Komentar

Resnica o Janševi kliniki

Mesečeva klinika je običajna histerija: prihaja arhetip mladega Tita, ki ga odlikujejo pridnost, pogum, nezaustavljivost, elan in ambicije. Vedno je na strani ubogih, tlačenih, razočaranih, razžaljenih in jeznih, ki se jim dela ta ali ona krivica. Njegov novi socializem bo vse te poravnal, v hodu pa pomendral z obstoječimi veličinami. Luka se ne zaveda, da igra vlogo prvega ešalona starih salonsko-komunističnih struktur, ki jih spominja na njihovo noro rdečo mladost. 

09.12.2014 21:25
Piše: Milan Balažic

Zdaj je nastopil trenutek, da izpovem vso resnico o Janševi kliniki. Foto: www.wikipedia.com

Če je človek, ki misli, da je predsednik, norec, predsednik, ki misli, da je predsednik, ni nič manj nor, saj pozablja, da je predsednik zgolj zato, ker se ljudstvo do njega obnaša kot do predsednika.

 

Zdaj je nastopil trenutek, da izpovem vso resnico o Janševi kliniki. Takole vam bom rekel: Janša v Avstraliji nima klinike, ker če bi jo imel, bi v več kot treh letih službenega gibanja po tem kontinentu za to vedel.

 

Janševa klinika je seveda paranoidna psihoza: preganjani preganjalec, ki s svojimi teorijami zarote in nenehnim tvorjenjem novih političnih front odločilno strukturira slovenski politični prostor.

Ko sem bil veleposlanik v Avstraliji, so me slovenski novinarji vsake toliko časa nadlegovali z vprašanjem, ali ima takrat predsednik vlade Janez Janša Down Under res kliniko. Že takrat sem se na kratko negativno odzval na to vprašanje, toda ena od funkcij diplomata je vselej ta, da ščiti najvišje predstavnike svoje države. Kot nevezani liberalec v zadnjih dveh desetletjih nikoli nisem bil vidnejši član murgelskih ali janševskih strank, zato tudi nikoli nisem imel nobenega posebnega političnega interesa – razen profesionalnosti in resnice. Zdaj je nastopil trenutek, da izpovem vso resnico o Janševi kliniki.

 

Takole vam bom rekel: Janša v Avstraliji nima klinike, ker če bi jo imel, bi v več kot treh letih službenega gibanja po tem kontinentu za to vedel. Dejstvo, da Janša v Avstraliji nima klinike, pa še ne pomeni, da nima klinike – v Sloveniji. Celo več, ni samo Janša tisti, ki ima v Sloveniji kliniko. Ta klinika je razpršena po vsem slovenskem volilnem telesu. Kaj pa je drugega kot klinika to, da večina ljudstva še naprej voli prav tiste politične voditelje, ki so v zadnjem desetletju zavozili državo, jo do skrajnosti zadolžili in na državljanih Slovenije izvedli finančni genocid.

 

Kaj so drugega kot klinični primeri politiki, ki jih je ljudstvo ponovno in na novo izbralo na zadnjih julijskih volitvah? Poglejmo samo tale cvetober klinike – začenši prav z Janezom Janšo, ki mu zaradi solidarnosti in nasprotovanja njegovemu političnemu zaporništvu ne bom povedal vsega, kar mu gre. Janševa klinika je seveda paranoidna psihoza: preganjani preganjalec, ki s svojimi teorijami zarote in nenehnim tvorjenjem novih političnih front odločilno strukturira slovenski politični prostor. Ker mora Janša zadovoljiti ambivalentno željo vodenih – podreditev avtoriteti in potrebo, da bi bili sami avtoriteta – se mora prikazovati kot nadčlovek in kot povprečnež hkrati: zato pozira kot sestavljanka Ramba, nacionalnega osamosvojitvenega heroja, in dolenjskega vaškega premetenca. Vsaka resnična misel vsebuje moment paranoje in zanika, kar je dano, zato aktivno deluje v smeri spremembe. In zato je od vse klinike, ki še sledi, Janša edini resnični politik.

 

Nobenega dvoma ni, da je Pahorjeva klinika patološki narcizem, kjer očetovskega zamenjuje materinski sado-mazohistični kapriciozni nad-jaz. Simptome impulzivne nevroze, nizkega tolerančnega praga tesnobe, pomanjkljivega nadzora nad lastnimi gonskimi vzgibi, nezmožnost empatije itd. skupaj povezujejo in skušajo zakrivati uspešna prilagojenost političnemu okolju, preračunljivost, nezmožnost navezanosti na drugega in patološki strah pred neuspehom. Pahor je najlepši dokaz za to, da voditelja od norca ne razlikujejo njegova lepota, dobrota, pravičnost, razumnost in nadarjenost, temveč prekritje njegove individualne norosti s kolektivno norostjo ljudstva.

 

Norost običajnih norcev ni ravno škodljiva, norost političnih "norcev najhujšega tveganja" (Lacan) pa lahko uniči uspešne države, kakršna je bila Slovenija pred katastrofalnim Pahorjevim mandatom predsednika vlade. Pahor, ki bi bil kar naprej rad "odrešitelj" Slovenije (in manj ko jo bo reševal, bolje nam bo šlo), ni jasno tole: če je človek, ki misli, da je predsednik, norec, predsednik, ki misli, da je predsednik, ni nič manj nor, saj pozablja, da je predsednik zgolj zato, ker se ljudstvo do njega obnaša kot do predsednika. V tem smislu je norost – to da Pahor meni, kako je v njem nekaj več, kar ga dela za predsednika – v premem sorazmerju z njegovim političnim uspehom. 

 

Karla Erjavca zaznamuje obsesivno ponavljanje – brez njega ni mogoče sestaviti nobene vlade, upokojenci pa bi brez "njegovih" penzij takoj odtavali v večna lovišča. Če kaj, potem prav Erjavčeva klinika kaže, da je vsaka pozicija gospodarja iluzorična. Ta se namreč umešča na prazen kraj, od koder si umišlja, da vodi igro. Zato je treba to praznino nenehno zakrivati s svojo bolj ali manj šlampasto karizmatično prisotnostjo. In zato zapolnitev omenjenega praznega mesta od politikov zahteva scene lažnega in prevarantskega nastopaštva, kjer je Erjavec pravi mojster.

 

Takšne scene pridejo še kako prav, saj mora politik ustvariti svojo množico (upokojencev), ki je do drugih družbenih slojev v stiski netolerantna, do Erjavca pa lahkoverna in vselej pripravljena na nov nateg. Hudič je v tem, da jih njihovih osebnih dram nihče ne osvobaja bolj od politika Erjavčevega tipa, na katerega preložijo bremena, mu zaupajo in ga ljubijo. Erjavec že ve kako: dokler je vsakega prvega pokojnina v žepu, se njegova množica zaslepi za popolno nevednost njihovega prvoborca in koristolovsko časti njegovo avtoriteto, zgrajeno na političnem blefu in čveku. Sicer pa – odkar je Erjavec prevzel zunanje ministrstvo, ni več mogoče komentirati slovenske zunanje politike. Nečesa, kar ne obstaja, ne moreš komentirati.

 

Za tremi dolgoprogaši se lotimo še dveh letošnjih novih klinik, ki bosta slovenski voz potegnili iz blata: Luka Mesec in kajpada Miro Cerar. Mesečeva klinika je običajna histerija: prihaja arhetip mladega Tita, ki ga odlikujejo pridnost, pogum, nezaustavljivost, elan in ambicije. Vedno je na strani ubogih, tlačenih, razočaranih, razžaljenih in jeznih, ki se jim dela ta ali ona krivica. Njegov novi socializem bo vse te poravnal, v hodu pa pomendral z obstoječimi veličinami. Luka se ne zaveda, da igra vlogo prvega ešalona starih salonsko-komunističnih struktur, ki jih spominja na njihovo noro rdečo mladost. Glede na to, da je mokra fikcija (jugo)nostalgikov in mladcev z dementio praecox, je Mesečeva boljševiška ideologija še najprimernejša za mesec. 

 

Za razliko od vseh ostalih Cerarjeva klinika nima klasične klinike: kot novopečeni politik, ki svojo kariero utemeljuje na moraliziranju, kjer mu shema dobro-zlo ponuja možnost, da samega sebe umesti na stran dobrega, Cerar predstavlja tisti Freudov primer – edinega Slovenca, ki ga je kdaj imel v analizi – za katerega je ugotovil, da je tako rekoč neanalizabilen. Kot fantazmatski izrodek neovirane rešiteljske domišljije brezupa slovenske krize spada med post-politike, ki politiko nadomeščajo z moraliziranjem in tehničnim upravljanjem. Je brez barve, vonja in okusa, na vprašanja odgovarja z "bi rekel", da se bodo "usedli".

 

Po svoji drži spominja na predsednike Francije koncem 19. stoletja – na neodločno tretjo republiko v neprestani krizi. S svojo izjavo, da mora tudi gospodarstvo prispevati svoj delež, pa je že izkazal svoj mentalni bonapartizem: država bo v mrtvem teku med predstavniki dela in kapitala igrala samostojnega arbitra, ki bo po socialistično še naprej vse vodila za roko. V omenjeni izjavi izpada, kot da država proizvaja, prodaja in dela dobiček, gospodarstvo pa je parazit na njenih plečih, ki se ga lahko tudi znebiš. Kot da ne bi gospodarstvo že zdaj plačevalo kubanskih davkov državi skozi enormna obdavčenja in financiralo zapitek sindikatov, študentov, občin itd. 

 

Zdaj velja še enkrat udariti po tem izmozganem vlečnem konju, da bo država lažje trošila in uničevala temelje gospodarskega razvoja. Cerarjeva država stoji na glavi: v sferi gospodarstva, kjer ne bi smela biti, je močna, v sferi politike, kjer bi morala pokazati odločne reformne korake, pa šibka. Rezultat: jalova država, ki ne zna ljudem ponuditi možnosti za delo in perspektive družbe lastnikov – ljudje pa so oropani produktivnih življenj, od podjetniške izobrazbe do vzpodbudnega okolja. Vse je še naprej vezano na veliko pastoralno državo, v kateri vedri in oblači vsakokratna politična elita in državno-strankarska birokracija. Ker sem bil v "obljubljeni deželi" (beri: Avstraliji), vam pravim, da je treba v Sloveniji pravi kapitalizem z blagodejnimi učinki na blaginjo državljanov šele uvesti.

 

Ni res, kar trobijo razni dušebrižniki, da se ne da ničesar storiti. Ti lažni preroki skozi konformizem pridigajo vladajočo ideologijo, ki je vselej in zmeraj ideologija vladajočih – odvrniti ljudi proč od politike. Pravim vam, da je še kako mogoče s krepkimi reformami doseči točko brez možnosti vrnitve na staro, pravim vam, da je moč izvesti slovenski gospodarski čudež. A za to potrebujemo novo republikansko gibanje za tisto, kar bi tudi sam v pomanjkanju boljšega pojma imenoval "druga republika". Vse je odvisno od volje ljudstva: če bo tudi v prihodnje volilo navrženo kliniko kulturnega boja, Sloveniji rešitve ni. V Avstraliji ljudje volijo zgolj z denarnico: kdor od politikov in strank vanjo prispeva več, tam je njihov volilni listič. Zato v Avstraliji klinike ni.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
O anonimnih komentatorjih
4
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
8
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
8
18.07.2019 19:00
Slovenska medijska zakonodaja naj bi se kmalu posodobila, in to že četrtič v zgodovini veljavnega Zakona o medijih. Predlog ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
10
18.07.2019 05:15
O uspešnosti naše balkanske politike so mnenja različna. V omenjenih novodobnih razmerah, kjer se za svoje strateške interese na ... Več.
Piše: Božo Cerar
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
11
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
11
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
6
21.06.2019 01:04
Objavljamo prvo v seriji zgodb nove rubrike Poletno branje. K sodelovanju smo povabili nekaj zelo zanimivih avtorjev, ki bodo na ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,536
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,399
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,797
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,324
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,310
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 1,074
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,206
08/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,045
09/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
Uredništvo
Ogledov: 883
10/
Koliko nas je v resnici stala sanacija bank? Odgovor je 4,5 milijarde evrov
Bine Kordež
Ogledov: 562