Komentar

Kako se zlagati v vsakem stavku

Glavni razlog za težave pri sprejemu strategije za upravljanje s podjetji je treba iskati v tem, da ni še ene kategorije podjetij. Politične naložbe. To so tista podjetja, v katerih si posamezne politične združbe zagotavljajo svoje rente. Jasno, če bi to transparentno zapisali v strategijo, bi se jim zgodil narod. Zato je njihov edini način, da pač preprečijo sprejem strategije upravljanja z državnim premoženjem.

22.12.2014 23:50
Piše: Marko Pavlišič

Bolj se splača odplačevati dolg, kot ohranjati lastništvo, donos podjetij v državni lasti se giblje okoli ali pod 1 %. Foto: www.wikipedia.com

Primer Cinkarne Celje jasno pokaže vso bedo odnosa do okolja domačega lastnika. Ali bi nadzorne inštitucije bile tako blagohotne do Cinkarne, če bi le-ta bila že od nekdaj v tuji lasti? Ali bi tujcem pustili, da nam svinjajo?

 

Lansko leto je Bisnode ugotovil, da so podjetja z večinskim tujim lastništvom ustvarila četrtino celotnega dobička vseh podjetij v Sloveniji, pri čemer ta podjetja pomenijo 1,6 % vseh družb. In imajo 1,2-krat višjo dodano vrednost na zaposlenega. In od tega imajo korist tudi tam zaposleni. Plače v podjetjih v pretežno tuji lasti so bistveno višje kot v tistih, ki so v pretežno domači lasti.

 

Marsikatero podjetje v slovenski lasti je delavce načrtno ogoljufalo z neplačevanjem prispevkov. Namesto plač so delavci dobili obljube. In ko so se končno lahko prijavili na zavodu, so še izvedeli, za koliko mesecev ali let imajo neplačanih prispevkov.

 

 

Mladine že dolgo ne berem več. Me pa občasno link v kakšnem tvitu zapelje na kakšen tamkajšnji prispevek in tako se je zgodilo tudi tokrat, ko sem naletel na uvodnik z naslovom Pogum. In ni mi bilo žal. Zakaj, razložim čisto na koncu, za začetek pa se posvetimo prvemu odstavku, ki si prav gotovo zasluži nagrado Lažnivega Kljukca. Poglejmo konkretne stavke.

 

“Dobro leto je trajalo, da je zgodba o nujnosti privatizacije, ki sta jo iz bruseljskih dvorov nazadnje prinesla premierka Alenka Bratušek in finančni minister Uroš Čufer, v javnosti začela razpadati.”

 

Tega, da bi zgodba o razumnem upravljanju državnega premoženja začela razpadati, si verjetno nekateri res želijo. Ampak ni. Tudi aktualna vlada poudarja, da je potrebno s procesom nadaljevati, res pa dodajajo še kakšen poetični pridevnik. In ne, nista nazadnje s tem prišla iz Bruslja Uroš in Alenka. Zadnji je s tem prišel iz Bruslja Miro, kar dokazuje tudi zadnji predlog strategije upravljanja državnega premoženja, ki je zaokrožil v javnosti.

 

“Pred javnost je bila postavljena kot nujna žrtev, ki je bila potrebna, da k nam ni prišla tako imenovana trojka. Ali nam bodo zapirali delovna mesta, šole in bolnišnice ali pa bomo dali na trg izbranih 15 slovenskih podjetij.”

 

Da bodo takšni efekti prihoda trojke, je interpretacija avtorja. In res bi bil zelo vesel konkretnih citatov, ki dokazujejo trditev, da je kdorkoli, razen nasprotnikov privatizacije, javnosti razlagal, da je privatizacija potrebna zaradi izogibanja trojki. To je klasičen lažnivi konstrukt nasprotnikov privatizacije. 

 

“Danes tudi ni več nobenega dvoma, kako ta igra poteka: predsedniki vlad močnih evropskih držav dajo soglasje k pomoči oziroma jamstvom neki državi, če od tega kaj imajo.”

 

V prejšnjem stavku piše, da je privatizacija potrebna, da se izognemo trojki, se pravi pomoči, ki pride v kompletu s trojko. Da torej ne želimo pomoči in bomo svoje težave raje reševali sami. To sta tako predsednica vlade kot tudi njen predhodnik (ko je bil predsednik vlade, kasneje si je premislil) večkrat eksplicitno poudarila. Zakaj bi potem delali karkoli, da si pridobijo soglasje k nečemu, kar zavračajo?

 

“Ne oni osebno, če imajo kaj od tega nemška podjetja, saj ima to tako in tako multiplikativne in pozitivne učinke na celotno njihovo gospodarstvo. Ni več nobenega dvoma, da je nemška vlada soglasje k pomoči pogojevala – seveda neformalno – s prodajo nekaterih podjetij.”

 

Zakaj piše "neformalno"? Zato, ker je avtorju jasno, da si je to laž kratkomalo izmislil, in je ne more nikakor podkrepiti z dokazi. Zato je bolj varno vnaprej povedati, da gre za nekaj, česar se tako ali tako ne da preveriti, torej raje niti ne sprašujte za dokaze. In znova vprašanje, zakaj bi si kdorkoli želel pridobiti soglasje za nekaj, česar si sploh ne želimo? Slovenija še ni zaprosila za pomoč in uradna politika si tega tudi ne želi. In vlade so očitno pripravljene storiti marsikaj za to, da jim za pomoč ni treba zaprositi, ne pa za to, da se pridobi soglasje za pomoč.

 

“Seveda nobeni slovenski vladi ni treba zagotoviti, da bodo ta podjetja res prodana nemškim podjetjem – a ta so tista, ki imajo malodane edina v Evropi kapital in močan strateški interes, da obvladujejo ta del Evrope. Tako močan strateški interes, da so pripravljena ponuditi več, saj obvladujejo že toliko podobnih družb, da hitreje in lažje pridejo do potrebnih sinergij.”

 

Laž, da gre za nemške interese, je seveda potrebno pojasniti, ker pač realnost ne sledi sliki, ki jo želi avtor prikazati, da za vsem skupaj stoji Nemčija in njihov interes. Nemčija je za takšen namen najbolj prikladna država. Misel, pokoriti so si želeli cel svet z orožjem (Hitler), ker jim to ni uspelo, sedaj nadaljujejo z ekonomijo (Merkel), gre rada v uho. In politiko Angele Merkel kritizira marsikdo, tudi ugledni ekonomisti v tujini (pri nas pa predvsem neugledni).

 

Ampak sedaj je že jasno, da je v primeru slovenske privatizacije to fikcija. Popolnoma jasno namreč je, da je od minulih prodaj bila dejansko le prodaja Aerodroma Ljubljana izvedena kupcu iz Nemčije. Helios, Fotona, Radenska, Mercator, vse to je šlo v ne-nemško lastništvo. In to nerodnost, ko te namreč ujamejo na laži o izvajanju nemških interesov, je pač najbolje pojasniti. Z novo lažjo, seveda. Kri se prikrije s krvjo. Laž z novo lažjo.

 

Vidimo, da se avtor v prvem odstavku tolikokrat zlaže, da je nadaljnje branje popolnoma odveč. In ja, z lažmi nadaljuje v popolnoma enakem tempu.

 

 

Zakaj vse te laži?

 

Ob tem si moramo jasno postaviti vprašanje, zakaj se zagovorniki nasprotovanja privatizacije ne poslužujejo več nekoč zelo poudarjenih razlogov, ki so vsi po vrsti že od nekdaj diskutabilni, vsekakor pa dajejo vsaj kanček upanja, da so ustrezni in ne gre za laž že v sami osnovi.

 

Zato, ker je realnost vse te argumente v celoti zavrnila. Poglejmo jih po vrsti:

 

“Domači lastniki podjetja bolje upravljajo, ker bolje poznajo tukajšnje razmere in trge.” Da temu enostavno ni tako, je popolnoma jasno. Lansko leto je Bisnode, kot so poročale Finance, ugotovil, da so podjetja z večinskim tujim lastništvom ustvarila četrtino celotnega dobička vseh podjetij v Sloveniji, pri čemer ta podjetja pomenijo 1,6 % vseh družb. In imajo 1,2-krat višjo dodano vrednost na zaposlenega. In od tega imajo korist tudi tam zaposleni. Plače v podjetjih v pretežno tuji lasti so bistveno višje kot v tistih, ki so v pretežno domači lasti.

 

“Bolje, da vsako leto pobiramo dividende, kot da enkrat dobimo kupnino.” Seveda. Če so dividende dovolj visoke. Oziroma, če sploh so. Če imate na voljo, da danes iztržite s prodajo 100 mio EUR ali namesto tega dobivate vsako leto 10 mio EUR dividend, se res splača obdržati v lasti. Če pa dobivate na leto le 1 mio EUR dividend, ali pa sploh nič, se pa vsekakor splača prodati takoj. 1 % donos je namreč brez tveganja lažje dobiti drugje. Sploh, če smo zadolženi po obrestni meri višji kot 3 %. Bolj se splača odplačevati dolg, kot ohranjati lastništvo. Ali se splača pobirati dividende ali prodati, je stvar enostavnega izračuna in ne vere ali ideologije. Seveda pa je to tesno povezano s prejšnjo točko. Mimogrede, donos podjetij v državni lasti se giblje okoli ali pod 1 %.

 

“Domači lastniki ne odpuščajo in so na sploh bolj socialno čuteči.” Ob zgodbah Nafte Petrochem in Termoelektrarne Trbovlje je postalo jasno, da domači lastnik ni nobena garancija za delavce. Še več, marsikatero podjetje v slovenski lasti je delavce načrtno ogoljufalo z neplačevanjem prispevkov. Namesto plač so delavci dobili obljube. In ko so se končno lahko prijavili na zavodu, so še izvedeli, za koliko mesecev ali let imajo neplačanih prispevkov.

 

“Domača podjetja bolje skrbijo za okolje.” Na prvi pogled popolnoma logično. Dokler ne pride do namere nakupa s strani tujega lastnika, ki ga skrbi tudi okolje, in zato zahteva neodvisne meritve. In primer Cinkarne Celje jasno pokaže vso bedo odnosa do okolja domačega lastnika. Ali bi nadzorne inštitucije bile tako blagohotne do Cinkarne, če bi le-ta bila že od nekdaj v tuji lasti? Ali bi tujcem pustili, da nam svinjajo, tako kot to dopuščamo domačim podjetjem? Fino je, če je podjetje ekološko osveščeno, še bolje, če imamo delujoč nadzor. In za nadzor je precej bolje, če gre za lastnika, ki ni prijateljsko ali kako drugače povezan z nadzorniki.

 

“Gre za nacionalni interes.” Ta floskula se po navadi uporabi, ko nam zmanjka vseh ostalih argumentov. Pa naj bo, pripoznajmo jo kot popolnoma korekten argument. Argument, ki je na primeru pivovarske vojne in nato dogajanj okoli industrije pijač jasno pokazal, da ima “nacionalni interes” tudi svoje ime in priimek. In žep, v katerega bi nekdo želel v “nacionalnem interesu” tlačiti denar. In rezultat nacionalnega interesa je ogromna bančna luknja. Ter podjetja, ki ravno tako končujejo v tuji lasti. Če bi Radensko ali Fructal že v prvi fazi transparentno prodali, bi se morda znašli v rokah istih kupcev. Ampak bi bila iztržena cena zelo verjetno višja in povzročena bančna luknja precej manjša.

 

 

Ko zmanjka argumentov, je na vrsti demagogija

 

In ker so vsi ti nekoč kar precej opevani argumenti jasno propadli, je napočil čas, da se nasprotniki privatizacije zatečejo k lažem in demagogiji. Podjetja v večinski državni lasti so namreč vir njihovih rent. Še pomnite, kako je prvopodpisani peticije “Preprečite razprodajo!” bil član nadzornega sveta podjetja, ki je zašlo v takšne težave, da se ga je nato prodalo tujcem. In sedaj pod pritiskom tujega škornja posluje dobro, delavci imajo plače in plačane prispevke. In nikoli ne bomo izvedeli, koliko raznih svetovanj je iz teh podjetij končalo na podjetju EIPF d.o.o., katerega solastnik je omenjeni.

 

Saj se še spomnimo, recimo, kako so nam razlagali pred več kot enim letom, da je uspešna prodaja slovenskih menic prav gotovo povezana z obljubami o prodaji Telekoma izbranemu tujemu investitorju. Nemškemu seveda. In kasneje, ko je Slovenija prodala obveznice neznanemu lastniku, češ, da tokrat je pa sigurno v ozadju vezan posel s privatizacijo Telekoma. In se je po tem, ko se je razkrilo, da je bil kupec obveznic PIMCO, jasno pokazalo, da je šlo za laž in manipulacijo. In k takšnim lažem in manipulacijam se zatekajo interesenti svojega žepa, ker razumnih argumentov enostavno nimajo.

 

 

Žrtve apetitov so morda tudi vlade

 

Ob tem ne smemo pozabiti, da sta zadnji dve vladi padli tik pred sprejemom strategije upravljanja državnega premoženja. Obe vladi sta imeli strategijo v zaključni fazi, vendar ju je potem doletel predčasni zaključek mandata. Naj poudarim, gre za STRATEGIJO upravljanja in ne načrt in še manj seznam privatizacije. In portfeljske naložbe v strategiji se namerno, zlonamerno in znova lažno, predstavljajo kot seznam podjetij za prodajo. Portfeljska naložba je naložba, v kateri ima lastnik le ekonomski interes, za razliko od strateškega, kjer zasleduje država tudi ostale cilje in so tipično povezani z izvajanjem javnih služb. In ekonomski interes seveda lahko pokaže, da je v določenem primeru prodaja boljša rešitev, kot da ostaneš lastnik. Odvisno pač od že zgoraj omenjenega razmisleka glede prodajne cene in dividend.

 

Naložbe v strategiji so razdeljene med strateške in portfeljske. Glavni razlog za težave pri sprejemu strategije je treba iskati v tem, da ni še ene kategorije podjetij. Politične naložbe. To so tista podjetja, v katerih si posamezne politične združbe (niti ni nujno, da se prekrivajo s strankami) zagotavljajo svoje rente. Jasno, če bi to transparentno zapisali v strategijo, bi se jim zgodil narod. Zato je njihov edini način, da pač preprečijo sprejem strategije upravljanja z državnim premoženjem.

 

Cerar je novo strategijo upravljanja, ne prodaje, napovedal že za začetek tega meseca. Do sedaj razen v javnost pobeglega osnutka, ki je po poročanju medijev zelo podoben tistemu prejšnje vlade, še ni videti nobenega rezultata. Če pa še pred sprejemom strategije pade tudi Cerarjeva vlada, potem bo to že precej trden dokaz, da ne le prodaja, tudi razumno upravljanje državnega premoženja ni v interesu tistih z velikim, da ne rečem prevladujočim, vplivom.

 

 

Nič ni narobe, če imajo podjetja slovenske lastnike

 

Če ste do sedaj iz tega članka razbrali, da je domač lastnik - slab lastnik in tuj lastnik - dober lastnik, ste prebrali narobe. Še več, osebno bi takoj podprl zakon, ki bi ob prodaji državnih podjetij slovenskim kupcem priznal predkupno pravico. Se pravi, da ima v primeru prodaje podjetja v državni lasti slovenski lastnik ob enaki ceni in pogojih, prednost. In to bi omogočilo, da zagovorniki slovenskega lastništva ustanovijo Slovenski Holding, zberejo denar ter prehitijo tujce. Nekaj podobnega smo že videli v primeru prodaje založbe Mladinske knjige, vendar na koncu pobudniki akcije “Skupaj za knjigo” enostavno niso segli v žep, da bi podkrepili svoje besede.

 

Avtorju pamfleta v Mladini se seveda iskreno zahvaljujem. Jasno je namreč pokazal, da ne obstaja niti en sam samcat racionalen in razumen razlog proti privatizaciji. Če bi, ga bi v svojem pamfletu navedel. Pa se je namesto tega zatekel k lažem in nepreverljivim konstruktom. Verjetno vse v interesu lastnikov medijev, ki se po podatkih KPK-jevega supervizorja skrivajo za, kako ironično, tujimi podjetji, kot so KB1909-societa´finanziaria per azioni, Vega finanz S.A. in Transmedia S.P.A.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.
23
20.05.2019 20:50
Vstopila sem v politiko, četudi si tega nisem nikoli želela. Dovolj imam čakanja na spremembe. Dovolj vsakokratnega pričakovanja ... Več.
Piše: Urša Zgojznik
Vzporedna država
33
19.05.2019 20:56
Vzporedna država pomeni hkratni obstoj dveh držav: pravne in njej vzporedne. Medtem ko prva zamejuje reševanje družbenih in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
5
19.05.2019 11:00
V bivšemTitovemVelenju se dogaja hud paradoks.Največja kakor leva, celo čisto zares komunistična stranka na svetu, ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Problem povečevanja človeške energije Nikole Tesle so končno, po 119 letih prevedli v slovenščino
10
18.05.2019 22:59
Vselej sem se čutil dolžnega, da brez strahu in brez upoštevanja posledic izrazim katerokoli resnico, ki sem jo odkril, saj sem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
13
16.05.2019 20:28
Sodobna družba potrebuje več človečnosti in prav humanistične vede se ob afirmativni podpori politike pokažejo kot pomemben ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Meditacija po prireditvah ob 30. obletnici Majniške deklaracije in pred evropskimi volitvami
5
13.05.2019 19:00
Sprašujejo me, ali se je Majniška deklaracija uresničila in kaj si mislim o prihajajočih evropskih volitvah. Ugotavljam, da se ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
12
12.05.2019 22:26
Višek soočenja na nacionalki je zame s sicer drugače korektnim nastopom doseglaTanja Fajon. Z odgovorom na vprašanje, zakaj že ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Arbitraža o meji: Pekel do zadnjega mejnika v Piranskem zalivu
8
12.05.2019 15:00
Očitno bo arbitraža o meji med Slovenijo in Hrvaško pomembna tema evropskih volitev.Tako je nakazala predstavitev slovenskih ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ko hrup postane zvok demokracije
0
12.05.2019 09:05
Hrup nastopa proti patriotskim zborovskim harmoničnim estetikam, za katerimi bi se združevalci in razdruževalci radi skrili. Z ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Neizkušeni in šibki politiki so lahek plen verzirane stare garde, lobistov in medijev
8
09.05.2019 23:20
Stranka, ki se bori za demokracijo, jo mora najprej udejaniti v lastnih vrstah. Nekateri voditelji strank, zlasti če so bili ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Jugonostalgični pacienti: Če bodo iznašli časovni stroj, se bo pol Slovencev hotelo vrniti v SFRJ!
56
08.05.2019 23:59
Če bo šlo tako naprej, bo maja 2020 že tričetrt Slovenije objokavalo štirideseto obletnico smrti Josipa Broza, jugonostalgija pa ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1989-2019: Trideset let po Majniški deklaraciji
6
07.05.2019 22:00
Majniško deklaracijo lahkoštejemo kot prvi steber slovenske države, drugi steber predstavljajo demokratične volitve in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O globoki državi: "Šibka formalna oblast je nastala zato, da je Partija lahko neformalno obvladovala vse."
13
06.05.2019 20:59
Bom na naslednjih volitvah volil bolj pravičnega? Tistega, ki obljublja transparentnost, ki se bo boril proti prikriti oblasti? ... Več.
Piše: Miha Burger
Svoboda medijev: Kako je Julian Assange razgalil provincializem Društva novinarjev Slovenije
9
05.05.2019 21:24
Ob svetovnem dnevu svobode medijev sta obe naši novinarski združenji pokazali na svoj domačijski okvir. Pregon ustanovitelja ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha
0
05.05.2019 06:00
Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj ni v politiki več dobrih, sposobnih in modrih ljudi?
16
02.05.2019 22:30
Odlični posamezniki, ki povedo, kar mislijo, da je prav, so presenečeni, ko doživijo medijske diskvalifikacije samo zato, ker so ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Violeta Tomić, preračunljiva političarka ali zgolj slaba igralka?
4
02.05.2019 00:00
Ni pomembno, ali so levi, desni ali na sredini glede svojih političnih prepričanj. Če še svojega stališča ne upaš imeti, kako ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Medijski sodniki: "Proaktivno delovanje sodstva na področju odnosov z javnostmi"
12
01.05.2019 07:00
Nekateri sodniki in pravni strokovnjaki, občutljivi na kratenje ustavnih pravic, so v tem naslovu razbrali nadaljnji poskus ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Primer Zvjezdan Radonjič: Upor proti nezakonitim pritiskom ali kako je nek sodnik sodil po svoji vesti
19
29.04.2019 23:23
Zvjezdan Radonjič je tisti sodnik ljubljanskega Okrožnega sodišča, ki je v imenu petčlanskega sodnega senata razglasil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za dopolnilno zdravstveno zavarovanje so nujne drugačne rešitve
2
28.04.2019 22:03
Predlog ukinitve plačevanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) in prenos med obvezno zdravstveno zavarovanje (OZZ) je ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Bye Bye, Schengen!* Zunanji minister Cerar z norimi idejami škoduje nacionalnim interesom Slovenije!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,958
02/
Vzporedna država
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 3,212
03/
Psihološki portret narcisoidnega perverzneža ali kako se upreti takemu izprijencu
Uredništvo
Ogledov: 2,042
04/
Vlada proti ljudstvu: Kaj nam Cerarjevi prikrivajo glede arbitraže, da so vsi dokumenti tajni?!
Uredništvo
Ogledov: 1,522
05/
Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.
Urša Zgojznik
Ogledov: 1,205
06/
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
Oskar M. Salobir
Ogledov: 1,414
07/
ZNR: nova radijska mreža z največji prihodki, največ poslušalci in največjo rastjo. Politična podpora SMC?
Uredništvo
Ogledov: 1,120
08/
Azbestoza, nikoli dokončana zgodba: Največ obolelih se bo pojavilo leta 2020!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1,380
09/
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
Mihael Brejc
Ogledov: 1,018
10/
Problem povečevanja človeške energije Nikole Tesle so končno, po 119 letih prevedli v slovenščino
Dragan Živadinov
Ogledov: 804