.02.2021 10:15
Tudi če ima Janez Janša prav, ko napada domnevno pristranske novinarje in aktivistične medije doma in v tujini, je to takšne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sedma obletnica nezakonite ruske okupacije Krima
6
18.02.2021 21:42
Letos mineva sedma obletnica ruske nezakonite okupacije Krima. Februarja 2014 je ruska okupacijska vlada prvič v povojni ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Amerika po Trumpu: Prva nesoglasja med Josephom Bidenom in Evropsko unijo
8
15.02.2021 22:06
Po prvem mesecu nove administracije v Beli hiši in velikih pričakovanjih glede obnove tradicionalnih zavezniških odnosov med ... Več.
Piše: Božo Cerar
Naši in vaši: Trdni duh gospe Hannelore in mehko srce študentke Sophie
20
14.02.2021 23:00
Nemci so krivdo za nacistična grozodejstva kolektivno prevzeli nase. Nemška politika se še dandanes opravičuje za zločine ... Več.
Piše: Ana Jud
Kakšno korist imajo običajni otroci od poznavanja Shakespearejevih del, privzgojenega okusa za Bacha ali zanimanja za srednjeveško latinščino?
6
14.02.2021 11:00
Pravi učitelji ne posredujejo znanja, ker bi to koristilo učencem, pač pa obravnavajo svoje učence kot koristne znanju. Seveda ... Več.
Piše: Roger Scruton
Homagge nekemu dramatiku: Vse ljubezni in države Vladimirja Stojsavljevića
5
14.02.2021 06:41
Vladimir Stojsavljević letos praznuje sedemdesetletnico. Današnji komentar je posvečen njegovim gledališkim naporom. Tri ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Quo vadis, Evropa: Eden izmed razlogov za (nezakonite) migracije je lahko tudi majhna rodnost v Evropski uniji
14
11.02.2021 06:30
Pred kratkim sem na portalu+ prebral prispevek Janeza Vuka Quo vadis Evropa: Ali je stara dama v podobnem procesu zatona, kot ... Več.
Piše: Uroš Gabrijelčič
Vlada in epidemija: Ko se stroka ukloni politiki, so rezultati običajno porazni
15
10.02.2021 11:01
Politika mora razumeti vlogo stroke in tudi v primerih, ko bi bili strokovni predlogi neživljenjski, odigrati svojo vlogo. Če pa ... Več.
Piše: Mihael Brejc
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Če je Angela Merkel v resnici Hitlerjeva hči, potem je v Sloveniji res konec medijske svobode!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.953
02/
A Letter to Lili Bayer: "The orbanisation of the media occurred long ago in Slovenia and it was carried out by the left."
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.517
03/
Ko že misliš, da smo prišli do dna, se pojavi nov lik, nova prikazen s še bolj norimi idejami
Denis Poniž
Ogledov: 1.808
04/
Koprive v mestu Gogi
Ana Jud
Ogledov: 1.380
05/
Janševo pismo predsednici Evropske komisije je tudi mini priročnik o slovenski tranziciji, s katero se Evropska unija zagotovo ne misli ukvarjati
Uredništvo
Ogledov: 1.383
06/
Kogar hoče bog uničiti, mu prej vzame pamet: Zakaj Evropska unija kar naprej slabi
Keith Miles
Ogledov: 1.325
07/
Kako je v javnosti najmanj znana Janševa ministrica Helena Jaklitsch tržaškim zamejcem mirno obrnila hrbet
Alenka Puhar
Ogledov: 1.088
08/
Britansko-ameriške vezi s tretjim rajhom: Hitler je "narodni heroj, ki je rešil državo pred obupom in propadom"
Shane Quinn
Ogledov: 1.330
09/
Na oltarju sodobne umetnosti: Včeraj mačke, danes netopirji, jutri ljudje
Ana Jud
Ogledov: 1.192
10/
Janša in Politico: Zakaj je Slovenija postala trn v peti interesov vulgarne bruseljske kleptokracije
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2.610