O minulem letu v bistvu ni kaj veliko za povedati. Reformno invalidno vlado je zamenjala nova, še za kakšno stopnjo bolj invalidna. Par zadev je prejšnja vlada vseeno izvedla, kot je sanacija bank in prek delovanja DUTB tudi začetek razdolževanja podjetij. Zavedam se, da ljudska večina teh dveh zadev ne vidi kot korak naprej, ampak če imaš gangreno, je tudi amputacija napredek. Logično pa se tega ne boš ravno veselil. Oboje je bilo potrebno, res pa se ob tem ne morem znebiti občutka, da smo tudi to opravili precej invalidno. Ne le počasi, ampak tudi na pol. In zato dandanes še vedno ne verjamemo, da so banke res zdrave. O kakšnih resnih strukturnih reformah pa ni bilo ne duha ne sluha. Ampak res ne. Tudi interno ne. Izgovor, da zaradi preobremenitve z gašenjem požara, vedno prav pride. Ampak je zgolj izgovor.

So se pa v času do volitev in konstituiranja novega parlamenta in vlade, tako rekoč v času brezvladja, ekonomski kazalci obrnili navzgor. Delno tudi zaradi volitev, ker so pač župani hiteli izpolnjevat svoje obljube in se kazati ob rezanju raznih trakov, delno pa zaradi mednarodnega dogajanja, tudi nujnosti črpanja EU sredstev tekoče perspektive, preden dokončno zapadejo. Koliko je ob tem pomagalo še nedelovanje vlade, lahko le ugibamo. Če pa je nedelovanje vlade k temu pomembno prispevalo, potem nas morda s Cerarjevo vlado res čaka svetla pot v prihodnost.

Koalicija v dosedanjih 100 dneh ni pokazala prav veliko. No, pokazala je, da zna populistično popuščati in se ukvarjati z zadevami, s katerimi se ji res ne bi bilo treba, za nameček pa nato od ustavnega sodišča dobiti še rumeni karton. In to dvakrat. Da bi vlada v teh prvih 100 dneh pripravila načrt in terminski plan strukturnih reform, bi bilo smiselno pričakovati. Točno temu je namreč namenjenih teh prvih 100 dni. Ne da se izpelje reforme, da pa se jih vsaj v grobem napove. Vsaka resna stranka ima smer reform že tako ali tako v svojem programu, tako ji za prvih 100 dni ostane le piljenje sporočil za javnost in natančnejši projektni plan reformiranja. Vendar nič.

Še vedno lahko tako zgolj ugibamo, katere so te težke in nepopularne odločitve, zaradi katerih je trenutni vladi padla priljubljenost.

Cerar je svojih prvih 100 dni zašpilil z izjavo, ki jo je tako rada uporabila njegova predhodnica. Da so stabilizirali in umirili politični prostor. Ne razumem. Oziroma razumem; povedati želi, da niso delali nič in zato se ni nihče kaj prida razburjal. In to je "kao" uspeh? In zakaj bi se nekdo s tem hvalil? In za naprej je napovedal le to, kar se po vladnih koluarjih podi že vrsto let: spremembe s prihranki pri javnem naročanju, informatiki, upravljanju prostorov … Seveda so to zadeve, ki jih je potrebno opraviti, niso pa to strukturne reforme, ki bi uredile strukturni primanjkljaj, ki ga imamo. Ali je copy-paste res skrajni domet te vlade?

Ampak dovolj o preteklosti, zaželimo si še kaj lepega za naprej, za novo leto. Slovenski “mat kurji” najprej želim, da si v novem letu opasa jajca, da skratka postane petelin. In da vlada zbere pogum in vsaj pri zadevah, okoli katerih vlada precej širok konsenz, kot je recimo priznanje Palestine ali legalizacija konoplje, sprejme kaj bolj pogumnega od tega, da bo počakala na mnenje EU. Če je tako težko sprejemati sklepe, kjer vlada širok konsenz (pa čeprav le-ta mene ne vključuje), kako bo potem sprejemala kaj, kar je precej bolj kritično.

Sloveniji v novem letu želim, da si povrne suverenost, ki smo jo bojda izgubili. Vendar je nismo izgubili nikjer drugje kot v naših glavah. Ali da sem malce bolj natančen; izgubili smo jo zgolj v glavah brezjajčnih politikov, ki svojih odločitev ne znajo utemeljiti drugače kot z “iz Bruslja zahtevajo”. Vendar Bruselj od nas ne zahteva nič drugega, kot da se končno enkrat začnemo obnašati odraslo. Da sami sprejmemo odgovornost za svoja dejanja.

In vsakič sproti me razpizdijo (oprostite izrazu) tisti, ki o zapisu zlatega fiskalnega pravila v ustavo ali potrditvi spiska podjetij za privatizacijo govorijo o tem, kako so bili ali zavedeni ali pa so to morali storiti zaradi pritiska iz Bruslja. Morda oni so. Jaz pa ne. In roko dam v ogenj še za par kolegic in kolegov iz takratnega sklica parlamenta, da smo glasovali za obe odločitvi suvereno in po lastni vesti. In smo nergali predvsem nad tem, da sprejemamo tako kratek spisek, namesto strategije upravljanja premoženja, ki bi zaobjela vsa podjetja v državni lasti. In pa nad tem, da hkrati z zapisom v ustavo ne obravnavamo in sprejemamo tudi izvedbenega zakona.

Na primeru Grčije si lahko pogledamo, kaj se zgodi, če ukrepe, ki jih je potrebno sprejeti, obrazložiš preko zahtev EU ali trojke, če želite. Popolnoma normalno je, da ljudje tega nočejo in ne morejo razumeti. In prav imajo. Če jih ne znaš ali nočeš obrazložiti drugače, potem jih tudi sam bodisi ne razumeš, bodisi nočeš razumeti in jih tako tudi nisi sposoben izvesti. Za napad na tako obrazložene ukrepe pa je dovolj le to, da neprestano ponavljaš, da prihajajo iz tujine. Ne glede na ves krompir, ki je pri sosedu debelejši, je nacionalna zavednost globoko vsajena v ljudi in na tuje gledajo bolj s strahom in odporom kot z radostnim pričakovanjem.

Ne zdi pa se mi fer do Grkov, da bi Sloveniji za novo leto zaželel, da na grških volitvah zmaga Syriza. Grki so v tej krizi že tako plačali visoko ceno in nekako ni prav, da bi plačali še več, tokrat v obliki lekcije vladanja skrajne levice, iz česar bi se marsikaj lahko naučili tudi v Sloveniji. Nenazadnje je pol Evrope to lekcijo že dalo skozi, pogledamo si pa lahko tudi še živeče eksperimente v Severni Koreji in na Kubi. In tega ne privoščim nikomur. Zato naj se moje novoletne želje zaključijo kar pri jajcih in suverenosti.