Komentar

Resnica o Janševi kliniki

Mesečeva klinika je običajna histerija: prihaja arhetip mladega Tita, ki ga odlikujejo pridnost, pogum, nezaustavljivost, elan in ambicije. Vedno je na strani ubogih, tlačenih, razočaranih, razžaljenih in jeznih, ki se jim dela ta ali ona krivica. Njegov novi socializem bo vse te poravnal, v hodu pa pomendral z obstoječimi veličinami. Luka se ne zaveda, da igra vlogo prvega ešalona starih salonsko-komunističnih struktur, ki jih spominja na njihovo noro rdečo mladost. 

09.12.2014 21:25
Piše: Milan Balažic

Zdaj je nastopil trenutek, da izpovem vso resnico o Janševi kliniki. Foto: www.wikipedia.com

Če je človek, ki misli, da je predsednik, norec, predsednik, ki misli, da je predsednik, ni nič manj nor, saj pozablja, da je predsednik zgolj zato, ker se ljudstvo do njega obnaša kot do predsednika.

 

Zdaj je nastopil trenutek, da izpovem vso resnico o Janševi kliniki. Takole vam bom rekel: Janša v Avstraliji nima klinike, ker če bi jo imel, bi v več kot treh letih službenega gibanja po tem kontinentu za to vedel.

 

Janševa klinika je seveda paranoidna psihoza: preganjani preganjalec, ki s svojimi teorijami zarote in nenehnim tvorjenjem novih političnih front odločilno strukturira slovenski politični prostor.

Ko sem bil veleposlanik v Avstraliji, so me slovenski novinarji vsake toliko časa nadlegovali z vprašanjem, ali ima takrat predsednik vlade Janez Janša Down Under res kliniko. Že takrat sem se na kratko negativno odzval na to vprašanje, toda ena od funkcij diplomata je vselej ta, da ščiti najvišje predstavnike svoje države. Kot nevezani liberalec v zadnjih dveh desetletjih nikoli nisem bil vidnejši član murgelskih ali janševskih strank, zato tudi nikoli nisem imel nobenega posebnega političnega interesa – razen profesionalnosti in resnice. Zdaj je nastopil trenutek, da izpovem vso resnico o Janševi kliniki.

 

Takole vam bom rekel: Janša v Avstraliji nima klinike, ker če bi jo imel, bi v več kot treh letih službenega gibanja po tem kontinentu za to vedel. Dejstvo, da Janša v Avstraliji nima klinike, pa še ne pomeni, da nima klinike – v Sloveniji. Celo več, ni samo Janša tisti, ki ima v Sloveniji kliniko. Ta klinika je razpršena po vsem slovenskem volilnem telesu. Kaj pa je drugega kot klinika to, da večina ljudstva še naprej voli prav tiste politične voditelje, ki so v zadnjem desetletju zavozili državo, jo do skrajnosti zadolžili in na državljanih Slovenije izvedli finančni genocid.

 

Kaj so drugega kot klinični primeri politiki, ki jih je ljudstvo ponovno in na novo izbralo na zadnjih julijskih volitvah? Poglejmo samo tale cvetober klinike – začenši prav z Janezom Janšo, ki mu zaradi solidarnosti in nasprotovanja njegovemu političnemu zaporništvu ne bom povedal vsega, kar mu gre. Janševa klinika je seveda paranoidna psihoza: preganjani preganjalec, ki s svojimi teorijami zarote in nenehnim tvorjenjem novih političnih front odločilno strukturira slovenski politični prostor. Ker mora Janša zadovoljiti ambivalentno željo vodenih – podreditev avtoriteti in potrebo, da bi bili sami avtoriteta – se mora prikazovati kot nadčlovek in kot povprečnež hkrati: zato pozira kot sestavljanka Ramba, nacionalnega osamosvojitvenega heroja, in dolenjskega vaškega premetenca. Vsaka resnična misel vsebuje moment paranoje in zanika, kar je dano, zato aktivno deluje v smeri spremembe. In zato je od vse klinike, ki še sledi, Janša edini resnični politik.

 

Nobenega dvoma ni, da je Pahorjeva klinika patološki narcizem, kjer očetovskega zamenjuje materinski sado-mazohistični kapriciozni nad-jaz. Simptome impulzivne nevroze, nizkega tolerančnega praga tesnobe, pomanjkljivega nadzora nad lastnimi gonskimi vzgibi, nezmožnost empatije itd. skupaj povezujejo in skušajo zakrivati uspešna prilagojenost političnemu okolju, preračunljivost, nezmožnost navezanosti na drugega in patološki strah pred neuspehom. Pahor je najlepši dokaz za to, da voditelja od norca ne razlikujejo njegova lepota, dobrota, pravičnost, razumnost in nadarjenost, temveč prekritje njegove individualne norosti s kolektivno norostjo ljudstva.

 

Norost običajnih norcev ni ravno škodljiva, norost političnih "norcev najhujšega tveganja" (Lacan) pa lahko uniči uspešne države, kakršna je bila Slovenija pred katastrofalnim Pahorjevim mandatom predsednika vlade. Pahor, ki bi bil kar naprej rad "odrešitelj" Slovenije (in manj ko jo bo reševal, bolje nam bo šlo), ni jasno tole: če je človek, ki misli, da je predsednik, norec, predsednik, ki misli, da je predsednik, ni nič manj nor, saj pozablja, da je predsednik zgolj zato, ker se ljudstvo do njega obnaša kot do predsednika. V tem smislu je norost – to da Pahor meni, kako je v njem nekaj več, kar ga dela za predsednika – v premem sorazmerju z njegovim političnim uspehom. 

 

Karla Erjavca zaznamuje obsesivno ponavljanje – brez njega ni mogoče sestaviti nobene vlade, upokojenci pa bi brez "njegovih" penzij takoj odtavali v večna lovišča. Če kaj, potem prav Erjavčeva klinika kaže, da je vsaka pozicija gospodarja iluzorična. Ta se namreč umešča na prazen kraj, od koder si umišlja, da vodi igro. Zato je treba to praznino nenehno zakrivati s svojo bolj ali manj šlampasto karizmatično prisotnostjo. In zato zapolnitev omenjenega praznega mesta od politikov zahteva scene lažnega in prevarantskega nastopaštva, kjer je Erjavec pravi mojster.

 

Takšne scene pridejo še kako prav, saj mora politik ustvariti svojo množico (upokojencev), ki je do drugih družbenih slojev v stiski netolerantna, do Erjavca pa lahkoverna in vselej pripravljena na nov nateg. Hudič je v tem, da jih njihovih osebnih dram nihče ne osvobaja bolj od politika Erjavčevega tipa, na katerega preložijo bremena, mu zaupajo in ga ljubijo. Erjavec že ve kako: dokler je vsakega prvega pokojnina v žepu, se njegova množica zaslepi za popolno nevednost njihovega prvoborca in koristolovsko časti njegovo avtoriteto, zgrajeno na političnem blefu in čveku. Sicer pa – odkar je Erjavec prevzel zunanje ministrstvo, ni več mogoče komentirati slovenske zunanje politike. Nečesa, kar ne obstaja, ne moreš komentirati.

 

Za tremi dolgoprogaši se lotimo še dveh letošnjih novih klinik, ki bosta slovenski voz potegnili iz blata: Luka Mesec in kajpada Miro Cerar. Mesečeva klinika je običajna histerija: prihaja arhetip mladega Tita, ki ga odlikujejo pridnost, pogum, nezaustavljivost, elan in ambicije. Vedno je na strani ubogih, tlačenih, razočaranih, razžaljenih in jeznih, ki se jim dela ta ali ona krivica. Njegov novi socializem bo vse te poravnal, v hodu pa pomendral z obstoječimi veličinami. Luka se ne zaveda, da igra vlogo prvega ešalona starih salonsko-komunističnih struktur, ki jih spominja na njihovo noro rdečo mladost. Glede na to, da je mokra fikcija (jugo)nostalgikov in mladcev z dementio praecox, je Mesečeva boljševiška ideologija še najprimernejša za mesec. 

 

Za razliko od vseh ostalih Cerarjeva klinika nima klasične klinike: kot novopečeni politik, ki svojo kariero utemeljuje na moraliziranju, kjer mu shema dobro-zlo ponuja možnost, da samega sebe umesti na stran dobrega, Cerar predstavlja tisti Freudov primer – edinega Slovenca, ki ga je kdaj imel v analizi – za katerega je ugotovil, da je tako rekoč neanalizabilen. Kot fantazmatski izrodek neovirane rešiteljske domišljije brezupa slovenske krize spada med post-politike, ki politiko nadomeščajo z moraliziranjem in tehničnim upravljanjem. Je brez barve, vonja in okusa, na vprašanja odgovarja z "bi rekel", da se bodo "usedli".

 

Po svoji drži spominja na predsednike Francije koncem 19. stoletja – na neodločno tretjo republiko v neprestani krizi. S svojo izjavo, da mora tudi gospodarstvo prispevati svoj delež, pa je že izkazal svoj mentalni bonapartizem: država bo v mrtvem teku med predstavniki dela in kapitala igrala samostojnega arbitra, ki bo po socialistično še naprej vse vodila za roko. V omenjeni izjavi izpada, kot da država proizvaja, prodaja in dela dobiček, gospodarstvo pa je parazit na njenih plečih, ki se ga lahko tudi znebiš. Kot da ne bi gospodarstvo že zdaj plačevalo kubanskih davkov državi skozi enormna obdavčenja in financiralo zapitek sindikatov, študentov, občin itd. 

 

Zdaj velja še enkrat udariti po tem izmozganem vlečnem konju, da bo država lažje trošila in uničevala temelje gospodarskega razvoja. Cerarjeva država stoji na glavi: v sferi gospodarstva, kjer ne bi smela biti, je močna, v sferi politike, kjer bi morala pokazati odločne reformne korake, pa šibka. Rezultat: jalova država, ki ne zna ljudem ponuditi možnosti za delo in perspektive družbe lastnikov – ljudje pa so oropani produktivnih življenj, od podjetniške izobrazbe do vzpodbudnega okolja. Vse je še naprej vezano na veliko pastoralno državo, v kateri vedri in oblači vsakokratna politična elita in državno-strankarska birokracija. Ker sem bil v "obljubljeni deželi" (beri: Avstraliji), vam pravim, da je treba v Sloveniji pravi kapitalizem z blagodejnimi učinki na blaginjo državljanov šele uvesti.

 

Ni res, kar trobijo razni dušebrižniki, da se ne da ničesar storiti. Ti lažni preroki skozi konformizem pridigajo vladajočo ideologijo, ki je vselej in zmeraj ideologija vladajočih – odvrniti ljudi proč od politike. Pravim vam, da je še kako mogoče s krepkimi reformami doseči točko brez možnosti vrnitve na staro, pravim vam, da je moč izvesti slovenski gospodarski čudež. A za to potrebujemo novo republikansko gibanje za tisto, kar bi tudi sam v pomanjkanju boljšega pojma imenoval "druga republika". Vse je odvisno od volje ljudstva: če bo tudi v prihodnje volilo navrženo kliniko kulturnega boja, Sloveniji rešitve ni. V Avstraliji ljudje volijo zgolj z denarnico: kdor od politikov in strank vanjo prispeva več, tam je njihov volilni listič. Zato v Avstraliji klinike ni.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.
23
20.05.2019 20:50
Vstopila sem v politiko, četudi si tega nisem nikoli želela. Dovolj imam čakanja na spremembe. Dovolj vsakokratnega pričakovanja ... Več.
Piše: Urša Zgojznik
Vzporedna država
33
19.05.2019 20:56
Vzporedna država pomeni hkratni obstoj dveh držav: pravne in njej vzporedne. Medtem ko prva zamejuje reševanje družbenih in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
5
19.05.2019 11:00
V bivšemTitovemVelenju se dogaja hud paradoks.Največja kakor leva, celo čisto zares komunistična stranka na svetu, ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Problem povečevanja človeške energije Nikole Tesle so končno, po 119 letih prevedli v slovenščino
10
18.05.2019 22:59
Vselej sem se čutil dolžnega, da brez strahu in brez upoštevanja posledic izrazim katerokoli resnico, ki sem jo odkril, saj sem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
13
16.05.2019 20:28
Sodobna družba potrebuje več človečnosti in prav humanistične vede se ob afirmativni podpori politike pokažejo kot pomemben ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Meditacija po prireditvah ob 30. obletnici Majniške deklaracije in pred evropskimi volitvami
5
13.05.2019 19:00
Sprašujejo me, ali se je Majniška deklaracija uresničila in kaj si mislim o prihajajočih evropskih volitvah. Ugotavljam, da se ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
12
12.05.2019 22:26
Višek soočenja na nacionalki je zame s sicer drugače korektnim nastopom doseglaTanja Fajon. Z odgovorom na vprašanje, zakaj že ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Arbitraža o meji: Pekel do zadnjega mejnika v Piranskem zalivu
8
12.05.2019 15:00
Očitno bo arbitraža o meji med Slovenijo in Hrvaško pomembna tema evropskih volitev.Tako je nakazala predstavitev slovenskih ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ko hrup postane zvok demokracije
0
12.05.2019 09:05
Hrup nastopa proti patriotskim zborovskim harmoničnim estetikam, za katerimi bi se združevalci in razdruževalci radi skrili. Z ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Neizkušeni in šibki politiki so lahek plen verzirane stare garde, lobistov in medijev
8
09.05.2019 23:20
Stranka, ki se bori za demokracijo, jo mora najprej udejaniti v lastnih vrstah. Nekateri voditelji strank, zlasti če so bili ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Jugonostalgični pacienti: Če bodo iznašli časovni stroj, se bo pol Slovencev hotelo vrniti v SFRJ!
56
08.05.2019 23:59
Če bo šlo tako naprej, bo maja 2020 že tričetrt Slovenije objokavalo štirideseto obletnico smrti Josipa Broza, jugonostalgija pa ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1989-2019: Trideset let po Majniški deklaraciji
6
07.05.2019 22:00
Majniško deklaracijo lahkoštejemo kot prvi steber slovenske države, drugi steber predstavljajo demokratične volitve in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O globoki državi: "Šibka formalna oblast je nastala zato, da je Partija lahko neformalno obvladovala vse."
13
06.05.2019 20:59
Bom na naslednjih volitvah volil bolj pravičnega? Tistega, ki obljublja transparentnost, ki se bo boril proti prikriti oblasti? ... Več.
Piše: Miha Burger
Svoboda medijev: Kako je Julian Assange razgalil provincializem Društva novinarjev Slovenije
9
05.05.2019 21:24
Ob svetovnem dnevu svobode medijev sta obe naši novinarski združenji pokazali na svoj domačijski okvir. Pregon ustanovitelja ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha
0
05.05.2019 06:00
Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj ni v politiki več dobrih, sposobnih in modrih ljudi?
16
02.05.2019 22:30
Odlični posamezniki, ki povedo, kar mislijo, da je prav, so presenečeni, ko doživijo medijske diskvalifikacije samo zato, ker so ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Violeta Tomić, preračunljiva političarka ali zgolj slaba igralka?
4
02.05.2019 00:00
Ni pomembno, ali so levi, desni ali na sredini glede svojih političnih prepričanj. Če še svojega stališča ne upaš imeti, kako ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Medijski sodniki: "Proaktivno delovanje sodstva na področju odnosov z javnostmi"
12
01.05.2019 07:00
Nekateri sodniki in pravni strokovnjaki, občutljivi na kratenje ustavnih pravic, so v tem naslovu razbrali nadaljnji poskus ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Primer Zvjezdan Radonjič: Upor proti nezakonitim pritiskom ali kako je nek sodnik sodil po svoji vesti
19
29.04.2019 23:23
Zvjezdan Radonjič je tisti sodnik ljubljanskega Okrožnega sodišča, ki je v imenu petčlanskega sodnega senata razglasil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za dopolnilno zdravstveno zavarovanje so nujne drugačne rešitve
2
28.04.2019 22:03
Predlog ukinitve plačevanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) in prenos med obvezno zdravstveno zavarovanje (OZZ) je ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Bye Bye, Schengen!* Zunanji minister Cerar z norimi idejami škoduje nacionalnim interesom Slovenije!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,956
02/
Vzporedna država
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 3,211
03/
Psihološki portret narcisoidnega perverzneža ali kako se upreti takemu izprijencu
Uredništvo
Ogledov: 2,041
04/
Vlada proti ljudstvu: Kaj nam Cerarjevi prikrivajo glede arbitraže, da so vsi dokumenti tajni?!
Uredništvo
Ogledov: 1,516
05/
Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.
Urša Zgojznik
Ogledov: 1,204
06/
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
Oskar M. Salobir
Ogledov: 1,414
07/
ZNR: nova radijska mreža z največji prihodki, največ poslušalci in največjo rastjo. Politična podpora SMC?
Uredništvo
Ogledov: 1,119
08/
Azbestoza, nikoli dokončana zgodba: Največ obolelih se bo pojavilo leta 2020!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1,379
09/
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
Mihael Brejc
Ogledov: 1,016
10/
Problem povečevanja človeške energije Nikole Tesle so končno, po 119 letih prevedli v slovenščino
Dragan Živadinov
Ogledov: 803