Predsednik komisije za preprečevanje korupcije Štefanec se je pretekli teden preizkusil v najtežji kategoriji in v slogu predsednika predhodne sestave komisije, kot se očita Goranu Klemenčiču, premierja Cerarja obdolžil korupcije. Ker je za evropsko komisarko kadroval strankarsko pripadnico.
Štefanec naj bi s tem hotel zrušiti vlado, mu očitajo zlobni jeziki, medtem ko se ta brani, da je ravnal skladno s profesionalno etiko, ko je premierja obdolžil, da je ravnal koruptivno, ker je na mesto evropske komisarke imenoval politično zaveznico, družinsko prijateljico, osebno zaupnico in članico svoje stranke – Violeto Bulc.
Kakšne reference ima Violeta Bulc v okviru tega vprašanja niti nima veze, ker pogoji za kandidaturo na področju referenc niso opredeljeni, gre zgolj za odgovornost predlagatelja za to imenovanje. Šteje le volja in naklonjenost tega, ki imenuje (ki smo ga izvolili mi in mu poverili to pristojnost), medtem ko so ostalo cenena politična preigravanja. Tako ni možno trditi, kdo je primeren za imenovanje in kdo ne, ker gre za odločitev pristojnega. Države (tako kot njene vlade) so pri tem suverene. Da pa politik vselej imenuje ljudi, ki jim zaupa in z njimi dobro sodeluje, je nekaj povsem normalnega in celo pričakovanega, ne glede na to, ali Štefancu to ni všeč ali pač – to ne bi smelo nikogar niti zanimati v tem okviru.
Bolj kot je mesto, na katerega imenuje posameznika, pomembno – bolj je pomembno, da ima na tem mestu zaupnika. Da bi izbral nekoga, ki mu ni blizu in mu ne zaupa, bi bilo kvečjemu hujše oziroma sporno – to bi šele kazalo na sum politične kupčije, saj v imenovanju ne bi bilo logičnega smisla. Zato je popolnoma pričakovano, da bo izbral osebo, ki ji zaupa, ki mu je blizu glede svetovno nazorskega pogleda in ki mu je sprejemljiva tudi značajsko – vse to vpliva na učinkovitost sodelovanja, tako kot na presojo izbire kandidata, pa če Štefancu to še tako zelo ne ustreza. In takšna oseba, logično, bo verjetno tudi član njegove stranke, normalno, saj delita ključna prepričanja in vrednote. Tako vsaj naj bi bilo.
Ob tem ni odveč poudariti, da interpretacija zakona, kot ga razlaga Štefanec, pomeni nujno samo to, da nihče, kljub temu da mu je poverjen premierski mandat za odločanje in upravljanje, ne bo mogel biti izvoljen, če je prijatelj premierja, kar pa je nonsens, saj pomeni, da so premierjevi kolegi demokratično deprivilegirani na edinem temelju tega – da so njegovi kolegi in da se z njim razumejo. Bi moral imeti za sodelavce sovražnike, da bi Štefanec živel v prepričanju, da je vse v redu?
A ne glede na to, ali premier kadruje kolege ali ne, kadruje politično, saj gre za kadrovanje politika. Tako je lahko s stališča Štefanca problematično vsakršno imenovanje, ker je politično, in ne le tisto, ko premier iz svoje, pa magari SMC, izbere kandidate. Nikakršne potrebe ni, da bi bili bolj papeški od papeža, čeprav ne-papež papeštvo dokazuje prav s tem – gre za šarado in prikrivanje nesposobnosti Komisije za preprečevanje korupcije, ki jo vodi Štefanec, ki očitno ne vidi hujših težav, kot je imenovanje Bulčeve. Ko bi Štefanec, recimo, ukrepal tako striktno o bivši premierki Bratuškovi, bi namreč sedaj, po pol leta, le že vedeli, kaj piše v spornem vladnem magnetogramu, ki bi nam ključno pomagal odločiti o primernosti Bratuškove za komisarko,. A kaj, ko je Štefanec svoje načelno mnenje podal 1 uro po tem, ko je tudi sam izvedel, da Bratuškova z mesta za kandidaturo evropske komisarke odstopa. Slednje pa je odgovornost Štefančeve komisije, saj je bila ključni igralec, ki bi lahko kaj povedala, pa je v ključnem momentu molčala do trenutka, ko je bilo to relevantno. Glede na to da Štefanec še vedno ne obelodani zapisov, ki so znani le njemu, pomembni pa za kontekstualizacijo vseh nas, molči, imamo več kot utemeljen dvom o njegovi verodostojnosti.
Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije se tako postavlja v pozicijo, ko bo očitno obsodil vsakogar, če bo le imenoval nekoga, s katerim politično sodeluje oziroma prijateljuje. Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije tako onemogoča demokratičen mandat nekomu, ki bi imel na funkciji predlaganja kolega, kar pa je že šolski argument nasprotja demokraciji, čeprav se v imenu obrambe demokracije bori proti korupciji. S tem je Štefanec stopil v nasprotje funkcije, ki jo zastopa, a kaj ko tega niti ne razume in mu je to nemogoče pojasniti ravno zaradi tega.