Komentar

Izvirni greh slovenske privatizacije in kaj delati

Četrt stoletja po izvirnem grehu se spet soočamo z istimi proti-privatizacijskimi prevaranti: tu je Mencinger, pa Kučan in njegovi pristaši v SMC, njegova rdeča SD in obe podružnici (penzionistična in mladinska ZL), mediji, Mladina, Štefančič, sindikati, borci itd. Šale ni: gre za oblast.

26.01.2015 21:47
Piše: Milan Balažic

Demosova vlada je padla zaradi svojega uspeha in neuspeha: uspeha pri osamosvojitvi in neuspeha pri privatizaciji, h kateremu je odločilno prispevala opozicija in njen topogledno prvi mož – Jože Mencinger. Foto: www.mediaspeed.net

Z radoživim veseljem sem podpisal proti-peticijo za privatizacijo.

 

Podpredsednik vlade dr. Mencinger je oktobra 1990 vladni gospodarski program uvajal z ugotovitvijo, da kraje družbene lastnine ne bo mogoče preprečiti v celoti, zato se velja osredotočiti le na največje zlorabe.

 

Mencinger se kot podpredsednik Demosove vlade postavi na stališče opozicije: temeljni namen privatizacije je postopna dokapitalizacija in ne delitev, zato ostro zavrača sklade in zastonjsko delitev certifikatov.

 

Proklamirani cilj Demosove vlade je bila pravna država kot pogoj transparentne privatizacije, toda stranke vladajoče koalicije so si te želele veliko manj: v neredu "divjega vzhoda" so lažje manipulirale, korumpirale, arbitrarno klientelistično kadrirale in si skušale prisvojiti svoj delež bivše družbene lastnine. 

 

Demos se je leta 1990 znašla pred resnim problemom: ali naj skozi lustracijo postavi povsem nove vodilne gospodarske strukture ali naj vsaj do neke mere uporablja obstoječe?

O zadnjih peripetijah okrog privatizacije je bilo – še posebej na Portalu Plus – v zadnjem času povedanega veliko modrega in tehtnega. Naj skromno dodam, da sem tudi sam z radoživim veseljem podpisal proti-peticijo za privatizacijo: njena vizija in nosilci so pravzaprav edina možnost za slovenski razvojni preboj.

 

Ker pa znane rdeče politične sile že četrt stoletja preprečujejo, da bi iz tega nastalo kaj več kot zgolj uboga nerealizirana možnost, me je Kizo nagovoril, naj v razsvetlitev današnjega položaja napišem, kako se je vse začelo. Zakaj? Zato, ker sem bil po milosti ali nesreči usode priča tem dogodkom. In res – če hočemo ugotoviti izvirne grehe slovenske privatizacije, ki so določili "smeri razvoja" samostojne Slovenije in skorajda uničili njene razvojne potenciale, potem se moramo vrniti četrt stoletja nazaj. 

 

Piše se leto 1990, ko se zgodijo prve slovenske demokratične volitve. Na njih zmaga koalicija Demos, ki začne sestavljati novo vlado. Pri tem se je znašla pred resnim problemom: ali naj skozi lustracijo postavi povsem nove vodilne gospodarske strukture ali naj vsaj do neke mere uporablja obstoječe? Pod obstoječe se je štelo trdo jedro nereformiranih komunistov, ki so še vedno zastopali močne interese rdečih gospodarskih lobijev, podprtih z "udbovsko" ekonomijo. Znotraj Demosa so se pokazale ostre ločnice med liberalci (Ruplovimi demokrati, katerih dedič je dejansko Janševa SDS) in konservativci (Peterletovimi krščanskimi demokrati – danes: NSi): liberalnejši del Demosa je izpostavljal projekt osamosvojitve onkraj političnih razcepov, desni del pa je menil, da ima pred slovensko neodvisnostjo prednost zamenjava oblasti v podjetjih in nadomestitev rdečih s črnimi direktorji. Razprave o lustraciji so se znotraj Demosa kar razvnele, a jeseni 1990 je bil trenutek že zamujen – proces osamosvajanja je s plebiscitnim pospeškom dajal prednost ustvarjanju političnega in narodnega soglasja. Proklamirani cilj Demosove vlade je bila pravna država kot pogoj transparentne privatizacije, toda stranke vladajoče koalicije so si te želele veliko manj: v neredu "divjega vzhoda" so lažje manipulirale, korumpirale, arbitrarno klientelistično kadrirale in si skušale prisvojiti svoj delež bivše družbene lastnine. 

 

Resnici na ljubo velja povedati, da se je Demosova vlada znašla v izjemno težkih razmerah: gospodarski krah, socialni nemiri, srbska blokada, ključni vzvodi ekonomije pa v rokah zvezne jugoslovanske vlade in slovenske Partije. Ko se je 24. maja 1990 prvič sestala nova vlada, je brez slavnostnega uvoda razpravljala o "preprečevanju zlorab družbene lastnine", se pravi, o divji privatizaciji, ki se je v Sloveniji izvajala na podlagi zvezne Markovićeve zakonodaje ali mimo tudi te. Nova vlada je sklenila, da bo vzpodbujala zakonito preobrazbo družbene lastnine z določitvijo titularjev, toda rop se je nadaljeval. Podpredsednik vlade dr. Mencinger je oktobra 1990 vladni gospodarski program uvajal z ugotovitvijo, da kraje družbene lastnine ne bo mogoče preprečiti v celoti, zato se velja osredotočiti le na največje zlorabe. Mencinger je bil večkrat kritiziran s strani desnega pola Demosa, da preveč upošteva koncept privatizacije zveznega premiera Markovića, ki favorizira menedžerski odkup rdečih direktorjev. Zato slovenski premier Peterle v Ljubljano povabi ameriškega "čudežnega dečka" Jeffreya Sachsa, ki naj okrepi njegovo ekipo "ekspertov" iz pretežno emigrantskih krogov (Jože Bernik, Marko Kremžar, Boris Pleskovič in Dušan Šešok). Ko so ta imena pricurljala v javnost, je takratna opozicija (bivši komunisti-prenovitelji-SD, socialisti in mladinci-liberalci, katerih dedič je LDS in njene hčerinske stranke) Peterleta grajala, da je njegov poglavitni cilj izkoristiti procesa privatizacije in denacionalizacije v prid novega trajnega političnega gospostva.

 

Mencinger se kot podpredsednik Demosove vlade postavi na stališče opozicije: temeljni namen privatizacije je postopna dokapitalizacija in ne delitev, zato ostro zavrača sklade in zastonjsko delitev certifikatov. Sachs pa nasprotno izhaja iz predpostavke, da mora privatizacija naenkrat zajeti vsa  podjetja, glavni titular družbene lastnine pa postane država (beri: Demosova vlada), ki v prehodnem obdobju nastavlja direktorje in upravne odbore. Notranji odkup je omejen, tako da zaposlenim in menedžerjem pripade do največ 15 % delnic brez glasovalne pravice. Vse ostale delnice gredo v Sklad za razvoj, kjer bi svoje deleže dobili vsi državljani Slovenije. Sachsov model bi onemogočil legalni nadzor rdečih direktorjev in starih struktur nad lastnino, Demosu pa bi brezplačna delitev delnic močno dvignila omajano popularnost. Poskusi kompromisa med obema konceptoma privatizacije niso bili uspešni: premier Peterle je zagovarjal Sachsov model delitve premoženja, podpredsednik vlade Mencinger in finančni minister Kranjec pa zaradi tega tik pred razglasitvijo samostojnosti užaljeno odstopita. Ker zaradi spora novega slovenskega privatizacijskega zakona ni, se nadaljuje divja privatizacija. Poslovodne strukture so večinsko v rokah bivših komunistov, ki ščitijo monopolni način organiziranja partijskih "svobodnih" sindikatov z namenom, da v podjetjih še naprej ostanejo neomejeni gospodarji. Rdečim direktorjem se pri njihovi divji privatizaciji lepo prilegajo z njimi tradicionalno zlizani rdeči sindikati, ki za plačilo svojih privatizacijskih uslug pričakujejo socialno varnost. Celo več - ko je Demos septembra 1990 v parlamentu skušal uveljaviti moratorij na divjo privatizacijo, je padec tega interventnega ustavnega zakona pripravil rdeči direktorski lobi.

 

Najboljši politični zastopnik tega lobija je bil predsednik takratnega predsedstva Kučan: nasledniki bivše partijske nomenklature so se navzven predstavljali kot levičarji, hkrati pa omogočali divjo privatizacijo in nastanek novega rdečega lastniškega sloja. Temu v prid je služila tudi spretna propaganda, po kateri so za gospodarsko in socialno krizo krivi zgolj novi Demosovi oblastniki, ne pa desetletja partijske diktature. Kučan je bil ne glede na ozka ustavna pooblastila najmočnejša politična figura, ki je lahko prek rdečih direktorjev, katerih privilegije je ščitil, in rdečih sindikatov, ki so grozili s splošno stavko, kadarkoli destabiliziral Demosovo vlado. Poleg tega je imel na javni sceni prvega ekonomista Mencingerja, ki je ognjevito zagovarjal Kučanovo stališče, da je treba rdeče direktorje pustiti pri miru, ker znajo dobro delati, zato je najracionalnejše, da ti postanejo lastniki nekdanjih družbenih podjetij. Zato so v vodilni stranki Demosa, pri Peterletovih krščanskih demokratih, upravičeno trdili, da so edini pravi desničarji "pravzaprav komunisti s tisočerimi obrazi". Pod mizo pa se je dogajalo mešetarjenje: komunisti so Demosu dovolili denacionalizacijo in vrnitev večine tistega, kar je bilo po drugi svetovni vojni nacionaliziranega, v naravi, Demos pa je komunistom dovolil divjo privatizacijo po Markovićevi zvezni zakonodaji. Korupcija: stare politične sile so z denacionalizacijo podkupile nove politične sile, da so privolile v krajo družbene lastnine.

 

Pravzaprav so se k tej kravji kupčiji še najbolj nagibali v drugi vodilni Demosovi stranki, pri Ruplovih demokratih. Peterle je še vedno upal, da mu bo uspelo rdeče zamenjati s črnimi direktorji: spomladi 1991 se je v vili Podrožnik o tem pogovarjal s svojimi argentinskimi svetovalci, ki so menili, da je osamosvojitev tvegan projekt, zato mora imeti zamenjava oblasti v slovenskih podjetjih prednost. Ko se vrh Demosa 28. aprila 1991 sestane na Račjem otoku, je premier Peterle obtožen, da je zaradi različnih prioritet vlade projekt osamosvojitve skorajda zastal. Potem je vendarle prišla razglasitev samostojnosti in vojna, vse skupaj pa ni niti za trenutek ustavilo rojevanja metastaz divje privatizacije. Narodno enotnost je po usodnih preizkušnjah poletja 1991 11. septembra ukinil prav začetek razprave o privatizacijskem zakonu. V imenu levega opozicijskega bloka je Mile Šetinc (LDS) pojasnil, da mora biti privatizacija postopna (da se pred tem konča divja privatizacija), država (Demosova vlada) ne sme dobiti upravljavskih pravic, potrebna pa je dokapitalizacija (odkup po rdečih direktorjih). V imenu Demosa mu je odgovarjal pravosodni minister dr. Rajko Pirnat: privatizacija je moralno-politična zadeva, kjer je treba porazdelitev moči v družbi uskladiti z rezultati demokratičnih volitev. Znova se je oglasil tudi Mencinger, ki je nastopil proti bivši lastni vladi: po njem bo Sachsova državna privatizacija "povzročila vsaj nekajkrat več škode od skupaj seštete neposredne in posredne škode vojne za Slovenijo, celo če k njej prištejemo vse stroške obrambe v naslednjih nekaj letih".

 

Zakon o denacionalizaciji je Demos sprejel konec novembra 1991 brez sodelovanja opozicije, ki se je odločila za obstrukcijo. Potrjen je bil z enim glasom potrebne večine, ki sem ga takrat prispeval kot opozicijski poslanec. Zakon o privatizaciji pa je pod vplivom Mencingerjevega gromovništva nadaljeval svojo odisejo: vmes je moral decembra 1991 razpasti Demos, aprila 1992 pasti Peterletova vlada, da bi njegov sprejem 11. novembra 1992 v obliki rahlo popravljenega izhodiščnega Mencingerjevega zakona omogočila prva Drnovškova (LDS) vlada. Demosova vlada je padla zaradi svojega uspeha in neuspeha: uspeha pri osamosvojitvi in neuspeha pri privatizaciji, h kateremu je odločilno prispevala opozicija in njen topogledno prvi mož – Jože Mencinger. Naslednjo vlado je v začetku leta 1993 znova sestavil Drnovšek, pod taktirko katerega je večji del lobija rdečih direktorjev prešel od bivših komunistov k LDS. V gospodarstvu je suvereno zavladala politika, ki je podpirala nacionalni interes in veliko vlogo države. Novi red je odseval samozavest vase prepričane nove stare kapitalske elite in vročična pričakovanja preprostih ljudi, ki so bila kmalu razočarana. In potem še nekajkrat: Drnovšku so sledili Rop in drugi ropi. Četrt stoletja po opisanem izvirnem grehu se spet soočamo z istimi proti-privatizacijskimi prevaranti: tu je Mencinger, pa Kučan in njegovi pristaši v SMC, njegova rdeča SD in obe podružnici (penzionistična in mladinska ZL), mediji, Mladina, Štefančič, sindikati, borci itd. Šale ni: gre za oblast.

 

Od tod tudi moje sklepno retorično vprašanje: menda ne mislite, da bo naštete strukture odplaknila ena samcata proti-peticija za privatizacijo? Morda pa je vendarle dozorel čas konca naivnosti in značilne drže iz tistega vica, kjer tatar na poti posili ženo ruskega mužika, pri tem pa mu ukaže, naj mu drži jajca, da ne bodo prašna; ko tatar svoje opravi, se začne mužik na ves glas krohotati, medtem ko ga žena zgroženo gleda; pojasni ji – nisem mu dobro držal jajc, zato ima vsa prašna. Da ne bo pomote: žena je Slovenija, posiljevalski tatar proti-privatizacijska leva oblast, mužik pa smo podpisniki proti-peticije. Samozadovoljstvu, da smo jim povedali, kar jim gre, mora prostor odstopiti resno politično delo in oblikovanje alternative. V nasprotnem bo Slovenijo vzel vrag, nadomestne pa žal nimamo. Torej, veš, podpisnik proti-deklaracije, svoj dolg? Ali pa misliš, da so prašna jajca dovolj?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Slovenski BDP 2020: Pridelali smo kar 5,5-odstotni upad, vendar naj bi šlo že letos precej na bolje
5
01.03.2021 05:17
V teh turbulentnih časih je postalo spremljanje makroekonomskih gibanj dokaj obrobna zadeva. Številke o milijardah deficita, ... Več.
Piše: Bine Kordež
Spominjanje in pozabljanje: Ljubljanski Plečnikov stadion kot zamrznjeno družbeno stanje
8
28.02.2021 06:42
Te dni smo v prehodu iz enega svetovnega sistema v totalno drugačnega. Živimo v družbi visokega tveganja. Nevzdržni smo predvsem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kogar hoče bog uničiti, mu prej vzame pamet: Zakaj Evropska unija kar naprej slabi
11
25.02.2021 23:53
Slabo vodenje skupne nabave cepiva v Evropski uniji je samo še en primer propadajoče organizacije. Vsi se globoko zavedamo, ... Več.
Piše: Keith Miles
Če je Angela Merkel v resnici Hitlerjeva hči, potem je v Sloveniji res konec medijske svobode!
19
24.02.2021 22:50
Prepoznate koga na tej fotografiji? Enega zagotovo, kajne? Adolf Hitler je simbol vsega zla, ki so ga Nemci storili Evropi in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Na oltarju sodobne umetnosti: Včeraj mačke, danes netopirji, jutri ljudje
14
23.02.2021 23:35
Petr Davidčenko groteskno žretje živih netopirjev utemeljuje z iskanjem ekskluzivnega cepiva proti koronavirusu in pridobitvijo ... Več.
Piše: Ana Jud
A Letter to Lili Bayer: "The orbanisation of the media occurred long ago in Slovenia and it was carried out by the left."
18
23.02.2021 06:07
Dear Ms Bayer, as a regular reader of Politico I would like to express some personal thoughts regarding your article Inside ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Janša in Politico: Zakaj je Slovenija postala trn v peti interesov vulgarne bruseljske kleptokracije
22
21.02.2021 23:59
Napad na slovenskega premierja, ki se je ostro odzval na pisanje spletnega portala Politico o domnevnem omejevanju medijske ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
O spolnem nasilju: Tiho bodi in umikaj se, pa bo vse v redu!
15
21.02.2021 11:00
Nič se ne bo pomembno izboljšalo, dokler se ne bo drastično spreminjala mentaliteta celotne družbe, preko česar se lahko ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zmaga nad soncem: Vse v umetnosti teži k popolnejšemu stanju
0
21.02.2021 05:38
Gledališče mi pomeni vse. Gledam, da bi razumel! So dnevi, ko mi kultura ne pomeni čisto nič drugega kot propagandni oddelek ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Če premier Janša ne bo prenehal s tvitanjem, mu grozi usoda Donalda Trumpa!
33
19.02.2021 10:15
Tudi če ima Janez Janša prav, ko napada domnevno pristranske novinarje in aktivistične medije doma in v tujini, je to takšne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sedma obletnica nezakonite ruske okupacije Krima
6
18.02.2021 21:42
Letos mineva sedma obletnica ruske nezakonite okupacije Krima. Februarja 2014 je ruska okupacijska vlada prvič v povojni ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Amerika po Trumpu: Prva nesoglasja med Josephom Bidenom in Evropsko unijo
8
15.02.2021 22:06
Po prvem mesecu nove administracije v Beli hiši in velikih pričakovanjih glede obnove tradicionalnih zavezniških odnosov med ... Več.
Piše: Božo Cerar
Naši in vaši: Trdni duh gospe Hannelore in mehko srce študentke Sophie
20
14.02.2021 23:00
Nemci so krivdo za nacistična grozodejstva kolektivno prevzeli nase. Nemška politika se še dandanes opravičuje za zločine ... Več.
Piše: Ana Jud
Kakšno korist imajo običajni otroci od poznavanja Shakespearejevih del, privzgojenega okusa za Bacha ali zanimanja za srednjeveško latinščino?
6
14.02.2021 11:00
Pravi učitelji ne posredujejo znanja, ker bi to koristilo učencem, pač pa obravnavajo svoje učence kot koristne znanju. Seveda ... Več.
Piše: Roger Scruton
Homagge nekemu dramatiku: Vse ljubezni in države Vladimirja Stojsavljevića
5
14.02.2021 06:41
Vladimir Stojsavljević letos praznuje sedemdesetletnico. Današnji komentar je posvečen njegovim gledališkim naporom. Tri ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Quo vadis, Evropa: Eden izmed razlogov za (nezakonite) migracije je lahko tudi majhna rodnost v Evropski uniji
14
11.02.2021 06:30
Pred kratkim sem na portalu+ prebral prispevek Janeza Vuka Quo vadis Evropa: Ali je stara dama v podobnem procesu zatona, kot ... Več.
Piše: Uroš Gabrijelčič
Vlada in epidemija: Ko se stroka ukloni politiki, so rezultati običajno porazni
15
10.02.2021 11:01
Politika mora razumeti vlogo stroke in tudi v primerih, ko bi bili strokovni predlogi neživljenjski, odigrati svojo vlogo. Če pa ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
5
10.02.2021 07:11
Že v študentskih letih, ko sem se začel intenzivno ukvarjati ne le s slovensko poezijo, ampak tudi s kulturnimi in drugimi ... Več.
Piše: Denis Poniž
Bi se danes kresnila? Ali moram vprašati preciznejše?
21
09.02.2021 00:28
Eva je v raju bezsramno zapeljala Adama s slastnim sadežem. Fred je z gorjačo mahnil Vilmo ter jo odvlekel v zavetje temne jame. ... Več.
Piše: Ana Jud
Najtemnejše ure Franza Prescherna: Tista poglavja v pesnikovi biografiji, ki jih je cenzura zamolčala
15
08.02.2021 07:32
Kdaj nam bo končno zmanjkalo klišejev o Slovencih in kulturi? Bil bi že čas, da se jih osvobodimo, podobno kot zlagane morale, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
A Letter to Lili Bayer: "The orbanisation of the media occurred long ago in Slovenia and it was carried out by the left."
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.357
02/
Če je Angela Merkel v resnici Hitlerjeva hči, potem je v Sloveniji res konec medijske svobode!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.611
03/
Janša in Politico: Zakaj je Slovenija postala trn v peti interesov vulgarne bruseljske kleptokracije
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2.455
04/
Uredniški komentar: Če premier Janša ne bo prenehal s tvitanjem, mu grozi usoda Donalda Trumpa!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.155
05/
O spolnem nasilju: Tiho bodi in umikaj se, pa bo vse v redu!
Simona Rebolj
Ogledov: 1.958
06/
Janševo pismo predsednici Evropske komisije je tudi mini priročnik o slovenski tranziciji, s katero se Evropska unija zagotovo ne misli ukvarjati
Uredništvo
Ogledov: 1.095
07/
Kogar hoče bog uničiti, mu prej vzame pamet: Zakaj Evropska unija kar naprej slabi
Keith Miles
Ogledov: 1.191
08/
Britansko-ameriške vezi s tretjim rajhom: Hitler je "narodni heroj, ki je rešil državo pred obupom in propadom"
Shane Quinn
Ogledov: 1.125
09/
Na oltarju sodobne umetnosti: Včeraj mačke, danes netopirji, jutri ljudje
Ana Jud
Ogledov: 1.085
10/
"Fukfehtarji" mirno nadlegujejo, njihove žrtve pa se morajo vnaprej opravičevat, ker so spregovorile
Simona Rebolj
Ogledov: 8.873