Komentar

Izvirni greh slovenske privatizacije in kaj delati

Četrt stoletja po izvirnem grehu se spet soočamo z istimi proti-privatizacijskimi prevaranti: tu je Mencinger, pa Kučan in njegovi pristaši v SMC, njegova rdeča SD in obe podružnici (penzionistična in mladinska ZL), mediji, Mladina, Štefančič, sindikati, borci itd. Šale ni: gre za oblast.

26.01.2015 21:47
Piše: Milan Balažic

Demosova vlada je padla zaradi svojega uspeha in neuspeha: uspeha pri osamosvojitvi in neuspeha pri privatizaciji, h kateremu je odločilno prispevala opozicija in njen topogledno prvi mož – Jože Mencinger. Foto: www.mediaspeed.net

Z radoživim veseljem sem podpisal proti-peticijo za privatizacijo.

 

Podpredsednik vlade dr. Mencinger je oktobra 1990 vladni gospodarski program uvajal z ugotovitvijo, da kraje družbene lastnine ne bo mogoče preprečiti v celoti, zato se velja osredotočiti le na največje zlorabe.

 

Mencinger se kot podpredsednik Demosove vlade postavi na stališče opozicije: temeljni namen privatizacije je postopna dokapitalizacija in ne delitev, zato ostro zavrača sklade in zastonjsko delitev certifikatov.

 

Proklamirani cilj Demosove vlade je bila pravna država kot pogoj transparentne privatizacije, toda stranke vladajoče koalicije so si te želele veliko manj: v neredu "divjega vzhoda" so lažje manipulirale, korumpirale, arbitrarno klientelistično kadrirale in si skušale prisvojiti svoj delež bivše družbene lastnine. 

 

Demos se je leta 1990 znašla pred resnim problemom: ali naj skozi lustracijo postavi povsem nove vodilne gospodarske strukture ali naj vsaj do neke mere uporablja obstoječe?

O zadnjih peripetijah okrog privatizacije je bilo – še posebej na Portalu Plus – v zadnjem času povedanega veliko modrega in tehtnega. Naj skromno dodam, da sem tudi sam z radoživim veseljem podpisal proti-peticijo za privatizacijo: njena vizija in nosilci so pravzaprav edina možnost za slovenski razvojni preboj.

 

Ker pa znane rdeče politične sile že četrt stoletja preprečujejo, da bi iz tega nastalo kaj več kot zgolj uboga nerealizirana možnost, me je Kizo nagovoril, naj v razsvetlitev današnjega položaja napišem, kako se je vse začelo. Zakaj? Zato, ker sem bil po milosti ali nesreči usode priča tem dogodkom. In res – če hočemo ugotoviti izvirne grehe slovenske privatizacije, ki so določili "smeri razvoja" samostojne Slovenije in skorajda uničili njene razvojne potenciale, potem se moramo vrniti četrt stoletja nazaj. 

 

Piše se leto 1990, ko se zgodijo prve slovenske demokratične volitve. Na njih zmaga koalicija Demos, ki začne sestavljati novo vlado. Pri tem se je znašla pred resnim problemom: ali naj skozi lustracijo postavi povsem nove vodilne gospodarske strukture ali naj vsaj do neke mere uporablja obstoječe? Pod obstoječe se je štelo trdo jedro nereformiranih komunistov, ki so še vedno zastopali močne interese rdečih gospodarskih lobijev, podprtih z "udbovsko" ekonomijo. Znotraj Demosa so se pokazale ostre ločnice med liberalci (Ruplovimi demokrati, katerih dedič je dejansko Janševa SDS) in konservativci (Peterletovimi krščanskimi demokrati – danes: NSi): liberalnejši del Demosa je izpostavljal projekt osamosvojitve onkraj političnih razcepov, desni del pa je menil, da ima pred slovensko neodvisnostjo prednost zamenjava oblasti v podjetjih in nadomestitev rdečih s črnimi direktorji. Razprave o lustraciji so se znotraj Demosa kar razvnele, a jeseni 1990 je bil trenutek že zamujen – proces osamosvajanja je s plebiscitnim pospeškom dajal prednost ustvarjanju političnega in narodnega soglasja. Proklamirani cilj Demosove vlade je bila pravna država kot pogoj transparentne privatizacije, toda stranke vladajoče koalicije so si te želele veliko manj: v neredu "divjega vzhoda" so lažje manipulirale, korumpirale, arbitrarno klientelistično kadrirale in si skušale prisvojiti svoj delež bivše družbene lastnine. 

 

Resnici na ljubo velja povedati, da se je Demosova vlada znašla v izjemno težkih razmerah: gospodarski krah, socialni nemiri, srbska blokada, ključni vzvodi ekonomije pa v rokah zvezne jugoslovanske vlade in slovenske Partije. Ko se je 24. maja 1990 prvič sestala nova vlada, je brez slavnostnega uvoda razpravljala o "preprečevanju zlorab družbene lastnine", se pravi, o divji privatizaciji, ki se je v Sloveniji izvajala na podlagi zvezne Markovićeve zakonodaje ali mimo tudi te. Nova vlada je sklenila, da bo vzpodbujala zakonito preobrazbo družbene lastnine z določitvijo titularjev, toda rop se je nadaljeval. Podpredsednik vlade dr. Mencinger je oktobra 1990 vladni gospodarski program uvajal z ugotovitvijo, da kraje družbene lastnine ne bo mogoče preprečiti v celoti, zato se velja osredotočiti le na največje zlorabe. Mencinger je bil večkrat kritiziran s strani desnega pola Demosa, da preveč upošteva koncept privatizacije zveznega premiera Markovića, ki favorizira menedžerski odkup rdečih direktorjev. Zato slovenski premier Peterle v Ljubljano povabi ameriškega "čudežnega dečka" Jeffreya Sachsa, ki naj okrepi njegovo ekipo "ekspertov" iz pretežno emigrantskih krogov (Jože Bernik, Marko Kremžar, Boris Pleskovič in Dušan Šešok). Ko so ta imena pricurljala v javnost, je takratna opozicija (bivši komunisti-prenovitelji-SD, socialisti in mladinci-liberalci, katerih dedič je LDS in njene hčerinske stranke) Peterleta grajala, da je njegov poglavitni cilj izkoristiti procesa privatizacije in denacionalizacije v prid novega trajnega političnega gospostva.

 

Mencinger se kot podpredsednik Demosove vlade postavi na stališče opozicije: temeljni namen privatizacije je postopna dokapitalizacija in ne delitev, zato ostro zavrača sklade in zastonjsko delitev certifikatov. Sachs pa nasprotno izhaja iz predpostavke, da mora privatizacija naenkrat zajeti vsa  podjetja, glavni titular družbene lastnine pa postane država (beri: Demosova vlada), ki v prehodnem obdobju nastavlja direktorje in upravne odbore. Notranji odkup je omejen, tako da zaposlenim in menedžerjem pripade do največ 15 % delnic brez glasovalne pravice. Vse ostale delnice gredo v Sklad za razvoj, kjer bi svoje deleže dobili vsi državljani Slovenije. Sachsov model bi onemogočil legalni nadzor rdečih direktorjev in starih struktur nad lastnino, Demosu pa bi brezplačna delitev delnic močno dvignila omajano popularnost. Poskusi kompromisa med obema konceptoma privatizacije niso bili uspešni: premier Peterle je zagovarjal Sachsov model delitve premoženja, podpredsednik vlade Mencinger in finančni minister Kranjec pa zaradi tega tik pred razglasitvijo samostojnosti užaljeno odstopita. Ker zaradi spora novega slovenskega privatizacijskega zakona ni, se nadaljuje divja privatizacija. Poslovodne strukture so večinsko v rokah bivših komunistov, ki ščitijo monopolni način organiziranja partijskih "svobodnih" sindikatov z namenom, da v podjetjih še naprej ostanejo neomejeni gospodarji. Rdečim direktorjem se pri njihovi divji privatizaciji lepo prilegajo z njimi tradicionalno zlizani rdeči sindikati, ki za plačilo svojih privatizacijskih uslug pričakujejo socialno varnost. Celo več - ko je Demos septembra 1990 v parlamentu skušal uveljaviti moratorij na divjo privatizacijo, je padec tega interventnega ustavnega zakona pripravil rdeči direktorski lobi.

 

Najboljši politični zastopnik tega lobija je bil predsednik takratnega predsedstva Kučan: nasledniki bivše partijske nomenklature so se navzven predstavljali kot levičarji, hkrati pa omogočali divjo privatizacijo in nastanek novega rdečega lastniškega sloja. Temu v prid je služila tudi spretna propaganda, po kateri so za gospodarsko in socialno krizo krivi zgolj novi Demosovi oblastniki, ne pa desetletja partijske diktature. Kučan je bil ne glede na ozka ustavna pooblastila najmočnejša politična figura, ki je lahko prek rdečih direktorjev, katerih privilegije je ščitil, in rdečih sindikatov, ki so grozili s splošno stavko, kadarkoli destabiliziral Demosovo vlado. Poleg tega je imel na javni sceni prvega ekonomista Mencingerja, ki je ognjevito zagovarjal Kučanovo stališče, da je treba rdeče direktorje pustiti pri miru, ker znajo dobro delati, zato je najracionalnejše, da ti postanejo lastniki nekdanjih družbenih podjetij. Zato so v vodilni stranki Demosa, pri Peterletovih krščanskih demokratih, upravičeno trdili, da so edini pravi desničarji "pravzaprav komunisti s tisočerimi obrazi". Pod mizo pa se je dogajalo mešetarjenje: komunisti so Demosu dovolili denacionalizacijo in vrnitev večine tistega, kar je bilo po drugi svetovni vojni nacionaliziranega, v naravi, Demos pa je komunistom dovolil divjo privatizacijo po Markovićevi zvezni zakonodaji. Korupcija: stare politične sile so z denacionalizacijo podkupile nove politične sile, da so privolile v krajo družbene lastnine.

 

Pravzaprav so se k tej kravji kupčiji še najbolj nagibali v drugi vodilni Demosovi stranki, pri Ruplovih demokratih. Peterle je še vedno upal, da mu bo uspelo rdeče zamenjati s črnimi direktorji: spomladi 1991 se je v vili Podrožnik o tem pogovarjal s svojimi argentinskimi svetovalci, ki so menili, da je osamosvojitev tvegan projekt, zato mora imeti zamenjava oblasti v slovenskih podjetjih prednost. Ko se vrh Demosa 28. aprila 1991 sestane na Račjem otoku, je premier Peterle obtožen, da je zaradi različnih prioritet vlade projekt osamosvojitve skorajda zastal. Potem je vendarle prišla razglasitev samostojnosti in vojna, vse skupaj pa ni niti za trenutek ustavilo rojevanja metastaz divje privatizacije. Narodno enotnost je po usodnih preizkušnjah poletja 1991 11. septembra ukinil prav začetek razprave o privatizacijskem zakonu. V imenu levega opozicijskega bloka je Mile Šetinc (LDS) pojasnil, da mora biti privatizacija postopna (da se pred tem konča divja privatizacija), država (Demosova vlada) ne sme dobiti upravljavskih pravic, potrebna pa je dokapitalizacija (odkup po rdečih direktorjih). V imenu Demosa mu je odgovarjal pravosodni minister dr. Rajko Pirnat: privatizacija je moralno-politična zadeva, kjer je treba porazdelitev moči v družbi uskladiti z rezultati demokratičnih volitev. Znova se je oglasil tudi Mencinger, ki je nastopil proti bivši lastni vladi: po njem bo Sachsova državna privatizacija "povzročila vsaj nekajkrat več škode od skupaj seštete neposredne in posredne škode vojne za Slovenijo, celo če k njej prištejemo vse stroške obrambe v naslednjih nekaj letih".

 

Zakon o denacionalizaciji je Demos sprejel konec novembra 1991 brez sodelovanja opozicije, ki se je odločila za obstrukcijo. Potrjen je bil z enim glasom potrebne večine, ki sem ga takrat prispeval kot opozicijski poslanec. Zakon o privatizaciji pa je pod vplivom Mencingerjevega gromovništva nadaljeval svojo odisejo: vmes je moral decembra 1991 razpasti Demos, aprila 1992 pasti Peterletova vlada, da bi njegov sprejem 11. novembra 1992 v obliki rahlo popravljenega izhodiščnega Mencingerjevega zakona omogočila prva Drnovškova (LDS) vlada. Demosova vlada je padla zaradi svojega uspeha in neuspeha: uspeha pri osamosvojitvi in neuspeha pri privatizaciji, h kateremu je odločilno prispevala opozicija in njen topogledno prvi mož – Jože Mencinger. Naslednjo vlado je v začetku leta 1993 znova sestavil Drnovšek, pod taktirko katerega je večji del lobija rdečih direktorjev prešel od bivših komunistov k LDS. V gospodarstvu je suvereno zavladala politika, ki je podpirala nacionalni interes in veliko vlogo države. Novi red je odseval samozavest vase prepričane nove stare kapitalske elite in vročična pričakovanja preprostih ljudi, ki so bila kmalu razočarana. In potem še nekajkrat: Drnovšku so sledili Rop in drugi ropi. Četrt stoletja po opisanem izvirnem grehu se spet soočamo z istimi proti-privatizacijskimi prevaranti: tu je Mencinger, pa Kučan in njegovi pristaši v SMC, njegova rdeča SD in obe podružnici (penzionistična in mladinska ZL), mediji, Mladina, Štefančič, sindikati, borci itd. Šale ni: gre za oblast.

 

Od tod tudi moje sklepno retorično vprašanje: menda ne mislite, da bo naštete strukture odplaknila ena samcata proti-peticija za privatizacijo? Morda pa je vendarle dozorel čas konca naivnosti in značilne drže iz tistega vica, kjer tatar na poti posili ženo ruskega mužika, pri tem pa mu ukaže, naj mu drži jajca, da ne bodo prašna; ko tatar svoje opravi, se začne mužik na ves glas krohotati, medtem ko ga žena zgroženo gleda; pojasni ji – nisem mu dobro držal jajc, zato ima vsa prašna. Da ne bo pomote: žena je Slovenija, posiljevalski tatar proti-privatizacijska leva oblast, mužik pa smo podpisniki proti-peticije. Samozadovoljstvu, da smo jim povedali, kar jim gre, mora prostor odstopiti resno politično delo in oblikovanje alternative. V nasprotnem bo Slovenijo vzel vrag, nadomestne pa žal nimamo. Torej, veš, podpisnik proti-deklaracije, svoj dolg? Ali pa misliš, da so prašna jajca dovolj?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
V pričakovanju drugega migrantskega vala: Šarčeva vlada pa se še naprej hvali, da ima "razmere pod nadzorom"
3
22.07.2019 19:00
Kolone migrantov se valijo iz severa proti jugu in na slovenskih (avto)cestah povzročajo dolge zastoje in kaos. Njihov cilj je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O anonimnih komentatorjih
4
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
8
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
8
18.07.2019 19:00
Slovenska medijska zakonodaja naj bi se kmalu posodobila, in to že četrtič v zgodovini veljavnega Zakona o medijih. Predlog ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
10
18.07.2019 05:15
O uspešnosti naše balkanske politike so mnenja različna. V omenjenih novodobnih razmerah, kjer se za svoje strateške interese na ... Več.
Piše: Božo Cerar
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
11
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
11
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,551
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,421
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,804
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,328
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,386
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 1,097
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,212
08/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,060
09/
Koliko nas je v resnici stala sanacija bank? Odgovor je 4,5 milijarde evrov
Bine Kordež
Ogledov: 706
10/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
Uredništvo
Ogledov: 885