Intervju

Intervju z Igorjem Mastenom: Čisto vsakič nam je AUKN polaskala, da nas je uvrstila na svojo "hate"-listo.

Z Igorjem Mastenom smo se pogovarjali o razkritjih, ki jih je ponudila afera Kotnik in o aktualnih ekonomskih razmerah.

26.02.2015 23:02
Piše: Boris Meglič

Jasno tudi, da se drugi tir nikoli ne bo izšel.

Reforme se pod Janševo prvo vlado niso zgodile ker so rajši so osvajali komunistične kapitalske trdnjave.

 

V regiji je NLB počela marsikatero nenavadno stvar.

 

Sindikati danes, ko so videli, da je zmanjkalo denarja, še sami pristajajo na reforme trga dela, spoznavajo, kakšne so koristi od tega - ljudje lažje dobijo službe in tako naprej. Ne zavedajo pa se odgovornosti, ki so jo imeli.

 

Kakšna je percepcija varčevanja v javnem sektorju, pa je nekaj povsem drugega. Tam varčujemo tako, da si ne povečamo plač. To je svet zase. 

 

Ko so bila določena pogojevanja, kaj narediti z delnicami Mercatorja in kaj ne, smo jim jasno dali vedeti, da je nadzorni svet neodvisen in da kršijo pravila korporativnega upravljanja s tem, kar počnejo.

 

Več ljudi je poskušalo vplivati. Nekatere od takšnih stvari se zgodijo tudi zelo javno. Uroš Slavinec, recimo, je predlagal, da bi kar nekje v državnem zboru ali na nekem podobnem mestu imeli razpravo o tem, kako naj se restrukturirajo posojila Heliosa. To je to vmešavanje politike v poslovanje banke.

 

Metodologija v bistvu nikogar ne zanima. Je zgolj medijsko orodje za diskreditacijo procesa sanacije bank.

Igor Masten je ekonomist in profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti. V preteklosti je bil član strateškega sveta vlade za gospodarski razvoj, nadzornik v NLB, opravljal pa je tudi vrsto drugih pomembnih funkcij. 

Z Igorjem Mastenom smo se pogovarjali o razkritjih, ki jih je ponudila afera Kotnik in o aktualnih ekonomskih razmerah.

 

Verjetno ste bili čisto prvi v Sloveniji, ki ste javno izpostavili, da obstajajo resni zadržki pri metodologiji stresnih testov. Del javnosti je vaše zadržke ignoriral, del pa jih je sprejel, saj jim je ponudil odlične argumente za politični boj proti slabi banki. Kakšen je, v tem kontekstu, vaš pogled na afero Kotnik?

 

Moj poziv, skupaj s kolegi, za razkritje je datiran konec oktobra 2013. Takrat, če natančno beremo, se poziv v osnovi nanaša na predpostavke stresnega testa. Takrat so bile določene neuradne informacije o zelo ekstremnih predpostavkah. Ob tako močnem stresu je bilo vprašanje, ali bi lahko slovenska država, ker je bilo jasno, da mora banke dokapitalizirati država, na trgu zbrala zadostna sredstva. To bi pomenilo nevarnost prošnje za mednarodno finančno pomoč. 

 

Vprašanje metodologije v aferi Kotnik je popolnoma drugačno. Ta je že leto dni objavljena za test iz 2013, in od marca 2014 še za kasnejši vseevropski test 2014. Ob izbruhu afere je guverner Banke Slovenije na tiskovni konferenci novinarjem povedal, da je metodologija objavljena na spletnih straneh Banke Slovenije. Vendar se je kljub temu dva tedna govorilo, da se metodologija skriva. To nikakor ni nedolžno početje. Očitek namreč je, da je metodologija pristranska, zato se je z njo pristransko ocenila kapitalska luknja v bankah. Če se ob tem trdi, da se metodologija prikriva, se to takoj postavi v kontekst zarote in manipuliranja z velikostjo bančne luknje ni potrebno dokazovati. Če pa bi priznali, da se metodologija dejansko ne skriva, potem pa je že potrebno strokovno utemeljiti manipuliranje z oceno luknje. Namesto dokaza manipuliranja z metodologijo je kar nekaj vpletenih raje manipuliralo samo. 

 

Mislim, da gre za izjemno problematično ravnanje, ki se skoraj s histerijo nadaljuje, kljub temu da je sedaj evidentno, da se metodologija ne skriva. Časnik Finance, na primer. Nič ni narobe, če neki novinar ali kolumnist ne pozna ali razume metodologije. Gre za zahtevno materijo in le od strokovnjakov gre pričakovati, da jo obvladajo. Problem nastane takrat, ko se kljub nepoznavanju materije o njej načrtno podajajo napačne izjave. Zavedati se je potrebno, da nevednost ne odvezuje odgovornosti. 

 

 

Komu je ustrezalo, da so bile te predpostavke obremenitvenih testov 2013 tako ekstremne?

 

Ustrezalo ni nikomur. To je nekaj, kar nek analitik naredi. Za tem se začne preverjanje smiselnosti izračunanih scenarijev, testiranje interne konsistentnosti, učinek na bilance bank itn. Tu ne gre za to, da bi si kdo kaj izmislil. Nekdo mora nekaj izračunati. Z uporabo neke metodologije. Kadar govorim o izračunih … Ti so narejeni z metodo oziroma modeli, ki so ocenjeni, torej so podvrženi napaki itn. Takšne stvari je potrebno preverjati.  Načeloma bi to morala narediti že Evropska komisija pred cirkulacijo scenarijev, vendar so nas očitno zelo podcenjevali.

 

In ponavljam: takrat so pregledi še tekli, končno poročilo še ni bilo objavljeno, rezultat ni bil znan, smo pa vedeli, kako bi uporaba ekstremnih predpostavk lahko vplivala na končni rezultat. Zato poziv po razkritju. 

 

Ekstremne predpostavke so se kasneje očitno nekoliko korigirale. Opozarjali smo tudi na tisto, o čemer sem pisal v kolumni Nacionalni amaterizem, da se določene nepremičnine vrednotijo ekstremno nizko. Ampak spet. Po tem, ko je bila objavljena metodologija, si lahko ogledate, kako se statistično skuša nevtralizirati način in kako to vpliva na končni rezultat. Celo koeficienti so podani, kako se je ocenjevalo posojila, podani diskonti pri vrednotenju itn. Dejstvo je, da večina teh, ki danes o tem govorijo, tega sploh ni pogledala, ker je bolj priročno govoriti, da dokument ne obstaja.   

 

Današnji pozivi po razkritju niso dejanski pozivi po razkritju metodologije, saj je ta bila razkrita že dlje časa. Metodologija v bistvu nikogar ne zanima. Je zgolj medijsko orodje za diskreditacijo procesa sanacije bank.

 

 

Vas je v pisanju Kotnika kaj presenetilo ali ste ta dejstva že poznali?

 

Glejte, jaz bi očitke gospoda Kotnika, čeprav povezane, razdelil v dve skupni. Prvi so očitki glede postopkov, ki sta jih vodila Ministrstvo za finance in Banka Slovenije. Teh postopkov ne poznam. Če je pri tem prihajalo do nepravilnosti, ki so imetnikom podrejenih obveznic povzročile škodo, bo potrebno to škodo povrniti. Podobno velja za spremenjeni Zakon o bančništvu. Če je neskladen z ustavo in je zaradi tega nastalo oškodovanje, bo potrebno škodo popraviti. Z davkoplačevalskim denarjem in pika. 

 

Drugi del očitkov je glede metodologije celovitega pregleda bank. Tu je bil narejen spin, da je metodologija bila namerno pristranska in se zato skriva. Gre za spin, ki je bil skrbno načrtovan in koordiniran. Razumem, zakaj. Vpleteni zastopajo svoj finančni interes. Se pa s tem ne strinjam in sem se temu uprl s svojo kolumno. Kot rečeno, metodologija ni bila skrita, obenem pa se pogosto podajajo interpretacije, ki kažejo na nepoznavanje dejanske metodologije, vendar vseeno pridejo prav za ustvarjanje želene medijske podobe o domnevnih napakah. 

 

Ne delajmo si iluzij, da se to ne dela, zato da bi se vplivalo na sodišče. Sodniki namreč ne živijo v vakuumu in to berejo, slišijo. Pravniki so redko specialisti za tako kompleksna finančna vprašanja, zato je premeteno servirati jim informacije, da je prikrivanje metodologije del postopkovnih nepravilnosti, sodišče pa ima pred sabo v osnovi le pravni problem. Premeteno je tudi zavajati, da bi drugačno vrednotenje danes omogočilo vračilo domnevno preveč vplačanega kapitala v banke. To seveda ne drži, kar sem tudi objasnil v svoji kolumni na Siol.net. Na koncu se je vmešala še politika in spin je bil popoln.

 

 

Kolikšen del tega, kar je razkrila afera Kotnik, gre pripisati bivšemu guvernerju Banke Slovenije Kranjcu? Zelo nenavadno je namreč, da te dni ni ne sluha ne duha o njem.

 

Guverner Kranjec je odgovoren za nezadostno ukrepanje kot regulator. Izpostavil bi odkrito nasprotovanje pravočasni ustanovitvi slabe banke. Čeprav je Banka Slovenije ne bi mogla ustanoviti, je mnenje guvernerja o ukrepih za sanacijo bank zelo pomembno. 

 

Afera Kotnik ni o tem povedala nič novega. Če bi Vlada RS in Banka Slovenije ukrepali prej, bančna luknja ne bi bila tako velika. Po moji oceni tudi ne bi bilo potrebno izbrisati podrejenih obveznic. V tem primeru tudi ne bi bilo afere Kotnik. Kotnik in podobni, ki želijo znatno profitirati prek anulacije izbrisa, so namreč ravno izbris nujno potrebovali. To jih loči od navadnih imetnikov izbrisanih podrejenih obveznic, ki ne bodo zaslužili nič, in mi je žal, da se jih enači z ostalimi. Zaslužiti seveda ne bo nezakonito. Vendar tudi stroka ne sme dopustiti, da se medijski spini lažno predstavljajo kot strokovna mnenja. Stroka mora ohraniti svojo neodvisnost in izobčiti vse travestije dobičkarstva na plečih davkoplačevalcev.

 

 

Poslanec Janez Janša je na parlamentarnem Odboru za finance in monetarno politiko izjavil, da ga je bivši guverner Banke Slovenije Kranjec prepričeval, da je optimalna rešitev za Probanko njena pripojitev NKBM, saj naj bi bili v Probanki "pomembni" komitenti. Kako naj si, po vašem, razlagamo besedno zvezo "pomembni komitenti"?

 

Običajno bi to pomenilo, da so to veliki komitenti. Kaj pa je mislil Kranjec, ne vem. Primer Probanke in Factor banke je klasičen primer "reguratory faliure". Če so bili pomembni komitenti ljudje, ki so morebiti vplivali na odločitve regulatorja, potem je to velika težava, ki zahteva ustrezno preiskavo.

 

Na Portalu Plus smo razkrili, da so bile na slabo banko prenesene celo terjatve, za katere se je izkazalo, da so bile ustrezno zavarovane in da so predstavljale kredite, ki so se povsem normalno odplačevali. Izgovor bank je, da so te terjatve izločile iz portfelja, ker ne predstavljajo njihovega poslovnega jedra. Mar ni tak izgovor nenavaden? Že pri podelitvi kreditov so banke morale vedeti, da omenjeni krediti niso del njihovega poslovnega jedra. Je to slab izgovor, ki razkriva zgolj politične intervencije pri prenosu terjatev na DUTB?

 

To je nenavaden izgovor. 

 

Ne vem sicer, kaj razkriva, politične intervencije ali kaj drugega … Ampak takšnega odgovora banka ne bi smela dati. 

 

Danes ni skrivnost, da je bila kompozicija posojil, ki so bila prenesena na DUTB, slaba. Opozarjali smo, ko se je to snovalo, da bi morali biti preneseni dobro ciljani razredi terjatev, z veliko stopnjo sorodnosti, število teh razredov pa bi bilo največ tri. Na primer nepremičnine, gradbeni sektor in še en razred. 

 

Delnice, ki kotirajo na borzi, se je prenašalo na DUTB. To je nesmisel. Zavarovana posojila prav tako. To bi morale prebaviti banke do konca, pač s kapitalom, ki so ga dobile. Ta zadeva ni bila ustrezno narejena. Zakaj je do tega prišlo, ne vem. Vem, da je imela okoli tega nekaj povedati Evropska komisija, vemo, da je določene postopke pripravljala DUTB. Ti so nekajkrat porabljali kak milijon za prilagoditve, vsakič, ko so jim menjali mandat … nekaj so banke same, nekaj Ministrstvo za finance, nekaj centralna banka … Jaz vem samo, da je končna struktura sredstev, ki jih ima DUTB, sub – optimalna. In to verjetno vedo tudi sami, saj je njihov prvi neizvršni direktor na obisku na Ekonomski fakulteti rekel, da so bili sabotirani s tega vidika. 

 

 

Kako ocenjujete DUTB? Gledano od zunaj se zdi, da slaba banka ne more normalno zadihati oziroma enako učinkovito izpeljati svoje naloge kot podobne institucije v tujini. Kje so razlogi za to? Je to posledica dejstva, da je bila spočeta s političnim grehom, torej z neiskreno zavezo, da slaba banka bo, ampak samo zaradi pritiska?

 

Slednje je možno. Od predloga v letu 2009, ko so se po svetu pospešeno ustanavljale slabe banke, pa do danes je minilo veliko časa in minilo ga je toliko zaradi političnega odpora. In jasno, da je bila ta slaba banka narejena zaradi pritiska od zunaj. 

 

Kako jaz gledam na DUTB? Ima strukturo portfelja, ki ji ne omogoča maksimalne učinkovitosti. Čas bo pokazal, ali počne svoje postopke na strokovno primeren način. Na primer, če pogledate mojo kolumno, in prej ste me vprašali, če se strinjam z metodami vrednotenja terjatev, je odgovor ne. Imam pomemben metodološki pomislek, ki velja tako za vrednotenje sredstev bank, kot velja tudi za vrednotenje upravljanja s tveganji, ki se ga gre slaba banka. 

 

Na koncu pa je pomembno še eno. Slaba banka oziroma njeno vodstvo si samo ni naredilo usluge. Mi smo na tujce, ki bodo vodili slabo banko, gledali kot na mesije. Imeli smo problem kleptokracije, incestne zlorabe vpliva države v gospodarstvu v zasebne koristi, in smo v slabi banki pričakovali nekoga  iz tujine, čistega kot solza, da nam pokaže, kako se dela na pošten način, kako se s financami upravlja na pošten način. Morda naivna, ampak takšna pač so bila pričakovanja Slovencev – dobiti nekoga, ki nam bo zgled. Po tem pa se je glavni izvršni direktor Torbjörn Mansson zapletel v to zgodbo s svojim Quartz Plusom. Ne gre toliko za to, ali je tam obstajal resen konflikt interesov, o tem bodo odločili pravniki, sam nisem strokovnjak za te zadeve. On se verjetno še danes ne zaveda, da ni izpolnil pričakovanj. Ko je prihajal sem, se teh pričakovanj ni niti zavedal, saj mu verjetno nihče ni povedal, da bo zdaj on model za celotno Slovenijo. Ampak to se je zgodilo. Po tem je ta zadeva vrgla eno veliko senca na DUTB. Kar naenkrat postanejo problem plače, za tem svetovalci …

 

Inštitucija kot takšna je storila eno napako. Ne objaviš poročila, ki pravi "vse je v najlepšem redu", in vse gre naprej. Če razumeš, da zgleda nisi upravičil, ga moraš namreč končno upravičiti in objaviš poročilo, da so sicer ravnali po predpisih, ampak zato, da bi ohranil zaupanje Slovencev v inštitucijo in ne v glavnega izvršnega direktorja banke, glavni izvršni direktor odstopa. Tako se ščiti inštitucija povsod po svetu, tudi na Švedskem, Danskem ali kjerkoli pač. Tu je bila storjena napaka. Če bi ravnal tako, bi zaprl usta vsem medijem z eno potezo. Tega niso naredili in zato smo, kjer smo. 

 

 

Na NLB ste bili, čeprav ne ravno dolgo, član nadzornega sveta. Lahko pojasnite, koliko manevrskega prostora sploh ima nadzorni svet oziroma ali sta nadzorni svet in uprava NLB na vladi ali na TR3? Po vseh razkritjih se namreč zdi, da ste bili vi in še marsikdo drug, pravzaprav samo slamnati možje politike.

 

Tri leta sem bil tam. Tri leta preveč. 

 

Ne bi rekel, da smo bili tam slamnati možje. Če bi bili, ne bi na približno treh ali pa štirih zaporednih skupščinah AUKN, ki jih je tako motila neodvisnost, konsistentno predlagala zamenjave za ene in iste štiri člane. 

 

 

Ste bili med njimi?

 

Tudi, tudi … Pa še nekaj drugih. Čisto vsakič nam je AUKN polaskala, da nas je uvrstila na svojo "hate"-listo. Med njihovim načinom dela in našim je ogromna razlika.

 

Marsikdo je sicer hodil po banki, marsikdo je izvajal pritisk na upravo, name pa ga ni nihče. Imeli smo pač stike z regulatorjem, kot jih vsak nadzorni svet ima, tako kot tudi z lastnikom. In predstavnik lastnika je minister za finance oziroma uslužbenci Ministrstva za finance. 

 

Imeli so določene ideje. Veste pa, da sta se uprava in nadzorni svet močno uprla sektorskim politikam, ki jih je pripravljalo Ministrstvo za finance in je bilo na koncu tako, da je vlada potrdila našo strategijo razvoja NLB in ne svoje, vladne strategije, ker tista je bila resnično nora. Tisto, v čemer lastnik oziroma lastniki tedaj niso dobro odigrali vloge je to, da tedaj banki niso pravočasno zagotovili kapitala. Količine, ki smo jo predlagali. Če bi to storili pravočasno, bi bil ta kapital vplačan v času, ko je bilo v bankah bistveno manj slabih posojil in tako bi lahko s temi slabimi posojili začeli upravljati pravočasno oziroma manj pozno in tako bi bilo tudi danes celotno stanje slabih posojil nižje, kot je. Enako bi morali ravnati NKBM in Abanka. 

 

 

Če bi se nadzorni svet zakopal v ključne nepravilnosti v banki, ali bi bilo pričakovati, da bi tedaj kdo iz vlade posegel v delo nadzornikov? Ali je nadzorni svet NLB v tem smislu dovolj neodvisen, da bi se lahko loteval česa takšnega, kot je pregled ključnih nepravilnosti v banki?

 

Neodvisni smo bili. Do vsega smo lahko prišli. Ovadbe so vložene, revizije spornih projektov so bile narejene, narejeni so bili tudi forenzični pregledi spornih projektov, v regiji je namreč banka počela marsikatero nenavadno stvar. Pregledal se je Frankfurt, Zürich itn. Sam mislim, da bi se težko preprečilo, da bi se neka revizija pripravljala in da bi potem za nek dokument nekdo rekel: "glej tega ne smeš procesirati". Tudi ko so bila določena pogojevanja, kaj narediti z delnicami Mercatorja in kaj ne, smo jim jasno dali vedeti, da je nadzorni svet neodvisen in da kršijo pravila korporativnega upravljanja s tem, kar počnejo. Je pa res, da vse to pride do marsikaterih ljudi. Tudi nekega bančnega uslužbenca lahko kdo kje stisne in potem vpliva na postopek. Možnosti vplivati na uslužbence banke je ogromno. Jaz recimo ne morem vedeti, ali je kdo revizorja tako prestrašil, da v poročilih ni zapisal vsega, kar je videl. Mi smo jim pač zaupali. Sicer pa je bilo narejenega ogromno v tistih treh letih. Strategija, ki je bila sprejeta tedaj, se še vedno izvaja. Tudi če pogledate upravljanje s tveganji, smo pred kratkim s kolegi z ekonometričnim testom dokazali, da je natančnost ocenjevanja tveganj takrat, ko je banko vodila uprava Boža Jašoviča in jo je nadziral nadzorni svet, ki mu je predsedoval Marko Simoneti, skokovito narasla. Da je bila to posledica našega delovanja, je dejstvo. 

 

 

Ali ste v času, ko ste bili nadzornik na NLB, neposredno ali posredno prišli do informacij, da skušajo "pomembni komitenti" vplivati na reprogram ali odpis terjatev? Leta 2011, torej po zmagi Pozitivne Slovenije na državnozborskih volitvah, je na ljubljanski finančni ulici kar nekaj "pomembnih komitentov" navdušeno razlagalo, da z Jankovićem pride tudi odpis njihovih kreditov v NLB.

 

Več ljudi je poskušalo vplivati. Nekatere od takšnih stvari se zgodijo tudi zelo javno. Uroš Slavinec, recimo, je predlagal, da bi kar nekje v državnem zboru ali na nekem podobnem mestu imeli razpravo o tem, kako naj se restrukturirajo posojila Heliosa. Torej, ne le bankirji. Še celo državni vrh naj bi se spravil na kup in razpravljal o tem, kako naj Helios vrača posojila oziroma o tem, kdo naj bo lastnik Heliosa. To je vedno. Važno je, da lastnik, v tem primeru država, ni ta drugi del tnala ali nakovala. Če pride nek direktor podjetja ki je v težavah, tudi do mene so prišli, se lahko normalno pogovoriš s človekom in se tudi posloviš. Resen pritisk nastane takrat, ko sta interes dolžnika banki in lastnika banke poravnana v škodo banke. To je to vmešavanje politike v poslovanje banke. 

 

 

Verjetno ste edini, ki je javno opozoril, da je čisto mogoče, da bo kvantitativno lajšanje ECB jalovo. Ste danes še vedno enakega mnenja? Se je od postavitve vaše teze karkoli spremenilo?

 

Nisem bil edini. Mislim, da si tu ne more kdo jemati primata. O tem je pisal tudi Jože P. Damijan. Mnenja pa nisem spremenil. Stvar je zelo enostavna. Kvantitativno sproščanje rabi predmet kvantitativnega sproščanja. To so neki papirji. To se zaenkrat vrši samo na državnih vrednostnih papirjih, po tem pa naj bi se to razširilo še na krite obveznice, ki jih izdajajo podjetja. 

 

Glavni učinek kvantitativnega sproščanja, če sledimo izkušnji  ZDA, bi prišel na tem drugem delu. Na kritih obveznicah zasebnega sektorja. To bi pomenilo, da bi prek teh ECB na svojo bilanco potegnilo tveganja iz gospodarstva, kar bi lahko dalo stimulus kreditiranju in investicijam. Ampak tega je v Evropi zelo malo. Le nekaj v Franciji in Nemčiji, pa še to ni zelo likviden trg, zato bi lahko vstop ECB nanj povzročil znatne distorzije. Skratka, spuščamo se v zelo neznano območje, dočim ZDA je pa ta trg zelo živahen in finančni sistem drugačen, saj je delež zunanjega financiranja, ki ga podjetja zberejo preko trga kapitala, neprimerno večji, kot je v kontinentalni Evropi. To je glavna ovira uspešnosti kvantitativnega sproščanja v Evropi. Zaenkrat so nakupi osredotočeni na državne obveznice, učinek pa je predvsem ta, da  so evropski trgi na že 30 % prevrednotenost dobili še dodatnih 10 %. Rezultat ukrepov je torej zelo  negotov. Tu mislim, da ima opozorilo Draghija kar veliko soli. ECB se je zavezala, da bo v dveh letih s temi ukrepi dosežena stabilnost na trgu. Tako bo banka kupila nekaj časa, v katerem naj se, prvič, prestrukturirajo podjetja in drugič, naj se zagotovijo drugi ukrepi, ki omogočijo rast. Če bo vse to izostalo, bodo ukrepi ECB brez učinka. 

 

 

Podobno kot velja za debato okoli privatizacije, velja za debato o velikih državnih projektih, financiranih z davkoplačevalskim denarjem, namreč da gre za dogmatično razpravo. Lahko pojasnite, ali sta bitka za privatizacijo in državne investicije stvar dogmatizma ali stvar strokovne razprave?

 

Oboje se meša. Na žalost. Pri privatizaciji sam pravim, da dokler nisem skozi nadzorni svet videl, kaj državna lastnina lahko naredi v smislu škode, bi še bil pripravljen kaj debatirati na strokovni ravni o empiričnih izkušnjah te in one države. Zdaj sem pa prepričan, da konkretno za državo Slovenijo je državna lastnina škodljiva. Pika. 

 

Če se me še vedno prepričuje v obratno, potem to več ni strokovno vprašanje. Tudi veliki infrastrukturni projekti … En del stroke razlaga, da je to tisto, kar svet rabi. Ne le Slovenija. Zaradi teh multiplikativnih učinkov, ki jih dajo javne investicije v infrastrukturo, je edina stvar, ki lahko zažene gospodarsko rast ob šibki zasebni potrošnji in investicijah. To nedvomno drži in se načeloma s tem strinjam. Res empirija kaže, da so multiplikativni učinki državnih investicij višji v krizi, v kakršni smo, kot sicer. Po drugi strani pa je potrebno biti konkreten glede projektov in recimo TEŠ 6 je tudi velik državni projekt. Ampak ta ne bo imel nikakršnega multiplikativnega učinka. 

 

 

Vi se torej strinjate s tem, da mora država delovati proti ciklu, torej, da mora povečati trošenje, ko tega ne počne prebivalstvo in obratno?

 

Ja. Seveda. Kar zadeva empirične rezultate glede tega je nesporno. Ampak ti projekti ne smejo postati "pork barrel projects". Sicer se bo dogajalo kot pri tešu. Vse je šlo gor, razen ekonomika. Tam ne more biti pozitivnih učinkov. Tam bodo le negativni učinki na slovenski BDP. Tu je popolnoma jasno tudi, da se drugi tir nikoli ne bo izšel. Tako kaže ekonomika. Ocenjeni multiplikativni učinki oziroma njihova kvantifikacija je blazno nenatančna. Toliko je znanstvena ta ocena, kolikor je znanstvena ocena bančne luknje. Povedati želim, da če želimo znanstveno oceno, potem jo je potrebno resno preveriti. In ocene pravijo, da je drugi tir komercialno nezanimiv. Ostanejo le sekundarni družbeni učinki, katerih ocene so podvržene negotovosti. Ne bom trdil, da so izračuni napačni, saj jih nisem videl in ne bi rad ponovil napake tistih, ki sem jih že omenil predhodno in si niso prebrali 

 

 

Ampak eno leto že ne zberemo denarja, da bi le na delu tira odpravili škodo, ki jo je povzročilo vreme, zaradi česar smo kar ukinili potniški promet na tej trasi, govorimo pa, da bi vlagali milijarde v ta isti tir. To ne gre skupaj.

 

Ja. Človek, ki je dober gospodar, si mora odpreti čim več različnih možnosti, preden sprejme odločitev. Ena od odločitev je definitivno drastična modernizacija obstoječih stvari. Proga Koper – Divača bi bila lahko mnogo bolj propustna že, če bi se jo moderniziralo.

 

 

Kako se počutite, ko vstopate, denimo, v javno debato o privatizaciji in morate potem razpravljati o argumentih, ki so skorajda v celoti v domeni populizma? Glede na to, da po desetih letih iz javne debate o privatizaciji še vedno ni odpadel populizem, ali po vašem mnenju medije vodi nesposobnost, ideološka pristranskost ali politični motivi? Normalnim medijem bi desetletje razprave namreč že moralo zadoščati, da iz javnih debat izloči populizem in se osredotoči na argumentacijo.

 

Kaj naj rečem. (smeh). Ja. Nimam kaj dodati. Ja. Moti. Ampak se tu ne da kaj veliko storiti. Sem pa izgubil …ne da se mi več. Več kot 8 let sem pisal kolumne, skušal sodelovati … Ne da se mi več.

 

Sem pa podprl peticijo ZA privatizacijo, ki jo je pripravila skupina mladih. Zdelo se mi je, da bi bilo narobe, če ne bi stegnil svojega vratu še tokrat. To je bila pa dolžnost – da se podpre. Pripravili so dober tekst in borili so se zanj, pri čemer so jih mediji skušali sistematično potiskati na obrobje. V tej borbi niso bili enako obravnavani. Tako da jim lahko le zaploskam. Tako jaz kot ostali, ki so to podprli. 

 

 

Če postavimo tezo, da je del javnosti razočaran nad neuspešnostjo mlajše generacije ekonomistov, da spremeni ekonomsko in politično strukturo države, kaj boste odgovorili? Več kot deset let od prihoda te generacije v javni prostor je verjetno dovolj časa, da se naredi bilanca.

 

Ja, neuspešno je bilo to. 

 

 

Zakaj je bilo neuspešno? Kje je šlo narobe?

 

Pripravili smo paket reform. Da se ne bi razumeli narobe. Moja vloga ni bila pomembna. "Heavy lifting" sta opravila Janez Šušteršič in Jože P. Damijan. Ampak po tem se to ni izvedlo. Janševa vlada tega preprosto ni izvedla, čeprav je dala zavezo, da bo. 

 

 

Imate kakšno mnenje o tem, zakaj se reforme kljub vsemu niso zgodile pod Janševo (prvo) vlado?

 

Rajši so osvajali komunistične kapitalske trdnjave. Dejstvo je, da predsednik vlade, reformator, mora biti reformator po srcu in ne po imenu. Iz izkušenj ostalih držav smo že takrat vedeli, da reformira lahko samo tisti predsednik vlade, ki ob dnevu zaprisege v parlamentu sprejme dejstvo, da bo zaradi izvedenih reform naslednje volitve izgubil.

 

Kadarkoli tega predsednik vlade ne naredi, ampak skuša vmes delati stvari, ki mu volitve dobivajo, je to le konec za reforme. Ne želim reči, da smo mi spisali zadevo, šofira pa naj bi kdo drug in naj bo na koncu tudi kriv. Pravim. Projekt je bil neuspešen. Desetletje po tem imamo namreč na mizi iste reforme, izvajajo se isti ukrepi, smo pa finančno na psu. Tisti komplet reform, ki smo ga pripravili, ni bil prav nič radikalen, niti revolucionaren. Črpal je iz nemških reform, ki jih je Nemčija začela leta 2003.  Danes je jasno, da te reforme delujejo. Ne glede na to, ali je takrat obstajal dvom, je danes jasno – to deluje. Ampak to smo morali spoznati na boleč način. Vsekakor pa je pod črto tistega našega dela (javnega pojavljanja, zagovarjanja nekega ekonomskega principa) neuspeh. Nasprotniki reform lahko slavijo Pirovo zmago v splošnem ekonomskem razsulu Slovenije.

 

 

Menim, da v Mladini (pa tudi v Dnevniku in Delu) ni članka, ki vas skupaj z drugimi ekonomisti mlajše generacije ne bi uvrstila v skupino ljudi, ki je blizu politične desnice. Čeprav dvomim, da so vas tisti, ki so vas v svojih člankih pripenjali na desni politični pol, sploh kadarkoli vprašali po političnem prepričanju. Naj vas vprašamo mi: kakšno je vaše politično prepričanje? Ste desničar?

 

Glede na slovenska merila očitno sem. Vendar pa bi me v ZDA uvrstili na levo.  Če bi se želel politično opredeliti, je tam zadeva relativno enostavna. Vstopiš med demokrate ali pa republikance, po tem pa se razparceliraš nekam med njihove frakcije … Tam bi se težko poistovetil z marsikaterimi elementi republikanskega programa. 

 

Sam ne vidim nič slabega v javnem zdravstvu, v javnem šolstvu, niti v socialnem zavarovanju, ki ga organizira država, dokler to ostaja zavarovanje in ne neka vreča za prerazdeljevanje brez dna. Od tu naprej pa imam zelo liberalen odnos do tega. Država naj se drži stran.

 

 

Kakšen odnos pa imate do obveznega zavarovanja, kakršnegakoli, recimo socialnega, zdravstvenega …?

 

Mislim, da mora biti obvezno eno in drugo v osnovnem obsegu storitev. Naj vam dam primer iz pokojninskega zavarovanja. Ko bodo ljudje to brali, bodo rekli, da sem zloben neoliberalec … 

 

Če sem sam toliko vesten in imam seveda tudi možnost, da se dodatno pokojninsko zavarujem. Torej sem sprejel odločitev, ker vem, da iz osnovnega pokojninskega zavarovanja ne bom imel dovolj dohodkov, da bi dobil pokojnino, kakršno si želim. Približno 400.000 do 500.000 ljudi v tej državi ravna podobno kot jaz. Ko bomo jaz in moji vrstniki dosegli pokojninsko starost,  bom imel višjo pokojnino. Večina pa tega ne bo imela, ker nima dodatnega pokojninskega zavarovanja. In zahtevali bodo od države, da se obdavčijo naše pokojnine z namenom transfera drugim.  Zato so na tem področju potrebni ukrepi države, z namenom doseči čim višjo vključenost v dodatno pokojninsko zavarovanje. Sicer bomo vsi tisti, ki smo že zavarovani danes, podvrženi negativni eksternaliji pritiska po obdavčenju.

 

Enako je z zdravstvenim zavarovanjem. Bolan človek ima ne le nižjo kvaliteto življenja, ne more delati. In če se nekdo odloči, da se zaradi finančne stiske ta trenutek ne bo zavaroval, po tem ne bo deležen zdravljenja, ko bo to potrebno, in  kot bolan ne bo mogel delati ter plačevati davkov. Zdravi pa bodo zaradi tega plačevali višje davke. 

 

Ker gre v obeh primerih za eksternalijo, sem za obveznost zavarovanja. Koristno je, da država to stimulira. 

 

Razumem, da si marsikdo vseh zavarovanj ne more privoščiti.  Ampak njegova zahteva bi morala biti: znižajte mi davke, da se bom lahko, saj država tega ne zmore. Rezultat bo tudi nižji finančni pritisk na sisteme socialnega zavarovanja.

 

 

Kaj pa ljudje, ki pri 40 letih starosti spoznajo, da nimajo niti leta delovne dobe. Takšnih bo vse več. Zakaj bi si oni sploh želeli vključiti se v državni sistem, če pa bodo nadaljnjih 20 let plačevali enormno, dobili pa le kakšnih 10 evrov več pokojnine, kot bi dobili socialne pomoči? Zakaj naj bi se mladi, ki ne dobijo službe, na koncu sploh vključevali v to?

 

Tu se pa strinjam. Ti so kompletno izven sistema. Vendar zanašanje na sistem socialnih pomoči ni rešitev. Edina je dobiti zaposlitev.

 

 

Če bi bili danes v Strateškem svetu za gospodarstvo vlade Janeza Janše, kaj bi storili drugače? Bi sploh vstopili v tak svet in v okoliščinah, kot so se kazale tedaj?

 

Ne. Tudi kasneje so me še vabili v podobne zadeve, a sem vselej rekel ne. Rečejo mi tudi: "dajte vi zadeve vzet v svoje roke" ali pa "povejte jim, no, kakšni ukrepi naj se izvajajo". Odločati se mora predsednik vlade. On mora odločati. On mora znati vsak trenutek povedati, katere ukrepe bo izvedel in zakaj je to dobro. 100 % mora biti podvržen ideji. Lahko se mu pomaga. Lahko se pripravi strokovne podlage. Ne pa, da se strateški svet postavi skoraj v rang superministrstva, ki bi bil ministrom nadrejen, po drugi strani pa naj bi namesto ministrov celo delal. Zato je to takrat propadlo. To, da nekdo išče neka telesa, ki mu bodo nadomestek pri vladanju, je iskanje izogibanja odgovornosti. In takšne stvari ne morejo biti uspešne. Ne morejo funkcionirati. Vlada mora sprejeti odgovornost.

 

 

V času vašega strateškega sveta so sindikati priredili velike proteste proti reformam, ki ste jih predlagali. Trdili so, da gre za devolucijo človeka in pot v srednjeveško ekonomijo tipa Slovaška. Danes, leta 2015, desetletje po tem, ko slovenska politika ni zmogla moči za izvedbo reform, diha slovaška ekonomija za ovratnik slovenski. Zanima me vaš komentar o politično zaigrani priložnosti.

 

Sindikati danes, ko so videli, da je zmanjkalo denarja, še sami pristajajo na reforme trga dela, spoznavajo, kakšne so koristi od tega - ljudje lažje dobijo službe in tako naprej. Ne zavedajo pa se odgovornosti, ki so jo imeli. Za sindikate je vselej zelo priročno – kriva je vlada. Oni so vselej zgolj tisti, ki opozarjajo. Oni nimajo nobene odgovornosti. Nikoli nobene. 

 

 

Ne le opozarjajo. Oni blokirajo.

 

Seveda blokirajo. Blokirajo zato, ker imajo po zakonu ta privilegij, da lahko vplivajo na ekonomske in politične parametre, kljub temu da jih nihče ni izvolil. Ker je ogromno odločitev v državi, ki brez blagoslova sindikatov ne morejo priti skozi, pride do takšnih stvari. 

 

Češka nas bo s koncem leta prehitela v BDP na prebivalca in v nekaj letih bo to uspelo tudi Slovaški. Po tem bo naša ekonomija res bližje srednjeveški. 

 

 

Ali ni malce kontraintuitivno, da v mandatu prve vlade Janeza Janše ni prišlo do privatizacije NLB? Človek bi lahko sklepal, da če kdo, potem bi ravno njegova politika morala prekiniti prakso financiranja projektov in podjetij leve mreže.

 

En rek pravi, da si ljudje z denarjem lahko lastijo ljudi na oblasti. Državna banka je tu kot samopostrežna trgovina za čisto vsak projekt, ki  si ga neka politična elita zamisli.

 

 

Je razlog v tem, da se je Janša v nekem trenutku odločil osvajati in ne uničevati kapitalske komunistične trdnjave?

 

Ja. Seveda. To je jasno. Osvajali so se rdeči kapitalski brlogi. 

 

 

Jože Mencinger je, kljub izjemno skromnem akademskem izkupičku v njegovi skorajda štiri desetletja trajajoči akademski karieri, postal zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in član Akademije znanosti in umetnosti. Kaj je narobe s slovensko ekonomsko stroko, da lahko, kljub akademski ničnosti, postaneš zaslužni profesor in akademik?

 

Ne gre le za ekonomsko stroko. Je pa res, da če pogledate naravoslovne znanosti in tehnične znanosti, imajo njihov profesorji bistveno več mednarodnih znanstvenih objav kot njihovi kolegi na družboslovju. Do prehoda generacij je bilo tako tudi na področju ekonomije. Smešno je, da ko si zagotovijo svoje pozicije, potem nam mlajšim dvigujejo lestvice za habilitacijo. Tisti, ki ima možnost odločati, se pač odloči v lastno korist. Nič drugega ni tu. 

 

 

Ali lahko pojasnite javnosti, kakšni so bili vplivi politike varčevanja v času krize? Vaš kolega Jože P. Damijan trdi, da je bila takšna politika napačna, po drugi strani pa Janez Šušteršič postavlja trditev, da bi bilo stanje veliko bolj zaskrbljujoče, če varčevalnih ukrepov ne bi bilo. Kje v tem kontekstu stojite vi?

 

Na Twitterju sem Šušteršičevo kolumno dal kot primer osnovne ekonomike. Da ne bo pomote. Med pogledom Jožeta P. Damijana in Janeza Šušteršiča, če odstranimo vse navijaške elemente, bistvene razlike ni. Dejstvo je, da se varčevalo ni. Temu, kar imamo, rečemo varčevanje samo zato, ker bi nekateri radi zapravili še več kot se tako ali tako že. Šušteršič je napisal, da bi se z dramatično drugačno kompozicijo proračuna lahko doseglo bistveno boljši ekonomski rezultat. Se pravi bistveno hitrejše okrevanje itn. In tudi Šušteršič je uporabil te famozne multiplikatorje, ki so v krizi višji, na katere je Jože P. Damijan opozarjal. 

 

Jože P. Damijan je v okviru "new deal" predlagal, da se v okviru obstoječega in ne večjega deficita zmanjšajo sredstva za transfere, ter se poveča izdatke za investicije. Naj torej država troši, ne pa transferira. 

 

Zato pravim, da med tema dvema pogledoma ni tako dramatične razlike. Država tega pač ni naredila. Ne da se je varčevalo …. Naredila se je napačna kompozicija državnih izdatkov. Krčili so se investicijski izdatki in temu se je reklo varčevanje, na drugi strani pa se je prekomerno povečevalo transferje. Ti pa nimajo tako močnih multiplikatorskih učinkov.

 

Kakšna pa je percepcija varčevanja v javnem sektorju, pa je nekaj povsem drugega. Tam varčujemo tako, da si ne povečamo plač. To je svet zase. 

 

 

Ali lahko Grčija sploh karkoli izpogaja ali pa v resnici spremljamo zgolj šov za notranjepolitične potrebe Grčije?

 

Če bodo malo bolj spretni, kot so sedaj, si bodo lahko izpogajali vsaj nižji cilj primarnega proračunskega suficita, ki je sedaj precej restriktiven, in to mislim, da bi marsikdo lahko požrl tudi na ravni EU, ter nekoliko blažjo dinamiko vračil dolga. Kaj drugega pa mislim, da ne morejo dobiti. Če se bo njihov šov nadaljeval, je izhod iz evra zelo realna možnost. Jaz mu pripisujem, recimo, 50 % verjetnost.

 

 

Bi se Grkom izplačalo zapustiti monetarno unijo in uvesti nazaj svojo drahmo? Katera od teh možnosti bi bila za Grke boljša?

 

Iti na drahmo je slabša opcija. Dobili bodo inflacijo in ne tistega, kar rabijo, to pa je znižanje njihovih cen in plač. Naj ponudim primer: če je v Grčiji govora o humanitarni krizi v smislu, da ljudje nimajo denarja, recimo, za zdravila in so zrasle celo lekarne, ki dajejo zastonj zdravila, istočasno pa je povprečna plača v Grčiji višja kot na Slovaškem, kjer  imajo na vzhodu države ravno tako  težave z visoko stopnjo brezposelnosti, ne vidimo humanitarne krize. Pri nižjih plačah si torej Slovaki lahko privoščijo zdravila. Ni toliko težava v njihovi zadolženosti, ampak je cela tona razlogov, zakaj v Grčiji zdravila toliko stanejo. In je tudi tona razlogov, zakaj je hrana tako draga. Tudi elektrika in drugo. To pomeni, da morajo v vsakem primeru znižati cene. Če bi to počeli z drahmo, bi to prišlo, ne prek znižanja ne absolutnih cen, ampak relativnih cen, kot temu rečemo v ekonomiji, prek inflacije. Tovrstno znižanje grškega standarda pa bi bilo bistveno bolj negativno, kot prilagoditi cene in plače, ki jim bodo omogočale poslovanje na mednarodnih trgih.

 

Ampak, naj razmislijo … to, kar zdaj počnejo, pomeni, da gredo točno tja. Mislim, da to ni več stvar izbire, ampak počnejo točno to, da gredo tja, in kot vidite ima svet za njih že rešitev. Sugerira se jim uvedba kapitalskih omejitev, to je prvi korak, ki se lahko zgodi čez noč, če se le odločijo, po tem pa, da bi rešili likvidnostne težave, naj začnejo izdajati zadolžnice države, ki jih bo država sprejemala tudi za plačilo davkov. In tako se ustvarja kvazi paralelna valuta. In smo pri drahmi. Skratka, točno v to smer gredo. Nisem prepričan, da je to še stvar izbire. 

 

 

Kje je meja vzdržnosti slovenskega dolga in koliko časa se še lahko brez katastrofalnih posledic odlaga strukturne reforme v nedoločeno prihodnost?

 

Odvisno od obrestne mere. Pri takšni, kot jo plačujemo zdaj, je meja vzdržnosti nad 100 %. Poplava poceni denarja je zame ta trenutek, tako kot leta 2007, glavna ovira reformam. 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
14
12.11.2019 19:00
Z Andražem Terškom smo govorili o nekaterih fenomenih ustavnega sodišča. Na Beethovnovo še nikoli doslej ni letelo toliko dvomov ... Več.
Piše: Uredništvo
Bojan Požar: "Samo še vprašanje časa je, kdaj bo Vida Žurga zapustila Telekom in kdaj bo odstopil Damir Črnčec"
29
29.09.2019 17:00
Za Požarjem se pošteno kadi, v teh dneh je v središču dogajanja, ki spominja na fronto, saj je v slovenskem medijskem prostoru ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več."
18
11.08.2019 20:00
Marjan Podobnik je poseben lik v slovenski politiki, izjema od pravila, da ponovno politično vstajenje ni mogoče. Sredi ... Več.
Piše: Uredništvo
"Ko Helmut Kohl pravi, da želi politično zvezo in reče, da Nemčija ne bo plačevala računov drugih držav, je to oksimoron."
5
26.02.2019 20:08
Na začetku meseca je francoski portal Atlantico objavil ekskluzivni pogovor z indijskim ekonomistom, ki je lani zaslovel s ... Več.
Piše: Uredništvo
"Slovenska politika je v bistvu nasilna, ne ozira se na protiargumente, le poniglavo s silo preglasovanja doseže svoje."
9
31.01.2019 20:59
Za intervju s predsednikom državnega sveta Alojzom Kovšco smo se odločili, ker nas je v zadnjih mesecih pozitivno presenetilo ... Več.
Piše: Uredništvo
Andraž Teršek: "Smo družba kroničnega nemišljenja, šibkega znanja in negativnih čustev"
12
21.11.2018 20:31
Za ene je kontroverzen, za druge ekscentričen, za tretje samosvoj. Eni ga obožujejo, drugi bi ga utopili v kozarcu vode. Zavrača ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Idealni model proletarca v postmoderni interpretaciji je črna, enonoga muslimanska lezbijka, ki govori špansko"
8
28.09.2018 00:30
Srđa Trifković naj bi bil eden od najeminentnejših sodobnih srbskih političnih mislecev in komentatorjev. Pogojnik smo ... Več.
Piše: Uredništvo
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
12
16.09.2018 18:00
Zgodovina se ponavlja, je prepričan alžirski pisatelj in intelektualec Boualem Sensal. Le da migracije tokrat ne potekajo iz ... Več.
Piše: Uredništvo
Intervju z največjem presenečenjem v slovenski politiki v letu 2017
22
03.01.2018 19:16
Nisem odrešenik in superman in se kot takega tudi ne jemljem , pravi Marjan Šarec, letnik 1977, ki je za marsikoga politični ... Več.
Piše: Uredništvo
"Tako kot v športu smo lahko Slovenci tudi v vseh gospodarskih panogah najboljši na svetu."
1
16.11.2017 11:44
Včasih so ga zamenjevali s tistim Andrejem Vizjakom, ki je bil v Janševi vladi 2004-2008 minister za gospodarstvo. Takrat je bil ... Več.
Piše: Uredništvo
"Včasih imam občutek, da Slovencem, novodobnim sužnjem, poleg joda v vodo dajejo tudi sedative."
13
25.05.2017 23:15
Z Blažem Mrevljetom, tistim kardiologom, ki je v zadnjih dneh brez dlake na jeziku spregovoril o korupciji v zdravstvu, zlasti v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Postaviti se moramo zase, komunicirati s svetom, stopiti v javni prostor in začeti z dialogom."
1
10.12.2016 00:53
Pogovor z nadvojvodinjo Camillo Habsburško Lotarinško smo sprva želeli objaviti prav na dan predsedniških volitev v Avstriji. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Trije pogledi na Matićev kvotni sistem: "To je le spodbuda manj kakovostni glasbi."
7
26.09.2016 18:47
Uršula Cetinski je generalna direktorica Cankarjevega doma, Damjan Damjanovič opravlja funkcijo direktorja Slovenske ... Več.
Piše: Uredništvo
O lobijih, ki ščitijo Milojko Kolar Celarc in odstavljajo Petra Gašperšiča
3
11.09.2016 18:00
S poslancem Jankom Vebrom smo govorili o obeh interpelacijah, ki v teh dneh dvigujeta največ prahu. Medtem ko je ministrica za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako Cerarjev medijski zakon z glasbenimi kvotami zvija roke javnemu radiu
4
08.09.2016 08:59
Ministrstvo za kulturo je še kar sveto prepričano, da nov kvotni sistem, ki ga je vladna koalicija na čelu z Draganom Matićem ... Več.
Piše: Uredništvo
Svetovne organizacije in države hočejo nadzor nad našo odgovornostjo in osebno svobodo. Tobak je le začetek.
5
14.08.2016 18:30
Novozelanska poslanka Marama Fox ga je pred tedni v televizijski debati javno označila za prinašalca smrti in ga primerjala celo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zmago Jelinčič: "Nič nimam proti muslimanom. Financiral sem celo prvi prevod Korana v slovenščino."
14
24.07.2016 19:00
Predsednik nekoliko pozabljene Slovenske nacionalne stranke o nacionalni državi in prihodnosti združene Evrope, migrantih in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Po neuspelem puču v Turčiji: vojaški udar se ne zgodi brez zunanje podpore
14
18.07.2016 22:59
Z našim komentatorjem Zijadom Bećirovićem, ki je tudi direktor ljubljanskega Inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije ... Več.
Piše: Zijad Bećirović
"Antiintelektualizem ima na Slovenskem dolgoživo tradicijo. Da cenimo svoje intelektualce in umetnike, je mit. "
3
29.06.2016 20:35
Soustanovitelj in urednik nekdanje Študentske založba, ki se je kasneje preoblikovala v Založbo Beletrina, ni le esejist, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Ko sem še delal kot novinar, sem slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih."
15
01.06.2016 20:48
Ker v teh dneh v Slovenijo prihaja prvi mož Opus Dei Javier Echevarria Rodrigues, smo se pogovarjali z regionalnim vikarjem Opus ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 

Najbolj brano

01/
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2,974
02/
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
Anuša Gaši
Ogledov: 2,213
03/
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
Anej Sam
Ogledov: 2,137
04/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 1,590
05/
Ustavno sodišče dokončno razsodilo: Obvezne glasbene kvote Mira Cerarja so neustavne!
Uredništvo
Ogledov: 1,643
06/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 1,864
07/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,300
08/
Banka Slovenije pod težo kritik: So bile omejitve pri najemanju kreditov občanov res potrebne?
Bine Kordež
Ogledov: 1,325
09/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,099
10/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,409