Iskaemeco ali geneza tega, kar pride

1. 8. 2006 je bil Mencinger odpoklican kot prvi in dolgoletni nadzornik kranjskega podjetja Iskraemeco. To je bilo leto, ki je bilo za to kranjsko podjetje uničujoče. Izjemno slabi poslovni rezultati z visokim dolgom, ki ga ni bilo več mogoče vračati, so podjetje, ki je dolgo veljalo za super uspešno, pripeljalo do konca neke zgodbe. Iskraemeco je dolgovala 20,4 milijona evrov, pri čemer so bile največje upnice AbankaVipa, NLB in NKBM. Kako se je vse skupaj razpletlo, danes zelo dobro vemo. Mencinger (govora je o Jožetu, Drago je še nekaj časa vztrajal) je odšel, Iskraemeco je bila privatizirana in prešla v roke egipčanskega podjetja. Zdaj pa tisto, česar ne veste ali pa ste morda že pozabili, in tisto, kar morate vzeti v kontekst.

Banke, ki niso hotele konvertirati dolga v lastniški delež, so na koncu dobile svoje poplačilo, ampak ne preden se je v zvezi s tem odvila cela drama. Namreč, uprava Iskraemeco je v začetku leta 2006 najela družbo Teseus, ki bi svetovala podjetju in dosegla dogovor z bankami. Družbo Teseus so sestavljali Uroš Korže, Miran Gombač, Gorazd Buda in Andrej Hartman. Ti so s svojim svetovanjem dosegli zgolj vsesplošno zgražanje, ko se je razvedelo, da so imeli, po poročanju Petanovega Dnevnika, sklenjeno pogodbo za 190.000 evrov (dosegljivo na tej povezavi), in njihovo sodelovanje z Iskraemeco se je končalo. Poudarjam, da Jože Mencinger za to pogodbo res ni mogel vedeti, saj je bil samo prvi nadzornik podjetja in seveda Korže samo njegov prijatelj iz časa privatizacijske bitke (ali kot pravi Mencinger v svojem znanstvenem, zdaj že akademskem članku (dosegljivem na tej povezavi), v veliki bitki idej je obstajal Mencinger – Korže – Simoneti zakon o privatizaciji). 

Mencinger, Korže in prijatelji odidejo. Ali pa ne?

Delikatesa, zgodba Mencingerjevega klana se zaokroži in razkrije

Do leta 2010 je bilo podjetje Delikatesa, ki je danes v lasti Mencingerja mlajšega in Mencingerja starejšega, o čemer smo že pisali, del lastniške strukture DZS. Leta 2007, torej leto dni po očetovem debaklu v Kranju, je v ospredje vstopil še sin. Spomnimo, takrat je v DZS potekala vojna za kontrolo Term Čatež. Na eni strani Petan s prijatelji, na drugi strani paradržavni skladi z Vizjakom na čelu in vmes nekje, kdo bi si mislil, Tomaž Mencinger, ki je kot direktor dveh hčerinskih podjetij DZS - Delikatese in Turističnega podjetja Portorož (ki je bilo povezano z zdaj že zloglasno Marino Portorož) prodal delež Term Čatež družbi M.B. Satler Investicije (še pomnite ACH in iz zraka padajoča liechtensteinska podjetja?). S tem manevrom je padel v nemilost Petanu in dragi bralci sami zelo dobro vedo, da to ni dobro. Zaslužil si je tožbe, povzročil predloge za  začasno odredbo in doživel krivdno razrešitev iz Turističnega podjetja Portorož. Zdelo se je, da je Tomaž Mencinger nespretno napovedal vojno Petanu, izgubil gambit in bil poslovno mrtev. Vse do leta 2010.

Leta 2010 je DZS prodala Delikateso. Resnici na ljubo je bila Delikatesa na prodaj že od leta 2008, ampak ni bila prodana. Morda zaradi cene, morda ker je še vedno služila kot delček mozaika konsolidacije DZS, morda ker se Petanova soproga Ada De Costa Petan (zapomnite si to ime!) ni naveličala sedeti z mladim Mencingerjem v upravi tega podjetja, kdo bi vedel.

Kdo je bil kupec Delikatese danes vemo, ne vemo pa čisto dobro podrobnosti. Delikateso od Petana odkupi podjetje D – Kapital, ki ga vodi Tomaž Mencinger, in sicer za 3 milijone evrov. Okej, D – Kapital vodi Tomaž Mencinger, kdo pa so bili na dan odkupa lastniki tega podjetja? Ali sedite? Pripravite se! Večinski lastnik je bil MC Invest d.o.o., katerega družbeniki pa so bili: Tomaž Mencinger (večinski lastnik tega podjetja in tedanji prokurist Delikatese), Gorazd Buda, Miran Gombač, Uroš Korže in Barbara Živkovič. Se še spomnite Gorazda Bude, Mirana Gombača in Uroša Koržeta? Seveda, skupaj z Andrejem Hartmanom so leta 2005 svetovali Iskraemeco, kako se rešiti dolgov, natančneje, svetovali so podjetju, ki ga je nadziral oče Mencinger. Seveda je vse to čisto naključje, naš stari dobri borec proti privatizaciji ni mogel vedeti ničesar o vsem skupaj in ne, on in sin nista poslovno povezana. To je menda jasno. Odštejte samo ime Živkovičeve, dodajte Hartmana in namesto Tomaž recite Jože in ekipa je ista! Kako lep Iskraemeco "reunion" imajo šele te dni, ko je še ata Mencinger lastniško vstopil v Delikateso! 

Pojdimo naprej, za prevzem podjetja namreč ni potrebno samo prevzeti večjega dela ekipe, ki je nekoč svetovala podjetju, ki ga je nadziral ata, potreben je tudi denar. 3 milijone je namreč veliko denarja,  pa četudi je tvoj oče univerzitetni podjetnik. Od kod D-Kapitalu sredstva? Seveda od MC Invest d.o.o. Okej, od kod pa njim denar? Petanov Dnevnik nas je 10. marca 2010 (poiščite po njihovem arhivu sami, Portal Plus se bo sesul, če bo toliko povezav na Dnevnik) obvestil, da MC Invest d.o.o. ob nakupu Delikatese še ne more razpolagati s svojim deležem v D-Kapitalu, ker ga je zastavil za 1,04 milijona evrov posojila pri AbankiVipa. Dobro, nič dramatičnega, porečete, ni prvi ne zadnji managerski prevzem na vzvod. Ampak potrpite še čisto malo in se vrnimo spet v leto 2005.

V letu 2005 je ata Mencinger nervozen, Iskraemeco je dolžna bankam 20,4 milijona evrov, glavne upnice so paradržavne AbankaVipa, NLB in NKBM, poslovnih rezultatov pa od nikoder. Uprava najame Teseus, da se sklene nek dober dogovor, pa se na koncu ne (na drugi strani poslovnega sveta je mali Mencinger eden od velikih Petanovih poslovnih zvezd). Iskraemeco odide v egipčanske roke. Ravno nasprotno AbankaVipa postane kreditni instrument za managerski prevzem Delikatese. Pa dobro, kaj ima AbankaVipa z Mencingerji, je to samo naključje? Posledica majhnega števila bank v Sloveniji?

V lastniški strukturi te banke, in to ni neko razkritje, najdete Vipa Holding. Vsi dobro vemo, kdo je Vipa Holding in zakaj je bil ustanovljen (pa tudi kako se njegova zgodba končuje), ampak v Vipa Holdingu se srečata dve osebi, ki dajeta naši zgodbi rdečo nit: preminuli dolgoletni predsednik uprave AbankeVipa Aleš Žajdela in Miran Gombač. Ups, ustavite film, kdo? Miran Gombač, tisti, ki je s Kordežem in Teseusom leta 2005 za nadzornika Mencingerja skušal doseči dogovor tudi z AbankoVipa, upnico Iskraemeca. Tisti, ki je skupaj z mladim Mencingerjem zastavil MC Invest d.o.o. (posrednega lastnika Delikatese), da so dobili kredit v AbankiVipa? Faaaaak, kakšno naključje, kajne? Neprestano neke osebe, ki povezujejo očeta in sina, ki se na koncu tudi srečata v istem podjetju. Ni kaj, Slovenija je majhna. Verjetno bi lahko na začetku leta 2010 potekal pogovor med Žajdelo in Gombačem tudi takole:

Žajdela: O Miran, kako si kaj?

Gombač: Dobro, smo uredili zadevo za Vipa Holding. 

Žajdela: Super. A veš, da mi je še vedno žal, ker nismo mogli rešiti Iskraemece, Mencinger je bil odličen nadzornik.

Gombač: Ja, politika je bila kriva. Ti, a veš, da imam zdaj z njegovim sinom podjetje in da bomo od Petana odkupili Delikateso.

Žajdela: Kako odlična poslovna ideja!

Za medklic, mladi Mencinger pa ni prevzel samo imenovanih očetovih poslovnih sodelavcev (resda samo pogodbene pri Iskraemeco in znanstvene pri privatizaciji), ampak se je poslovna ljubezen vnela tudi med njim in Sergejem Racmanom. Sergej Racman, nekoč "hotshot" na KD (ki je bila preko KD Kapital, AS in PM&A investicijsko podjetje minorna lastnica, glej ga glej, Iskraemeca), in mali Mencinger se namreč danes srečujeta v podjetju Medicina storitve (Mencinger consulting in 3-D Logistika, ki je posredni solastnik Medicine storitve preko Astrea investicije).

Je pa res, da sta imela Mencingerja z Delikateso tudi precej smole. Prvič, kot je povedal ata Mencinger za Portal Plus, ko smo pisali o Delikatesi, banke niso bile več pripravljene kreditirati. To dejstvo je po očetovem Iskraemecu in sinovem DZS-jevskem obdobju in njuni skupni poti v Delikatesi resnično presenetljivo. In drugič, D – Kapitalu ni pomagal niti začasen vstop podjetja Kamila Lekšeta (Ariadna d.o.o.) v prvi polovici leta 2013, pa čeprav gre za izjemnega poslovnega svetovalca (česar, kot vidimo, vztrajno nočejo verjeti na časniku Finance: prispevek dostopen na tej povezavi).

Te zlobne banke, ki nočejo dajati kreditov!

Kot smo namignili že zgoraj, so za marsikaj krive banke. V atovem Iskraemecu so hotele vrnitev dolgov, v sinovi Delikatesi pa niso več hotele kreditirati. To seveda kaže na nesposobnost slovenskih bank, da bi prepoznavale odlične projekte, ki jih vedno znova vodi enaka/na las podobna ekipa finančnih genijev (ne bom niti začel omenjati vseh odličnih projektov Uroša Koržeta, atejevega znanstvenega partnerja in svetovalca in sinovega družabnika. No, ne morem se zadržati: Skimar, Skimar, Skimar!!!!!).

Razumem, da so banke butaste. Recimo, v času, ko je Iskraemeco, pod budnim očesom ata Mencingerja, postajala "delavska multinacionalka" (ja, vem, ampak tako so jo sami poimenovali, delavci pa so dobili lešnike), je bil glavni ekonomist Nove Ljubljanske Banke (1992 – 2004) Franjo Štiblar, atejev sodelavec na EIPF d.o.o. Ko se je sinko osvobajal izpod Petanove pete in odkupoval Delikateso, so bila v AbankiVipa lastniško udeležena paradržavna podjetja in minister za finance je bil še en atejev sodelavec Franci Križanič (človek z izrazito akademsko nagnjenostjo k preučevanju Zavarovalnice Triglav, ki je največji lastnik AbankeVipa). Ali v tem kontekstu razumete izjavo ata Mencingerja, da razkritja slabih kreditov državnih bank niso smiselna?

Da boste bolje razumeli članke Vukovičeve in Rankove pa še tole: DZS je preko Dnevnika s podjetjem sina in očeta Mencingerja povezan preko podjetja Razvedrilo d.o.o. To podjetje je sicer v stečaju ampak kdo od vseh teh likov ni v moralnem ali pa finančnem stečaju?

Ampak ja, naključja, dragi bralci, naključja, Slovenija je vendarle tako zelo majhna, da se vsi poznajo. To pa nas napelje na naslednjo točko na seznamu.

Vstopi EIPF d.o.o.

Zgodba o tem, kako je ata Mencinger s sodelavci kot edini v zgodovini uspel izpeljati privatizacijo v javnem šolstvu, je dobro znana. Malo manj je znana zgodba o prodaji vile, v kateri domuje EIPF d.o.o. in njene sodne ekstenzije, ampak za to zgodbo mora še dozoreti čas. Bolj zanimivo je vprašanje, kdo je Danilo Grilj, prokurist tega znanstvenega instituta?

Danila Grilja poznamo kot partnerja v odvetniški pisarni Grilj, Strmole & Štefančič. Nekoč anonimni študent Jožeta Mencingerja EIPF d.o.o. ekipe je v javnosti postal bolj znan kot odvetnik Černigoja, nekdanji direktor nekdanjega podjetja Primorje. Ampak Slovenija je spet tako zelo in brezupno majhna. Mencinger, borec proti kazino kapitalizmu, je leta 2012 kot državni svetnik, skupaj s Črnigojem podal predlog za referendum na Zakon o Slovenskem državnem holdingu. Saj veste, tisti zlobni zakon, ki je skušal konsolidirati državno lastnino na eni točki in preprečiti shizofreno pisanje scenarijev preventivnega premetavanja državnih lastništev med paradržavnimi skladi v imenu "odličnih direktorjev uprav". Podobno, kot se je premetavalo lastništvo po Iskraemeco, dokler ni prišel tuj lastnik, in podobno, kot se je dogajalo z Delikateso, dokler je Petan ni izgnal iz svojega investicijskega raja. Saj razumete, kajne? Od Primorja so debilne banke zahtevale vrnitev kreditov in niso hotele dajati novih, zlobna politika pa ni želela premetati nekaj deset milijonov preko paradržavnih skladov in proračuna, pa je Mencingerja in Črnigoja združilo nasprotovanje neoliberalizmu.

Ker je Slovenija res majhna, najdemo prokurista EIPF d.o.o. v nadzornem svetu BPH Medvešek Pušnik, vendar pa je bilo njegovo sedenje na nadzorcih kratko, trajalo je kako leto, in nekje 2007 je bil Grilj svoboden človek. To je bilo seveda dobro, kajti ni prijetno znajti se v obtožnih predlogih proti poslovnemu dvojčku Petan – Pušnik, ki rastejo kot gobe po dežju in to že na mednarodnem terenu.

Je pa EIPF d.o.o veliko dal tej državi. Nadzornika multinacionalke, ki je skorajda propadla, ko banke niso hotele razumeti, da morajo dajati kredite. Bodočega družinskega solastnika Petanove Delikatese, ki je banke niso hotele več kreditirati in so jo zato uničile. Finančnega ministra, ki je ljubitelj zavarovalnice in banke, glavne sovražnice podjetniških ekspanzij njegovega sodelavca, glavnega ekonomista pri NLB, ki je NLB zapustil prezgodaj, da bi jim dopovedal, kako dobra ideja je kreditirati podjetja družine Mencinger. In seveda, dobili smo zgodovinsko alternativo v Mencinger – Korže – Simoneti predlogu privatizacije. Pa ne pozabite, Mencinger in Korže sta danes Delikatesa! 

Dame in gospodje, nasprotniki privatizacije, to je vse, kar smo želeli povedati o prvopodpisanem pod peticijo proti privatizaciji.