Komentar

Putin je svetovni luzer leta 2014!

Leto 2014 je postreglo z nekaterimi precej nepričakovanimi dogodki, denimo vojno v Ukrajini, bliskovitim širjenjem ISIS, izbruhom Ebole in novimi brutalnimi spopadi v Gazi. Te so pospremili odmevni dogodki, denimo močna rast ameriškega gospodarstva (kljub bizarnosti Obamove ekonomske politike), jačanje nacionalističnih strank v EU in evropskem parlamentu in padec referenduma za škotsko neodvisnost. Izmed vseh teh dogodkov pa je edino ruska vpletenost v spopade v Ukrajini in kataklizmični padec ruske ekonomije zaradi padca cen nafte dokončno razkril nek svetovni problem v samem jedru: predsednik Ruske federacije Vladimir Putin je popolnoma nekompetenten fantast in posledično luzer leta 2014.

02.01.2015 01:30
Piše: Kizo

Skupni stroški Putinove avanture v Ukrajini? Težko jih je oceniti, ampak v naslednjih desetih letih zagotovo okoli 100 milijard evrov.

Putin te dni ni več v poziciji, da bi masiral EU, zdaj potrebuje naš denar, ker če tega denarja ne bo, ne more kupovati miru na Zakavkazju in Tverskayi, to pa zanj že ne more biti dobra novica.

 

Putin s silo vojske ne osvaja območij, ki bi bila strateško pomembna, podobno kot je nacistična Nemčija pred začetkom vojne zavzela Sudete in Porurje, ne zaletava se v države, ki imajo močno zaščiten hrbet, namesto tega zbira blato in ustvarja notranjepolitično iluzijo vizionarskega voditelja in močne Rusije.

 

Fiskalna in valutna kriza, ki je nedavno prizadela Rusko federacijo, je razkrila vso bedo ruske ekonomije: nenormalno odvisnost državnega proračuna od izvoza nafte, problem kronične nediverzificiranosti ruske ekonomije in pomanjkanje malih in srednjih podjetij.

 

Čeprav se je kadrovska slika v podjetjih, kot so Rosneft, Gazprom, Rostelecom itd. spremenila do te mere, da je poleg starih kgbjevcev sedaj v fokusu tudi precej dobro izobraženih mladih kadrov z osupljivimi delovnimi izkušnjami iz mednarodnih finančnih centrov, pa se vzvodi iz Kremlja niso spremenili. Putin potegne – kgbjevci se napnejo – ostali izvršijo. In izvršijo v skladu z nacionalnim interesom, ki ga določi Putin.

Imperij iz blata

 

Ni jih malo, ki trdijo, da je Putinova agenda vzpostavitev nove Sovjetske zveze, bodisi na lep način (Evrazijska ekonomska unija), bodisi s plinsko–naftnimi posli (energetski diskonti za Rusiji politično prijazne vlade) ali pa na silo. Bralce Putinovih misli občasno zmoti njegov stavek, ki gre nekako takole: "Kdor ne pogreša Sovjetske zveze, nima srca, kdor pa si želi njene vrnitve, pa je nor!" Vseeno pa večina interpretira, da je Putin imperialist. Naše mnenje je drugačno, Putin je obseden z etatizmom, nenaklonjen vsem ureditvam, ki v jedru ne nosijo kulta osebnosti, pripravljen odžirati ozemlja sosedom, istočasno pa ni sposoben ničesar, kar bi spominjalo na imperializem. Še več, z vsako novo teritorialno osvojitvijo naredi samemu sebi nerešljive politične in ekonomske probleme. Paradoksalno je, da bolj kot Putin širi svoj vpliv po sosednjih državah, manj stabilna je njegova vloga v Ruski federaciji.

 

Putinove de facto satelitske države in anektirani teritoriji to potrjujejo, gre namreč zgolj za območja, ki Ruski federaciji ne prinesejo nič, odnesejo pa jim mnogo, in to nepovratno. Govora je o Abkhaziji, Južni Osetiji (ki so bile "odcepljene" s pomočjo Kremlja), Transnistriji (ki je od razpada Sovjetske Zveze fiskalno skorajda v celoti obešena na Kremelj) in Krimu (ki se je "prostovoljno" anektiral k Ruski federaciji). Če k temu dodamo še Zakavkazje, ki je že dolgo teritorij zase in ga na Rusko federacijo vežejo zgolj fiskalne injekcije v Čečenijo, Dagestan in Ingušetijo (kot najbolj krvava žarišča in jedro tako imenovanega Kavkaškega Emirata) ter vladavina Putinovih oligarhov, postane jasno, da je moskovski imperialni domet izjemno šibek.

 

Naj ne bo razumljeno narobe, ampak Putin s silo vojske ne osvaja območij, ki bi bila strateško pomembna, podobno kot je nacistična Nemčija pred začetkom vojne zavzela Sudete in Porurje, ne zaletava se v države, ki imajo močno zaščiten hrbet, namesto tega zbira blato in ustvarja notranjepolitično iluzijo vizionarskega voditelja in močne Rusije. Toda s tem zbiranjem ozemlja je prišel strošek in zdi se, da bo račun zelo kmalu izstavljen. Cena njegovih teritorialnih ekspanzij se ne meri samo v ohlajanju odnosov z EU, ZDA in Natom in začudenimi pogledi s Kitajske, stroški vseh teh akcij, ki rezultirajo v bremzanju mednarodnih odnosov, se merijo tudi v milijardah evrov, ki jih mora ruski proračun vedno znova najti in to za zasedena območja, od katerih ne dobi nazaj niti centa.

 

Vzemimo primer zadnje aneksije Krima. Stroški te pripojitve bodo enormni, prvič zato, ker bo potrebno (in to mnenje deli večina ekonomskih analitikov) vsako leto iz, tudi zaradi padca cene nafte, razpadajočega ruskega proračuna v krimski proračun nakazati nekje med pol in ene milijarde evrov letno. Podobno je s pokojninami, ki bodo morale narasti na rusko raven (ne povejte tega Erjavcu, ker bo prijatelju Nikiforovu predlagal pripojitev slovenskih upokojencev ruski federaciji) in so jih začasno financirali s pustošenjem ruskih pokojninskih skladov, da ne govorimo o infrastrukturnih projektih (tako obnove uničene infrastrukture, kot izgradnje nove, ki bo krimsko eksklavo povezala z Rusko federacijo) ali pa že dane milijardne injekcije v turistične kapacitete na Krimu. Skupni stroški Putinove avanture v Ukrajini? Težko jih je oceniti, ampak v naslednjih desetih letih zagotovo okoli 100 milijard evrov. Zdaj veste, zakaj bo moral Donbas ostati v Ukrajini? Ker si Putin enostavno ne more več finančno privoščiti svojega imperializma.

 

Če smo cinični, je bil Krim za Ukrajino zgolj finančna in politična obveznost. S tiho odpovedjo Krimu so Ukrajinci odrezali del ozemlja, na katerem ekonomija mimo fiskalnih injekcij nikakor ni hotela zaživeti, hkrati pa so iz volilnega telesa izrezali ruske glasove, ki nikoli ne bi glasovali za karkoli drugega kot vse mogoče kopije Yanukovycha, ne glede na to, koliko subvencij bi Kiev poslal v Sevastopol. Še več, tiha odpoved Krimu je Ukrajini prinesla mednarodno finančno pomoč. Po drugi strani je Putin skuhal sledečo situacijo: v območje, ki je, gledano z ekonomskega vidika, strukturno popolnoma skrahirano, bo moral iz ruskega proračuna neskončno dolgo nakazovati subvencije za krimski proračun, pokojnine, plače v javnem sektorju, odškodnino za nacionalizirana ukrajinska državna podjetja, infrastrukturo itd. Krim je mogoče res za stopnico bolj zanimivo območje kot Južna Osetija, vendar pa je vseeno strahovita in draga napaka Putina in njegove administracije. Da ne govorimo, koliko fiskalnih sredstev gre v kupovanje miru v Zakavkazju, koliko Rusijo stane vzdrževanje avtonomije v slepem črevu imenovanem Transnistria in koliko vzdrževanje progruzijskega sentimenta v Abkhaziji in Južni Osetiji. 

 

Putinov imperij bolj kot na Sovjetskega spominja na Avstro-Ogrskega, saj veste, ko ta rajnka monarhija ni imela več denarja, da bi tekmovala z resnimi evropskimi imperiji, je zbirala južno in vzhodnoevropske vukojebine, kot so Bosna, Galicija in Bukovina, ter subvencionirala tradicionalne izgubarje, kot je bila Kranjska. Zato v perspektivi Ruska federacija s Putinovimi vojnami ni pridobila prav nič, izgubila je masivno, in zato je Putin svetovni luzer leta 2014.

 

 

Ekonomski imperij, ki to ni in pod Putinom nikoli ne bo

 

Fiskalna in valutna kriza, ki je nedavno prizadela Rusko federacijo, je razkrila vso bedo ruske ekonomije: nenormalno odvisnost državnega proračuna od izvoza nafte, problem kronične nediverzificiranosti ruske ekonomije in pomanjkanje malih in srednjih podjetij. Stanje, ki vlada danes v ruski ekonomiji, in nenormalnost razsutja celotne ekonomije zgolj zaradi kolapsa cene nafte je odsev zgolj Putinove ekonomske doktrine.

 

Spomnimo, ta pristop k ekonomski politiki, ki se imenuje doktrina nacionalnih šampionov, je v osnovi zgolj v realnost prenesena ideja slovenskega mencingerjanstva: poudarjanje velikih podjetij, ki so tesno vertikalno in horizontalno povezana (od bančnega sistema, prek telekomunikacij, vse do naftnih in plinskih podjetij), katerih primarna vloga je  zagotavljanje ruskega nacionalnega interesa. Povedano na kratko: ekonomska in zunanja politika v enem. Kje nastopi problem?

 

Prvič, čeprav so Putinovi predsedniški mandati zaznamovani s strmo rastjo BDP, vam bo velika večina ekonomskih analitikov (recimo na tej povezavi) povedala, da so bile skorajda vse protržne reforme narejene do nastopa prvega Putinovega predsedniškega mandata. Od tedaj dalje je bilo Putinovo protržno reformiranje omejeno zgolj na zniževanje davkov, vse ostalo je zavzela ekonomska politika nacionalnega interesa. Nacionalizacija naftne in plinske industrije je omogočila, da so Jelcinove oligarhe nadomestili Putinovi oligarhi, nafta in plin pa sta postala večinska kontributorja v ruskem proračunu. Podobno se je zgodilo na področju telekomunikacij, medijev, letalskih prevozov, naftovodov in plinovodov ter v bančnem sektorju. Mala in srednja podjetja so lahko preživela samo, če niso vstopala na trge, rezervirane za politične podvige. Popolnoma normalno je postalo, da je ruska centralna banka lastnik največje domače komercialne banke (Sber), uprave in nadzorne odbore so začeli prevzemati Putinovi ministri in člani njegovega kabineta, skratka pod Putinom je ekonomija naredila U obrat proti državni ekonomiji. In ta je kolapsirala popolnoma in takoj, ko je padla zgolj cena nafte. Sklep? Rusija, mimo politično vodene ekonomije, sploh nima normalne ekonomije, ki bi lahko balansirala zunanje šoke. Zato če pride do zunanjega šoka, se zaustavi celotna država. Dodajte k temu še dejstvo, da je bila že tako nizka napovedana gospodarska rast (2,5 %) še znižana na skromen 1 % in da se bodo proračunski prihodki zaradi cen nafte skrčili, Putin pa bo moral plačevati ne samo za pripojene teritorije in kupovati mir v Zakavkazju, temveč začeti subvencionirati tudi svoje nacionalne šampione, in dobili boste sliko popolnoma nesmiselne ekonomske politike in nekompetentnosti tega človeka. 

 

Vstopanje v nepotrebne vojaške konflikte, skupaj z razkritjem, da mimo nafte in plina ruske ekonomije sploh ni oziroma, da nafta in plin zagotavljata ekonomsko normalnost do prvega zunanjega šoka, potem pa se zgodi kolaps epskih razsežnosti, razkriva Putina, skupaj z njegovo doktrino nacionalnega interesa v ekonomiji, za svetovnega luzerja leta 2014.

 

 

Siloviki in kgbjevci

 

Vrh Ruske federacije, ki ga ne predstavlja samo Putinova administracija ampak tudi uprave in nadzorni sveti podjetij, ki se vodijo kot nacionalni šampioni, je poln isajlovićev. Torej ljudi, ki so se kalili v varnostno-obveščevalnih službah totalitarnih sistemov, v času tranzicije pa so na površje priplavali kot paradržavni podjetniki. Saj veste– sodelovanje in posledično prosperiranje na državno financiranih projektih.

 

Čeprav se je kadrovska slika v podjetjih, kot so Rosneft, Gazprom, Rostelecom itd. spremenila do te mere, da je poleg starih kgbjevcev sedaj v fokusu tudi precej dobro izobraženih mladih kadrov z osupljivimi delovnimi izkušnjami iz mednarodnih finančnih centrov, pa se vzvodi iz Kremlja niso spremenili. Putin potegne – kgbjevci se napnejo – ostali izvršijo. In izvršijo v skladu z nacionalnim interesom, ki ga določi Putin. Če ne verjamete, si preglejte, kdo vse sedi po upravah in nadzornih svetih največjih ruskih podjetij. Verjetno boste presenečeni, ko boste ugotovili, da po teh podjetjih sedi toliko ministrov in Putinovih svetovalcev, da se poslovno politiko teh podjetij lahko določa kar na sestankih v Kremlju. Razumem, da v Sloveniji to ni poseben problem, saj je medtem že postala praksa, da se ali ministri "preskusijo v  gospodarstvu" ali pa sekretarji iz kabineta predsednika vlade osvajajo položaje po največjih podjetjih. Problem je, če želite imeti normalno ekonomijo, pa se vam kot politični podjetnik zaredi kakšen Arkady Rotenberg.

 

Rotenberg ni kdorkoli, je podjetnik in v prostem času Putinov judo sparring partner, v realnosti pa pooseblja vse, kar je narobe z ruskim razumevanjem poslovanja. Rotenberga boste našli povsod, od gradnje plinske infrastrukture in naftovodov, do izmuzljivega lastništva v Gazpromu in Rosneftu, pa preko lastništva v bančnem sektorju, izgradnji infrastrukture za olimpijske igre v Sočiju do eksekucije Putinovega prevzema Rostelecoma (prek Nikiforova, Erjavčevega prijatelja in gostujočega predavatelja na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani). Da bo bolj razumljivo, naj vam zadevo preselim v slovensko realnost: če bi Slovenija imela Rotenberga, bi to bil Zoran Janković in ta bi bil eksekutor v poslovnem svetu in to v vsakem trenutku in na vsakem koraku.

 

Vas zanima, kakšna je magnituda problemov Putinovih roparskih baronov? Vzemite primer olimpijskih iger v Sočiju, kjer je Rotenberg sodeloval pri izgradnji cestnih povezav. Celoten strošek je znašal 51 milijard ameriških dolarjev, od tega je šlo za organizacije in izvedbe iger borih 6,5 milijard ameriških dolarjev, ostalo je bilo korito za Rotenberga in prijatelje. In tako naprej in nazaj po celotni ruski ekonomiji. 

 

Menim, da je nadaljevanje zgodbe jasno, četudi obstaja Putinova doktrina nacionalnega interesa v ekonomiji in četudi je ta izključno vezan na nafto in plin, je ideja, da bi ruske verzije isajlovičev in jankovićev učinkovito vodile ekonomijo na izvršni, torej poslovni ravni, absurdna. Koncentracija ekonomije na horizontalno in vertikalno integrirane nacionalne šampione v rokah ljudi, ki se odlikujejo z bizarnimi poslovnimi metodami in oligarhičnimi prijemi, je razlog, da se Putina vstavi v zgodovinski kontekst luzerja. Nič drugega ne more biti človek, ki preslika mafijske metode poslovanja na državno in podjetniško raven in potem pričakuje učinkovito in uspešno ekonomijo.

 

Skoraj takojšen kolaps ruske ekonomije torej ni posledica zgolj bolestne odvisnosti od cene nafte, ampak tudi od Putinove politične intervencije v podjetja, ki delajo dobiček za vse drugo, samo za reinvestiranje ne. Zato je Putin svetovni luzer leta 2014.

 

 

Kaj čaka Putina leta 2015

 

Zagotovo sledeče: prvič, pojasniti prebivalcem anektiranih ozemelj, da nima toliko denarja, kot jim je ga je obljubil v trenutku, ko je potreboval njihovo politično privolitev za maskirane vojaške intervencije. Drugič: pojasniti prebivalcem Donbasa, da ne bodo videli krimskega scenarija, ker enostavno nima denarja, da bi ga izvedel, in bodo zaradi tega ostali v Ukrajini. Tretjič: število subvencioniranih oligarhov se bo zmanjšalo, državnih sredstev iz proračuna zaradi padca cen nafte in znižanja napovedi gospodarske rasti za 2015 za nov Soči namreč ni. Četrtič: spravljivejši toni z EU, nekomu mora prodati nafto in plin in vsaj malo napolniti proračun. Putin te dni namreč ni več v poziciji, da bi masiral EU, zdaj potrebuje naš denar, ker če tega denarja ne bo, ne more kupovati miru na Zakavkazju in Tverskayi, to pa zanj že ne more biti dobra novica.

 

Leta 2015 Putin ne bo več russkiy medved, ampak to kar je v resnici ves čas bil: muzhik.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primož in Katarina: Država nam z nasiljem dopoveduje, da bi lahko bila še surovejša
12
13.06.2020 21:00
Človekova sposobnost je, da proizvaja vrednote. Primoža Bezjaka država ne more prisliti, da se odreče kritičnosti in da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretje pismo iz samoizolacije: Ena politika te nastavi, druga odstavi, nobena si pa ne želi sposobnih ljudi!
5
12.06.2020 22:59
Tretje Pečanovo pismo iz karantene, ko so se ukrepi oblasti začeli rahljati, je resnično dolgo, saj je to verjetno tudi njegovo ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Tretjerazredna politična pornografija ali zakaj Tanja Fajon ni rešitev za slovensko levico
16
12.06.2020 00:00
Po nenadnem odhodu Dejana Židana z vrha socialistov je postalo jasno, da se na levici mrzlično pripravljajo na nove volitve, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruski spomeniki v tujini, nova oblika Putinovega vmešavanja v notranje zadeve drugih držav
7
09.06.2020 22:17
Ruske službe skrbno bdijo nad dogajanjem v zvezi z ruskimi spomeniki izza meja največje države na svetu. Pred kratkim je Rusija ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 4.367
02/
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.934
03/
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
Miha Burger
Ogledov: 2.576
04/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.239
05/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.547
06/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.404
07/
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.919
08/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 794
09/
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.120
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 923