Komentar

Štirje absurdi leta 2014

Absurd je meniti, da ti še vedno pripada medijsko fabricirana "težka beseda" v javnem prostoru, če v levico instaliraš nekaj tako politično brezveznega, kot je Zoran Janković, in absurd je, če Kučan meni, da po tako malo rezultatih, kot jih je dal levici, lahko še kdorkoli iz njega naredi javnomnenjskega voditelja s težo. Na Dnevniku, Delu in Mladini res delajo zelo temeljito in trdo, ne morejo pa narediti javnomnenjskih čudežev. Če parafraziram Laibach: Kučan ist tot.

28.12.2014 20:00
Piše: Kizo

Letos smo dokončno izvedeli, da sta nekdanji pomladni stranki in najbolj zvesti koalicijski partnerici SDS, SLS in NSi del velike murgelske hobotnice.

Letos so mediji z desne razkrinkali kar nekaj murglistov, denimo sociologa Vehovarja in Makaroviča, ekonomista Šušteršiča, kolumnista Luko Lisjaka Gabrijelčiča itd. Ali je Kučan seznanjen, da so to njegovi kadri, ni jasno, ampak, kot zatrjujejo Marceli Štefančiči desnice, so. 

 

Razkrilo se je, da volivci upravljanja z državo niso zaupali ekipi, ki bi bila racionalna, z obema nogama trdno na tleh, ampak množici šamanov, astrologov, novorojenih kristjanov in preučevalcev neznanih letečih predmetov.

 

Ne bi bili objektivni, če bi zamolčali, da je fatva padla tudi na Portal Plus. Janša je avtorju tega teksta prijazno poklonil piškotek (pazite, to ni tako slabo v teh časih, ko večina njegovih nekdanjih poslancev trpi lakoto), urednika Megliča pa je na Twitterju enostavno blokiral. Milan Kučan, here we come!

Zato, da se izognemo medijskim klišejem izbora naj in antinaj leta 2014, je pred vami komentar z absurdi leta 2014. Absurdov je bilo v tej državi sicer več, kot jih je povprečen komentator lahko sposoben našteti in komentar prenesti, vendar pa naj bodo štirje dovolj. V nabor absurdov bi vsakič lahko vključili tudi ljudi tipa Jože Mencinger, Branislav Štrukelj in Marcel Štefančič, vendar sem mnenja, da ni nobene potrebe vedno znova omenjati tovrstnih grotesknih pojav slovenskega javnega prostora.

 

Priporočam, da komentar berete tako, da vsakič kliknete na priložene povezave, saj bodo sicer poante izgubljene. Besedilo in priloženi posnetki so namreč komplementarni.

 

 

Absurd številka 4: Show Alenke Bratušek

 

Nekje do meseca maja je Alenka Bratušek verjela člankom, ki so jih o njej pisali geniji slovenskega novinarstva. V svojih očeh je bila od boga dana in ljudstvu poslana ali kot pravi Mekina v intervjuju z Bratuškovo: "Ženska je bila tako silna, da je niti potres ni mogel zaustaviti." Potem je šlo samo še navzdol. V Bosno je pošiljala že tako nekompetentne agente Sove iskati nafto, v resnici pa neke kobajagi dokumente, ki naj bi dokončno potrdili Janševo zločinsko naravo. Ja, tako enostavno si je zamislila ta posel; ne Kučan, ne Zemljarič ga nista zaključila, ona ga bo pa brez problema.

 

Pisala je nič manj kot Papežu in mu sporočila, da nek župnik v nekih ceremonijah podpira SDS. Fantastično, kajne? Zavoljo nekaj političnih točk je sredi volilne kampanje pompozno zaustavila privatizacijo in izpadla vrhunski bedak in popoln šalabajzer pred tujimi investitorji. Seveda, sledil je vrhunski finale Bratuškova gre za evropsko komisarko. Njena limonada se je zaključila s teorijo zarote tipa Marcel Štefančič – vsi so se zarotili proti njej- od Junckerja preko Kacina in Janše vse do SD in Cerarja. To finale njenih absurdov je bilo mitoloških razsežnosti. Saj razumete, kajne? Alenka Bratušek je tako neverjetno kul in "politično nevarna", da se ni proti njej združila samo na smrt skregana domača politična scena, ampak tudi celotna Evropa.

 

Zdaj razumete, kako bedasti liki se skrivajo za sojem novinarskih obdelav? Kako grozljiva je resničnost v samem jedru njihove praznosti? Ali vam je jasno, kaj ostane po tem, ko se medijska megla razgradi? Ostane vam Alenka Bratušek.

 

Show Alenke Bratušek pa ima še posebno nadrealistične ekstenzije. Recimo, v parlamentu imamo stranko, katere program je zgolj in samo Janez Janša, saj se za poslance te stranke zdi, da imajo vsi po vrsti izjemno močen Tourettov sindrom in ne zdržijo, da ne bi vsaj v vsakem drugem stavku omenili prvega desničarja te države. Zato postaja ZaAB vse bolj zanimiva z vidika moderne nevropsihologije in vse manj z vidika politologije. Poslanec ZaAB Peter Vilfan, košarkaš, ki v komunistični Jugoslaviji ni imel težav kazati gole riti košarkarskim sodnikom, in to vpričo prepolnih košarkarskih dvoran, se je sesedel v kimavca Alenki Bratušek. In s tem je politika ubila "zlobnega fanta jugo košarke" in rodila političnega upognjenca. 

 

Ekipa MAD TV je verjetno imela v mislih parodijo na Alenko Bratušek, ko so posneli ta skeč:

 

 

 

 

Absurd številka 3: SMC osvoji slovenski parlament

 

Miro Cerar in prijatelji so se baje dobivali dve leti in razmišljali o tem, kaj jim je narediti. Posledica tega dveletnega samoizpraševanja je bil nastop na predčasnih volitvah z nekajstransko Power Point predstavitvijo programa, kar je zadostovalo, da so jim slovenski volivci naklonili zgodovinsko zmago. Vendar pa je SMC kljub epohalni zmagi potrebovala cel mesec dni, da je oblikovala vlado in ja, to je rodilo še eno vlado, ki vključuje Karla Erjavca. Epohalen in brezupen absurd.

 

Sledila je farsa z ministri za gospodarstvo, ki so bili vsi po vrsti najboljši, dokler ni končno prišel najboljši. Primer Bratušek gre v Bruselj (ali slovenska različica filma Hangover) je v središče porinil osebo iz ožjega kroga predsednika vlade- Violeto Bulc, za katero se je izkazalo, da ne samo, da se poganja z magičnimi verovanji, ampak je na njih naredila celo poslovno kariero. S tem se je razkrilo, da volivci upravljanja z državo niso zaupali ekipi, ki bi bila racionalna, z obema nogama trdno na tleh, ampak množici šamanov, astrologov, novorojenih kristjanov in preučevalcev neznanih letečih predmetov. Vidite absurd? Ali zaznate do skrajnosti izpeljano deformacijo slovenske realnosti?

 

Stranka SMC (kar je smešno, ker smo ravnokar uporabili absurden nateg, ki ga ponavlja cela država: stranka (S)tranka (M)ira (C)erarja) se je v prvih stotih dneh nove vlade prelevila v kult: nihče nič ne ve, če jim Swami ne dovoli vedeti, nihče nič ne pove, če jim Swami tega eksplicitno ne dovoli. Tihi, pridni in ubogljivi pritiskajo na gumbe v parlamentu, enotni v svoji anonimnosti in v odsotnosti svojih mnenj in idej. 36 poslancev spremeniti v 36 parkomatov je absurd epskih razsežnosti. 

 

Njihov fiasko z glasovanjem o tem, ali lahko Janša, kljub temu da je kandidiral in bil izvoljen, sedi z njimi v parlamentu ali ne, se je zapisal v zgodovino že na samem začetku njihovega delovanja. S tem je stranka Stranka Mira Cerarja naredila ultimativni institucionalni absurd: parlament je pretvorila v otroško igro ala "Janša, ne jezi se" ali zbijte ga iz parlamenta. 

 

Pa da ne pozabimo: vlada še kar naprej preučuje stanje, sestavlja komisije in pregleduje zakonske procedure, zato ker, saj veste, je potrebno stvari narediti.

 

Menim, da se ne da na boljši način opisati operativnosti in smiselnosti stranke Stranka Mira Cerarja kot s sledečim skečom legendarnih Monty Python (proti koncu je najboljši prikaz delovanja naše krasne, nove vlade):

 

 

 

Absurd številka 2: Večina slovenske desnice izvira iz Murgel

 

Letos smo dokončno izvedeli, da sta nekdanji pomladni stranki in najbolj zvesti koalicijski partnerici SDS, SLS in NSi del velike murgelske hobotnice. Škoda, ker tega nismo izvedeli že leta 2004 ali pa leta 2012, ko sta bili ti stranki del obeh koalicij, ki jih je sestavila SDS. Zakaj so v SDS toliko časa čakali, da nam povedo, da je tretjina slovenske pomladi murgelska lastnina, je nejasno. Če ne drugega, pa zdaj vsaj vemo, da je SDS, preko NSi in SLS, dvakrat sklepala koalicijo z Murglami.

 

Prečiščevanje desnice je bilo temeljito in vztrajno, istočasno pa tudi izjemno transparentno. Namreč, če ste na kateri točki postali dezorientirani (in do tega je z lahkoto prišlo, ker se je kot Kučanove kadre razkrinkalo cele množice trmastih slovenskih antikomunistov), ste lahko prebrali denimo moralne direktive, ki jih izbrani posvečenci iz te stranke ali pa njihovi neodvisni dvorjani objavljajo na Twitterju in z lahkoto ste se znašli v novem razumevanju desne politične realnosti. 

 

Letos so mediji z desne razkrinkali kar nekaj murglistov, denimo sociologa Vehovarja in Makaroviča, ekonomista Šušteršiča, kolumnista Luko Lisjaka Gabrijelčiča itd. Ali je Kučan seznanjen, da so to njegovi kadri, ni jasno, ampak, kot zatrjujejo Marceli Štefančiči desnice, so. Če ne verjamete, spremljajte Twitter. Seveda ne bi bili objektivni, če bi zamolčali, da je fatva padla tudi na Portal Plus. Janša je avtorju tega teksta prijazno poklonil piškotek (pazite, to ni tako slabo v teh časih, ko večina njegovih nekdanjih poslancev trpi lakoto), urednika Megliča pa je na Twitterju enostavno blokiral. Milan Kučan, here we come!

 

2014 je bilo leto čiščenja na desnici in zmagovalci so ljudje tipa Andrej Magajna, Vili Kovačič in Aleš Hojs. Če si lahko sposodim kolumnista tega portala Milana Balažica, potem lahko rečemo, da so vsi ti Janševa klinika. In to je absurd.

 

Postopek, po katerem so letos desničarji in antikomunisti, po Twitter fatvah, leteli v Kučanov tabor, najlepše opiše sledeči posnetek: 

 

 

 

 

(Ne)častne omembe

 

Predno pa razkrijemo največji absurd leta 2014, pa omenimo še nekaj tistih, ki so si zaslužili pojavljanje na tej lestvici, pa jih deloma zaradi prostorskih omejitev, deloma zaradi minornosti njihovega dometa, ne bomo obširneje pokrili. Absurdi leta 2014 pa so večinoma vezani na konkretne osebe.

 

Aleš Hojs se kot Frodo poda v obupni boj proti neoliberalizmu. Absurd nastopi, ko se ta politik spopade s slovenskim komunizmom tako silno, da implicitno obtoži 75 % lastne stranke, da se je prodala Kučanu, vendar pa istočasno z besedami, ki jih uporabljajo zgolj liki tipa Mencinger, Golobič, Kučan, Mesec, Tomič, Mladinin Mekina, napade "neoliberalizem" in se zavzame za ekonomski socializem. "Prava" desnica se zdaj skupaj s Kučanom in Štefančičem bori proti neoliberalizmu? WTF leta!

 

Aleš Debeljak, slovenski pesnik, ki začne, še predno postane senilen, pisati epigone proti prodaji politično upravljanih podjetij (sam pravi temu prodaja državnih podjetij tujcem). Absurd je v tem, da si je človek z eno samo pesmijo podrl celoten opus, ki ga je gradil kot pesnik, in se moralno sesedel na raven političnega literata tipa Dobrica Čosić. Skratka, absurdni vdor trivialnega politiziranja najslabše in najbolj poceni vrste v literaturo. Če je bil Jančar vrhunec slovenske literature leta, je Debeljak njegov antipod. Marcel Štefančič slovenskih pesnikov, če hočete. In Debeljak dobesedno pooseblja vse, kar je narobe s peticijo proti privatizaciji, ki ji je posvetil svoje verze: brez stila, brez okusa in poceni demagogija, vse to zavito v željo po nacionalsocialistični državi, ki naj bo vir akumulacije in distribucije kapitala za posvečene.

 

Senko Pličanič. Ta človek je faking genij, pokazal in dokazal je namreč ves absurd delovanja na najvišjih pozicijah v državi. Delal ni skorajda nič, v službo je prihajal zelo nerad, ministrstvo je pod njim dobesedno eksistiralo v limbu, zakoni so nastajali ... saj veste, kje ... Fantastično, kajne? Upam, da bo Pličanič nekoč napisal knjigo, kajti neprecenljivo bi bilo razgaliti, da je možno biti minister v kriznih časih, brez da bi naredil karkoli, še v službo ti ni treba.

 

Izvolitev Zorana Jankovića za župana Ljubljane. Naj se temu še karkoli doda?

 

Borut Pahor. Hočete absurd? Predsednik države kot prostovoljec nešteto ur nameni za hvalevredno prostovoljstvo. Navadnim smrtnikom priskoči na pomoč, daje jim upanje, vliva jim moč. Potem pa vse to v eni potezi z ritjo podre. Hočete dokaze? Štefanec na KPK, "tistavirantova" na IPS, nična podpora reformam, nikakršna aktivnost pri razkrajanju stričevskih mrež, skratka, briga Pahorja za navadne smrtnike, on bo prodal koledar s podobami njihove mizerije. Zanj so ljudje telečja pečenka.

 

(Ne)častnim namenjam komad Loser:

 

 

 

 

Absurd številka 1: Milan Kučan potoži čez medijsko obravnavo

 

Ja, prav ste prebrali. Izjemno dolgočasen in intelektualno popolnoma pust politik, ki se ima za svojo kariero zahvaliti zgolj sreči in upehanosti starih komunistov v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in ki je postal levičarski gigant samo zaradi večdesetletne persistentne medijske obdelave, se je na neki obletnici njegovega Foruma 21 pritožil, da ta grupacija ni dala pravih rezultatov zaradi pristranske medijske obravnave (poiščite si njegovo jamranje na spletni strani Foruma 21 sami, povezave na vsako neumnost namreč ne nameravam objavljati). Brez medijev je Milan Kučan ničla, petorazredni partijec, pa vseeno mu očitno ni dovolj, da so ga povzdignili v velikega genija slovenske levice, zdaj hoče biti še Nelson Mandela.

 

Absurd je meniti, tako kot meni Kučan, da bi katerikoli medij lahko iz njegovega Foruma 21 naredil zgodbo o združenju intelektualcev. Iz zbirke tajkunov lahko kvečjemu posnamejo kakšno serijo o tranzicijskih spačkih in kriminalcih, iz množice akademskih ničel, ki so se tam zbirale in predavale, pa ne morete iztisniti ničesar drugega kot v najboljšem primeru akademske puhlosti in za življenje preteče dolgočasnosti. Ignoriranje ali zgražanje nad to združbo je zato lahko edini naravni odziv in ni takega medija, ki bi Kučanu uresničil želje in iz Foruma 21 naredil podobo o zboru vrhunskih intelektualcev z revolucionarnimi debatami.

 

Absurd je meniti, da ti še vedno pripada medijsko fabricirana "težka beseda" v javnem prostoru, če v levico instaliraš nekaj tako politično brezveznega, kot je Zoran Janković, in absurd je, če Kučan meni, da po tako malo rezultatih, kot jih je dal levici, lahko še kdorkoli iz njega naredi javnomnenjskega voditelja s težo. Na Dnevniku, Delu in Mladini res delajo zelo temeljito in trdo, ne morejo pa narediti javnomnenjskih čudežev. Če parafraziram Laibach: Kučan ist tot.

 

V zbornik ob obletnici Foruma 21 pa nas je Kučan, ki smo ga na Portalu Plus razglasili za porazno intelektualno praznino, razveselil z uvodnikom. Ta uvodnik seveda potrjuje moje trditve, da gre za človeka brez dometa, ki je slabo razgledan ignorant ter blefer in lahko fascinira kvečjemu osebe tipa Marcel Štefančič, Tone Fornezzi - Tof ali pa Dejan Židan. Ta uvodnik vsekakor priporočam v branje, ker je naravnost fascinantno, kako lahko star dec s tako dolgo politično kariero ob somraku življenja spiše kvečjemu zelo slab srednješolski esej.  

 

Kučan je zato prvi absurd leta 2014, tranzicijski balast brez pomena in namena, ki je uničil slovensko levico, pa vendar še kar obstaja ter vedri po javnem prostoru in ostaja glavna referenca vseh levičarjev v boju proti slovenski desnici. Ali razumete? Ta godzila slovenske politike je že trideset let edina stalnica levice in to dejstvo bi moralo slovenske levičarje pognati v depresijo na robu samomora.

 

Slovenski levičarji, tole si jaz mislim o vašem stricu številka ena:

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
4
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
17
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
7
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
13
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
2
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
15
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
19
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
21
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,507
02/
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,984
03/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,443
04/
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
Tino Mamić
Ogledov: 2,467
05/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 1,931
06/
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
Anuša Gaši
Ogledov: 1,752
07/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,347
08/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,537
09/
Moralesov padec v Boliviji bo okrepil ameriško prevlado v Latinski Ameriki
Shane Quinn
Ogledov: 682
10/
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 9,092