Komentar

Resnica o Milanu Kučanu

Pred nekaj dnevi je v pogovoru z urednikom Portala Plus Borisom Megličem Haški obtoženec Vojislav Šešelj izjavil, da je bil prvi predsednik Milan Kučan "politik majhnega formata" (s čimer najbrž ni aludiral na Kučanovo pregovorno fizično majhnost) in da bi Slovenija "lahko zapustila Jugoslavijo brez vsakršnega hrupa". Misteriozni komentator tega portala Kizo pa je v podobnem slogu pred časom zapisal, da je Kučan "blefer brez dometa".

01.12.2014 21:07
Piše: Milan Balažic

Ko je izbruhnila afera JBTZ, se je previdno umaknil nazaj in počakal, kam bo iz Beograda udarilo. Foto: www.mediaspeed.net

Politična zgodovina nekdanjega šefa slovenske Partije in predsedstva je polna vratolomnih preobratov, kjer je Kučan oportunistično počakal, da so si drugi lomili vratove, sam pa je "ziheraško" počakal na že zorano njivo. 

 

Kučanovo politično pot v temelju tlakuje določena histerična drža v razmerju do politične inovacije.

 

Za "sestop z oblasti" se je Kučan odločil tako zaradi pritiska novih strank Demosa, ki jih je potiskal v okvire "nestrankarskega pluralizma", kot zaradi vse močnejšega liberalnega krila v sami Partiji, ki ga je skušal tlačiti v svoj "socializem s človeškim obrazom". Ko so mu zadeve znova ušle z vajeti, je nenadoma postal prvoborec za demokracijo.

 

Kučanu se da očitati marsikaj upravičenega – med drugim, da ni niti modrec niti heroj, da je dolgočasni aparatčik, zbiralec "rdečih" tajkunov itd. - tega pa ne, da je bil makiavelist in je vedel, da se državi ne da vladati z očenašem v roki.

Ne želim se spuščati v neposredno polemiko, vendar bi k rečenemu rad dodal nekaj misli. Kar me namreč legitimira, sta vsaj dve okazionalistični prednosti, ki jih imam pred omenjenima: prvič, neposredna politična izkušnja s Kučanom: kot mlad politik sem z njim koncem osemdesetih in v začetku devetdesetih sodeloval na zgodovinskem projektu "sestopa Partije z oblasti", demokratizacije in osamosvajanja Slovenije ter se spomladi 1991 razšel na točki, ko sva skupaj s Pučnikom pripravljala združitev vseh slovenskih socialdemokratov; in drugič, omenjeno odločilno obdobje slovenske polpretekle zgodovine sem na podlagi verodostojnih arhivskih dokumentov iz slovenskih in srbskih (tedaj jugoslovanskih) arhivov podrobno analiziral v moji znani pentalogiji – petih zajetnih znanstvenih monografijah (Slovenska demokratična revolucija, Slovenski berlinski zid, Rojstvo slovenske demokracije iz duha državljanske vojne, Slovenski plebiscit in Samostojna Slovenija). V čem je kleč?

 

Kučanovo politično pot v temelju tlakuje določena histerična drža v razmerju do politične inovacije: vselej je najprej preventivno zavrnil določeno idejo ali pobudo, zatem pa – prav v skladu z Lacanovim konceptom logičnega časa (trenutek pogleda → čas za razumevanje → moment sklepa) – jo predstavil kot svojo. Politična zgodovina nekdanjega šefa slovenske Partije in predsedstva je polna tovrstnih vratolomnih preobratov, kjer je Kučan oportunistično počakal, da so si drugi lomili vratove, sam pa je "ziheraško" počakal na že zorano njivo.

 

Denimo: mladincem v ZSMS je dopuščal, da v smeri demokracije orjejo ledino njegovega avtoritarnega sistema – a le do določene mere; vsi dokumenti kažejo, da Janez Janša ne bi bil zaprt, če tega ne bi odobril šef Partije. Ko je izbruhnila afera JBTZ, se je previdno umaknil nazaj in počakal, kam bo iz Beograda udarilo. Zaradi množičnega civilno-družbenega gibanja nazaj ni mogel več, zato se je na zveznih partijskih sestankih prizdeval prit na čelo demokratizacije, federalcem pa obljubljal, da bo vse držal pod nadzorom. Za "sestop z oblasti" se je odločil tako zaradi pritiska novih strank Demosa, ki jih je potiskal v okvire "nestrankarskega pluralizma", kot zaradi vse močnejšega liberalnega krila v sami Partiji, ki ga je skušal tlačiti v svoj "socializem s človeškim obrazom". Ko so mu zadeve znova ušle z vajeti, je nenadoma postal prvoborec za demokracijo.

 

Na zadnjem zveznem partijskem kongresu se je bil pripravljen do nezavesti pogovarjati z Miloševićem o "zvezi zvez" - neke vrste konfederaciji samostojnih nacionalnih Partij, za odhod iz Beograda pa se je odločil šele, ko se mu je tako rekoč uprla več kot polovica slovenske delegacije. Naslednji dan je bil sredi Ljubljane seveda junak sam. Nastajajočo opozicijo s Pučnikom na čelu je sicer s stisnjenimi zobmi prenašal v njenih zahtevah po (najprej) konfederaciji in samostojnosti Slovenije; sam ji je dolgo časa nasprotoval s konceptom "asimetrične federacije", dokler se na neki izgubljeni točki ni prepoznal kot glavni promotor slovenske samostojnosti.

 

Razpet med beograjske jastrebe in slovensko opozicijo je izigraval ene proti drugim in se z mešanico strpnosti in represije ohranjal na vrhu: Beograd ga je potreboval kot zadnje jamstvo slovenske podpore Jugoslaviji, slovenska opozicija pa ga je nerada potrebovala, da jo brani pred (vojaškim) udarom iz zvezne prestolnice. Zgodba ima svoje nadaljevanje v samostojni Sloveniji: Kučan odločilno pripomore k nastanku korporativnega tovarišijskega kapitalizma, potem pa formalno postane glavni kritik tajkunizacije; je ključni akter kulturnega boja, krivdo zanj – in za orožarske afere, ki so posebna zgodba za kdaj drugič - pa vseskozi nalaga svojemu večnemu tekmecu Janši, ki ga je ustvaril sam. In obratno: Kučan je politično živ samo zato, ker ga takšnega dela paranoja desnice, ker mu ta ne zna povedati, da je politično mrtev, ker Janša v zalog manihejskega spoprijema z mlinom na veter ne opravi simbolnega očetomora.

 

Skratka, v odločilnem trenutku za Slovenijo se je Kučan prisiljeno znašel v družbi Gorbačova, Kadarja, Jaruzelskega ipd. in v vlogi protagonista liberalizacije od zgoraj, ki je zamenjala poprejšnje trdo komunistično uničevanje poganjkov demokracije. Ni bil niti človek železne volje niti karizmatična osebnost – prej sodi v tisto vrsto političnih živali, ki jih velja dojeti kot politike umikanja. Kot je razložil von Clausewitz (Vom Kriege), je umetnost umika tista politična spretnost, ki se je je najtežje naučiti. Vsiljeno vlogo prenovitelja je Kučan igral v kontekstu strategije umikanja in odstopanja z brezperspektivnih položajev. Politika umikanja je občutljiva in nevarna: vedeti je treba, kdaj in kako brez večje škode zaustaviti političnega nasprotnika, kdaj zapustiti neubranljiv položaj, kako se izmuzniti skozi vrzel za umik in nove politične pozicije predstaviti kot svoje že od nekdaj. Potrebna je potrpežljivost, žilavost, pronicljivost, zvijačnost; kar dobi v zameno, je nehvaležnost tekmecev, sovraštvo nasprotnikov in neznosni občutek, da ni več kos političnim silam, ki jih je sam pomagal ustvariti – če je taktično paktiral z opozicijo, jo je krepil, če jo je udaril, jo je krepil še hitreje. 

 

Kučanu se da očitati marsikaj upravičenega – med drugim, da ni niti modrec niti heroj, da je dolgočasni aparatčik, zbiralec "rdečih" tajkunov itd. - tega pa ne, da je bil makiavelist in je vedel, da se državi ne da vladati z očenašem v roki. Na svoj način moraliziranje o Kučanu več pove o nas samih, ki ga potrebujemo, da se umestimo proč od "zla" na stran dobrega. Toda v tem je tudi usodni problem in zmota: državo vodi državni interes (raison d'etat), ne pa etične lamentacije, kajstvo realpolitike, ne najstvo moraličnih idealov. Ko nas operira kirurg, nas ne zanima, ali voli Janšo in skače čez plot – važno je, da je dober in učinkovit kirurg. Ko pa govorimo o politikih, pričakujemo, da bodo angeli.

 

Osnovni okviri spoštovanja ustave in zakonov zadostujejo. Politik se namreč vselej odloča o več ali manj dobrega in – obrnjeno – večjem ali manjšem zlu. Optimalne in takojšnje rešitve sodijo v infantilni imaginarij nezrelih spletnih kritikastrov. Dejstvo, ki ga podira brez števila zgodovinskih dokumentov je, da je Kučan – skupaj z Janšo - v nizu usodnih trenutkov in danih okoliščinah več kot solidno opravil svoje delo. Da bi Slovenija kar tako brez problemov zapustila Jugoslavijo, so Šešljeve pravljice za lahko noč: Srbija je z Miloševićem res gradila Veliko Srbijo na liniji Karlobag-Karlovac-Virovitica, zato so bili pripravljeni na zoprne Slovence pozabiti in jih nagnati; toda poleg pro-srbskih generalov smo imeli trdno jedro komunističnih jugoslovanarskih generalov, ki so skupaj s predsednikom zvezne vlade Markovićem hoteli na vsak način – tudi z orožjem - obdržati severozahodno republiko v komunističnem raju. 

 

Ker je kolumne konec, vas ne bom utrujal okrog divjih vzporednic in, recimo, vseh neumnosti prvega ameriškega predsednika. Navkljub tem so Američani okrog njega in "očetov ustave" oblikovali državotvorni mit. Če hočemo še naprej imeti državo, se bo – poleg vsega drugega – potrebno naučiti tudi nacionalne samozavesti, kamor vsekakor sodijo ljudje, ki so jo ustvarili. Z vsemi političnimi in človeškimi napakami vred, a tudi zaslugami. Napoleonov hlapec vidi cesarja v šotoru v spodnjicah in si misli, da ga pozna bolj kot vsi drugi. A kaj, ko se mu niti ne sanja o svetovno-zgodovinskem pomenu tega malega telesa, ki ga vidi pred seboj, o simbolni razsežnosti svojega gospodarja. Nima pojma, pravi Hegel – a ne zato, ker gospodar ne bi bil gospodar, ampak zato, ker je hlapec pač hlapec. Manj ko boste hlapčevsko verjeli v zgodbice o Kučanu kot "botru" levice, manj bo dejansko boter in več bo zgolj še en upokojenec. Zato naj v miru še dolgo uživa "Toninovo" penzijo, zagrobno ga itak čakajo državne časti, spomenik in znamke.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Sodnik spet provocira: "Zveze Nato ni mogoče označiti drugače kot skrajno nevarne celotnemu človeštvu"
0
22.09.2019 10:00
Pozivati iz Ljubljane na krepitev odvračalne drže zveze Nato, je najmanj nehigienično. Koristi politične narave so kratkoročno ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Stoletje, prvič: Umetnost mora dokončno zapustiti naš planet in se naseliti v realno vesolje!
3
21.09.2019 22:06
Napovedujem dva zaporedna komentarja, izhajajoč iz časovnega vrtinčenja stotih let. Oba izhajata iz umetniških gest, ki so se ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jankovićevih 29 milijonov je le kaplja v morju 15 milijard odpisanih dolgov
11
21.09.2019 00:00
Vsi se ukvarjajo s temi odpisanimi miljoni, nihče pa si ne zastavi vprašanja, zakaj in kako se je vse to premoženje izgubilo. Tu ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Sramota: 100.000 evrov, ki jih UKCL zahteva od Blaža Mrevljeta, je klofuta bolnikom in davkoplačevalcem
8
18.09.2019 23:59
Odškodninska tožba Kliničnega centra proti našemu sodelavcu, kardiologu Blažu Mrevljetu, je strel v koleno in začetek konca ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Da bi prekinili manipulativno merjenje javnega mnenja, potrebujemo zakon o agencijah za merjenje javnega mnenja
8
17.09.2019 22:15
Raziskave javnega mnenja so v Sloveniji politični fenomen in podaljšek lobijev, je prepričan Tilen Majnardi, nekdanji novinar ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Računovodkinja Zvonka, s katero bi Jamnikovi radi medijsko likvidirali Damirja Črnčeca
9
16.09.2019 23:59
Zakaj je razkritje potencialnega konflikta interesov Damirja Črnčeca, Šarčevega državnega sekretarja za nacionalno varnost, v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Digitalni humanizem: Čeprav živimo v digitalnem obdobju, v resnici še vedno delujemo na analogen način
5
14.09.2019 23:15
Natančno se zavedam, da je današnji komentar usmerjen v umetnike in v tiste, ki so zelo blizu sodobni in razvojni umetnosti. Za ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Novo orodje demokracije: Poslanec Jani Möderndorfer in problem konoplje
8
14.09.2019 07:00
Ali morda veste, kdo je dal začetno pobudo za t.i. parlamentarni program, ki je danes del Tretjega programa RTV Slovenije? Ne? ... Več.
Piše: Miha Burger
Intelektualne zlate ribice: Ne zaradi Pahorja, ampak zaradi Erdogana Turčija ne more računati na članstvo v EU
11
12.09.2019 11:38
Ob hrupu 28 slovenskih intelektualcev zaradi povsem korektne izjave predsednika Boruta Pahorja na nedavnem Blejskem strateškem ... Več.
Piše: Božo Cerar
Lov na čarovnice: Slabe terjatve kot ogledalo krivde družbe
12
11.09.2019 21:00
Družbeni pojavi kot so krize, še posebej, če so povezani z veliko finančno izgubo, prinesejo v družbi veliko polemike in iskanje ... Več.
Piše: Aleš Ahčan
Na dan, ko je pol slovenskega političnega vrha v Moskvi, nam v Bruslju dodelijo najmanj zaželeno komisarsko mesto
20
10.09.2019 22:30
To, da boJanez Lenarčič, ki je sicer povsem korekten in neproblematičen diplomatski birokrat, vodil resor za humanitarno pomoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ideje komunizma ne da enačiti z odkloni (post)udbovskega vsakdana
20
09.09.2019 22:00
Trditve, da je komunizem od nastanka dalje kontinuirano neločljiv od udbomafije , globoke države, nepotizma in klientelizma, ne ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenska sestavljanka (jigsaw puzzle*) ali obrazi predsednice Bratuškove
9
07.09.2019 23:59
Alenka Bratušek se je kot premierka proslavila z izjavo, da je treba narediti konec brezglavemu varčevanju . Kdo ne bi v tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
"Pomemben položaj zasedate, a poglejte kakšno zanič mizo imate; jaz bi jo vrgel skozi okno."
0
07.09.2019 21:00
Rad se ponavljam: letos praznujemo stoletnico začetka delovanja izjemne umetniške šole Bauhaus. To dejstvo je vzrok, da posvečam ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Evropa na Zahodnem Balkanu: Članstvo v Evropski uniji je za Severno Makedonijo vprašanje biti ali ne biti
3
04.09.2019 22:30
Severnomakedonsko vodstvo se boji, da bo pošel zagon, ki smo mu bili priča v zadnjem letu v makedonskih prizadevanjih za ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ukrajinska neodvisnost: 13.000 mrtvih, 34.000 ranjenih in 1,8 milijona razseljenih
16
02.09.2019 23:00
Zgodovinski 24. avgust 1991 za mojo domovino pomeni rojstvo neodvisne in samostojne ukrajinske države. Prav ta pomemben dogodek ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Evropa, Azija in Amerika v novih geopolitičnih turbulencah: Multipolarni svet se vse bolj krči, vrača se nova oblika bipolarnosti
9
01.09.2019 20:00
Velike spremembe so pred nami, vstopamo v nov geopolitični, geoekonomski in geotehnološki svetovni red. V novo globalno ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Povejmo na glas: svet upravljajo digitalni ovaduhi in fotonski veter
1
31.08.2019 21:00
Računalniška država XXI. stoletja je že v celoti drugačna od televizijske države osemdestih let prejšnjega stoletja. Današnja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Komedija "Alo Alo" po Šarčevo: V ozkem grlu globoke države
14
29.08.2019 22:20
Vaški fantje iz Kamnika, ki skrbijo za interese predsednika vlade, ne počnejo nič takšnega, česar ne bi delali že njihovi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Tri zgodbe: Prvošolčki, otroci v vrtcih in nočne skrivnosti ljubljanske Pediatrične klinike
6
28.08.2019 23:32
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je pred kratkim opozorilo vse zaposlene v javni upravi, da imajo kot starši ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Računovodkinja Zvonka, s katero bi Jamnikovi radi medijsko likvidirali Damirja Črnčeca
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,243
02/
Sramota: 100.000 evrov, ki jih UKCL zahteva od Blaža Mrevljeta, je klofuta bolnikom in davkoplačevalcem
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,265
03/
Zaradi izsiljevanja obsojeni Vladimir Vodušek zdaj očita "reketiranje" Bojanu Požarju in trdi, da je samo od Telekoma pokasiral 120.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 1,510
04/
Da bi prekinili manipulativno merjenje javnega mnenja, potrebujemo zakon o agencijah za merjenje javnega mnenja
Tilen Majnardi
Ogledov: 1,629
05/
Novo orodje demokracije: Poslanec Jani Möderndorfer in problem konoplje
Miha Burger
Ogledov: 1,661
06/
Jankovićevih 29 milijonov je le kaplja v morju 15 milijard odpisanih dolgov
Oskar M. Salobir
Ogledov: 1,391
07/
Slabe terjatve: Poceni nakupi z neverjetnimi diskonti danes prinašajo milijonske dobičke
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1,134
08/
Kitajska je danes za Združene države večja grožnja kot Japonska pred osemdesetimi leti
Shane Quinn
Ogledov: 1,234
09/
Intelektualne zlate ribice: Ne zaradi Pahorja, ampak zaradi Erdogana Turčija ne more računati na članstvo v EU
Božo Cerar
Ogledov: 1,403
10/
Na dan, ko je pol slovenskega političnega vrha v Moskvi, nam v Bruslju dodelijo najmanj zaželeno komisarsko mesto
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,442