Prvič se je zgodilo pred dnevi na upravnem odboru Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), ko je eden od direktorjev dejal, da je pripravljen protestirati v Ljubljani in da bi zagotovo lahko prišel na protest z več kot stotimi zaposlenimi iz podjetja, ki ga vodi. Sledila je soglasna podpora celotnega upravnega odbora, da GZS takoj prekine svoje sodelovanje na pogajanjih za socialni sporazum za gospodarsko rast in nova delovna mesta 2015-16, dokler se vlada ne bo odrekla novim obremenitvam gospodarstva. Samo v prvem predlogu rebalansa proračuna za leto 2015 jih je bilo za 92 milijonov evrov.

Drugič se je dogajalo ob številnih odzivih podpore, ki smo jih na GZS prejeli po tej odločitvi. "Potrebno je na tem načinu dela vztrajati in ga zaostrovati, tudi do stavke gospodarstvenikov, če bo potrebno," je denimo zapisal eden od podpornikov. 

Tretjič pa se je zgodilo na včerajšnji skupščini GZS, ko je direktor Steklarne Hrastnik Andrej Božič, ob navzočnosti novega ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravka Počivalška, dejal, da so napovedane nove obremenitve gospodarstva nezaslišane in da bo, če bo treba, s svojimi zaposlenimi prišel protestirat na Gregorčičevo.

V gospodarstvu je očitno zavrelo. Ni izključeno zavezništvo vodstev podjetij in sindikatov ter skupna organizacija protestov pred poslopjem vlade. Morda se je vlada res izognila protestom sindikatov javnega sektorja, vprašanje pa je, če bodo prazniki res minili tako mirno, kot se je zdelo ob parafiranju sporazuma med vlado in sindikalisti javnega sektorja.

Zakaj je v gospodarstvu zavrelo? Razlogov je več. 

1. Podatki. V gospodarstvu smo od leta 2008 izgubili 90.000 zaposlenih, v javnem sektorju jih je kljub krizi po Ajpesovih podatkih 3.500, po podatkih Sursa pa celo 11.600 več. Masa plač se je v gospodarstvu nominalno od leta 2007 zvišala za 10,5 odstotka, v javnem sektorju za 15,5 odstotka. Kljub temu pa v sindikatih javnega sektorja trdijo celo, da so se odrekli še 330 milijonom evrov, ki so jim bili nekoč, v boljših časih, obljubljeni. In vlada pristaja na to retoriko. Navsezadnje celo trdi, da je za prihodnje leto izpogajala 36 milijonov evrov prihranka v javnem sektorju glede na letos, od gospodarstva pa je zahtevala dodatnih 92 milijonov evrov. Neuravnoteženo breme je vidno iz letala.

2. Zavajanje. Gospodarstvenike motijo zavajanja v javnosti s parcialnimi podatki. V torek so trije sindikati javnega sektorja omenili zgolj razbremenitve gospodarstva iz zadnjih let: nižji davek na dohodek pravnih oseb, olajšave in nižji prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se je sicer zgodilo že sredi 90. let. S čim vse so bila podjetja in s tem tudi delavci obremenjeni samo v zadnjih dveh letih, pa so zamolčali: z višjimi obremenitvami različnih oblik dela, ne da bi pri tem hkrati razbremenili redna delovna razmerja (kar še vedno povzroča dodatni zaposlitveni krč), z višjim davkom na dodano vrednost, z za nekaj sto odstotkov višjimi trošarinami na energente, z drastično višjim prispevkom za obnovljive vire energije, z višjimi prispevki za samostojne podjetnike, z višjimi prispevki za zdravstveno blagajno ... Razlika je očitna, mar ne? Kaj naj torej gospodarstvo še prispeva? 

3. Zanemarjanje gospodarstva. Medtem ko predstavniki različnih vlad pogosto sedijo s predstavniki sindikatov, gospodarstvenikov sploh ne vprašajo, ko mu dvigajo obremenitve. Pogosto poslovnežem sporočijo slabo vest prek medijev ali kar prek uradnega lista. 

4. Prevlada javnega sektorja. Če k temu dodamo izjave vladnih predstavnikov, da se nič ne bo spremenilo v javnem sektorju brez soglasja s socialnimi partnerji, je bes še večji. Eni družbeni skupini dialog, drugi pogosto samo palico. Zato v zadnjih dneh tudi takšni odzivi: "Najprej naj se ve, da smo podjetniki in realni sektor žrtve v tej družbi. GZS preprosto ne sme več sodelovati v teh 'dogovorih'. Saj že nekaj vlad vodi javni sektor, to je očitno."

5. Nerazumnost. Še bolj gospodarstvenike boli, ker vidijo, kako so se vlade v mnogih drugih državah, denimo v Višegrajski skupini, pragmatično odzvale na krizo z reformami in razbremenitvami gospodarstva, zaradi česar padamo na mednarodnih  lestvicah konkurenčnosti. Doma pa so priče nenehnim blokadam reform in izčrpavanju gospodarstva. "Z novimi obremenitvami nam jemljejo denar za razvoj," je bilo jasno slišati včeraj na skupščini GZS.

6. Obup. "Smo majhno podjetje, ki si šele utira pot na tuje trge. Kako naj razumemo poteze vladajoče elite, ki iz leta v leto poslabšuje pogoje poslovanja in dodatno obremenjuje gospodarstvo, na drugi strani pa so servisi javne uprave vse slabši in počasnejši? Le nekaj deset kilometrov čez mejo pa je poslovno okolje dosti bolj stabilno in ugodno. Ob taki tendenci bo navezanost na rodno grudo postala preveliko breme." To je citat iz enega od dopisov podpore. V mnogih podjetjih so obupani, ker lastna domovina ravna z njimi kot mačeha v primerjavi z državami, kjer se bistveno bolj zavedajo pomena gospodarstva in njegovega razvoja za prihodnost ter tudi financiranja javnih blagajn v sedanjosti.

7. Razočaranje nad politiko. Največje je razočaranje nad politiko. Toliko se jih je na vladnem vrhu že zamenjalo v zadnjih letih, pa vsakdo znova ponavlja, da mora obremeniti gospodarstvo, da bo rešil državo. "V zadnjih petih letih se je poslovanje podjetij zaradi zaprtja številnih delovnih mest v gospodarstvu drastično poslabšalo. Spirala pa gre samo še navzdol. Prav je, da je GZS ukrepala s prekinitvijo socialnega dogovarjanja in s tem opozorila, da so spodnje meje dosežene. Vse preveč namreč politika v Sloveniji deluje v paralelnem virtualnem svetu."

8. Nemoč. "Kot protest je odhod iz pogajanj lahko pomemben znak, da se pogajalci globoko ne strinjajo. A s tem ne bo napredka. Tako kot delujejo naša politika in sindikati, jim je tak odhod le narisal nasmeške na obraze, saj nas ne potrebujejo za nikakršen sklep ali zakon. Lahko delajo dalje kot želijo, sprejemajo zakone kot želijo, si izmišljajo davke, kot želijo, in imajo javni sektor, kot ga želijo. Delodajalci smo zanje 'nebodigatreba'." Tako je skepso nad tistimi, ki odločajo v Sloveniji, izrazil eden od komentatorjev poteze GZS, da zapusti pogajanja o socialnem sporazumu za gospodarsko rast in nova delovna mesta 2015-16. Mnogi gospodarstveniki ne verjamejo več nikomur. Izkušnje so pač slabe.

9. Klevetanja. Na koncu pa so deležni še klevetanja. Na torkovi tiskovni konferenci treh sindikatov javnega sektorja smo lahko slišali tudi takšen odziv na prekinitev pogajanj za socialni sporazum s strani GZS: "Ti gospodje so se brez zadržkov varovali, zdravili, izobraževali in tako naprej v javnem in dostopnem sistemu, zdaj pa tega drugim ne privoščijo in netijo razdor". Argumente za kakovosten, učinkovit javni sektor, ki bo prinašal višjo dodano vrednost, se pogosto odbija s takšnim klevetanjem in populizmom. Potem pa se ga še opravičuje, da je to vloga sindikatov. Ne, to ni vloga sindikatov. Kot niso korektne navedbe, da "delodajalci s svojimi izjavami ravnajo, kot da ne potrebujejo gasilcev, zdravnikov". Takšne izjave so absurdne.

10. Stigmatizacija. Nenazadnje so gospodarstveniki pogosto tarče stigmatizacije. Neredko se v Sloveniji obtožuje celotno gospodarstvo, da je v celoti in edino krivo za razmere, v katerih smo se znašli. Denimo na omenjeni torkovi tiskovni konferenci treh sindikatov javnega sektorja, ko je bilo rečeno, da so državo "v to katastrofalno stanje pripeljali predvsem in ravno špekulativni kriminalci iz vrst gospodarstvenikov in bankirjev, ki so jim s kreditiranjem ta njihova početja omogočili". To je retorika, ki ne pelje k izhodu iz krize in ki bo na koncu povzročila, da bo celotno gospodarstvo spet hiralo, največje žrtve pa bodo delavci v podjetjih. Ta retorika tudi ni poštena do večine gospodarstvenikov. Prav slednji so prve žrtve gospodarskih prestopnikov. Če ob tem vemo, da so denimo prav slovenska podjetja v zadnjih petih letih povečala izvoz za več kot 40 odstotkov, je frustracija gospodarstvenikov še večja. Se kdo vpraša še v Sloveniji, kako bi nam bilo, če ne bi bilo teh podjetij? Še bistveno huje.

V takšnih absurdnih razmerah so podobno kot mnogi gospodarstveniki začutili nekateri sindikalisti v podjetjih. Nič čudnega. Kot je včeraj dejal eden od direktorjev: "Štiri leta smo se odrekali višjim plačam in še čemu, da smo preživeli, zdaj pa se je vlada odločila, da nam bo spet vse vzela." 

Ko si na trgu, veš, kako težko je zaslužiti in preživeti. In veš, da ne smeš žagati veje, na kateri sediš. Zdaj je na potezi vlada. Bo prepoznala, da z novim obremenjevanjem gospodarstva in ogrožanjem delovnih mest žaga vejo, na kateri sedimo vsi? 

Ali pa bodo gospodarstveniki in z njimi tudi delavci morda res prišli protestirat na Gregorčičevo? Ker druge rešitve zaradi zavajanja, občutka zanemarjanja gospodarstva in prevlade javnega sektorja, nerazumnosti, obupa, razočaranja, nemoči, klevetanja in večletne stigmatizacije ne bodo več videli. 

To bi bil res edinstven primer v EU, delavci in direktorji skupaj na protestu …

Goran Novković je svetovalec generalnega direktorja GZS