Komentar

Resnica o Janševi kliniki

Mesečeva klinika je običajna histerija: prihaja arhetip mladega Tita, ki ga odlikujejo pridnost, pogum, nezaustavljivost, elan in ambicije. Vedno je na strani ubogih, tlačenih, razočaranih, razžaljenih in jeznih, ki se jim dela ta ali ona krivica. Njegov novi socializem bo vse te poravnal, v hodu pa pomendral z obstoječimi veličinami. Luka se ne zaveda, da igra vlogo prvega ešalona starih salonsko-komunističnih struktur, ki jih spominja na njihovo noro rdečo mladost. 

09.12.2014 21:25
Piše: Milan Balažic

Zdaj je nastopil trenutek, da izpovem vso resnico o Janševi kliniki. Foto: www.wikipedia.com

Če je človek, ki misli, da je predsednik, norec, predsednik, ki misli, da je predsednik, ni nič manj nor, saj pozablja, da je predsednik zgolj zato, ker se ljudstvo do njega obnaša kot do predsednika.

 

Zdaj je nastopil trenutek, da izpovem vso resnico o Janševi kliniki. Takole vam bom rekel: Janša v Avstraliji nima klinike, ker če bi jo imel, bi v več kot treh letih službenega gibanja po tem kontinentu za to vedel.

 

Janševa klinika je seveda paranoidna psihoza: preganjani preganjalec, ki s svojimi teorijami zarote in nenehnim tvorjenjem novih političnih front odločilno strukturira slovenski politični prostor.

Ko sem bil veleposlanik v Avstraliji, so me slovenski novinarji vsake toliko časa nadlegovali z vprašanjem, ali ima takrat predsednik vlade Janez Janša Down Under res kliniko. Že takrat sem se na kratko negativno odzval na to vprašanje, toda ena od funkcij diplomata je vselej ta, da ščiti najvišje predstavnike svoje države. Kot nevezani liberalec v zadnjih dveh desetletjih nikoli nisem bil vidnejši član murgelskih ali janševskih strank, zato tudi nikoli nisem imel nobenega posebnega političnega interesa – razen profesionalnosti in resnice. Zdaj je nastopil trenutek, da izpovem vso resnico o Janševi kliniki.

 

Takole vam bom rekel: Janša v Avstraliji nima klinike, ker če bi jo imel, bi v več kot treh letih službenega gibanja po tem kontinentu za to vedel. Dejstvo, da Janša v Avstraliji nima klinike, pa še ne pomeni, da nima klinike – v Sloveniji. Celo več, ni samo Janša tisti, ki ima v Sloveniji kliniko. Ta klinika je razpršena po vsem slovenskem volilnem telesu. Kaj pa je drugega kot klinika to, da večina ljudstva še naprej voli prav tiste politične voditelje, ki so v zadnjem desetletju zavozili državo, jo do skrajnosti zadolžili in na državljanih Slovenije izvedli finančni genocid.

 

Kaj so drugega kot klinični primeri politiki, ki jih je ljudstvo ponovno in na novo izbralo na zadnjih julijskih volitvah? Poglejmo samo tale cvetober klinike – začenši prav z Janezom Janšo, ki mu zaradi solidarnosti in nasprotovanja njegovemu političnemu zaporništvu ne bom povedal vsega, kar mu gre. Janševa klinika je seveda paranoidna psihoza: preganjani preganjalec, ki s svojimi teorijami zarote in nenehnim tvorjenjem novih političnih front odločilno strukturira slovenski politični prostor. Ker mora Janša zadovoljiti ambivalentno željo vodenih – podreditev avtoriteti in potrebo, da bi bili sami avtoriteta – se mora prikazovati kot nadčlovek in kot povprečnež hkrati: zato pozira kot sestavljanka Ramba, nacionalnega osamosvojitvenega heroja, in dolenjskega vaškega premetenca. Vsaka resnična misel vsebuje moment paranoje in zanika, kar je dano, zato aktivno deluje v smeri spremembe. In zato je od vse klinike, ki še sledi, Janša edini resnični politik.

 

Nobenega dvoma ni, da je Pahorjeva klinika patološki narcizem, kjer očetovskega zamenjuje materinski sado-mazohistični kapriciozni nad-jaz. Simptome impulzivne nevroze, nizkega tolerančnega praga tesnobe, pomanjkljivega nadzora nad lastnimi gonskimi vzgibi, nezmožnost empatije itd. skupaj povezujejo in skušajo zakrivati uspešna prilagojenost političnemu okolju, preračunljivost, nezmožnost navezanosti na drugega in patološki strah pred neuspehom. Pahor je najlepši dokaz za to, da voditelja od norca ne razlikujejo njegova lepota, dobrota, pravičnost, razumnost in nadarjenost, temveč prekritje njegove individualne norosti s kolektivno norostjo ljudstva.

 

Norost običajnih norcev ni ravno škodljiva, norost političnih "norcev najhujšega tveganja" (Lacan) pa lahko uniči uspešne države, kakršna je bila Slovenija pred katastrofalnim Pahorjevim mandatom predsednika vlade. Pahor, ki bi bil kar naprej rad "odrešitelj" Slovenije (in manj ko jo bo reševal, bolje nam bo šlo), ni jasno tole: če je človek, ki misli, da je predsednik, norec, predsednik, ki misli, da je predsednik, ni nič manj nor, saj pozablja, da je predsednik zgolj zato, ker se ljudstvo do njega obnaša kot do predsednika. V tem smislu je norost – to da Pahor meni, kako je v njem nekaj več, kar ga dela za predsednika – v premem sorazmerju z njegovim političnim uspehom. 

 

Karla Erjavca zaznamuje obsesivno ponavljanje – brez njega ni mogoče sestaviti nobene vlade, upokojenci pa bi brez "njegovih" penzij takoj odtavali v večna lovišča. Če kaj, potem prav Erjavčeva klinika kaže, da je vsaka pozicija gospodarja iluzorična. Ta se namreč umešča na prazen kraj, od koder si umišlja, da vodi igro. Zato je treba to praznino nenehno zakrivati s svojo bolj ali manj šlampasto karizmatično prisotnostjo. In zato zapolnitev omenjenega praznega mesta od politikov zahteva scene lažnega in prevarantskega nastopaštva, kjer je Erjavec pravi mojster.

 

Takšne scene pridejo še kako prav, saj mora politik ustvariti svojo množico (upokojencev), ki je do drugih družbenih slojev v stiski netolerantna, do Erjavca pa lahkoverna in vselej pripravljena na nov nateg. Hudič je v tem, da jih njihovih osebnih dram nihče ne osvobaja bolj od politika Erjavčevega tipa, na katerega preložijo bremena, mu zaupajo in ga ljubijo. Erjavec že ve kako: dokler je vsakega prvega pokojnina v žepu, se njegova množica zaslepi za popolno nevednost njihovega prvoborca in koristolovsko časti njegovo avtoriteto, zgrajeno na političnem blefu in čveku. Sicer pa – odkar je Erjavec prevzel zunanje ministrstvo, ni več mogoče komentirati slovenske zunanje politike. Nečesa, kar ne obstaja, ne moreš komentirati.

 

Za tremi dolgoprogaši se lotimo še dveh letošnjih novih klinik, ki bosta slovenski voz potegnili iz blata: Luka Mesec in kajpada Miro Cerar. Mesečeva klinika je običajna histerija: prihaja arhetip mladega Tita, ki ga odlikujejo pridnost, pogum, nezaustavljivost, elan in ambicije. Vedno je na strani ubogih, tlačenih, razočaranih, razžaljenih in jeznih, ki se jim dela ta ali ona krivica. Njegov novi socializem bo vse te poravnal, v hodu pa pomendral z obstoječimi veličinami. Luka se ne zaveda, da igra vlogo prvega ešalona starih salonsko-komunističnih struktur, ki jih spominja na njihovo noro rdečo mladost. Glede na to, da je mokra fikcija (jugo)nostalgikov in mladcev z dementio praecox, je Mesečeva boljševiška ideologija še najprimernejša za mesec. 

 

Za razliko od vseh ostalih Cerarjeva klinika nima klasične klinike: kot novopečeni politik, ki svojo kariero utemeljuje na moraliziranju, kjer mu shema dobro-zlo ponuja možnost, da samega sebe umesti na stran dobrega, Cerar predstavlja tisti Freudov primer – edinega Slovenca, ki ga je kdaj imel v analizi – za katerega je ugotovil, da je tako rekoč neanalizabilen. Kot fantazmatski izrodek neovirane rešiteljske domišljije brezupa slovenske krize spada med post-politike, ki politiko nadomeščajo z moraliziranjem in tehničnim upravljanjem. Je brez barve, vonja in okusa, na vprašanja odgovarja z "bi rekel", da se bodo "usedli".

 

Po svoji drži spominja na predsednike Francije koncem 19. stoletja – na neodločno tretjo republiko v neprestani krizi. S svojo izjavo, da mora tudi gospodarstvo prispevati svoj delež, pa je že izkazal svoj mentalni bonapartizem: država bo v mrtvem teku med predstavniki dela in kapitala igrala samostojnega arbitra, ki bo po socialistično še naprej vse vodila za roko. V omenjeni izjavi izpada, kot da država proizvaja, prodaja in dela dobiček, gospodarstvo pa je parazit na njenih plečih, ki se ga lahko tudi znebiš. Kot da ne bi gospodarstvo že zdaj plačevalo kubanskih davkov državi skozi enormna obdavčenja in financiralo zapitek sindikatov, študentov, občin itd. 

 

Zdaj velja še enkrat udariti po tem izmozganem vlečnem konju, da bo država lažje trošila in uničevala temelje gospodarskega razvoja. Cerarjeva država stoji na glavi: v sferi gospodarstva, kjer ne bi smela biti, je močna, v sferi politike, kjer bi morala pokazati odločne reformne korake, pa šibka. Rezultat: jalova država, ki ne zna ljudem ponuditi možnosti za delo in perspektive družbe lastnikov – ljudje pa so oropani produktivnih življenj, od podjetniške izobrazbe do vzpodbudnega okolja. Vse je še naprej vezano na veliko pastoralno državo, v kateri vedri in oblači vsakokratna politična elita in državno-strankarska birokracija. Ker sem bil v "obljubljeni deželi" (beri: Avstraliji), vam pravim, da je treba v Sloveniji pravi kapitalizem z blagodejnimi učinki na blaginjo državljanov šele uvesti.

 

Ni res, kar trobijo razni dušebrižniki, da se ne da ničesar storiti. Ti lažni preroki skozi konformizem pridigajo vladajočo ideologijo, ki je vselej in zmeraj ideologija vladajočih – odvrniti ljudi proč od politike. Pravim vam, da je še kako mogoče s krepkimi reformami doseči točko brez možnosti vrnitve na staro, pravim vam, da je moč izvesti slovenski gospodarski čudež. A za to potrebujemo novo republikansko gibanje za tisto, kar bi tudi sam v pomanjkanju boljšega pojma imenoval "druga republika". Vse je odvisno od volje ljudstva: če bo tudi v prihodnje volilo navrženo kliniko kulturnega boja, Sloveniji rešitve ni. V Avstraliji ljudje volijo zgolj z denarnico: kdor od politikov in strank vanjo prispeva več, tam je njihov volilni listič. Zato v Avstraliji klinike ni.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
7
04.06.2020 00:59
Ko je pred leti za ustavnega sodnika kandidiral Klemen Jaklič, sem ga brez pomislekov podprl. Iz treh razlogov: Ker pravo res ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O zmožnosti zaveze
0
02.06.2020 23:30
Samo moški, ki je v sebi pripoznal svojo ženskost, je na žensko sposoben gledati kot na subjekt in ne zgolj kot na objekt ... Več.
Piše: Boštjan M. Zupančič
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
15
02.06.2020 00:45
O Janezu Kocijančiču bo v prihodnjih dneh napisanega in povedanega, predvsem pa iz Wikipedie prepisanega toliko, da smo se na ... Več.
Piše: Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
25
31.05.2020 10:00
Podcenjevanje človeških zmožnosti je brezmejno. Ker tovrstno prozorno nakladanje že pri povprečno razgledanem in inteligentnem ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Država od vseh stanj najbolj uživa v izrednem stanju
16
30.05.2020 23:19
Menim, da je glede na aktualni družbeni cunami več kot smiselno ponovno komentirati umetniško zvrst - bioumetnost. Ravno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
9
29.05.2020 23:54
Je politično prestopništvo izvoljenih predstavnikov ljudstva sprejemljivo? Po zakonu je dovoljeno, toda ali je tudi legitimno? ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
13
29.05.2020 02:40
Bolj kot jeremijade o pritiskih na neodvisno novinarstvo nas lahko skrbi kvaliteta tega silno neodvisnega novinarstva, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poslednji vzpon (In memoriam Tone Škarja)
6
16.05.2020 07:00
Tone Škarja je bil človek pronicljivega uma, ki ni šparal jezika, ko je bilo treba neposredno povedati resnico ali svoje mnenje. ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
Free Press: O svobodi tiska
23
13.05.2020 21:30
Zdi se samoumevno, da v primerno delujoči demokraciji obstaja svoboden tisk. Prav tako je samoumevno, da bi moralo obstajati ... Več.
Piše: Keith Miles
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
Dejan Steinbuch
Ogledov: 6.225
02/
Dosje slovenski gozdovi, 2. del: Če kmetijska ministrica Aleksandra Pivec ne bo spet ustrahovana, potem so direktorju Zavoda za gozdove Damjanu Oražmu naposled šteti dnevi!
Uredništvo
Ogledov: 3.960
03/
In memoriam Janez Kocijančič: Dolgoletni tihi patriarh levice
Aljoša Pečan, Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.321
04/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 5.950
05/
Zakaj javno podpiram Andraža Terška kot kandidata za ustavnega sodnika
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.985
06/
O zmožnosti zaveze
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 1.980
07/
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
Uredništvo
Ogledov: 2.207
08/
Janez Janša, pridne čebelice in pogoltni paraziti
Simona Rebolj
Ogledov: 2.080
09/
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.690
10/
Tržaški Primorski dnevnik se zaradi laganja o incidentu na meji s Slovenijo še vedno ni opravičil
Uredništvo
Ogledov: 1.221