Naj kar takoj priznam, da mi je bilo v Grčiji vedno všeč. Bilo je nekajkrat, na dopustu. Tako organizirano kot tudi bolj svobodno, v lastni režiji. V času pred krizo in v času krize. In po pravici povedano, prav velike razlike med Slovenijo in Grčijo nisem opazil. Seveda so občasno bili malce počasni. Ampak pri 40 stopinjah zunaj tudi Slovenci nismo ravno poskočni. 

Vendar očitno razlika obstaja

5. maja je Alenka Bratušek podala odstopno izjavo. 69 dni je minilo do volitev. Po 81 dneh smo imeli uradne rezultate. Po 112 dneh mandatarja in po 136 dneh vlado. V kar prislovično leni in počasni Grčiji pa so se zadeve zakomplicirale 29. decembra z neizvolitvijo novega predsednika, kar je sprožilo volilni proces. Volitve so imeli po 27 dneh, 28. dan so imeli mandatarja in 29. dan vlado.

Naj ponovim. V Grčiji je od zapleta do rešitve minil manj kot 1 mesec. V Sloveniji smo za to potrebovali 4 mesece in pol.

Ali imamo zato kaj boljšo koalicijsko pogodbo? Moje izkušnje s koalicijskimi pogodbami so takšne, da je v bistvu čisto vseeno, ali jo pišeš 1 dan ali 2 meseca. Nikoli več je nihče ne pogleda. Če pa nanjo opozoriš koalicijskega partnerja, pa dobiš odgovor, da so to oni mislili drugače ali da je bilo izsiljeno in ne velja. Dejansko politika v Sloveniji deluje precej bolj na osnovi pripadnosti kot na osnovi dogovorjenih skupnih ciljev. Ampak lokalna folklora določa, da se spodobi koalicijska pogodba na vsaj 50 straneh, da imamo dvorjenje, maškarado, igranje nedostopnosti in končno popuščanje ter slavnostni podpis. V resnici pa vse bolj kot na resno politično delo spominja na tisti vic o kuri, ki bo pretekla pred petelinom še dva kroga, da ne bodo rekli, da je ku**a.

Želite še en primer učinkovitosti slovenske politike, o katerem sem že pisal. Na Islandiji so bančne težave prepoznali septembra 2008, v začetku oktobra so postavili prisilno upravo, 10. decembra pa je parlament sprejel zakon o posebni preiskavi. In na osnovi tega zakona so že izvedli preiskave in aretacije. Sedanji pravosodni minister, takrat predsednik KPK, je pred več kot enim letom zahteval ustanovitev nečesa podobnega za primer bančne luknje in TEŠ 6 tudi v Sloveniji. In kot rok za dokončanje primera postavil eno leto. Sedaj je minister že 4 mesece in pol, od volitev je minilo skoraj 7 mesecev, posebnega zakona pa še kar nimamo. Imamo sicer ustanovljeno tako posebno delovno skupino za pripravo le-tega kot tudi parlamentarno preiskovalno komisijo za TEŠ 6, ampak vse to je bolj dviganje megle kot resno delo.

Tudi Hrvati so učinkovitejši

Tretji primer so Hrvati. Znova “južnjaki”. V osmih dneh po odločitvi Švicarske centralne banke, ki je povzročila hud porast švicarskega franka, s tem pa tudi kreditov v tej valuti, so sprejeli zakon o fiksiranju tečaja švicarskega franka. Pustimo ob robu, kaj si o sami vsebini tega zakona mislim, ampak dejstvo je, da so v dobrem tednu zadevo spravili skozi. 

Od učinkovitosti, ki so jo pokazali Hrvati, bi se lahko marsikaj naučili. Ob tem se seveda zavedam, da učinkovitost lahko pomeni tudi učinkovito delati narobe. Da nad učinkovitostjo zakrivanja sledi pri TEŠ 6 projektu vsekakor ne smemo biti navdušeni, ampak proti temu se lahko borimo le z učinkovitostjo na drugi strani. Le-te pa pač ni.

Nenazadnje je hitrost, s katero je Grčija izvedla svoje politične spremembe, tudi zagotovilo, da se bo hitro videlo, kakšen je dejanski politični program Syrize in njenega voditelja Tsiprasa. In tega smo lahko veseli, ker se bomo lahko iz tega tudi sami naučili marsikaj. Kaj se bo pokazalo, ne želim napovedovati, ker trenutno je to precej bolj vprašanje vere kot dejstev. Pri čemer je tudi svetovni potop za marsikoga dejstvo. Za druge pač bajka.

Kaj bi bilo potrebno spremeniti v Sloveniji?

Katere so potrebne spremembe v Sloveniji, da bi naslednjič bili vsaj podobno učinkoviti kot Grki? Rok od razpisa volitev do volitev se mirno lahko zmanjša na 4 tedne, sedaj je minimalno 40 dni. Volitve po pošti in iz tujine pa spremenijo tako, da je njihov rezultat znan istočasno kot izid splošnega glasovanja. Štejejo pač glasovi, ki so prišli do zaključka glasovanja. S tem ni nihče oškodovan. Če želi, da bo njegov glas upoštevan, hkrati pa je sredi džungle, bo pač poslal svoj glas dva tedna prej. S tem so rezultati lahko znani praktično še isti dan. In to uradni.

Dvostopenjsko potrjevanje, najprej mandatarja in nato vlade, ni potrebno. Hkrati pa se sam ne nagibam h grški rešitvi, kjer parlament niti o mandatarju niti o vladi sploh ne glasuje. Ampak popolnoma bo zadoščalo, če predsednik določi mandatarja, ta pa sestavi vlado, o kateri glasuje parlament. To, da se pa začnejo koalicijski pogovori že takoj po volitvah in se lahko po sklicu parlamenta že na isti seji glasuje tudi o vladi, pa je bolj stvar politične kulture in lenobe ali učinkovitosti izvoljenih politikov kot pa zakonodaje.

Za počasnost slovenskega postopka je vsekakor kriva tudi zakonodaja. Ampak še bolj kot to pa sama politična kultura oziroma zavest. Živimo v nekem prepričanju, da dlje kot bomo nek zakon ali podoben dokument peglali, boljši bo. Pa žal temu ni tako. Zakon o davku na nepremičnine smo v parlamentu peglali par mesecev in po vsaki iteraciji je bil slabši. Z več izjemami. Bolj dvoumen. Od začetne relativno enostavne in razumljive verzije smo prišli do skrpucala, ki ga je Ustavno sodišče zavrnilo. Resnici na ljubo bi enako usodo verjetno doživela tudi prva verzija, ampak z manj razlogi.

Ali bomo za resne spremembe res morali spraviti Slovenijo v grški položaj ali pa se bo dalo kaj spremeniti tudi brez tega?