Komentar

Izvirni greh slovenske privatizacije in kaj delati

Četrt stoletja po izvirnem grehu se spet soočamo z istimi proti-privatizacijskimi prevaranti: tu je Mencinger, pa Kučan in njegovi pristaši v SMC, njegova rdeča SD in obe podružnici (penzionistična in mladinska ZL), mediji, Mladina, Štefančič, sindikati, borci itd. Šale ni: gre za oblast.

26.01.2015 21:47
Piše: Milan Balažic

Demosova vlada je padla zaradi svojega uspeha in neuspeha: uspeha pri osamosvojitvi in neuspeha pri privatizaciji, h kateremu je odločilno prispevala opozicija in njen topogledno prvi mož – Jože Mencinger. Foto: www.mediaspeed.net

Z radoživim veseljem sem podpisal proti-peticijo za privatizacijo.

 

Podpredsednik vlade dr. Mencinger je oktobra 1990 vladni gospodarski program uvajal z ugotovitvijo, da kraje družbene lastnine ne bo mogoče preprečiti v celoti, zato se velja osredotočiti le na največje zlorabe.

 

Mencinger se kot podpredsednik Demosove vlade postavi na stališče opozicije: temeljni namen privatizacije je postopna dokapitalizacija in ne delitev, zato ostro zavrača sklade in zastonjsko delitev certifikatov.

 

Proklamirani cilj Demosove vlade je bila pravna država kot pogoj transparentne privatizacije, toda stranke vladajoče koalicije so si te želele veliko manj: v neredu "divjega vzhoda" so lažje manipulirale, korumpirale, arbitrarno klientelistično kadrirale in si skušale prisvojiti svoj delež bivše družbene lastnine. 

 

Demos se je leta 1990 znašla pred resnim problemom: ali naj skozi lustracijo postavi povsem nove vodilne gospodarske strukture ali naj vsaj do neke mere uporablja obstoječe?

O zadnjih peripetijah okrog privatizacije je bilo – še posebej na Portalu Plus – v zadnjem času povedanega veliko modrega in tehtnega. Naj skromno dodam, da sem tudi sam z radoživim veseljem podpisal proti-peticijo za privatizacijo: njena vizija in nosilci so pravzaprav edina možnost za slovenski razvojni preboj.

 

Ker pa znane rdeče politične sile že četrt stoletja preprečujejo, da bi iz tega nastalo kaj več kot zgolj uboga nerealizirana možnost, me je Kizo nagovoril, naj v razsvetlitev današnjega položaja napišem, kako se je vse začelo. Zakaj? Zato, ker sem bil po milosti ali nesreči usode priča tem dogodkom. In res – če hočemo ugotoviti izvirne grehe slovenske privatizacije, ki so določili "smeri razvoja" samostojne Slovenije in skorajda uničili njene razvojne potenciale, potem se moramo vrniti četrt stoletja nazaj. 

 

Piše se leto 1990, ko se zgodijo prve slovenske demokratične volitve. Na njih zmaga koalicija Demos, ki začne sestavljati novo vlado. Pri tem se je znašla pred resnim problemom: ali naj skozi lustracijo postavi povsem nove vodilne gospodarske strukture ali naj vsaj do neke mere uporablja obstoječe? Pod obstoječe se je štelo trdo jedro nereformiranih komunistov, ki so še vedno zastopali močne interese rdečih gospodarskih lobijev, podprtih z "udbovsko" ekonomijo. Znotraj Demosa so se pokazale ostre ločnice med liberalci (Ruplovimi demokrati, katerih dedič je dejansko Janševa SDS) in konservativci (Peterletovimi krščanskimi demokrati – danes: NSi): liberalnejši del Demosa je izpostavljal projekt osamosvojitve onkraj političnih razcepov, desni del pa je menil, da ima pred slovensko neodvisnostjo prednost zamenjava oblasti v podjetjih in nadomestitev rdečih s črnimi direktorji. Razprave o lustraciji so se znotraj Demosa kar razvnele, a jeseni 1990 je bil trenutek že zamujen – proces osamosvajanja je s plebiscitnim pospeškom dajal prednost ustvarjanju političnega in narodnega soglasja. Proklamirani cilj Demosove vlade je bila pravna država kot pogoj transparentne privatizacije, toda stranke vladajoče koalicije so si te želele veliko manj: v neredu "divjega vzhoda" so lažje manipulirale, korumpirale, arbitrarno klientelistično kadrirale in si skušale prisvojiti svoj delež bivše družbene lastnine. 

 

Resnici na ljubo velja povedati, da se je Demosova vlada znašla v izjemno težkih razmerah: gospodarski krah, socialni nemiri, srbska blokada, ključni vzvodi ekonomije pa v rokah zvezne jugoslovanske vlade in slovenske Partije. Ko se je 24. maja 1990 prvič sestala nova vlada, je brez slavnostnega uvoda razpravljala o "preprečevanju zlorab družbene lastnine", se pravi, o divji privatizaciji, ki se je v Sloveniji izvajala na podlagi zvezne Markovićeve zakonodaje ali mimo tudi te. Nova vlada je sklenila, da bo vzpodbujala zakonito preobrazbo družbene lastnine z določitvijo titularjev, toda rop se je nadaljeval. Podpredsednik vlade dr. Mencinger je oktobra 1990 vladni gospodarski program uvajal z ugotovitvijo, da kraje družbene lastnine ne bo mogoče preprečiti v celoti, zato se velja osredotočiti le na največje zlorabe. Mencinger je bil večkrat kritiziran s strani desnega pola Demosa, da preveč upošteva koncept privatizacije zveznega premiera Markovića, ki favorizira menedžerski odkup rdečih direktorjev. Zato slovenski premier Peterle v Ljubljano povabi ameriškega "čudežnega dečka" Jeffreya Sachsa, ki naj okrepi njegovo ekipo "ekspertov" iz pretežno emigrantskih krogov (Jože Bernik, Marko Kremžar, Boris Pleskovič in Dušan Šešok). Ko so ta imena pricurljala v javnost, je takratna opozicija (bivši komunisti-prenovitelji-SD, socialisti in mladinci-liberalci, katerih dedič je LDS in njene hčerinske stranke) Peterleta grajala, da je njegov poglavitni cilj izkoristiti procesa privatizacije in denacionalizacije v prid novega trajnega političnega gospostva.

 

Mencinger se kot podpredsednik Demosove vlade postavi na stališče opozicije: temeljni namen privatizacije je postopna dokapitalizacija in ne delitev, zato ostro zavrača sklade in zastonjsko delitev certifikatov. Sachs pa nasprotno izhaja iz predpostavke, da mora privatizacija naenkrat zajeti vsa  podjetja, glavni titular družbene lastnine pa postane država (beri: Demosova vlada), ki v prehodnem obdobju nastavlja direktorje in upravne odbore. Notranji odkup je omejen, tako da zaposlenim in menedžerjem pripade do največ 15 % delnic brez glasovalne pravice. Vse ostale delnice gredo v Sklad za razvoj, kjer bi svoje deleže dobili vsi državljani Slovenije. Sachsov model bi onemogočil legalni nadzor rdečih direktorjev in starih struktur nad lastnino, Demosu pa bi brezplačna delitev delnic močno dvignila omajano popularnost. Poskusi kompromisa med obema konceptoma privatizacije niso bili uspešni: premier Peterle je zagovarjal Sachsov model delitve premoženja, podpredsednik vlade Mencinger in finančni minister Kranjec pa zaradi tega tik pred razglasitvijo samostojnosti užaljeno odstopita. Ker zaradi spora novega slovenskega privatizacijskega zakona ni, se nadaljuje divja privatizacija. Poslovodne strukture so večinsko v rokah bivših komunistov, ki ščitijo monopolni način organiziranja partijskih "svobodnih" sindikatov z namenom, da v podjetjih še naprej ostanejo neomejeni gospodarji. Rdečim direktorjem se pri njihovi divji privatizaciji lepo prilegajo z njimi tradicionalno zlizani rdeči sindikati, ki za plačilo svojih privatizacijskih uslug pričakujejo socialno varnost. Celo več - ko je Demos septembra 1990 v parlamentu skušal uveljaviti moratorij na divjo privatizacijo, je padec tega interventnega ustavnega zakona pripravil rdeči direktorski lobi.

 

Najboljši politični zastopnik tega lobija je bil predsednik takratnega predsedstva Kučan: nasledniki bivše partijske nomenklature so se navzven predstavljali kot levičarji, hkrati pa omogočali divjo privatizacijo in nastanek novega rdečega lastniškega sloja. Temu v prid je služila tudi spretna propaganda, po kateri so za gospodarsko in socialno krizo krivi zgolj novi Demosovi oblastniki, ne pa desetletja partijske diktature. Kučan je bil ne glede na ozka ustavna pooblastila najmočnejša politična figura, ki je lahko prek rdečih direktorjev, katerih privilegije je ščitil, in rdečih sindikatov, ki so grozili s splošno stavko, kadarkoli destabiliziral Demosovo vlado. Poleg tega je imel na javni sceni prvega ekonomista Mencingerja, ki je ognjevito zagovarjal Kučanovo stališče, da je treba rdeče direktorje pustiti pri miru, ker znajo dobro delati, zato je najracionalnejše, da ti postanejo lastniki nekdanjih družbenih podjetij. Zato so v vodilni stranki Demosa, pri Peterletovih krščanskih demokratih, upravičeno trdili, da so edini pravi desničarji "pravzaprav komunisti s tisočerimi obrazi". Pod mizo pa se je dogajalo mešetarjenje: komunisti so Demosu dovolili denacionalizacijo in vrnitev večine tistega, kar je bilo po drugi svetovni vojni nacionaliziranega, v naravi, Demos pa je komunistom dovolil divjo privatizacijo po Markovićevi zvezni zakonodaji. Korupcija: stare politične sile so z denacionalizacijo podkupile nove politične sile, da so privolile v krajo družbene lastnine.

 

Pravzaprav so se k tej kravji kupčiji še najbolj nagibali v drugi vodilni Demosovi stranki, pri Ruplovih demokratih. Peterle je še vedno upal, da mu bo uspelo rdeče zamenjati s črnimi direktorji: spomladi 1991 se je v vili Podrožnik o tem pogovarjal s svojimi argentinskimi svetovalci, ki so menili, da je osamosvojitev tvegan projekt, zato mora imeti zamenjava oblasti v slovenskih podjetjih prednost. Ko se vrh Demosa 28. aprila 1991 sestane na Račjem otoku, je premier Peterle obtožen, da je zaradi različnih prioritet vlade projekt osamosvojitve skorajda zastal. Potem je vendarle prišla razglasitev samostojnosti in vojna, vse skupaj pa ni niti za trenutek ustavilo rojevanja metastaz divje privatizacije. Narodno enotnost je po usodnih preizkušnjah poletja 1991 11. septembra ukinil prav začetek razprave o privatizacijskem zakonu. V imenu levega opozicijskega bloka je Mile Šetinc (LDS) pojasnil, da mora biti privatizacija postopna (da se pred tem konča divja privatizacija), država (Demosova vlada) ne sme dobiti upravljavskih pravic, potrebna pa je dokapitalizacija (odkup po rdečih direktorjih). V imenu Demosa mu je odgovarjal pravosodni minister dr. Rajko Pirnat: privatizacija je moralno-politična zadeva, kjer je treba porazdelitev moči v družbi uskladiti z rezultati demokratičnih volitev. Znova se je oglasil tudi Mencinger, ki je nastopil proti bivši lastni vladi: po njem bo Sachsova državna privatizacija "povzročila vsaj nekajkrat več škode od skupaj seštete neposredne in posredne škode vojne za Slovenijo, celo če k njej prištejemo vse stroške obrambe v naslednjih nekaj letih".

 

Zakon o denacionalizaciji je Demos sprejel konec novembra 1991 brez sodelovanja opozicije, ki se je odločila za obstrukcijo. Potrjen je bil z enim glasom potrebne večine, ki sem ga takrat prispeval kot opozicijski poslanec. Zakon o privatizaciji pa je pod vplivom Mencingerjevega gromovništva nadaljeval svojo odisejo: vmes je moral decembra 1991 razpasti Demos, aprila 1992 pasti Peterletova vlada, da bi njegov sprejem 11. novembra 1992 v obliki rahlo popravljenega izhodiščnega Mencingerjevega zakona omogočila prva Drnovškova (LDS) vlada. Demosova vlada je padla zaradi svojega uspeha in neuspeha: uspeha pri osamosvojitvi in neuspeha pri privatizaciji, h kateremu je odločilno prispevala opozicija in njen topogledno prvi mož – Jože Mencinger. Naslednjo vlado je v začetku leta 1993 znova sestavil Drnovšek, pod taktirko katerega je večji del lobija rdečih direktorjev prešel od bivših komunistov k LDS. V gospodarstvu je suvereno zavladala politika, ki je podpirala nacionalni interes in veliko vlogo države. Novi red je odseval samozavest vase prepričane nove stare kapitalske elite in vročična pričakovanja preprostih ljudi, ki so bila kmalu razočarana. In potem še nekajkrat: Drnovšku so sledili Rop in drugi ropi. Četrt stoletja po opisanem izvirnem grehu se spet soočamo z istimi proti-privatizacijskimi prevaranti: tu je Mencinger, pa Kučan in njegovi pristaši v SMC, njegova rdeča SD in obe podružnici (penzionistična in mladinska ZL), mediji, Mladina, Štefančič, sindikati, borci itd. Šale ni: gre za oblast.

 

Od tod tudi moje sklepno retorično vprašanje: menda ne mislite, da bo naštete strukture odplaknila ena samcata proti-peticija za privatizacijo? Morda pa je vendarle dozorel čas konca naivnosti in značilne drže iz tistega vica, kjer tatar na poti posili ženo ruskega mužika, pri tem pa mu ukaže, naj mu drži jajca, da ne bodo prašna; ko tatar svoje opravi, se začne mužik na ves glas krohotati, medtem ko ga žena zgroženo gleda; pojasni ji – nisem mu dobro držal jajc, zato ima vsa prašna. Da ne bo pomote: žena je Slovenija, posiljevalski tatar proti-privatizacijska leva oblast, mužik pa smo podpisniki proti-peticije. Samozadovoljstvu, da smo jim povedali, kar jim gre, mora prostor odstopiti resno politično delo in oblikovanje alternative. V nasprotnem bo Slovenijo vzel vrag, nadomestne pa žal nimamo. Torej, veš, podpisnik proti-deklaracije, svoj dolg? Ali pa misliš, da so prašna jajca dovolj?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Fantje s puško na rami in dekleta z metlo v roki
10
26.01.2020 11:00
Na desnem političnem polu se neguje konservativna mentaliteta, ki državo vidi v temelju predvsem kot oboroženo silo s čim bolj ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kaj pomeni beseda svoboda. Svoboda je tisto, česar si ne pustimo vzeti.
4
25.01.2020 21:00
Umetnik stoji na aveniji v New Yorku in razstavlja snežne kepe različnih velikosti, položene na kontrastno podlago. Ponudil jih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
13
24.01.2020 22:04
Prihodnji teden, najverjetneje v sredo, bo v državnem zboru potekala svojevrstna lutkovna predstava v okviru sicer najdlje ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
11
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,548
02/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 3,878
03/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,940
04/
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
Ivan Simič
Ogledov: 2,148
05/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,631
06/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,718
07/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,377
08/
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,295
09/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,137
10/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,972