Kaj imata skupnega 10. novembra letos sprejeta "protikonkurenčna direktiva" v EU in tožbe proti Telekomu Slovenije? Precej. Sprejetje direktive je v EU trajalo leta. In tožbe proti TS trajajo že leta.
Povezava med sprejeto EU direktivo s polnim imenom Direktiva Evropskega parlamenta in sveta o nekaterih pravilih, ki urejajo postopke z odškodninskimi tožbami v nacionalni zakonodaji zaradi kršitev določb zakonodaje o konkurenci držav članic in Evropske unije in odprtimi tožbenimi zahtevki do Telekoma Slovenije ne bi bila tako usodna, če največja slovenska telekomunikacijska družba v pretežni državni lasti po dolgih letih ne bi bila končno pred privatizacijo.
Telekomu za vratom visi za okoli 580 milijonov evrov tožb, ki so v različnih fazah sodnih postopkov. Da gre zares, priča razplet tožbe družbe Benedict proti Telekomu iz leta 2008, kjer sta se stranki na sodišču prejšnji teden po šestih letih pravdanja nepričakovano poravnali- za še neznan znesek.
Direktiva EU in Računsko sodišče RS
V zvezi s sprejeto direktivo EU je zanimiv predlog stališča Vlade Republike Slovenije iz lanskega leta do takratnega osnutka direktive, kjer se omenja problematika povračila škode oškodovancem in kot primer neuspešnega uveljavljanja škode izrecno omenja podjetje ABM, ki je (bilo) eden od tožnikov Telekoma Slovenije (in edino, ki je na sodišču – po 12 letih pravdanja – dobilo simbolično odškodnino).
Vlada RS: Nezmožnost uveljavljanja pravice do povrnitve škode: Oškodovanci v praksi zelo težko pridobijo nadomestilo za škodo, ki so jo utrpeli. Težave se nanašajo na pridobivanje dokazov za utemeljitev temelja odškodninskega zahtevka, na pomanjkanje učinkovitih kolektivnih mehanizmov, na jasna pravila o ugovoru nadaljnjega prenosa, na dokazno vrednost odločitev nacionalnega organa za varstvo konkurence in na dokazovanje škode. … Opisanim težavam pritrjuje tudi najnovejši izid slovenskega procesa v primeru ABM proti Telekomu Slovenije zaradi zlorabe prevladujočega položaja. …
Na podlagi odločbe UVK o zlorabi prevladujočega položaja Telekoma iz leta 2000 je ABM že oktobra 2002 vložil odškodninsko tožbo proti Telekomu. Marca 2012 je okrožno sodišče razsodilo, da je Telekom zlorabil prevladujoči položaj in mora tekmecu ABM plačati 2,3 milijona evrov odškodnine. Telekom se je zoper razsodbo okrožnega sodišča pritožil in višje sodišče je škodo znižalo z 2,3 milijona evrov na 62 tisoč evrov. Pri tem je višje sodišče pritrdilo sodbi okrožnega sodišča o samem temelju, torej da je šlo za protikonkurenčno ravnanje Telekoma, da je SiOL na račun Telekomove zlorabe protizakonito pridobil 37 tisoč dodatnih uporabnikov in da je en uporabnik vreden 178 evrov. Vendar pa je bilo presodilo, da je »pravični« delež ABM na teh uporabnikih samo 0,7 odstotka, medtem ko je ABM zahteval 50 odstotkov, okrožno sodišče pa je na podlagi izvedenskega mnenja priznalo 28 odstotkov.
To v praksi za Telekom Slovenije, slovenski privatizacijski dragulj, pomeni, da bodo države članice poslej morale konkretno uveljavljati direktivo in poskrbeti za tak sistem, da bodo oškodovanci dobili polno povračilo škode (in ne samo simbolično). Še pred implementacijo direktive Slovenija ne sme storiti ničesar, kar bi bilo v nasprotju s cilji direktive.
Akton kot zastavonoša proti Telekomu
In v tej luči povračila škod po direktivi EU se je prav pred dvema tednoma zaključila glavna obravnava v zadevi Akton proti Telekomu (Mobitelu) in bo v mesecu ali dveh razglašena sodba. Aktonovci imajo namreč vrsto očitkov zoper sodnico Lidijo Smolar v primeru tožbe proti Telekomu.
Družba Akton namreč od Telekoma Slovenije zahteva povračilo preplačanih storitev zaključevanja klicev v mobilnem omrežju Telekoma v višini 2,6 milijona evrov. V Aktonu ob tem sodnici, ki vodi postopek na Okrožnem sodišču v Ljubljani, očitajo več kršitev.
"Sodeča sodnica se je odločila zaključiti glavno obravnavo brez zaslišanja stranke, ki je sprožila spor. Postopek se je vodil kar pet let in kljub temu niso bili izvedeni vsi relevantni dokazi, ni bilo aktivnega vodenja postopka, preko 50 pripravljalnih vlog pa je povsem zameglilo sicer zelo preprosto dejansko stanje," so sporočili iz Aktona.
Tudi sicer je bil postopek po oceni Aktona s strani sodeče sodnice voden diskriminatorno. Sodnica namreč po navedbah Aktona ni sledila predloženim dokazom, prič tožnika sploh ni hotela zasliševati, ni sledila predlaganim pravnim podlagam in to kljub dejstvu, da v Aktonov prid govori že več pravnomočnih odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani, Telekom Slovenije pa je po tej osnovi celo izgubil spor pred upravnim sodiščem.
"Nasprotno pa je sodeča sodnica zaslišala vse ključne priče tožene stranke ter tudi sicer sledila vsemu, kar je navajala oziroma predlagala tožena stranka. Zgovorno je ob tem dejstvo, da je omenjeno sodnico glede konkurenčnih sporov na enem od izobraževanj izobraževal celo sam odvetnik tožene stranke," so še zapisali.
Zaradi navedenega je tožnik dvakrat vložil zahtevo za izločitev sodeče sodnice, kar je privedlo do tega, da je "sodnica sicer nekoliko popravila nekatere svoje napake, vendar je še naprej diskriminatorno vodila postopek".
Pri tem v Aktonu še izpostavljajo, da ni zanemarljivo dejstvo, da je bila omenjeni sodnici - kljub temu, da je bilo Sloveniji s strani EU naloženo, da določi več sodnikov za vodenje konkurenčnih sporov - dodeljena večina sporov, ki so uperjeni proti Telekomu in katerih tožbeni zahtevki znašajo preko 400 milijonov evrov.
Prav tako po navedbah Aktona ni zanemarljivo dejstvo, da je državni Telekom v fazi zbiranja zavezujočih ponudb in srečanj z vodstvom in "se očitno sodeči sodnici zelo mudi zaključiti zadeve, četudi brez izvedenih dokazov in z obilo procesnih kršitev".
Akton bo tako zaradi morebitne zavrnitve tožbenega zahtevka kot zaradi omenjenih ravnanj sprožil ustrezne postopke pri pristojnih organih, "saj je diskriminatorno vodenje postopkov pod vplivom raznih interesnih skupin in politike za pravno državo nedopustno".
Prosti tek oziroma prosti padec
Telekomu Slovenije oziroma njenemu vodstvu je v interesu, da se ga mediji ne dotikajo več, kot je treba. Telekomovci so v občutljivem obdobju, ko "nevesto" gledajo kupci, zato si ne morejo in ne smejo privoščiti škandalov. Telekomov sindikat mora biti sit, novih pogodb, razen nujnih vzdrževalnih, se ne podpisuje, investicije so le tiste, ki so bile načrtovane s poslovnim načrtom. Vodstvo Telekoma namreč ve, da bi se kakršno koli soliranje v tem predprivatizacijskem času lahko končalo z odškodninsko tožbo morebitnega novega lastnika.
Poznavalci pravijo, da Telekom Slovenije poslovno teče v prostem teku, kar je seveda slabo. A povsem prostega teka TS nima, saj so proti družbi vložene milijonske tožbe in tožniki se že sklicujejo na zgoraj omenjeno in pred slabim mesecem sprejeto direktivo EU.
Poravnave in upanje tožnikov
Po drugi strani pa ima Telekom Slovenije bogato zgodovino poravnav.
Dejstvo je, da je Telekom za poravnave s tožniki porabil že več kot deset milijonov evrov. Dejstvo je, da se je podjetje Amis že dvakrat poravnalo s Telekomom, prvič leta 2005, ko je samo zagrozilo s tožbo in je dobilo okoli 1,45 milijona evrov; in drugič leta 2009 s poravnavo za približno 7,7 milijona evrov.
Poravnalo se je tudi že podjetje In.Life za 1,05 milijona evrov in to v trenutku, ko je sodnica napovedala imenovanje izvedenca za oceno škode.
S Telekomom so se uspešno poravnali tudi tožniki v navezi Siteep/Tegrad/Pap, ki so od Telekoma dobili 650.000 €. In nekoč se je za drobiž TS poravnal tudi z Incotelom.
Na Agenciji za varstvo konkurence poteka več odprtih postopkov proti Telekomu še iz leta 2008, ki bi morali biti že zdavnaj zaključeni, pa niso. Tožnikom na koncu bržkone ne bo preostalo drugega kot vnovična tožba zaradi nesojenja v razumnem roku. Je pa zanimivo, da Telekom v letnem poročilu 2013 ni več navajal posameznih višin tožbenih zahtevkov tožnikov (v vseh prejšnjih letih pa jih je), ampak samo še tožbe na splošno.
Odprtih tožb je, glede na zadnje devetmesečno poročilo Telekoma Slovenije, za 586 milijonov evrov (skupaj 54 tožb). Sam Telekom meni, da so od tega tožbe v višini 162 milijonov evrov potencialno upravičene, vendar ima zanje narejenih samo za 19 milijonov evrov rezervacij (12 %). Telekomu pa grozi tudi globa AVK (od 0,5 % do 10 % letnih prihodkov). Očitno se Telekom zanaša, da tožniki (ki so vedno v slabšem položaju) ne bodo kaj prida uspešni, saj se je Telekom v zadnjem letnem poročilu celo pohvalil: “V do sedaj pravnomočno zaključenih zadevah je bila Skupina Telekom Slovenije v večji meri uspešna” (kar v bistvu pomeni, da so se mu zlorabe “splačale”). S sprejetjem direktive EU, ki zahteva polno nadomestilo škode oškodovancev protikonkurenčnih dejanj, bo moral tudi Telekom razmisliti o nadaljnji politiki do konkurence.
Vprašanje, kaj bo Telekom Slovenije pred prodajo naredil z odprtimi tožbami, nima enoznačnega odgovora. Vodstvo se bo moralo ukvarjati s postopki, ko bodo zahtevki na sodišču. In teh ni malo. Kolikšna je natančna številka pravdnih postopkov in v kateri fazi natančno so, vedo le na Telekomu. Bodo odprte tožbe zbile prevzemno ceno Telekomu in za koliko? Najverjetneje. A tega ne vedo niti na Telekomu.
Odprti tožbeni zahtevki do Telekoma Slovenije

Poravnave Telekoma s tožniki
