Komentar

Putin je svetovni luzer leta 2014!

Leto 2014 je postreglo z nekaterimi precej nepričakovanimi dogodki, denimo vojno v Ukrajini, bliskovitim širjenjem ISIS, izbruhom Ebole in novimi brutalnimi spopadi v Gazi. Te so pospremili odmevni dogodki, denimo močna rast ameriškega gospodarstva (kljub bizarnosti Obamove ekonomske politike), jačanje nacionalističnih strank v EU in evropskem parlamentu in padec referenduma za škotsko neodvisnost. Izmed vseh teh dogodkov pa je edino ruska vpletenost v spopade v Ukrajini in kataklizmični padec ruske ekonomije zaradi padca cen nafte dokončno razkril nek svetovni problem v samem jedru: predsednik Ruske federacije Vladimir Putin je popolnoma nekompetenten fantast in posledično luzer leta 2014.

02.01.2015 01:30
Piše: Kizo

Skupni stroški Putinove avanture v Ukrajini? Težko jih je oceniti, ampak v naslednjih desetih letih zagotovo okoli 100 milijard evrov.

Putin te dni ni več v poziciji, da bi masiral EU, zdaj potrebuje naš denar, ker če tega denarja ne bo, ne more kupovati miru na Zakavkazju in Tverskayi, to pa zanj že ne more biti dobra novica.

 

Putin s silo vojske ne osvaja območij, ki bi bila strateško pomembna, podobno kot je nacistična Nemčija pred začetkom vojne zavzela Sudete in Porurje, ne zaletava se v države, ki imajo močno zaščiten hrbet, namesto tega zbira blato in ustvarja notranjepolitično iluzijo vizionarskega voditelja in močne Rusije.

 

Fiskalna in valutna kriza, ki je nedavno prizadela Rusko federacijo, je razkrila vso bedo ruske ekonomije: nenormalno odvisnost državnega proračuna od izvoza nafte, problem kronične nediverzificiranosti ruske ekonomije in pomanjkanje malih in srednjih podjetij.

 

Čeprav se je kadrovska slika v podjetjih, kot so Rosneft, Gazprom, Rostelecom itd. spremenila do te mere, da je poleg starih kgbjevcev sedaj v fokusu tudi precej dobro izobraženih mladih kadrov z osupljivimi delovnimi izkušnjami iz mednarodnih finančnih centrov, pa se vzvodi iz Kremlja niso spremenili. Putin potegne – kgbjevci se napnejo – ostali izvršijo. In izvršijo v skladu z nacionalnim interesom, ki ga določi Putin.

Imperij iz blata

 

Ni jih malo, ki trdijo, da je Putinova agenda vzpostavitev nove Sovjetske zveze, bodisi na lep način (Evrazijska ekonomska unija), bodisi s plinsko–naftnimi posli (energetski diskonti za Rusiji politično prijazne vlade) ali pa na silo. Bralce Putinovih misli občasno zmoti njegov stavek, ki gre nekako takole: "Kdor ne pogreša Sovjetske zveze, nima srca, kdor pa si želi njene vrnitve, pa je nor!" Vseeno pa večina interpretira, da je Putin imperialist. Naše mnenje je drugačno, Putin je obseden z etatizmom, nenaklonjen vsem ureditvam, ki v jedru ne nosijo kulta osebnosti, pripravljen odžirati ozemlja sosedom, istočasno pa ni sposoben ničesar, kar bi spominjalo na imperializem. Še več, z vsako novo teritorialno osvojitvijo naredi samemu sebi nerešljive politične in ekonomske probleme. Paradoksalno je, da bolj kot Putin širi svoj vpliv po sosednjih državah, manj stabilna je njegova vloga v Ruski federaciji.

 

Putinove de facto satelitske države in anektirani teritoriji to potrjujejo, gre namreč zgolj za območja, ki Ruski federaciji ne prinesejo nič, odnesejo pa jim mnogo, in to nepovratno. Govora je o Abkhaziji, Južni Osetiji (ki so bile "odcepljene" s pomočjo Kremlja), Transnistriji (ki je od razpada Sovjetske Zveze fiskalno skorajda v celoti obešena na Kremelj) in Krimu (ki se je "prostovoljno" anektiral k Ruski federaciji). Če k temu dodamo še Zakavkazje, ki je že dolgo teritorij zase in ga na Rusko federacijo vežejo zgolj fiskalne injekcije v Čečenijo, Dagestan in Ingušetijo (kot najbolj krvava žarišča in jedro tako imenovanega Kavkaškega Emirata) ter vladavina Putinovih oligarhov, postane jasno, da je moskovski imperialni domet izjemno šibek.

 

Naj ne bo razumljeno narobe, ampak Putin s silo vojske ne osvaja območij, ki bi bila strateško pomembna, podobno kot je nacistična Nemčija pred začetkom vojne zavzela Sudete in Porurje, ne zaletava se v države, ki imajo močno zaščiten hrbet, namesto tega zbira blato in ustvarja notranjepolitično iluzijo vizionarskega voditelja in močne Rusije. Toda s tem zbiranjem ozemlja je prišel strošek in zdi se, da bo račun zelo kmalu izstavljen. Cena njegovih teritorialnih ekspanzij se ne meri samo v ohlajanju odnosov z EU, ZDA in Natom in začudenimi pogledi s Kitajske, stroški vseh teh akcij, ki rezultirajo v bremzanju mednarodnih odnosov, se merijo tudi v milijardah evrov, ki jih mora ruski proračun vedno znova najti in to za zasedena območja, od katerih ne dobi nazaj niti centa.

 

Vzemimo primer zadnje aneksije Krima. Stroški te pripojitve bodo enormni, prvič zato, ker bo potrebno (in to mnenje deli večina ekonomskih analitikov) vsako leto iz, tudi zaradi padca cene nafte, razpadajočega ruskega proračuna v krimski proračun nakazati nekje med pol in ene milijarde evrov letno. Podobno je s pokojninami, ki bodo morale narasti na rusko raven (ne povejte tega Erjavcu, ker bo prijatelju Nikiforovu predlagal pripojitev slovenskih upokojencev ruski federaciji) in so jih začasno financirali s pustošenjem ruskih pokojninskih skladov, da ne govorimo o infrastrukturnih projektih (tako obnove uničene infrastrukture, kot izgradnje nove, ki bo krimsko eksklavo povezala z Rusko federacijo) ali pa že dane milijardne injekcije v turistične kapacitete na Krimu. Skupni stroški Putinove avanture v Ukrajini? Težko jih je oceniti, ampak v naslednjih desetih letih zagotovo okoli 100 milijard evrov. Zdaj veste, zakaj bo moral Donbas ostati v Ukrajini? Ker si Putin enostavno ne more več finančno privoščiti svojega imperializma.

 

Če smo cinični, je bil Krim za Ukrajino zgolj finančna in politična obveznost. S tiho odpovedjo Krimu so Ukrajinci odrezali del ozemlja, na katerem ekonomija mimo fiskalnih injekcij nikakor ni hotela zaživeti, hkrati pa so iz volilnega telesa izrezali ruske glasove, ki nikoli ne bi glasovali za karkoli drugega kot vse mogoče kopije Yanukovycha, ne glede na to, koliko subvencij bi Kiev poslal v Sevastopol. Še več, tiha odpoved Krimu je Ukrajini prinesla mednarodno finančno pomoč. Po drugi strani je Putin skuhal sledečo situacijo: v območje, ki je, gledano z ekonomskega vidika, strukturno popolnoma skrahirano, bo moral iz ruskega proračuna neskončno dolgo nakazovati subvencije za krimski proračun, pokojnine, plače v javnem sektorju, odškodnino za nacionalizirana ukrajinska državna podjetja, infrastrukturo itd. Krim je mogoče res za stopnico bolj zanimivo območje kot Južna Osetija, vendar pa je vseeno strahovita in draga napaka Putina in njegove administracije. Da ne govorimo, koliko fiskalnih sredstev gre v kupovanje miru v Zakavkazju, koliko Rusijo stane vzdrževanje avtonomije v slepem črevu imenovanem Transnistria in koliko vzdrževanje progruzijskega sentimenta v Abkhaziji in Južni Osetiji. 

 

Putinov imperij bolj kot na Sovjetskega spominja na Avstro-Ogrskega, saj veste, ko ta rajnka monarhija ni imela več denarja, da bi tekmovala z resnimi evropskimi imperiji, je zbirala južno in vzhodnoevropske vukojebine, kot so Bosna, Galicija in Bukovina, ter subvencionirala tradicionalne izgubarje, kot je bila Kranjska. Zato v perspektivi Ruska federacija s Putinovimi vojnami ni pridobila prav nič, izgubila je masivno, in zato je Putin svetovni luzer leta 2014.

 

 

Ekonomski imperij, ki to ni in pod Putinom nikoli ne bo

 

Fiskalna in valutna kriza, ki je nedavno prizadela Rusko federacijo, je razkrila vso bedo ruske ekonomije: nenormalno odvisnost državnega proračuna od izvoza nafte, problem kronične nediverzificiranosti ruske ekonomije in pomanjkanje malih in srednjih podjetij. Stanje, ki vlada danes v ruski ekonomiji, in nenormalnost razsutja celotne ekonomije zgolj zaradi kolapsa cene nafte je odsev zgolj Putinove ekonomske doktrine.

 

Spomnimo, ta pristop k ekonomski politiki, ki se imenuje doktrina nacionalnih šampionov, je v osnovi zgolj v realnost prenesena ideja slovenskega mencingerjanstva: poudarjanje velikih podjetij, ki so tesno vertikalno in horizontalno povezana (od bančnega sistema, prek telekomunikacij, vse do naftnih in plinskih podjetij), katerih primarna vloga je  zagotavljanje ruskega nacionalnega interesa. Povedano na kratko: ekonomska in zunanja politika v enem. Kje nastopi problem?

 

Prvič, čeprav so Putinovi predsedniški mandati zaznamovani s strmo rastjo BDP, vam bo velika večina ekonomskih analitikov (recimo na tej povezavi) povedala, da so bile skorajda vse protržne reforme narejene do nastopa prvega Putinovega predsedniškega mandata. Od tedaj dalje je bilo Putinovo protržno reformiranje omejeno zgolj na zniževanje davkov, vse ostalo je zavzela ekonomska politika nacionalnega interesa. Nacionalizacija naftne in plinske industrije je omogočila, da so Jelcinove oligarhe nadomestili Putinovi oligarhi, nafta in plin pa sta postala večinska kontributorja v ruskem proračunu. Podobno se je zgodilo na področju telekomunikacij, medijev, letalskih prevozov, naftovodov in plinovodov ter v bančnem sektorju. Mala in srednja podjetja so lahko preživela samo, če niso vstopala na trge, rezervirane za politične podvige. Popolnoma normalno je postalo, da je ruska centralna banka lastnik največje domače komercialne banke (Sber), uprave in nadzorne odbore so začeli prevzemati Putinovi ministri in člani njegovega kabineta, skratka pod Putinom je ekonomija naredila U obrat proti državni ekonomiji. In ta je kolapsirala popolnoma in takoj, ko je padla zgolj cena nafte. Sklep? Rusija, mimo politično vodene ekonomije, sploh nima normalne ekonomije, ki bi lahko balansirala zunanje šoke. Zato če pride do zunanjega šoka, se zaustavi celotna država. Dodajte k temu še dejstvo, da je bila že tako nizka napovedana gospodarska rast (2,5 %) še znižana na skromen 1 % in da se bodo proračunski prihodki zaradi cen nafte skrčili, Putin pa bo moral plačevati ne samo za pripojene teritorije in kupovati mir v Zakavkazju, temveč začeti subvencionirati tudi svoje nacionalne šampione, in dobili boste sliko popolnoma nesmiselne ekonomske politike in nekompetentnosti tega človeka. 

 

Vstopanje v nepotrebne vojaške konflikte, skupaj z razkritjem, da mimo nafte in plina ruske ekonomije sploh ni oziroma, da nafta in plin zagotavljata ekonomsko normalnost do prvega zunanjega šoka, potem pa se zgodi kolaps epskih razsežnosti, razkriva Putina, skupaj z njegovo doktrino nacionalnega interesa v ekonomiji, za svetovnega luzerja leta 2014.

 

 

Siloviki in kgbjevci

 

Vrh Ruske federacije, ki ga ne predstavlja samo Putinova administracija ampak tudi uprave in nadzorni sveti podjetij, ki se vodijo kot nacionalni šampioni, je poln isajlovićev. Torej ljudi, ki so se kalili v varnostno-obveščevalnih službah totalitarnih sistemov, v času tranzicije pa so na površje priplavali kot paradržavni podjetniki. Saj veste– sodelovanje in posledično prosperiranje na državno financiranih projektih.

 

Čeprav se je kadrovska slika v podjetjih, kot so Rosneft, Gazprom, Rostelecom itd. spremenila do te mere, da je poleg starih kgbjevcev sedaj v fokusu tudi precej dobro izobraženih mladih kadrov z osupljivimi delovnimi izkušnjami iz mednarodnih finančnih centrov, pa se vzvodi iz Kremlja niso spremenili. Putin potegne – kgbjevci se napnejo – ostali izvršijo. In izvršijo v skladu z nacionalnim interesom, ki ga določi Putin. Če ne verjamete, si preglejte, kdo vse sedi po upravah in nadzornih svetih največjih ruskih podjetij. Verjetno boste presenečeni, ko boste ugotovili, da po teh podjetjih sedi toliko ministrov in Putinovih svetovalcev, da se poslovno politiko teh podjetij lahko določa kar na sestankih v Kremlju. Razumem, da v Sloveniji to ni poseben problem, saj je medtem že postala praksa, da se ali ministri "preskusijo v  gospodarstvu" ali pa sekretarji iz kabineta predsednika vlade osvajajo položaje po največjih podjetjih. Problem je, če želite imeti normalno ekonomijo, pa se vam kot politični podjetnik zaredi kakšen Arkady Rotenberg.

 

Rotenberg ni kdorkoli, je podjetnik in v prostem času Putinov judo sparring partner, v realnosti pa pooseblja vse, kar je narobe z ruskim razumevanjem poslovanja. Rotenberga boste našli povsod, od gradnje plinske infrastrukture in naftovodov, do izmuzljivega lastništva v Gazpromu in Rosneftu, pa preko lastništva v bančnem sektorju, izgradnji infrastrukture za olimpijske igre v Sočiju do eksekucije Putinovega prevzema Rostelecoma (prek Nikiforova, Erjavčevega prijatelja in gostujočega predavatelja na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani). Da bo bolj razumljivo, naj vam zadevo preselim v slovensko realnost: če bi Slovenija imela Rotenberga, bi to bil Zoran Janković in ta bi bil eksekutor v poslovnem svetu in to v vsakem trenutku in na vsakem koraku.

 

Vas zanima, kakšna je magnituda problemov Putinovih roparskih baronov? Vzemite primer olimpijskih iger v Sočiju, kjer je Rotenberg sodeloval pri izgradnji cestnih povezav. Celoten strošek je znašal 51 milijard ameriških dolarjev, od tega je šlo za organizacije in izvedbe iger borih 6,5 milijard ameriških dolarjev, ostalo je bilo korito za Rotenberga in prijatelje. In tako naprej in nazaj po celotni ruski ekonomiji. 

 

Menim, da je nadaljevanje zgodbe jasno, četudi obstaja Putinova doktrina nacionalnega interesa v ekonomiji in četudi je ta izključno vezan na nafto in plin, je ideja, da bi ruske verzije isajlovičev in jankovićev učinkovito vodile ekonomijo na izvršni, torej poslovni ravni, absurdna. Koncentracija ekonomije na horizontalno in vertikalno integrirane nacionalne šampione v rokah ljudi, ki se odlikujejo z bizarnimi poslovnimi metodami in oligarhičnimi prijemi, je razlog, da se Putina vstavi v zgodovinski kontekst luzerja. Nič drugega ne more biti človek, ki preslika mafijske metode poslovanja na državno in podjetniško raven in potem pričakuje učinkovito in uspešno ekonomijo.

 

Skoraj takojšen kolaps ruske ekonomije torej ni posledica zgolj bolestne odvisnosti od cene nafte, ampak tudi od Putinove politične intervencije v podjetja, ki delajo dobiček za vse drugo, samo za reinvestiranje ne. Zato je Putin svetovni luzer leta 2014.

 

 

Kaj čaka Putina leta 2015

 

Zagotovo sledeče: prvič, pojasniti prebivalcem anektiranih ozemelj, da nima toliko denarja, kot jim je ga je obljubil v trenutku, ko je potreboval njihovo politično privolitev za maskirane vojaške intervencije. Drugič: pojasniti prebivalcem Donbasa, da ne bodo videli krimskega scenarija, ker enostavno nima denarja, da bi ga izvedel, in bodo zaradi tega ostali v Ukrajini. Tretjič: število subvencioniranih oligarhov se bo zmanjšalo, državnih sredstev iz proračuna zaradi padca cen nafte in znižanja napovedi gospodarske rasti za 2015 za nov Soči namreč ni. Četrtič: spravljivejši toni z EU, nekomu mora prodati nafto in plin in vsaj malo napolniti proračun. Putin te dni namreč ni več v poziciji, da bi masiral EU, zdaj potrebuje naš denar, ker če tega denarja ne bo, ne more kupovati miru na Zakavkazju in Tverskayi, to pa zanj že ne more biti dobra novica.

 

Leta 2015 Putin ne bo več russkiy medved, ampak to kar je v resnici ves čas bil: muzhik.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
O anonimnih komentatorjih
4
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
8
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
8
18.07.2019 19:00
Slovenska medijska zakonodaja naj bi se kmalu posodobila, in to že četrtič v zgodovini veljavnega Zakona o medijih. Predlog ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
10
18.07.2019 05:15
O uspešnosti naše balkanske politike so mnenja različna. V omenjenih novodobnih razmerah, kjer se za svoje strateške interese na ... Več.
Piše: Božo Cerar
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
11
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
11
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
6
21.06.2019 01:04
Objavljamo prvo v seriji zgodb nove rubrike Poletno branje. K sodelovanju smo povabili nekaj zelo zanimivih avtorjev, ki bodo na ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,469
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,340
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,707
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,281
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,170
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 976
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,166
08/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,111
09/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,015
10/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 3,134