Zdi se, da nič od tega. Zadnje napovedi za Slovenijo so izjemne, 2,5-odstotna rast BDP letos, dveodstotna rast prihodnje leto. Finančni minister Dušan Mramor je te napovedi hitro vgradil v nov predlog rebalansa proračuna za leto 2015. Čarobna formula: večja rast omogoča višji absolutni primanjkljaj in hkrati nižji primanjkljaj glede na BDP. Slovenija se res kar naenkrat zdi spet oaza v EU. Hitro raste, čeprav smo se še pred dobrim letom komaj rešili trojke. Novo čudo sveta.

Kaj nas torej sploh lahko ogrozi v letu 2015? Odgovor je preprost. Ne ukrajinska kriza, ne ohlajanje izvoznih trgov, ne posledice naraščajočega terorizma v svetu, ne slabše ali slabe razmere v sosednjih državah. Največja grožnja smo sami sebi. Če smo pred letom dni pretiravali, in pogosto to še vedno počnemo, z jadikovanjem in kritizerstvom, se je zdaj spet pojavila evforija. Ki je očitno načrtna, retorična, sociološka in psihološka. Začela se je v začetku decembra, ko je finančni minister Dušan Mramor napovedal, da protestov sindikatov javnega sektorja ne bo in da se bo decembra ob božičkovih nakupih BDP lahko še bolj okrepil. Večja zasebna potrošnja pač krepi gospodarstvo. Zvita taktika.

No, Božtaktik je zato prinesel drug protest, ki je pravzaprav zorel že kako dobro leto - protest gospodarstva. Prvič so se, v torek, predstavniki vodstev in sindikatov v podjetjih odpravili pred Vlado RS zaradi pretiranih okolijskih dajatev. Vlada je popustila. Najprej pri trošarinah na dodani sladkor v brezalkoholnih pijačah, nato pa še pri načrtovanem drastičnem obremenjevanju energetsko intenzivnih podjetij. A ostaja dejstvo, da bodo ta podjetja vendarle, kljub popuščanju vlade, dodatno obremenjena z nekaj milijoni evrov na leto. Kar njihovi tekmeci v tujini ne bodo.

Prav zaradi slednjega je nastala čudežna koalicija vodstev podjetij in nekaj sindikatov iz gospodarstva. Čudežna za Slovenijo, kot smo jo poznali doslej. Manj nenavadna za tujino. Dejansko pa povsem pričakovana glede na nerazumno ekonomsko politiko slovenskih vlad v slabem zadnjem desetletju, ko se je najprej izrazito pregrelo gospodarstvo, in to na pufu, nato pa so številne vlade z dodatnim nepotrebnim obremenjevanjem gospodarstva pripomogle k dodatni izgubi delovnih mest v podjetjih. Skupaj več kot 90.000 delovnih mest od leta 2008 naprej.

Eden od delavcev je za televizijsko postajo zelo preprosto pojasnil, zakaj protestirajo skupaj z vodstvi podjetij. Ker dodatne obremenitve lahko povzročijo izgubo njihovih delovnih mest. S tem je jasno povedal novi vladi, ki nadaljuje z dodatnimi dajatvami, navkljub povsem drugačni retoriki, da se bo težko izognila odgovornosti za delovna mesta, če se karkoli na trgu zalomi. Ker se bo podjetjem težje prilagoditi.

A to je le prvi korak te za Slovenijo nenavadne, pa vendar povsem naravne koalicije. Če bo šlo gospodarstvu bolje, bo šlo bolje vsem, je pisalo na največjem transparentu v torek pred vladnim poslopjem, finančni minister Dušan Mramor pa je zvečer v Odmevih pritrdil tej misli. Mnogi z dejanji in besedami ne. Menijo, da se socialna država brani z javnimi blagajnami ne glede na stanje v gospodarstvu. In tako ga mnogi izčrpavajo že leta. Od pohlepnih tajkunov pa do pohlepne države. 

Toda ta logika nas je pripeljala do tega, da nas v tujini nimajo več za dobre gospodarje svoje države in svoje usode. Ker - socialna država se brani v gospodarstvu, z novimi delovnimi mesti. Socialne blagajne so samo za obkladke, ko je ljudem nujno pomagati. Če to počnemo tako, da dolga leta še bolj obremenjujemo tiste, ki še imajo delo, ogrožamo vse. To je omenjeni delavec na protestu dobro razumel, ni pa še povsem jasno, ali je to sporočilo doumela vlada.

Zato smo sami sebi največja grožnja. Morda je res novi vladi težko razumeti, da v gospodarstvu trdimo, da ne moremo več prispevati. A ljudje iz nove vlade niso v vlado padli z neba, čeprav je res veliko novih obrazov. Če bi spremljali razmere v zadnjih letih, bi hitro lahko uvideli, da se zgodovina ponavlja. Skoraj vsaka nova vlada od začetka krize je prišla z istim argumentom, namreč, da mora tudi gospodarstvo prispevati. In tudi je. Preveč. Zato je še bolj shiralo, kot bi sicer. Enkrat se mora to izčrpavanje pač končati.

In še zaradi nečesa smo si sami najbolj nevarni. Dušan Mramor je kot argument, da mora dodatno obremeniti gospodarstvo, omenil bančno sanacijo in prezadolženost številnih podjetij. Podjetja, ki jih je obremenil, imajo vsaj večinoma toliko skupnega s to problematiko kot Dušan Mramor in drugi ministri osebno. Takšne izjave niso korektne. 

Kot se lahko zelo zamislimo nad izjavo znanega tožilca v enem od intervjujev ta teden, ko je dejal, da so menedžerji preželi slovensko družbeno tkivo in da mu je žal, da zdravniki, pravniki, učitelji in kulturniki nimajo več takšne vloge kot nekoč. Doslej sem ga čislal, ker je tako vneto preganjal tajkune. Ob tej izjavi pa sem se globoko zamislil glede njegove (ne)objektivnosti.

Spoštovani tožilec. Vsak bo moral pomesti pred svojim pragom. Morda je pa tudi to, da mnogi niso niti začeli pregledovati svojih vrst, razlog, da nimajo več takšnega ugleda kot nekoč.

Tudi zaradi takšnih razmišljanj smo si največja grožnja v letu 2015 mi sami. Ker iz leta v leto, iz meseca v mesec padamo iz evforije v apatijo in kritizerstvo ter nato nazaj med zvezde. Pogosto sanjajoč,  brez kakršnekoli realne osnove. Še bolj pa smo si grožnja, ker posplošujemo posamezna dejanja tako, da stigmatiziramo celotne družbene skupine, celo družbene podsisteme. Pogosto preprosto zato, da se preusmeri pozornost drugam in ubranijo privilegiji ali ohranijo neupravičene koristne anomalije pred lastnim pragom.

Če bomo v letu 2015 čim manj takšni in bomo raje razmišljali, kako zagotoviti več služb v gospodarstvu, bo bolje vsem. 

Goran Novković, svetovalec generalnega direktorja GZS