Če se z zgornjimi navedbami strinjate, potem ste nedvomno podporniki peticije ZA privatizacijo in čakamo vaš podpis na tem spletnem naslovu. V nekaj dneh je peticijo podpisalo že več kot 6500 podpisnikov.

Na prvi pogled to dvoje ne gre skupaj. Kako gre lahko strategija upravljanja skupaj z zahtevami za privatizacijo? Potrebno je zgolj pogledati dejstva in verjamem, da boste peticijo podpisali.

Strategija je bila (pre)trd oreh za tri vlade

Strategija upravljanja državnega premoženja ni nič novega. Verjetno se je potreba po tovrstnem dokumentu pojavljala že prej, sam pa sem jo prvič zasledil v času AUKN in Pahorjeve vlade. Takrat je bila strategija pripravljena, vendar je vlada in parlament nista obravnavala niti potrdila. V času Janševe vlade je le-ta pripravila klasifikacijo, strategija pa je bila v pripravi. Nato je vlada padla, kot rezultat koalicijske pogodbe pa se je pripravljeno zavrnilo. Razlog je bil razumen. Klasifikacija brez strategije je res malce vprašljiva. Res pa je, da je vlada Alenke Bratušek kmalu nato v parlament predlagala delno klasifikacijo, spisek 15 podjetij, ki je tudi bil potrjen.

Vlada je nato nadaljevala s pripravo sprememb zakona o Slovenskem Državnem Holdingu (SDH) in strategije. Že ob usklajevanju zakona o holdingu sem prvič v živo videl, da se nekatere stranke, ki so tudi v aktualni vladi, pri tem pogajajo s figo v žepu. Njihov interes očitno ni upravljanje premoženja v interesu vseh državljanov, temveč v parcialnem interesu nekaterih skupin. To se je najprej pokazalo pri usklajevanju zakona o SDH nato pa tudi strategije. Da to ni le moje mnenje, mi je potrdil minister tiste vlade, pa ni bil iz “moje” stranke, ki je zavrnitev predlagane klasifikacije s strani prejšnje vlade označil za eno največjih napak njegove vlade in koalicije.

Tri vlade so želele to področje urediti, nobeni ni uspelo. Vedno se je zaustavilo, ko so bili dokumenti že pripravljeni in bi jih bilo potrebno le potrditi. Moč nasprotnikov strategije (ne privatizacije!) je očitno velika.

Ko smo imeli v parlamentu debate za ali proti privatizaciji, sem večkrat omenil, da o tem sploh ne bi govorili, če bi bila podjetja v državni lasti uspešna in učinkovita. Namesto debat o tem, ali prodati Telekom, TET ali Helios, bi se pogovarjali o tem, katera (domača ali tuja) podjetja naj le-ta kupijo. Bili bi kupci in ne prodajalci. Ne me razumeti, kot da zagovarjam državno lastništvo, ampak če bi le-to dajalo ustrezne rezultate, bi zelo verjetno bil glede tega tiho. Intelektualna poštenost mi ne bi dopustila, da bi ob očitnih dobrih rezultatih kričal, kako je takšen pristop napačen. Žal pa te intelektualne poštenosti ne premorejo tisti, ki na ves glas kričijo o vseh dobrotah državnega lastništva ob hkratnih očitnih slabih rezultatih. Seveda kakšno podjetje deluje tudi dobro, ampak gledano kot celota pa so rezultati slabi.

Za državna podjetja je vsak direktor dober

Kaj pa pomeni, da je podjetje uspešno? Za nekoga je to, da ima vsako leto vsaj 20 % donos na vložen kapital. Drugi se zadovolji s 3 %. Tretji pa s tem, da imajo zaposleni redne plače in plačane prispevke. Kdo ima prav? Vsi trije. Ljudje smo različni, vsak ima svoje interese in različno prioritiziramo vrednote. In zato, da bo vodstvo podjetja lahko izpolnilo pričakovanja lastnika, mora lastnik s temi svojimi pričakovanji seznaniti vodstvo podjetja.

V Sloveniji nam v četrt stoletja lastne države ni uspelo jasno določiti in zapisati, kakšna imamo pričakovanja do podjetij v državni lasti, da bi na osnovi tega lahko za posamezno upravo ocenili, ali dela dobro ali slabo. Da bi zamenjali tiste, ki delajo slabo, in nagradili tiste, ki delajo dobro. Še več, da ne bi bili slabi preveč plačani, smo plače omejili kar vsem, dobrim in slabim.

In ker tega dela nismo opravili, so potem na čelo Telekoma prišli podobniki in podobni, da tistih, ki so nato končali na sodišču, niti ne omenjam. Izbira vodstev podjetij je bila predvsem politična. Jasno, če ne veš, kakšne cilje naj podjetje izpolnjuje, je vsak direktor dober.

Kdo nasprotuje strategiji upravljanja?

Kaj lahko pričakujemo od direktorja, ki je imenovan politično, ki točno ve, komu se mora zahvaliti za svoje mesto, in ki ve, da je ravno tako hitro zamenjan, kot je bil imenovan, hkrati pa nima jasno določenih ciljev podjetja niti kriterijev, po katerih bo vrednoteno njegovo delo? Samo to, da bo na prvo mesto postavil protiusluge svojim botrom ter poskusil sebi in svojim zagotoviti čim večji kos pogače.

Zato strategiji najbolj nasprotujejo tisti, ki imajo od sedanjega stanja koristi. Namesto da bi imeli korist vse državljanke in državljani, jih imajo vplivni posamezniki.

Peticija ZA privatizacijo in privatizacija sama so poleg ostalega tudi pritisk za čimprejšnje sprejetje strategije upravljanja. Da je ta pritisk potreben, je jasno pokazalo dosedanje dogajanje, kjer kljub naporu več vlad le-to ni uspelo. Brez strategije upravljanja pa se bo upravljalo še naprej v interesu posameznikov in ne družbe.

Seveda sama strategija ničesar ne zagotavlja. Vendar če drugega ne, bomo prvič sploh lahko javno razpravljali o tem, kaj je v skupnem interesu in kaj ne na tem področju. Osebno verjamem, da je v skupnem interesu to, da podjetja dobijo normalne ekonomske lastnike. Tako kot je to v navadi v državah, ki bi jim radi sledili.