Komentar

Izvirni greh slovenske privatizacije in kaj delati

Četrt stoletja po izvirnem grehu se spet soočamo z istimi proti-privatizacijskimi prevaranti: tu je Mencinger, pa Kučan in njegovi pristaši v SMC, njegova rdeča SD in obe podružnici (penzionistična in mladinska ZL), mediji, Mladina, Štefančič, sindikati, borci itd. Šale ni: gre za oblast.

26.01.2015 21:47
Piše: Milan Balažic

Demosova vlada je padla zaradi svojega uspeha in neuspeha: uspeha pri osamosvojitvi in neuspeha pri privatizaciji, h kateremu je odločilno prispevala opozicija in njen topogledno prvi mož – Jože Mencinger. Foto: www.mediaspeed.net

Z radoživim veseljem sem podpisal proti-peticijo za privatizacijo.

 

Podpredsednik vlade dr. Mencinger je oktobra 1990 vladni gospodarski program uvajal z ugotovitvijo, da kraje družbene lastnine ne bo mogoče preprečiti v celoti, zato se velja osredotočiti le na največje zlorabe.

 

Mencinger se kot podpredsednik Demosove vlade postavi na stališče opozicije: temeljni namen privatizacije je postopna dokapitalizacija in ne delitev, zato ostro zavrača sklade in zastonjsko delitev certifikatov.

 

Proklamirani cilj Demosove vlade je bila pravna država kot pogoj transparentne privatizacije, toda stranke vladajoče koalicije so si te želele veliko manj: v neredu "divjega vzhoda" so lažje manipulirale, korumpirale, arbitrarno klientelistično kadrirale in si skušale prisvojiti svoj delež bivše družbene lastnine. 

 

Demos se je leta 1990 znašla pred resnim problemom: ali naj skozi lustracijo postavi povsem nove vodilne gospodarske strukture ali naj vsaj do neke mere uporablja obstoječe?

O zadnjih peripetijah okrog privatizacije je bilo – še posebej na Portalu Plus – v zadnjem času povedanega veliko modrega in tehtnega. Naj skromno dodam, da sem tudi sam z radoživim veseljem podpisal proti-peticijo za privatizacijo: njena vizija in nosilci so pravzaprav edina možnost za slovenski razvojni preboj.

 

Ker pa znane rdeče politične sile že četrt stoletja preprečujejo, da bi iz tega nastalo kaj več kot zgolj uboga nerealizirana možnost, me je Kizo nagovoril, naj v razsvetlitev današnjega položaja napišem, kako se je vse začelo. Zakaj? Zato, ker sem bil po milosti ali nesreči usode priča tem dogodkom. In res – če hočemo ugotoviti izvirne grehe slovenske privatizacije, ki so določili "smeri razvoja" samostojne Slovenije in skorajda uničili njene razvojne potenciale, potem se moramo vrniti četrt stoletja nazaj. 

 

Piše se leto 1990, ko se zgodijo prve slovenske demokratične volitve. Na njih zmaga koalicija Demos, ki začne sestavljati novo vlado. Pri tem se je znašla pred resnim problemom: ali naj skozi lustracijo postavi povsem nove vodilne gospodarske strukture ali naj vsaj do neke mere uporablja obstoječe? Pod obstoječe se je štelo trdo jedro nereformiranih komunistov, ki so še vedno zastopali močne interese rdečih gospodarskih lobijev, podprtih z "udbovsko" ekonomijo. Znotraj Demosa so se pokazale ostre ločnice med liberalci (Ruplovimi demokrati, katerih dedič je dejansko Janševa SDS) in konservativci (Peterletovimi krščanskimi demokrati – danes: NSi): liberalnejši del Demosa je izpostavljal projekt osamosvojitve onkraj političnih razcepov, desni del pa je menil, da ima pred slovensko neodvisnostjo prednost zamenjava oblasti v podjetjih in nadomestitev rdečih s črnimi direktorji. Razprave o lustraciji so se znotraj Demosa kar razvnele, a jeseni 1990 je bil trenutek že zamujen – proces osamosvajanja je s plebiscitnim pospeškom dajal prednost ustvarjanju političnega in narodnega soglasja. Proklamirani cilj Demosove vlade je bila pravna država kot pogoj transparentne privatizacije, toda stranke vladajoče koalicije so si te želele veliko manj: v neredu "divjega vzhoda" so lažje manipulirale, korumpirale, arbitrarno klientelistično kadrirale in si skušale prisvojiti svoj delež bivše družbene lastnine. 

 

Resnici na ljubo velja povedati, da se je Demosova vlada znašla v izjemno težkih razmerah: gospodarski krah, socialni nemiri, srbska blokada, ključni vzvodi ekonomije pa v rokah zvezne jugoslovanske vlade in slovenske Partije. Ko se je 24. maja 1990 prvič sestala nova vlada, je brez slavnostnega uvoda razpravljala o "preprečevanju zlorab družbene lastnine", se pravi, o divji privatizaciji, ki se je v Sloveniji izvajala na podlagi zvezne Markovićeve zakonodaje ali mimo tudi te. Nova vlada je sklenila, da bo vzpodbujala zakonito preobrazbo družbene lastnine z določitvijo titularjev, toda rop se je nadaljeval. Podpredsednik vlade dr. Mencinger je oktobra 1990 vladni gospodarski program uvajal z ugotovitvijo, da kraje družbene lastnine ne bo mogoče preprečiti v celoti, zato se velja osredotočiti le na največje zlorabe. Mencinger je bil večkrat kritiziran s strani desnega pola Demosa, da preveč upošteva koncept privatizacije zveznega premiera Markovića, ki favorizira menedžerski odkup rdečih direktorjev. Zato slovenski premier Peterle v Ljubljano povabi ameriškega "čudežnega dečka" Jeffreya Sachsa, ki naj okrepi njegovo ekipo "ekspertov" iz pretežno emigrantskih krogov (Jože Bernik, Marko Kremžar, Boris Pleskovič in Dušan Šešok). Ko so ta imena pricurljala v javnost, je takratna opozicija (bivši komunisti-prenovitelji-SD, socialisti in mladinci-liberalci, katerih dedič je LDS in njene hčerinske stranke) Peterleta grajala, da je njegov poglavitni cilj izkoristiti procesa privatizacije in denacionalizacije v prid novega trajnega političnega gospostva.

 

Mencinger se kot podpredsednik Demosove vlade postavi na stališče opozicije: temeljni namen privatizacije je postopna dokapitalizacija in ne delitev, zato ostro zavrača sklade in zastonjsko delitev certifikatov. Sachs pa nasprotno izhaja iz predpostavke, da mora privatizacija naenkrat zajeti vsa  podjetja, glavni titular družbene lastnine pa postane država (beri: Demosova vlada), ki v prehodnem obdobju nastavlja direktorje in upravne odbore. Notranji odkup je omejen, tako da zaposlenim in menedžerjem pripade do največ 15 % delnic brez glasovalne pravice. Vse ostale delnice gredo v Sklad za razvoj, kjer bi svoje deleže dobili vsi državljani Slovenije. Sachsov model bi onemogočil legalni nadzor rdečih direktorjev in starih struktur nad lastnino, Demosu pa bi brezplačna delitev delnic močno dvignila omajano popularnost. Poskusi kompromisa med obema konceptoma privatizacije niso bili uspešni: premier Peterle je zagovarjal Sachsov model delitve premoženja, podpredsednik vlade Mencinger in finančni minister Kranjec pa zaradi tega tik pred razglasitvijo samostojnosti užaljeno odstopita. Ker zaradi spora novega slovenskega privatizacijskega zakona ni, se nadaljuje divja privatizacija. Poslovodne strukture so večinsko v rokah bivših komunistov, ki ščitijo monopolni način organiziranja partijskih "svobodnih" sindikatov z namenom, da v podjetjih še naprej ostanejo neomejeni gospodarji. Rdečim direktorjem se pri njihovi divji privatizaciji lepo prilegajo z njimi tradicionalno zlizani rdeči sindikati, ki za plačilo svojih privatizacijskih uslug pričakujejo socialno varnost. Celo več - ko je Demos septembra 1990 v parlamentu skušal uveljaviti moratorij na divjo privatizacijo, je padec tega interventnega ustavnega zakona pripravil rdeči direktorski lobi.

 

Najboljši politični zastopnik tega lobija je bil predsednik takratnega predsedstva Kučan: nasledniki bivše partijske nomenklature so se navzven predstavljali kot levičarji, hkrati pa omogočali divjo privatizacijo in nastanek novega rdečega lastniškega sloja. Temu v prid je služila tudi spretna propaganda, po kateri so za gospodarsko in socialno krizo krivi zgolj novi Demosovi oblastniki, ne pa desetletja partijske diktature. Kučan je bil ne glede na ozka ustavna pooblastila najmočnejša politična figura, ki je lahko prek rdečih direktorjev, katerih privilegije je ščitil, in rdečih sindikatov, ki so grozili s splošno stavko, kadarkoli destabiliziral Demosovo vlado. Poleg tega je imel na javni sceni prvega ekonomista Mencingerja, ki je ognjevito zagovarjal Kučanovo stališče, da je treba rdeče direktorje pustiti pri miru, ker znajo dobro delati, zato je najracionalnejše, da ti postanejo lastniki nekdanjih družbenih podjetij. Zato so v vodilni stranki Demosa, pri Peterletovih krščanskih demokratih, upravičeno trdili, da so edini pravi desničarji "pravzaprav komunisti s tisočerimi obrazi". Pod mizo pa se je dogajalo mešetarjenje: komunisti so Demosu dovolili denacionalizacijo in vrnitev večine tistega, kar je bilo po drugi svetovni vojni nacionaliziranega, v naravi, Demos pa je komunistom dovolil divjo privatizacijo po Markovićevi zvezni zakonodaji. Korupcija: stare politične sile so z denacionalizacijo podkupile nove politične sile, da so privolile v krajo družbene lastnine.

 

Pravzaprav so se k tej kravji kupčiji še najbolj nagibali v drugi vodilni Demosovi stranki, pri Ruplovih demokratih. Peterle je še vedno upal, da mu bo uspelo rdeče zamenjati s črnimi direktorji: spomladi 1991 se je v vili Podrožnik o tem pogovarjal s svojimi argentinskimi svetovalci, ki so menili, da je osamosvojitev tvegan projekt, zato mora imeti zamenjava oblasti v slovenskih podjetjih prednost. Ko se vrh Demosa 28. aprila 1991 sestane na Račjem otoku, je premier Peterle obtožen, da je zaradi različnih prioritet vlade projekt osamosvojitve skorajda zastal. Potem je vendarle prišla razglasitev samostojnosti in vojna, vse skupaj pa ni niti za trenutek ustavilo rojevanja metastaz divje privatizacije. Narodno enotnost je po usodnih preizkušnjah poletja 1991 11. septembra ukinil prav začetek razprave o privatizacijskem zakonu. V imenu levega opozicijskega bloka je Mile Šetinc (LDS) pojasnil, da mora biti privatizacija postopna (da se pred tem konča divja privatizacija), država (Demosova vlada) ne sme dobiti upravljavskih pravic, potrebna pa je dokapitalizacija (odkup po rdečih direktorjih). V imenu Demosa mu je odgovarjal pravosodni minister dr. Rajko Pirnat: privatizacija je moralno-politična zadeva, kjer je treba porazdelitev moči v družbi uskladiti z rezultati demokratičnih volitev. Znova se je oglasil tudi Mencinger, ki je nastopil proti bivši lastni vladi: po njem bo Sachsova državna privatizacija "povzročila vsaj nekajkrat več škode od skupaj seštete neposredne in posredne škode vojne za Slovenijo, celo če k njej prištejemo vse stroške obrambe v naslednjih nekaj letih".

 

Zakon o denacionalizaciji je Demos sprejel konec novembra 1991 brez sodelovanja opozicije, ki se je odločila za obstrukcijo. Potrjen je bil z enim glasom potrebne večine, ki sem ga takrat prispeval kot opozicijski poslanec. Zakon o privatizaciji pa je pod vplivom Mencingerjevega gromovništva nadaljeval svojo odisejo: vmes je moral decembra 1991 razpasti Demos, aprila 1992 pasti Peterletova vlada, da bi njegov sprejem 11. novembra 1992 v obliki rahlo popravljenega izhodiščnega Mencingerjevega zakona omogočila prva Drnovškova (LDS) vlada. Demosova vlada je padla zaradi svojega uspeha in neuspeha: uspeha pri osamosvojitvi in neuspeha pri privatizaciji, h kateremu je odločilno prispevala opozicija in njen topogledno prvi mož – Jože Mencinger. Naslednjo vlado je v začetku leta 1993 znova sestavil Drnovšek, pod taktirko katerega je večji del lobija rdečih direktorjev prešel od bivših komunistov k LDS. V gospodarstvu je suvereno zavladala politika, ki je podpirala nacionalni interes in veliko vlogo države. Novi red je odseval samozavest vase prepričane nove stare kapitalske elite in vročična pričakovanja preprostih ljudi, ki so bila kmalu razočarana. In potem še nekajkrat: Drnovšku so sledili Rop in drugi ropi. Četrt stoletja po opisanem izvirnem grehu se spet soočamo z istimi proti-privatizacijskimi prevaranti: tu je Mencinger, pa Kučan in njegovi pristaši v SMC, njegova rdeča SD in obe podružnici (penzionistična in mladinska ZL), mediji, Mladina, Štefančič, sindikati, borci itd. Šale ni: gre za oblast.

 

Od tod tudi moje sklepno retorično vprašanje: menda ne mislite, da bo naštete strukture odplaknila ena samcata proti-peticija za privatizacijo? Morda pa je vendarle dozorel čas konca naivnosti in značilne drže iz tistega vica, kjer tatar na poti posili ženo ruskega mužika, pri tem pa mu ukaže, naj mu drži jajca, da ne bodo prašna; ko tatar svoje opravi, se začne mužik na ves glas krohotati, medtem ko ga žena zgroženo gleda; pojasni ji – nisem mu dobro držal jajc, zato ima vsa prašna. Da ne bo pomote: žena je Slovenija, posiljevalski tatar proti-privatizacijska leva oblast, mužik pa smo podpisniki proti-peticije. Samozadovoljstvu, da smo jim povedali, kar jim gre, mora prostor odstopiti resno politično delo in oblikovanje alternative. V nasprotnem bo Slovenijo vzel vrag, nadomestne pa žal nimamo. Torej, veš, podpisnik proti-deklaracije, svoj dolg? Ali pa misliš, da so prašna jajca dovolj?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
8
29.05.2020 23:54
Je politično prestopništvo izvoljenih predstavnikov ljudstva sprejemljivo? Po zakonu je dovoljeno, toda ali je tudi legitimno? ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
12
29.05.2020 02:40
Bolj kot jeremijade o pritiskih na neodvisno novinarstvo nas lahko skrbi kvaliteta tega silno neodvisnega novinarstva, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
5
25.05.2020 01:13
COVID-19 ni vplival le na nas posameznike in odnose med nami, ampak tudi na akterje v mednarodni skupnosti in odnose med njimi. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
6
24.05.2020 10:00
Da vas ni sram, je glasno vzkliknil mladenič, ki je ravno prislonil svoj bicikel k zidu, na katerem piše Papirnica. Prvi ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kraftwerk: Mi smo otroci Fritz Langa, Gordona Craiga, Karla Čapka, Josepha Beuysa in Wernherja von Brauna
0
23.05.2020 23:59
Združeno umetniško delo Kraftwerk praznuje letos pol stoletja od začetka svojega delovanja. Že to dejstvo je več kot dovolj, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
In memoriam Bert Pribac (1933-2020)
3
23.05.2020 20:00
Negoval je svoj istrski vinograd in oljčni gaj, se živahno vključeval v dogajanja v istrskem in širšem slovenskem prostoru. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
8
22.05.2020 21:00
Zapornikova dilema iz teorije igre nam govori, da smo v Sloveniji pravzaprav akterji v istem zaporu. Lahko se med seboj ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Delavske pravice se ne ščitijo s tem, da se uzakonja, kdaj naj kdo dela in kdaj počiva
13
22.05.2020 11:00
V medijih se vrstijo objave in pozivi k zaprtju trgovin ob nedeljah. Nekateri ta predlog obravnavajo z ekonomskega, drugi s ... Več.
Piše: Jasmina P. Petavs
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
7
20.05.2020 13:15
Vlada je v okviru tretjega paketa t.i. protikoronskih zakonov obravnavala tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično ... Več.
Piše: Bine Kordež
O anemični četrti veji oblasti, aktivnih državljanih in civilni družbi
11
18.05.2020 22:30
Glas posameznika je le glas vpijočega v puščavi? Aja? Seveda, če se tako odločimo, če to sprejmemo. Lahko pa je tudi glas na ... Več.
Piše: Miha Burger
Bolna Slovenija (o bedakih med bedaki)
16
17.05.2020 11:00
VSlovenijije spet izbruhnila epidemija okužbe z najvišjo možno stopnjo nalezljivosti. Bolezen še ni dobro raziskana, ker so ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Lado Kralj: Iz transnacionalnega New Yorka je pogledal v globino Moravč
0
17.05.2020 00:46
Lado Kralj spada s svojo performativno naravo med svetovne gledališke protagoniste, ki so uprizorili veliko spremembo. Uprli so ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dve neprijetni vprašanji za poražence in tri za zmagovalce zadnjega tridesetletja
18
16.05.2020 07:33
16. maja, torej danes, mineva trideset let od zaprisege prve slovenske demokratično izvoljene vlade. V tem obdobju smo izvedli ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poslednji vzpon (In memoriam Tone Škarja)
6
16.05.2020 07:00
Tone Škarja je bil človek pronicljivega uma, ki ni šparal jezika, ko je bilo treba neposredno povedati resnico ali svoje mnenje. ... Več.
Piše: Mire Steinbuch
Free Press: O svobodi tiska
23
13.05.2020 21:30
Zdi se samoumevno, da v primerno delujoči demokraciji obstaja svoboden tisk. Prav tako je samoumevno, da bi moralo obstajati ... Več.
Piše: Keith Miles
Vojna z mediji: Basen o nas žabah, skuhanih v mlačni vodi ter grožnjah s smrtjo
17
12.05.2020 12:20
Zelo verjetno ste že velikokrat slišali stavek, da se vojne z mediji ne da dobiti. Sodi med tiste ponarodele fraze, ki jih ... Več.
Piše: Janez Janša
O Mitingu resnice 2020 ali zakaj se mi zdi, da so nam najprej ugrabili državo, potem pa vam proteste
28
10.05.2020 22:45
Meni se zdi, da vas je naplahtala tista združba politike in medijev, ki ji niti malo ne gre za boj proti korupciji; le tla so ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Aleksandra Pivec, tisti obraz v slovenski politiki leta 2020, ki največ obeta
17
10.05.2020 11:00
Nova predsednica upokojenske stranke Aleksandra Pivec se je sprva zdela kot še en obraz, ki ga bodo politični sopotniki, ... Več.
Piše: Marko Novak
Florian Schneider-Esleben (april 1947 - april 2020)
2
09.05.2020 23:32
Florian Schneider-Esleben je bil vedno premišljen, imeniten in kolesarski. Ure in ure si je lahko ogledoval najnovejše znamke ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Za zavarovanje pridobitev socializma so dovoljena vsa sredstva, tudi obrekovanje in medijske kampanje v tujini
14
09.05.2020 12:15
Ko se sprašujemo, kaj v bistvu določa politiko levih in levosredinskih strank, ko se sprašujemo, kam to vodi, ne bi smeli ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Zakaj je v resnici odstopil Dejan Židan in kdo se mu je odrekel
Dejan Steinbuch
Ogledov: 4.517
02/
Dosje Slovenski gozdovi, 1. del: Vsak dan nam iz naših državnih gozdov pokradejo za najmanj 40.000 evrov!
Uredništvo
Ogledov: 4.822
03/
Dialog s kolesarjem: "Da vas ni sram, ko po televiziji zagovarjate Janšo!"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 3.143
04/
Dosje Livar: Kako so plenili po največji slovenski livarni, ki ji grozi celo stečaj
Uredništvo
Ogledov: 1.796
05/
Ko profesor javno piše predsedniku: O dezinfekciji toksične slovenske medijske scene
Uredništvo
Ogledov: 1.923
06/
Prebudite se! Prava gospodarska kriza šele prihaja. Njenih razsežnosti ne zna nihče napovedati, kaj šele zmodelirati.
Mark Stemberger
Ogledov: 1.849
07/
Vrnitev vestfalske države: Posledice pandemije Covid-19 za mednarodne odnose
Božo Cerar
Ogledov: 1.404
08/
352 milijonov evrov za "turistične bone" Slovencev utegne pripeljati celo do prezasedenosti naših turističnih kapacitet!
Bine Kordež
Ogledov: 1.579
09/
Jani Möderndorfer in Gregor Židan sta slovenska Zlatan Ibrahimović in Luis Figo
Andrej Capobianco
Ogledov: 956
10/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 11.980