Komentar

Resnica o Milanu Kučanu

Pred nekaj dnevi je v pogovoru z urednikom Portala Plus Borisom Megličem Haški obtoženec Vojislav Šešelj izjavil, da je bil prvi predsednik Milan Kučan "politik majhnega formata" (s čimer najbrž ni aludiral na Kučanovo pregovorno fizično majhnost) in da bi Slovenija "lahko zapustila Jugoslavijo brez vsakršnega hrupa". Misteriozni komentator tega portala Kizo pa je v podobnem slogu pred časom zapisal, da je Kučan "blefer brez dometa".

01.12.2014 21:07
Piše: Milan Balažic

Ko je izbruhnila afera JBTZ, se je previdno umaknil nazaj in počakal, kam bo iz Beograda udarilo. Foto: www.mediaspeed.net

Politična zgodovina nekdanjega šefa slovenske Partije in predsedstva je polna vratolomnih preobratov, kjer je Kučan oportunistično počakal, da so si drugi lomili vratove, sam pa je "ziheraško" počakal na že zorano njivo. 

 

Kučanovo politično pot v temelju tlakuje določena histerična drža v razmerju do politične inovacije.

 

Za "sestop z oblasti" se je Kučan odločil tako zaradi pritiska novih strank Demosa, ki jih je potiskal v okvire "nestrankarskega pluralizma", kot zaradi vse močnejšega liberalnega krila v sami Partiji, ki ga je skušal tlačiti v svoj "socializem s človeškim obrazom". Ko so mu zadeve znova ušle z vajeti, je nenadoma postal prvoborec za demokracijo.

 

Kučanu se da očitati marsikaj upravičenega – med drugim, da ni niti modrec niti heroj, da je dolgočasni aparatčik, zbiralec "rdečih" tajkunov itd. - tega pa ne, da je bil makiavelist in je vedel, da se državi ne da vladati z očenašem v roki.

Ne želim se spuščati v neposredno polemiko, vendar bi k rečenemu rad dodal nekaj misli. Kar me namreč legitimira, sta vsaj dve okazionalistični prednosti, ki jih imam pred omenjenima: prvič, neposredna politična izkušnja s Kučanom: kot mlad politik sem z njim koncem osemdesetih in v začetku devetdesetih sodeloval na zgodovinskem projektu "sestopa Partije z oblasti", demokratizacije in osamosvajanja Slovenije ter se spomladi 1991 razšel na točki, ko sva skupaj s Pučnikom pripravljala združitev vseh slovenskih socialdemokratov; in drugič, omenjeno odločilno obdobje slovenske polpretekle zgodovine sem na podlagi verodostojnih arhivskih dokumentov iz slovenskih in srbskih (tedaj jugoslovanskih) arhivov podrobno analiziral v moji znani pentalogiji – petih zajetnih znanstvenih monografijah (Slovenska demokratična revolucija, Slovenski berlinski zid, Rojstvo slovenske demokracije iz duha državljanske vojne, Slovenski plebiscit in Samostojna Slovenija). V čem je kleč?

 

Kučanovo politično pot v temelju tlakuje določena histerična drža v razmerju do politične inovacije: vselej je najprej preventivno zavrnil določeno idejo ali pobudo, zatem pa – prav v skladu z Lacanovim konceptom logičnega časa (trenutek pogleda → čas za razumevanje → moment sklepa) – jo predstavil kot svojo. Politična zgodovina nekdanjega šefa slovenske Partije in predsedstva je polna tovrstnih vratolomnih preobratov, kjer je Kučan oportunistično počakal, da so si drugi lomili vratove, sam pa je "ziheraško" počakal na že zorano njivo.

 

Denimo: mladincem v ZSMS je dopuščal, da v smeri demokracije orjejo ledino njegovega avtoritarnega sistema – a le do določene mere; vsi dokumenti kažejo, da Janez Janša ne bi bil zaprt, če tega ne bi odobril šef Partije. Ko je izbruhnila afera JBTZ, se je previdno umaknil nazaj in počakal, kam bo iz Beograda udarilo. Zaradi množičnega civilno-družbenega gibanja nazaj ni mogel več, zato se je na zveznih partijskih sestankih prizdeval prit na čelo demokratizacije, federalcem pa obljubljal, da bo vse držal pod nadzorom. Za "sestop z oblasti" se je odločil tako zaradi pritiska novih strank Demosa, ki jih je potiskal v okvire "nestrankarskega pluralizma", kot zaradi vse močnejšega liberalnega krila v sami Partiji, ki ga je skušal tlačiti v svoj "socializem s človeškim obrazom". Ko so mu zadeve znova ušle z vajeti, je nenadoma postal prvoborec za demokracijo.

 

Na zadnjem zveznem partijskem kongresu se je bil pripravljen do nezavesti pogovarjati z Miloševićem o "zvezi zvez" - neke vrste konfederaciji samostojnih nacionalnih Partij, za odhod iz Beograda pa se je odločil šele, ko se mu je tako rekoč uprla več kot polovica slovenske delegacije. Naslednji dan je bil sredi Ljubljane seveda junak sam. Nastajajočo opozicijo s Pučnikom na čelu je sicer s stisnjenimi zobmi prenašal v njenih zahtevah po (najprej) konfederaciji in samostojnosti Slovenije; sam ji je dolgo časa nasprotoval s konceptom "asimetrične federacije", dokler se na neki izgubljeni točki ni prepoznal kot glavni promotor slovenske samostojnosti.

 

Razpet med beograjske jastrebe in slovensko opozicijo je izigraval ene proti drugim in se z mešanico strpnosti in represije ohranjal na vrhu: Beograd ga je potreboval kot zadnje jamstvo slovenske podpore Jugoslaviji, slovenska opozicija pa ga je nerada potrebovala, da jo brani pred (vojaškim) udarom iz zvezne prestolnice. Zgodba ima svoje nadaljevanje v samostojni Sloveniji: Kučan odločilno pripomore k nastanku korporativnega tovarišijskega kapitalizma, potem pa formalno postane glavni kritik tajkunizacije; je ključni akter kulturnega boja, krivdo zanj – in za orožarske afere, ki so posebna zgodba za kdaj drugič - pa vseskozi nalaga svojemu večnemu tekmecu Janši, ki ga je ustvaril sam. In obratno: Kučan je politično živ samo zato, ker ga takšnega dela paranoja desnice, ker mu ta ne zna povedati, da je politično mrtev, ker Janša v zalog manihejskega spoprijema z mlinom na veter ne opravi simbolnega očetomora.

 

Skratka, v odločilnem trenutku za Slovenijo se je Kučan prisiljeno znašel v družbi Gorbačova, Kadarja, Jaruzelskega ipd. in v vlogi protagonista liberalizacije od zgoraj, ki je zamenjala poprejšnje trdo komunistično uničevanje poganjkov demokracije. Ni bil niti človek železne volje niti karizmatična osebnost – prej sodi v tisto vrsto političnih živali, ki jih velja dojeti kot politike umikanja. Kot je razložil von Clausewitz (Vom Kriege), je umetnost umika tista politična spretnost, ki se je je najtežje naučiti. Vsiljeno vlogo prenovitelja je Kučan igral v kontekstu strategije umikanja in odstopanja z brezperspektivnih položajev. Politika umikanja je občutljiva in nevarna: vedeti je treba, kdaj in kako brez večje škode zaustaviti političnega nasprotnika, kdaj zapustiti neubranljiv položaj, kako se izmuzniti skozi vrzel za umik in nove politične pozicije predstaviti kot svoje že od nekdaj. Potrebna je potrpežljivost, žilavost, pronicljivost, zvijačnost; kar dobi v zameno, je nehvaležnost tekmecev, sovraštvo nasprotnikov in neznosni občutek, da ni več kos političnim silam, ki jih je sam pomagal ustvariti – če je taktično paktiral z opozicijo, jo je krepil, če jo je udaril, jo je krepil še hitreje. 

 

Kučanu se da očitati marsikaj upravičenega – med drugim, da ni niti modrec niti heroj, da je dolgočasni aparatčik, zbiralec "rdečih" tajkunov itd. - tega pa ne, da je bil makiavelist in je vedel, da se državi ne da vladati z očenašem v roki. Na svoj način moraliziranje o Kučanu več pove o nas samih, ki ga potrebujemo, da se umestimo proč od "zla" na stran dobrega. Toda v tem je tudi usodni problem in zmota: državo vodi državni interes (raison d'etat), ne pa etične lamentacije, kajstvo realpolitike, ne najstvo moraličnih idealov. Ko nas operira kirurg, nas ne zanima, ali voli Janšo in skače čez plot – važno je, da je dober in učinkovit kirurg. Ko pa govorimo o politikih, pričakujemo, da bodo angeli.

 

Osnovni okviri spoštovanja ustave in zakonov zadostujejo. Politik se namreč vselej odloča o več ali manj dobrega in – obrnjeno – večjem ali manjšem zlu. Optimalne in takojšnje rešitve sodijo v infantilni imaginarij nezrelih spletnih kritikastrov. Dejstvo, ki ga podira brez števila zgodovinskih dokumentov je, da je Kučan – skupaj z Janšo - v nizu usodnih trenutkov in danih okoliščinah več kot solidno opravil svoje delo. Da bi Slovenija kar tako brez problemov zapustila Jugoslavijo, so Šešljeve pravljice za lahko noč: Srbija je z Miloševićem res gradila Veliko Srbijo na liniji Karlobag-Karlovac-Virovitica, zato so bili pripravljeni na zoprne Slovence pozabiti in jih nagnati; toda poleg pro-srbskih generalov smo imeli trdno jedro komunističnih jugoslovanarskih generalov, ki so skupaj s predsednikom zvezne vlade Markovićem hoteli na vsak način – tudi z orožjem - obdržati severozahodno republiko v komunističnem raju. 

 

Ker je kolumne konec, vas ne bom utrujal okrog divjih vzporednic in, recimo, vseh neumnosti prvega ameriškega predsednika. Navkljub tem so Američani okrog njega in "očetov ustave" oblikovali državotvorni mit. Če hočemo še naprej imeti državo, se bo – poleg vsega drugega – potrebno naučiti tudi nacionalne samozavesti, kamor vsekakor sodijo ljudje, ki so jo ustvarili. Z vsemi političnimi in človeškimi napakami vred, a tudi zaslugami. Napoleonov hlapec vidi cesarja v šotoru v spodnjicah in si misli, da ga pozna bolj kot vsi drugi. A kaj, ko se mu niti ne sanja o svetovno-zgodovinskem pomenu tega malega telesa, ki ga vidi pred seboj, o simbolni razsežnosti svojega gospodarja. Nima pojma, pravi Hegel – a ne zato, ker gospodar ne bi bil gospodar, ampak zato, ker je hlapec pač hlapec. Manj ko boste hlapčevsko verjeli v zgodbice o Kučanu kot "botru" levice, manj bo dejansko boter in več bo zgolj še en upokojenec. Zato naj v miru še dolgo uživa "Toninovo" penzijo, zagrobno ga itak čakajo državne časti, spomenik in znamke.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
7
04.06.2020 00:59
Ko je pred leti za ustavnega sodnika kandidiral Klemen Jaklič, sem ga brez pomislekov podprl. Iz treh razlogov: Ker pravo res ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O zmožnosti zaveze
0
02.06.2020 23:30
Samo moški, ki je v sebi pripoznal svojo ženskost, je na žensko sposoben gledati kot na subjekt in ne zgolj kot na objekt ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
15
02.06.2020 00:45
O Janezu Kocijančiču bo v prihodnjih dneh napisanega in povedanega, predvsem pa iz Wikipedie prepisanega toliko, da smo se na ... Več.
Piše: Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
25
31.05.2020 10:00
Podcenjevanje človeških zmožnosti je brezmejno. Ker tovrstno prozorno nakladanje že pri povprečno razgledanem in inteligentnem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Država od vseh stanj najbolj uživa v izrednem stanju
16
30.05.2020 23:19
Menim, da je glede na aktualni družbeni cunami več kot smiselno ponovno komentirati umetniško zvrst - bioumetnost. Ravno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
9
29.05.2020 23:54
Je politično prestopništvo izvoljenih predstavnikov ljudstva sprejemljivo? Po zakonu je dovoljeno, toda ali je tudi legitimno? ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
13
29.05.2020 02:40
Bolj kot jeremijade o pritiskih na neodvisno novinarstvo nas lahko skrbi kvaliteta tega silno neodvisnega novinarstva, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poslednji vzpon (In memoriam Tone Škarja)
6
16.05.2020 07:00
Tone Škarja je bil človek pronicljivega uma, ki ni šparal jezika, ko je bilo treba neposredno povedati resnico ali svoje mnenje. ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
Free Press: O svobodi tiska
23
13.05.2020 21:30
Zdi se samoumevno, da v primerno delujoči demokraciji obstaja svoboden tisk. Prav tako je samoumevno, da bi moralo obstajati ... Več.
Piše: Keith Miles
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
Dejan Steinbuch
Ogledov: 6.230
02/
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
Uredništvo
Ogledov: 3.969
03/
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.344
04/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 5.954
05/
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.000
06/
O zmožnosti zaveze
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 1.984
07/
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
Uredništvo
Ogledov: 2.211
08/
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
Simona Rebolj
Ogledov: 2.084
09/
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.692
10/
Tržaški Primorski dnevnik se zaradi laganja o incidentu na meji s Slovenijo še vedno ni opravičil
Uredništvo
Ogledov: 1.289