Moje osebno mnenje je, da bi lahko zaključili že prej. Potrebno je bilo pokazati, da mnenje demosa, se pravi mnenje, ki v demokraciji šteje največ, ni takšno, kot so si ga želeli nekateri uzurpirati. Se pa tovrstne debate, še manj pa odločitve, ne morejo izvajati na ulici, ampak znotraj za to predvidenih demokratičnih okvirjev. In vračilo v za to namenjen prostor je bilo potrebno čim prej.

Nasprotniki privatizacije so vztrajno ponavljali, da oni prodaji niti ne nasprotujejo, da pa nasprotujejo razprodaji in dodajali, da je potrebno najprej sprejeti strategijo, šele nato pa preiti k dejanjem. Strinjam se s tem, da potrebujemo strategijo upravljanja državnega premoženja. Predsednik vlade Miro Cerar jo je v enem od pogovorov na TV napovedal za januar 2015. Državni sekretar Dragonja pa je pred dnevi rok prestavil na marec.

To previdnost in premikanje rokov je enostavno razumeti, če vemo, da je bila strategija upravljanja državnega premoženja pripravljena že vsaj trikrat in tolikokrat tudi izgubljena. Prvo verzijo je pod vlado Boruta Pahorja pripravila AUKN, ki pa si je ni upala niti obravnavati. Pri drugi in tretji pa so čedalje pogostejši namigi, da sta vladi morali oditi ravno zato, ker sta imeli resen namen to področje urediti s strategijo.

Pa vendar strah, da bi lahko strategija povzročila padec tudi te vlade, verjetno ni edini razlog za počasnost. Vsaj tako dober razlog je tudi to, da dejansko ne vemo, kaj bi s podjetji v državni lasti sploh počeli. Čustveno smo navezani na našo družinsko srebrnino, razum pa kaže na to, da gre čedalje bolj za zarjavelo železo.

Občinska podjetja delajo za dobiček

Z jasnim pogledom, kaj dejansko želimo, in ne da enostavno želimo biti lastnik, imamo probleme na vseh področjih. Naj navedem konkretno. Naša občina (Trzin) je solastnik komunalnega podjetja (Prodnik). Občani naivno pričakujemo, da bodo komunalne storitve na ta način najbolj racionalno urejene. Ker je pač v interesu javnega podjetja, da zadovolji potrebe uporabnikov, in ne profit. Ampak glej ga zlomka. Lastniki, se pravi občine, podjetju priznavajo kar 5 % dobiček v prihodkih. Skratka, pri vsaki ceni storitve lahko podjetje uporabnikom poleg stroškov zaračuna še 5 % dobička.

Zakaj, če je interes javnega podjetja zadovoljevanje potreb uporabnikov in ne profit? Razlagi sta dve. Ker dobiček pripada ustanoviteljem, se pravi občinam, na ta način občine v bistvu podpirajo para davek. Popravljajo si prihodke. Ali pa se na ta način zbira denar v podjetju za morebitne potrebne investicije v prihodnje. Da bo takrat pač potrebna manjša udeležba občin. Smiselno? Ne. Od dobička mora namreč podjetje plačati davek državi. In ta del denarja občanov je za občane izgubljen.

V debatah, ali je bolje, da javne gospodarske službe opravljajo javna ali zasebna podjetja, pridemo po navadi do argumenta, da bo zasebno podjetje maksimiziralo svoj profit na način, da ne bo vzdrževalo infrastrukture in bo ob koncu koncesijske pogodbe pustilo za seboj razdejanje. 

Vsekakor možno in to se je v kakšnem primeru tudi že zgodilo. Zato je na to potrebno paziti ob sklepanju koncesijske pogodbe. 

Kako pa je bilo pri tem konkretno pri nas. Ker me je skrbelo, kako se vzdržuje naše vodovodno omrežje, sem za 10 let nazaj pregledal letna poročila našega komunalnega podjetja. In praktično v vsakem zasledil kakšen stavek na to temo. Po navadi je pisalo v smislu, da so se opravljala redna vzdrževalna dela in predvidena investicijska vzdrževanja. Da je stanje omrežja primerno in čedalje boljše, pa so kazali tudi konkretni podatki vodnih izgub v omrežju, ki so bili iz leta v leto manjše.

Do predlanskega leta, ko pa je bila po sprejemu uredbe o določanju cen komunalnih storitev omogočena sprememba cen javnih komunalnih storitev. Takrat nam je župan razložil, da zaradi zamrznjenih cen zadnjih 10 let v omrežje sploh nismo mogli nič vlagati, da pravega vzdrževanja sploh ni bilo, da je le-to v zelo slabem stanju in da je nujno izjemno povišanje cen. 

Kaj je sedaj res? Je res, da je javno podjetje dobro vzdrževalo omrežje, ali je res, da ga ni dobro vzdrževalo, ker so bile cene zamrznjene, in je zato nujna podražitev? In če je podražitev res nujna, ali je podjetje, javno podjetje, potem v poročilih zadnjih 10 let lagalo? Ali pa ima podjetje poleg tega, kar naj bi počelo, še druge, skrite namene? Da je bilo vzdrževanje primerno, da pa se je pojavila nova možnost, kako preko javnega podjetja od občanov stisniti še kakšen dodaten evro.

Ali naj dela najučinkovitejši ali naš?

Ali ne bi bilo bolje, če bi vnaprej jasno definirali storitve, ki jih mora podjetje za nas opravljati, definirali nadzor nad njimi in nato na razpisu izbrali najugodnejšega izvajalca? Namesto, da smo enostavno prisiljeni zaupati našemu(!) podjetju. Morda je res najugodnejše javno podjetje. Morda pa pač ne. Nadzor pa je potreben v enem ali drugem primeru, sicer se lahko po pretečenem obdobju koncesije znova znajdemo v enaki situaciji, kot smo se v naši občini lani, pa tudi še marsikateri drugi. Ko je bilo cene potrebno enormno povišati. Navkljub temu, da je podjetje v lasti občine, se pravi naše(!).

Dokler se ne bomo naučili podjetjem, katerih lastniki smo, postaviti ciljev, jasno izraziti svojih pričakovanj in tega tudi nadzorovati, ampak se bomo namesto tega zadovoljili s tem, da smo lastniki, bomo na milost in nemilost prepuščeni tistim, ki ta podjetja vodijo. In v večini primerov so se na tisto mesto spravili po politični poti.

Ko pa bomo znali svoja pričakovanja jasno artikulirati, jih preliti na papir, pa naj bo to v obliki strategije, koncesije ali skupščinskih sklepov, pa lastništvo sploh ne bo več pomembno. Ker dejansko je precej pomembnejše od lastništva upravljalca vode to, kako kvalitetna je ta voda, ali se omrežje izboljšuje ali poslabšuje in koliko za to plačujemo. In podobno velja tako za Telekom, Elektro pa tudi bolnišnice. Iluzija je, da je nekdo dober upravljalec zgolj zato, ker v statutu podjetja piše, da jim dobiček ni pomemben. Iluzija je toliko bolj jasna, če si navkljub zavezanosti, da ne delajo za dobiček, ta dobiček tudi določijo in ga obračunajo občanom.

Se pa ob tem poraja tudi zanimivo vprašanje, kdo je tu pravi neoliberalec? Tisti, ki želi na vsak način zadržati lastništvo v naših(!), se pravi svojih(!) rokah, ne glede na kvaliteto, ceno in dostopnost, ali tisti, ki daje prednost kvaliteti, ceni in dostopnosti, za lastništvo pa mu je vseeno.