Letni poračun dohodnine, ki bo migrantske delavce doletel sredi tega leta, jim bo s konkretnim zneskom evrov povedal, koliko bolj je delo v Sloveniji obdavčeno kot v Avstriji. Po njihovih izjavah to znaša od par 100 evrov do par 1000 evrov. Vendar sem prepričan, da se večina migrantskih delavcev za službo v drugi državi ni odločila zaradi teh nekaj 100 evrov nižjih davkov, ki jih potem tako ali tako morajo plačati z nekaj mesečno zamudo, ampak enostavno zato, ker v Sloveniji službe niso našli.

Pri vzrokih, zakaj delodajalci odpirajo nova delovna mesta v Avstriji in ne nekaj kilometrov južneje, ima obdavčitev dela definitivno svoj pomen, čeprav prav gotovo ne odločilnega. Nenazadnje so v Avstriji plače višje in s tem so, navkljub nižji obdavčitvi, stroški dela višji. Poleg obdavčitve dela je pomembno celotno poslovno okolje, ki je očitno v Sloveniji slabše.

Ampak čeprav obdavčitev dela ni odločilna, je to ukrep, ki se ga lahko sprejme izjemno hitro in ima takojšen učinek na konkurenčnost poslovnega okolja. Tako da je smiselno, da se do učinkovanja ostalih, pomembnejših faktorjev poslovnega okolja, za katere je potrebnega malce več časa, ukrepa tudi na področju obdavčitve dela. Še posebej, če razliko množica dobi jasno izračunano ob obračunu in jih krepko udari po žepu. 

Vlada je leta 2007 razmišljala malce drugače in namesto da bi obdavčitev dela znižala vsem in tako vsaj malce zmanjšala razliko v poslovnem okolju med Avstrijo in Slovenijo, se je odločila za metodo pometanja pod preprogo. Sprejela se je posebna davčna olajšava v višini 7000 evrov, ki so jo migrantski delavci lahko prvič uveljavljali leta 2008. Tudi s tem si je kupila potreben čas za sistemske spremembe, ki bi naredile slovensko poslovno okolje bolj konkurenčno in bi te delavce privabile nazaj. Vendar tega koraka ni zmogla niti takratna vlada niti vlade, ki so sledile. In tako je problem ostal pokopan pod preprogo do leta 2013, ko je ustavno sodišče razsodilo, da takšna posebna davčna olajšava ni v skladu s slovensko ustavo.

Vsako dodatno čakanje, da se problem reši, prinaša težjo rešitev. Gre namreč za nadpovprečno produktivne delavce. In ne gre zgolj za davke in prispevke, povezane s plačo, ampak ti delavci v Avstriji tudi točijo bencin in zelo verjetno tam občasno zavijejo v trgovino, kjer pustijo DDV. Večino davkov tako plačajo v Avstriji, koristijo pa javne storitve v Sloveniji. Plus za Avstrijo, minus za Slovenijo.

Vendar posledica nekonkurenčnega okolja niso zgolj migrantski delavci, ki bodo ob prvem obračunu dohodnine krepko razmislili, ali bi sploh še bili migranti ali pa bi se v Avstrijo kar preselili. In se s tem pridružili 5200 osebam, ki so se izselile leta 2013 in 4000 osebam, ki so se izselile v prvi polovici leta 2014. Kar predstavlja dobra 2 % zaposlenih v gospodarstvu.

Morda se komu zdi, da z izseljevanjem Slovenija dejansko profitira, saj se s tem zmanjša število brezposelnih, ki so na plečih države. Pogled v statistiko jasno pokaže, da je število brezposelnih v zadnjih letih krepko naraslo navkljub večjemu izseljevanju.

Kakorkoli že, čas tukaj ne dela za nas. Nobena sprememba ne bo tega trenda preobrnila v trenutku. Bo pa ravno zaradi učinka, ki ga ima delo na tujem na davčne prilive, čedalje težje sprejeti kakršnekoli ukrepe, saj bodo le-ti morali biti ostrejši. Gre za popolnoma enak problem oziroma spiralo kot pri proračunskem primanjkljaju in zadolževanju. Vsako zadolževanje za primanjkljaj viša zadolženost, viša plačilo obresti, ki nižajo razpoložljive proračunske prihodke za zagotavljanje javnih storitev. Čeprav dolga ne bomo nikoli odplačali, tako pač veli sodobna ekonomska teorija, ki je pri srcu tudi največjim nasprotnikom kapitala, le-ti spregledajo, da obresti, se pravi ceno tega dolga, plačujemo lepo počasi, vsako leto. 

Na nek način se moramo odločiti, ali se bomo čedalje večjega tumorja lotili z nožem ali z aspirinom.

V zadnjem času, s prihodom etično-moralne vlade, pogosto slišimo, da je v Slovenijo potrebno vrniti enotnost. Enotni bomo močnejši in bomo lažje sprejeli ukrepe, ki so potrebni, da se izvijemo iz te večkratne spirale padanja. Ob tem se nostalgično spominja enotnosti, ki smo je Slovenci bili sposobni ob osamosvojitvi in kasneje, že malce manj, pri vstopu v EU in še manj pri vstopu v NATO.

Vendar se moramo ob tem vprašati, ali je bila najprej enotnost in potem ideja ali pa smo se poenotili okoli ideje? Ker čakati na enotnost, da potem enoten narod seznaniš z idejo, ki naj bi jo udejanjili, je nekako naivno. Kakšna pa je ideja, okoli katere nas bi želela trenutna vlada poenotiti? Je to privatizacija ali nova nacionalizacija? Je to nižanje ali višanje davkov? Je to več ali manj države? Okoli česa naj torej bomo enotni? Ali pa naj bomo enotni kar tako, zaradi lepšega. Da bomo lahko na transparent napisali “Mi smo enotni” in nato paradirali gor in dol po Ljubljani. In ko nas naključni mimoidoči turist povpraša, glede česa smo enotni, ga bomo enotno prezirljivo pogledali, češ, temu pa res ni nič jasno.

In če je cilj vlade res enotnost, moram žal ugotoviti, da ji ta cilj uspeva. Slovenija je z vsakim odhajajočim bolj enotna. Nekoč, pred milijoni let, ko je umrl predzadnji dinozaver, je zadnji izrekel zgodovinske besede: “Sedaj smo dinozavri enotni kot še nikoli.”