Komentar

Resnica o Milanu Kučanu

Pred nekaj dnevi je v pogovoru z urednikom Portala Plus Borisom Megličem Haški obtoženec Vojislav Šešelj izjavil, da je bil prvi predsednik Milan Kučan "politik majhnega formata" (s čimer najbrž ni aludiral na Kučanovo pregovorno fizično majhnost) in da bi Slovenija "lahko zapustila Jugoslavijo brez vsakršnega hrupa". Misteriozni komentator tega portala Kizo pa je v podobnem slogu pred časom zapisal, da je Kučan "blefer brez dometa".

01.12.2014 21:07
Piše: Milan Balažic

Ko je izbruhnila afera JBTZ, se je previdno umaknil nazaj in počakal, kam bo iz Beograda udarilo. Foto: www.mediaspeed.net

Politična zgodovina nekdanjega šefa slovenske Partije in predsedstva je polna vratolomnih preobratov, kjer je Kučan oportunistično počakal, da so si drugi lomili vratove, sam pa je "ziheraško" počakal na že zorano njivo. 

 

Kučanovo politično pot v temelju tlakuje določena histerična drža v razmerju do politične inovacije.

 

Za "sestop z oblasti" se je Kučan odločil tako zaradi pritiska novih strank Demosa, ki jih je potiskal v okvire "nestrankarskega pluralizma", kot zaradi vse močnejšega liberalnega krila v sami Partiji, ki ga je skušal tlačiti v svoj "socializem s človeškim obrazom". Ko so mu zadeve znova ušle z vajeti, je nenadoma postal prvoborec za demokracijo.

 

Kučanu se da očitati marsikaj upravičenega – med drugim, da ni niti modrec niti heroj, da je dolgočasni aparatčik, zbiralec "rdečih" tajkunov itd. - tega pa ne, da je bil makiavelist in je vedel, da se državi ne da vladati z očenašem v roki.

Ne želim se spuščati v neposredno polemiko, vendar bi k rečenemu rad dodal nekaj misli. Kar me namreč legitimira, sta vsaj dve okazionalistični prednosti, ki jih imam pred omenjenima: prvič, neposredna politična izkušnja s Kučanom: kot mlad politik sem z njim koncem osemdesetih in v začetku devetdesetih sodeloval na zgodovinskem projektu "sestopa Partije z oblasti", demokratizacije in osamosvajanja Slovenije ter se spomladi 1991 razšel na točki, ko sva skupaj s Pučnikom pripravljala združitev vseh slovenskih socialdemokratov; in drugič, omenjeno odločilno obdobje slovenske polpretekle zgodovine sem na podlagi verodostojnih arhivskih dokumentov iz slovenskih in srbskih (tedaj jugoslovanskih) arhivov podrobno analiziral v moji znani pentalogiji – petih zajetnih znanstvenih monografijah (Slovenska demokratična revolucija, Slovenski berlinski zid, Rojstvo slovenske demokracije iz duha državljanske vojne, Slovenski plebiscit in Samostojna Slovenija). V čem je kleč?

 

Kučanovo politično pot v temelju tlakuje določena histerična drža v razmerju do politične inovacije: vselej je najprej preventivno zavrnil določeno idejo ali pobudo, zatem pa – prav v skladu z Lacanovim konceptom logičnega časa (trenutek pogleda → čas za razumevanje → moment sklepa) – jo predstavil kot svojo. Politična zgodovina nekdanjega šefa slovenske Partije in predsedstva je polna tovrstnih vratolomnih preobratov, kjer je Kučan oportunistično počakal, da so si drugi lomili vratove, sam pa je "ziheraško" počakal na že zorano njivo.

 

Denimo: mladincem v ZSMS je dopuščal, da v smeri demokracije orjejo ledino njegovega avtoritarnega sistema – a le do določene mere; vsi dokumenti kažejo, da Janez Janša ne bi bil zaprt, če tega ne bi odobril šef Partije. Ko je izbruhnila afera JBTZ, se je previdno umaknil nazaj in počakal, kam bo iz Beograda udarilo. Zaradi množičnega civilno-družbenega gibanja nazaj ni mogel več, zato se je na zveznih partijskih sestankih prizdeval prit na čelo demokratizacije, federalcem pa obljubljal, da bo vse držal pod nadzorom. Za "sestop z oblasti" se je odločil tako zaradi pritiska novih strank Demosa, ki jih je potiskal v okvire "nestrankarskega pluralizma", kot zaradi vse močnejšega liberalnega krila v sami Partiji, ki ga je skušal tlačiti v svoj "socializem s človeškim obrazom". Ko so mu zadeve znova ušle z vajeti, je nenadoma postal prvoborec za demokracijo.

 

Na zadnjem zveznem partijskem kongresu se je bil pripravljen do nezavesti pogovarjati z Miloševićem o "zvezi zvez" - neke vrste konfederaciji samostojnih nacionalnih Partij, za odhod iz Beograda pa se je odločil šele, ko se mu je tako rekoč uprla več kot polovica slovenske delegacije. Naslednji dan je bil sredi Ljubljane seveda junak sam. Nastajajočo opozicijo s Pučnikom na čelu je sicer s stisnjenimi zobmi prenašal v njenih zahtevah po (najprej) konfederaciji in samostojnosti Slovenije; sam ji je dolgo časa nasprotoval s konceptom "asimetrične federacije", dokler se na neki izgubljeni točki ni prepoznal kot glavni promotor slovenske samostojnosti.

 

Razpet med beograjske jastrebe in slovensko opozicijo je izigraval ene proti drugim in se z mešanico strpnosti in represije ohranjal na vrhu: Beograd ga je potreboval kot zadnje jamstvo slovenske podpore Jugoslaviji, slovenska opozicija pa ga je nerada potrebovala, da jo brani pred (vojaškim) udarom iz zvezne prestolnice. Zgodba ima svoje nadaljevanje v samostojni Sloveniji: Kučan odločilno pripomore k nastanku korporativnega tovarišijskega kapitalizma, potem pa formalno postane glavni kritik tajkunizacije; je ključni akter kulturnega boja, krivdo zanj – in za orožarske afere, ki so posebna zgodba za kdaj drugič - pa vseskozi nalaga svojemu večnemu tekmecu Janši, ki ga je ustvaril sam. In obratno: Kučan je politično živ samo zato, ker ga takšnega dela paranoja desnice, ker mu ta ne zna povedati, da je politično mrtev, ker Janša v zalog manihejskega spoprijema z mlinom na veter ne opravi simbolnega očetomora.

 

Skratka, v odločilnem trenutku za Slovenijo se je Kučan prisiljeno znašel v družbi Gorbačova, Kadarja, Jaruzelskega ipd. in v vlogi protagonista liberalizacije od zgoraj, ki je zamenjala poprejšnje trdo komunistično uničevanje poganjkov demokracije. Ni bil niti človek železne volje niti karizmatična osebnost – prej sodi v tisto vrsto političnih živali, ki jih velja dojeti kot politike umikanja. Kot je razložil von Clausewitz (Vom Kriege), je umetnost umika tista politična spretnost, ki se je je najtežje naučiti. Vsiljeno vlogo prenovitelja je Kučan igral v kontekstu strategije umikanja in odstopanja z brezperspektivnih položajev. Politika umikanja je občutljiva in nevarna: vedeti je treba, kdaj in kako brez večje škode zaustaviti političnega nasprotnika, kdaj zapustiti neubranljiv položaj, kako se izmuzniti skozi vrzel za umik in nove politične pozicije predstaviti kot svoje že od nekdaj. Potrebna je potrpežljivost, žilavost, pronicljivost, zvijačnost; kar dobi v zameno, je nehvaležnost tekmecev, sovraštvo nasprotnikov in neznosni občutek, da ni več kos političnim silam, ki jih je sam pomagal ustvariti – če je taktično paktiral z opozicijo, jo je krepil, če jo je udaril, jo je krepil še hitreje. 

 

Kučanu se da očitati marsikaj upravičenega – med drugim, da ni niti modrec niti heroj, da je dolgočasni aparatčik, zbiralec "rdečih" tajkunov itd. - tega pa ne, da je bil makiavelist in je vedel, da se državi ne da vladati z očenašem v roki. Na svoj način moraliziranje o Kučanu več pove o nas samih, ki ga potrebujemo, da se umestimo proč od "zla" na stran dobrega. Toda v tem je tudi usodni problem in zmota: državo vodi državni interes (raison d'etat), ne pa etične lamentacije, kajstvo realpolitike, ne najstvo moraličnih idealov. Ko nas operira kirurg, nas ne zanima, ali voli Janšo in skače čez plot – važno je, da je dober in učinkovit kirurg. Ko pa govorimo o politikih, pričakujemo, da bodo angeli.

 

Osnovni okviri spoštovanja ustave in zakonov zadostujejo. Politik se namreč vselej odloča o več ali manj dobrega in – obrnjeno – večjem ali manjšem zlu. Optimalne in takojšnje rešitve sodijo v infantilni imaginarij nezrelih spletnih kritikastrov. Dejstvo, ki ga podira brez števila zgodovinskih dokumentov je, da je Kučan – skupaj z Janšo - v nizu usodnih trenutkov in danih okoliščinah več kot solidno opravil svoje delo. Da bi Slovenija kar tako brez problemov zapustila Jugoslavijo, so Šešljeve pravljice za lahko noč: Srbija je z Miloševićem res gradila Veliko Srbijo na liniji Karlobag-Karlovac-Virovitica, zato so bili pripravljeni na zoprne Slovence pozabiti in jih nagnati; toda poleg pro-srbskih generalov smo imeli trdno jedro komunističnih jugoslovanarskih generalov, ki so skupaj s predsednikom zvezne vlade Markovićem hoteli na vsak način – tudi z orožjem - obdržati severozahodno republiko v komunističnem raju. 

 

Ker je kolumne konec, vas ne bom utrujal okrog divjih vzporednic in, recimo, vseh neumnosti prvega ameriškega predsednika. Navkljub tem so Američani okrog njega in "očetov ustave" oblikovali državotvorni mit. Če hočemo še naprej imeti državo, se bo – poleg vsega drugega – potrebno naučiti tudi nacionalne samozavesti, kamor vsekakor sodijo ljudje, ki so jo ustvarili. Z vsemi političnimi in človeškimi napakami vred, a tudi zaslugami. Napoleonov hlapec vidi cesarja v šotoru v spodnjicah in si misli, da ga pozna bolj kot vsi drugi. A kaj, ko se mu niti ne sanja o svetovno-zgodovinskem pomenu tega malega telesa, ki ga vidi pred seboj, o simbolni razsežnosti svojega gospodarja. Nima pojma, pravi Hegel – a ne zato, ker gospodar ne bi bil gospodar, ampak zato, ker je hlapec pač hlapec. Manj ko boste hlapčevsko verjeli v zgodbice o Kučanu kot "botru" levice, manj bo dejansko boter in več bo zgolj še en upokojenec. Zato naj v miru še dolgo uživa "Toninovo" penzijo, zagrobno ga itak čakajo državne časti, spomenik in znamke.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
14
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
16
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
25
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
29
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol
8
27.12.2019 20:34
Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu
6
24.12.2019 22:00
V začetku leta, ki se izteka, je predsednikBorut Pahorzbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Ko človekove pravice ne temeljijo na dostojanstvu človeka, ampak na 1500 let starih islamskih verskih predpisih
7
23.12.2019 20:00
Šeriatsko pravo vse bolj prodira na Zahod. VVeliki Britanijivzporedno s posvetno pravno državo že delujejo šeriatska sodišča. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Kako razumeti volitve v Britaniji: Upor ogoljufane periferije proti levičarskim mestnim elitam
11
22.12.2019 23:59
Upajmo, da bo naslednja faza britanskega odhoda pomenila resna, poštena in razumna pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu med ... Več.
Piše: Keith Miles
O načelni kontradikciji in dvomu: Nosilci odgovornosti morajo stalno dokazovati, da delajo prav.
6
22.12.2019 08:00
Ne gre za to, ali korupcija v kakšnem primeru je ali ni, ali jo kdo dokaže, ali je ne. Gre za absolutno vrednostno sodbo, da je ... Več.
Piše: Miha Burger
Srečeval sem ga najprej kot izvrstnega mladeniča, danes pa kot zrelega socialista, ateista
2
21.12.2019 17:06
Povod za moj današnji komentar je predavanje izvrstenga hekerja, programerja in umetnika Luke Freliha na Inštitutu ZKM (Središče ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Če bi imel Šarec jajca, bi se z Brnabićevo namesto o uvajanju srbščine v slovenske šole raje pogovarjal o demokraciji v Srbiji!
13
19.12.2019 22:00
Slovenska in srbska vlada sta se sestali že na peti skupni seji v Novem Sadu, so poročale agencije. Srbska premierka je ob tem ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,086
02/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,232
03/
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
Matija Ž. Likar
Ogledov: 2,125
04/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 2,256
05/
Skupina Wagner: Prikriti, toda smrtonosni podaljšek Putinove oborožene diplomacije
Shane Quinn
Ogledov: 1,751
06/
Vojna v Perzijskem zalivu: Za zdaj blago maščevanje Irana, ki pa se lahko nadaljuje v množici samomorilskih napadov na ameriške tarče
Uredništvo
Ogledov: 1,470
07/
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
Uredništvo
Ogledov: 3,236
08/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,110
09/
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
Božo Cerar
Ogledov: 1,349
10/
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
Angel Polajnko
Ogledov: 2,623