Komentar

Resnica o Janševi kliniki

Mesečeva klinika je običajna histerija: prihaja arhetip mladega Tita, ki ga odlikujejo pridnost, pogum, nezaustavljivost, elan in ambicije. Vedno je na strani ubogih, tlačenih, razočaranih, razžaljenih in jeznih, ki se jim dela ta ali ona krivica. Njegov novi socializem bo vse te poravnal, v hodu pa pomendral z obstoječimi veličinami. Luka se ne zaveda, da igra vlogo prvega ešalona starih salonsko-komunističnih struktur, ki jih spominja na njihovo noro rdečo mladost. 

09.12.2014 21:25
Piše: Milan Balažic

Zdaj je nastopil trenutek, da izpovem vso resnico o Janševi kliniki. Foto: www.wikipedia.com

Če je človek, ki misli, da je predsednik, norec, predsednik, ki misli, da je predsednik, ni nič manj nor, saj pozablja, da je predsednik zgolj zato, ker se ljudstvo do njega obnaša kot do predsednika.

 

Zdaj je nastopil trenutek, da izpovem vso resnico o Janševi kliniki. Takole vam bom rekel: Janša v Avstraliji nima klinike, ker če bi jo imel, bi v več kot treh letih službenega gibanja po tem kontinentu za to vedel.

 

Janševa klinika je seveda paranoidna psihoza: preganjani preganjalec, ki s svojimi teorijami zarote in nenehnim tvorjenjem novih političnih front odločilno strukturira slovenski politični prostor.

Ko sem bil veleposlanik v Avstraliji, so me slovenski novinarji vsake toliko časa nadlegovali z vprašanjem, ali ima takrat predsednik vlade Janez Janša Down Under res kliniko. Že takrat sem se na kratko negativno odzval na to vprašanje, toda ena od funkcij diplomata je vselej ta, da ščiti najvišje predstavnike svoje države. Kot nevezani liberalec v zadnjih dveh desetletjih nikoli nisem bil vidnejši član murgelskih ali janševskih strank, zato tudi nikoli nisem imel nobenega posebnega političnega interesa – razen profesionalnosti in resnice. Zdaj je nastopil trenutek, da izpovem vso resnico o Janševi kliniki.

 

Takole vam bom rekel: Janša v Avstraliji nima klinike, ker če bi jo imel, bi v več kot treh letih službenega gibanja po tem kontinentu za to vedel. Dejstvo, da Janša v Avstraliji nima klinike, pa še ne pomeni, da nima klinike – v Sloveniji. Celo več, ni samo Janša tisti, ki ima v Sloveniji kliniko. Ta klinika je razpršena po vsem slovenskem volilnem telesu. Kaj pa je drugega kot klinika to, da večina ljudstva še naprej voli prav tiste politične voditelje, ki so v zadnjem desetletju zavozili državo, jo do skrajnosti zadolžili in na državljanih Slovenije izvedli finančni genocid.

 

Kaj so drugega kot klinični primeri politiki, ki jih je ljudstvo ponovno in na novo izbralo na zadnjih julijskih volitvah? Poglejmo samo tale cvetober klinike – začenši prav z Janezom Janšo, ki mu zaradi solidarnosti in nasprotovanja njegovemu političnemu zaporništvu ne bom povedal vsega, kar mu gre. Janševa klinika je seveda paranoidna psihoza: preganjani preganjalec, ki s svojimi teorijami zarote in nenehnim tvorjenjem novih političnih front odločilno strukturira slovenski politični prostor. Ker mora Janša zadovoljiti ambivalentno željo vodenih – podreditev avtoriteti in potrebo, da bi bili sami avtoriteta – se mora prikazovati kot nadčlovek in kot povprečnež hkrati: zato pozira kot sestavljanka Ramba, nacionalnega osamosvojitvenega heroja, in dolenjskega vaškega premetenca. Vsaka resnična misel vsebuje moment paranoje in zanika, kar je dano, zato aktivno deluje v smeri spremembe. In zato je od vse klinike, ki še sledi, Janša edini resnični politik.

 

Nobenega dvoma ni, da je Pahorjeva klinika patološki narcizem, kjer očetovskega zamenjuje materinski sado-mazohistični kapriciozni nad-jaz. Simptome impulzivne nevroze, nizkega tolerančnega praga tesnobe, pomanjkljivega nadzora nad lastnimi gonskimi vzgibi, nezmožnost empatije itd. skupaj povezujejo in skušajo zakrivati uspešna prilagojenost političnemu okolju, preračunljivost, nezmožnost navezanosti na drugega in patološki strah pred neuspehom. Pahor je najlepši dokaz za to, da voditelja od norca ne razlikujejo njegova lepota, dobrota, pravičnost, razumnost in nadarjenost, temveč prekritje njegove individualne norosti s kolektivno norostjo ljudstva.

 

Norost običajnih norcev ni ravno škodljiva, norost političnih "norcev najhujšega tveganja" (Lacan) pa lahko uniči uspešne države, kakršna je bila Slovenija pred katastrofalnim Pahorjevim mandatom predsednika vlade. Pahor, ki bi bil kar naprej rad "odrešitelj" Slovenije (in manj ko jo bo reševal, bolje nam bo šlo), ni jasno tole: če je človek, ki misli, da je predsednik, norec, predsednik, ki misli, da je predsednik, ni nič manj nor, saj pozablja, da je predsednik zgolj zato, ker se ljudstvo do njega obnaša kot do predsednika. V tem smislu je norost – to da Pahor meni, kako je v njem nekaj več, kar ga dela za predsednika – v premem sorazmerju z njegovim političnim uspehom. 

 

Karla Erjavca zaznamuje obsesivno ponavljanje – brez njega ni mogoče sestaviti nobene vlade, upokojenci pa bi brez "njegovih" penzij takoj odtavali v večna lovišča. Če kaj, potem prav Erjavčeva klinika kaže, da je vsaka pozicija gospodarja iluzorična. Ta se namreč umešča na prazen kraj, od koder si umišlja, da vodi igro. Zato je treba to praznino nenehno zakrivati s svojo bolj ali manj šlampasto karizmatično prisotnostjo. In zato zapolnitev omenjenega praznega mesta od politikov zahteva scene lažnega in prevarantskega nastopaštva, kjer je Erjavec pravi mojster.

 

Takšne scene pridejo še kako prav, saj mora politik ustvariti svojo množico (upokojencev), ki je do drugih družbenih slojev v stiski netolerantna, do Erjavca pa lahkoverna in vselej pripravljena na nov nateg. Hudič je v tem, da jih njihovih osebnih dram nihče ne osvobaja bolj od politika Erjavčevega tipa, na katerega preložijo bremena, mu zaupajo in ga ljubijo. Erjavec že ve kako: dokler je vsakega prvega pokojnina v žepu, se njegova množica zaslepi za popolno nevednost njihovega prvoborca in koristolovsko časti njegovo avtoriteto, zgrajeno na političnem blefu in čveku. Sicer pa – odkar je Erjavec prevzel zunanje ministrstvo, ni več mogoče komentirati slovenske zunanje politike. Nečesa, kar ne obstaja, ne moreš komentirati.

 

Za tremi dolgoprogaši se lotimo še dveh letošnjih novih klinik, ki bosta slovenski voz potegnili iz blata: Luka Mesec in kajpada Miro Cerar. Mesečeva klinika je običajna histerija: prihaja arhetip mladega Tita, ki ga odlikujejo pridnost, pogum, nezaustavljivost, elan in ambicije. Vedno je na strani ubogih, tlačenih, razočaranih, razžaljenih in jeznih, ki se jim dela ta ali ona krivica. Njegov novi socializem bo vse te poravnal, v hodu pa pomendral z obstoječimi veličinami. Luka se ne zaveda, da igra vlogo prvega ešalona starih salonsko-komunističnih struktur, ki jih spominja na njihovo noro rdečo mladost. Glede na to, da je mokra fikcija (jugo)nostalgikov in mladcev z dementio praecox, je Mesečeva boljševiška ideologija še najprimernejša za mesec. 

 

Za razliko od vseh ostalih Cerarjeva klinika nima klasične klinike: kot novopečeni politik, ki svojo kariero utemeljuje na moraliziranju, kjer mu shema dobro-zlo ponuja možnost, da samega sebe umesti na stran dobrega, Cerar predstavlja tisti Freudov primer – edinega Slovenca, ki ga je kdaj imel v analizi – za katerega je ugotovil, da je tako rekoč neanalizabilen. Kot fantazmatski izrodek neovirane rešiteljske domišljije brezupa slovenske krize spada med post-politike, ki politiko nadomeščajo z moraliziranjem in tehničnim upravljanjem. Je brez barve, vonja in okusa, na vprašanja odgovarja z "bi rekel", da se bodo "usedli".

 

Po svoji drži spominja na predsednike Francije koncem 19. stoletja – na neodločno tretjo republiko v neprestani krizi. S svojo izjavo, da mora tudi gospodarstvo prispevati svoj delež, pa je že izkazal svoj mentalni bonapartizem: država bo v mrtvem teku med predstavniki dela in kapitala igrala samostojnega arbitra, ki bo po socialistično še naprej vse vodila za roko. V omenjeni izjavi izpada, kot da država proizvaja, prodaja in dela dobiček, gospodarstvo pa je parazit na njenih plečih, ki se ga lahko tudi znebiš. Kot da ne bi gospodarstvo že zdaj plačevalo kubanskih davkov državi skozi enormna obdavčenja in financiralo zapitek sindikatov, študentov, občin itd. 

 

Zdaj velja še enkrat udariti po tem izmozganem vlečnem konju, da bo država lažje trošila in uničevala temelje gospodarskega razvoja. Cerarjeva država stoji na glavi: v sferi gospodarstva, kjer ne bi smela biti, je močna, v sferi politike, kjer bi morala pokazati odločne reformne korake, pa šibka. Rezultat: jalova država, ki ne zna ljudem ponuditi možnosti za delo in perspektive družbe lastnikov – ljudje pa so oropani produktivnih življenj, od podjetniške izobrazbe do vzpodbudnega okolja. Vse je še naprej vezano na veliko pastoralno državo, v kateri vedri in oblači vsakokratna politična elita in državno-strankarska birokracija. Ker sem bil v "obljubljeni deželi" (beri: Avstraliji), vam pravim, da je treba v Sloveniji pravi kapitalizem z blagodejnimi učinki na blaginjo državljanov šele uvesti.

 

Ni res, kar trobijo razni dušebrižniki, da se ne da ničesar storiti. Ti lažni preroki skozi konformizem pridigajo vladajočo ideologijo, ki je vselej in zmeraj ideologija vladajočih – odvrniti ljudi proč od politike. Pravim vam, da je še kako mogoče s krepkimi reformami doseči točko brez možnosti vrnitve na staro, pravim vam, da je moč izvesti slovenski gospodarski čudež. A za to potrebujemo novo republikansko gibanje za tisto, kar bi tudi sam v pomanjkanju boljšega pojma imenoval "druga republika". Vse je odvisno od volje ljudstva: če bo tudi v prihodnje volilo navrženo kliniko kulturnega boja, Sloveniji rešitve ni. V Avstraliji ljudje volijo zgolj z denarnico: kdor od politikov in strank vanjo prispeva več, tam je njihov volilni listič. Zato v Avstraliji klinike ni.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Slovenski BDP 2020: Pridelali smo kar 5,5-odstotni upad, vendar naj bi šlo že letos precej na bolje
5
01.03.2021 05:17
V teh turbulentnih časih je postalo spremljanje makroekonomskih gibanj dokaj obrobna zadeva. Številke o milijardah deficita, ... Več.
Piše: Bine Kordež
Spominjanje in pozabljanje: Ljubljanski Plečnikov stadion kot zamrznjeno družbeno stanje
8
28.02.2021 06:42
Te dni smo v prehodu iz enega svetovnega sistema v totalno drugačnega. Živimo v družbi visokega tveganja. Nevzdržni smo predvsem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kogar hoče bog uničiti, mu prej vzame pamet: Zakaj Evropska unija kar naprej slabi
11
25.02.2021 23:53
Slabo vodenje skupne nabave cepiva v Evropski uniji je samo še en primer propadajoče organizacije. Vsi se globoko zavedamo, ... Več.
Piše: Keith Miles
Če je Angela Merkel v resnici Hitlerjeva hči, potem je v Sloveniji res konec medijske svobode!
19
24.02.2021 22:50
Prepoznate koga na tej fotografiji? Enega zagotovo, kajne? Adolf Hitler je simbol vsega zla, ki so ga Nemci storili Evropi in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Na oltarju sodobne umetnosti: Včeraj mačke, danes netopirji, jutri ljudje
14
23.02.2021 23:35
Petr Davidčenko groteskno žretje živih netopirjev utemeljuje z iskanjem ekskluzivnega cepiva proti koronavirusu in pridobitvijo ... Več.
Piše: Ana Jud
A Letter to Lili Bayer: "The orbanisation of the media occurred long ago in Slovenia and it was carried out by the left."
18
23.02.2021 06:07
Dear Ms Bayer, as a regular reader of Politico I would like to express some personal thoughts regarding your article Inside ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Janša in Politico: Zakaj je Slovenija postala trn v peti interesov vulgarne bruseljske kleptokracije
22
21.02.2021 23:59
Napad na slovenskega premierja, ki se je ostro odzval na pisanje spletnega portala Politico o domnevnem omejevanju medijske ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
O spolnem nasilju: Tiho bodi in umikaj se, pa bo vse v redu!
15
21.02.2021 11:00
Nič se ne bo pomembno izboljšalo, dokler se ne bo drastično spreminjala mentaliteta celotne družbe, preko česar se lahko ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zmaga nad soncem: Vse v umetnosti teži k popolnejšemu stanju
0
21.02.2021 05:38
Gledališče mi pomeni vse. Gledam, da bi razumel! So dnevi, ko mi kultura ne pomeni čisto nič drugega kot propagandni oddelek ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Če premier Janša ne bo prenehal s tvitanjem, mu grozi usoda Donalda Trumpa!
33
19.02.2021 10:15
Tudi če ima Janez Janša prav, ko napada domnevno pristranske novinarje in aktivistične medije doma in v tujini, je to takšne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sedma obletnica nezakonite ruske okupacije Krima
6
18.02.2021 21:42
Letos mineva sedma obletnica ruske nezakonite okupacije Krima. Februarja 2014 je ruska okupacijska vlada prvič v povojni ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Amerika po Trumpu: Prva nesoglasja med Josephom Bidenom in Evropsko unijo
8
15.02.2021 22:06
Po prvem mesecu nove administracije v Beli hiši in velikih pričakovanjih glede obnove tradicionalnih zavezniških odnosov med ... Več.
Piše: Božo Cerar
Naši in vaši: Trdni duh gospe Hannelore in mehko srce študentke Sophie
20
14.02.2021 23:00
Nemci so krivdo za nacistična grozodejstva kolektivno prevzeli nase. Nemška politika se še dandanes opravičuje za zločine ... Več.
Piše: Ana Jud
Kakšno korist imajo običajni otroci od poznavanja Shakespearejevih del, privzgojenega okusa za Bacha ali zanimanja za srednjeveško latinščino?
6
14.02.2021 11:00
Pravi učitelji ne posredujejo znanja, ker bi to koristilo učencem, pač pa obravnavajo svoje učence kot koristne znanju. Seveda ... Več.
Piše: Roger Scruton
Homagge nekemu dramatiku: Vse ljubezni in države Vladimirja Stojsavljevića
5
14.02.2021 06:41
Vladimir Stojsavljević letos praznuje sedemdesetletnico. Današnji komentar je posvečen njegovim gledališkim naporom. Tri ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Quo vadis, Evropa: Eden izmed razlogov za (nezakonite) migracije je lahko tudi majhna rodnost v Evropski uniji
14
11.02.2021 06:30
Pred kratkim sem na portalu+ prebral prispevek Janeza Vuka Quo vadis Evropa: Ali je stara dama v podobnem procesu zatona, kot ... Več.
Piše: Uroš Gabrijelčič
Vlada in epidemija: Ko se stroka ukloni politiki, so rezultati običajno porazni
15
10.02.2021 11:01
Politika mora razumeti vlogo stroke in tudi v primerih, ko bi bili strokovni predlogi neživljenjski, odigrati svojo vlogo. Če pa ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
5
10.02.2021 07:11
Že v študentskih letih, ko sem se začel intenzivno ukvarjati ne le s slovensko poezijo, ampak tudi s kulturnimi in drugimi ... Več.
Piše: Denis Poniž
Bi se danes kresnila? Ali moram vprašati preciznejše?
21
09.02.2021 00:28
Eva je v raju bezsramno zapeljala Adama s slastnim sadežem. Fred je z gorjačo mahnil Vilmo ter jo odvlekel v zavetje temne jame. ... Več.
Piše: Ana Jud
Najtemnejše ure Franza Prescherna: Tista poglavja v pesnikovi biografiji, ki jih je cenzura zamolčala
15
08.02.2021 07:32
Kdaj nam bo končno zmanjkalo klišejev o Slovencih in kulturi? Bil bi že čas, da se jih osvobodimo, podobno kot zlagane morale, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
A Letter to Lili Bayer: "The orbanisation of the media occurred long ago in Slovenia and it was carried out by the left."
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.357
02/
Če je Angela Merkel v resnici Hitlerjeva hči, potem je v Sloveniji res konec medijske svobode!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.611
03/
Janša in Politico: Zakaj je Slovenija postala trn v peti interesov vulgarne bruseljske kleptokracije
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2.455
04/
Uredniški komentar: Če premier Janša ne bo prenehal s tvitanjem, mu grozi usoda Donalda Trumpa!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.155
05/
O spolnem nasilju: Tiho bodi in umikaj se, pa bo vse v redu!
Simona Rebolj
Ogledov: 1.958
06/
Kogar hoče bog uničiti, mu prej vzame pamet: Zakaj Evropska unija kar naprej slabi
Keith Miles
Ogledov: 1.190
07/
Janševo pismo predsednici Evropske komisije je tudi mini priročnik o slovenski tranziciji, s katero se Evropska unija zagotovo ne misli ukvarjati
Uredništvo
Ogledov: 1.094
08/
Britansko-ameriške vezi s tretjim rajhom: Hitler je "narodni heroj, ki je rešil državo pred obupom in propadom"
Shane Quinn
Ogledov: 1.121
09/
Na oltarju sodobne umetnosti: Včeraj mačke, danes netopirji, jutri ljudje
Ana Jud
Ogledov: 1.085
10/
"Fukfehtarji" mirno nadlegujejo, njihove žrtve pa se morajo vnaprej opravičevat, ker so spregovorile
Simona Rebolj
Ogledov: 8.873