V sredo, 11. marca, so pri osrednjem dnevniku na POP TV razkrili lastniško – upravljavsko povezavo med Nikolo Damjanićem in Bojanom Petanom. Damjanić (dosegljivo na tej povezavi), sicer bolj znan kot direktor podjetja Ninamedia d.o.o., je namreč direktor hrvaškega podjetja Territorium d.o.o. (vir), ki ne igra ravno nepomembne vloge znotraj lastniških relacij Petanovega DZS d.d. Razkrili so tudi, da je to hrvaško podjetje izdatno dolžniško financirano s strani Ade De Coste Petan in Petre Petan. Če pustimo ob robu, da Petan uporablja svojo družino za finančni vzvod, manjka še nekaj podrobnosti, ki se jih ni razkrilo in jih bomo razkrili danes na Portalu Plus. 

Dnevnik, tranzicijsko medijsko skropucalo

Damjanić, direktor Ninamedie, ki zdaj posredno soupravlja tudi z DZS, ima prek cele verige podjetij roko iztegnjeno tako daleč, da z lahkoto doseže tudi Petanov medijski vzvod, časopis Dnevnik. To pa je časopis, s katerim ima Ninamedia verjetno najbolj stabilen poslovni odnos ali kot sami pravijo: Ninamedia izvaja za Dnevnik redne mesečne raziskave preferenc političnih osebnosti, vlade, parlamenta, političnih strank ter nabor raziskav glede na izpostavljena in izražena javna vprašanja (reference Ninamedie so dosegljive na tej povezavi). 

Vas zanima, ali so Slovenci naklonjeni privatizaciji Petanovega financerja NLB? Ni problema, Damjanićeva Ninamedia izmeri javno mnenje in Dnevnik objavi. Vas zanima, ali Slovenci podpirajo DUTB, DZS-jev regeneracijski center? Ni problema, Ninamedia spet meri in Dnevnik spet objavlja. Petana zanima, katero politično stranko naj podpre na naslednjih volitvah ... Saj razumete, kako to lahko gre in kakšna vprašanja se odprejo, če si istočasno izvajalec in poslovni partner lastnika, kajne? Razen seveda, če kredibilnost po novem zagotavlja, da si vpleten v lastniške sheme naročnika.

Vas zanima še karkoli drugega relevantnega v javnem mnenju, kar bi izmeril upravljalec pomembnega dela imperija, ki si lasti Dnevnik? Pišite mu, zagotovo bo izmeril. Seveda vse skupaj ne pomeni nujno, da je v Petanovem Dnevniku rezerviran poslovni prostor za njegovega poslovnega partnerja in upravljalca Damjanića in to takšen, da so raziskave, ki ji izvajajo in objavljajo frodulentne, boste pa priznali, da vse skupaj resno načenja kredibilnost Dnevnika. 

Ker, ne pozabite, shema je takšna: Petan je direktor uprave podjetja Dnevnik d.d., Damjanić pa je Dnevnikov dežurni merilec in interpretator "javnega mnenja" in hkrati aktiven del Petanove lastniške sheme. Dvom o kredibilnosti Dnevnika je zato na mestu, predvsem zaradi tega, ker ni ravno neznana teza, o kateri je nazadnje pisal urednik Siol.net Uroš Urbas, in sicer da se kot po pravilu vedno zasuka javno mnenje in preusmeri žaromete takoj, ko morajo "stari fantje" tipa Petan in Pušnik izpeljati kakšno zanimivo shemo. Ampak tukaj še nekaj manjka.

"Franci, a si ti tut u medijsko lukno padu?"

Seveda, manjka Petanova zvezda stalnica Franci Zavrl. Če želimo identificirati nabor imen, ki definirajo delovanje časnika Dnevnik, potem moramo preveriti, kdo je poslovno vezan za ta medij. Za Damjanića je zdaj že jasno, da ni samo poslovni partner Dnevnika, ampak da je del lastniško – upravljavske sheme Dnevnika. Za Petana tudi ni dvoma, saj je preko DZS d.d. lastnik Dnevnika in direktor njegove uprave. Kaj pa Zavrl? Medijsko – poslovni interes Zavrla se izkaže pri lastniškem pregledu Dnevnikovih poslovnih kolobocij. Dnevnik d.d. in DZS d.d. (tudi prek povezanih podjetij) sta solastnika podjetja za maloprodajo časopisov in drugih tiskovin, ki se imenuje Dis 21 d.o.o., v lastniški strukturi pa najdete tudi Pristop skupino d.o.o., kjer je Zavrl, na slovenski ali luksemburški način, še vedno solastnik. Spodnja infografika vam pokaže: 

... da imajo Petan, Zavrl in Damjanić skupni poslovni interes v medijih. Izolacija posameznih lastniških krakov, ki smo jo naredili za potrebe zgornje infografike, pa pokaže, da na površje izplava združba Petan – Damjanić – Zavrl, ki ima logičen interes usklajenega delovanja v Dnevniku. 

V primeru, da menite, da prejšnja infografika ni močen dokaz za trditev, da so Petan, Zavrl in Damjanić ujeli medijski prostor okoli časopisa Dnevnik in ga spremenili v točko poslovnega sodelovanja, potem si poglejte spodnjo infografiko:

Zgornja infografika prikazuje bistveno bolj tesno povezavo med trojico Petan - Damjanić – Zavrl kot pa slovenska točka greha, ki se ji reče Dis 21 d.o.o. Pristop- Zavrlovo hrvaško podjetje in DZS- Petanovo hrvaško podjetje (ki mu načeljuje kralj interpretacije slovenskega javnega mnenja Damjanić) imata skupnega zastopnika Turkovića (vir). Berite: skupno koordinacijo na Hrvaškem, torej so to poslovni partnerji na področju medijev in Dnevnik je jedro njihovega interesa in kot bomo pokazali spodaj, tudi njihov vzvod.

Še več, Petan in Zavrl skupaj sedita v nadzornem odboru Pristopove hrvaške podružnice. Torej, kaj bi še želeli vedeti več? Okoli časopisa Dnevnik je medijski prostor zaprt, identificirana je skupina ključnih posameznikov, identificiran je poslovni interes, ostane le še eno vprašanje: koliko kredibilnosti ima zaradi tega Dnevnik? Preden pa se posvetimo temu vprašanju, bi vam v spodnji infografiki radi povzeli razsežnost problema, ki se imenuje kredibilnost časopisa Dnevnik:

O kredibilnosti

Ob vsem povedanem in ob vseh informacijah, ki so nam na voljo, je na mestu vprašanje kredibilnosti Dnevnika. Seveda ne govorimo o športni rubriki, ker dvomim, da imajo Petan, Damjanić in Zavrl željo prepričevati javnost v fiktivne fuzbal rezultate, govorimo o dveh delih Dnevnika: poslovnem in političnem. Zakaj?

Prvič, kako naj po vsem, kar nam je znanega, verjamemo, da so informacije v poslovnem Dnevniku nepristranske? Kako naj razumemo informacije o TEŠ6, GP Bosna, Termah Čatež in vseh ostalih shemah, kjer se pojavljajo Pušnik, Zavrl in Petan (kot smo pokazali že v prejšnjih člankih, gre za povezano in koordinirano poslovno združbo)? Menite, da se ljudje, ki se igračkajo s podjetji, ne igračkajo tudi z uredniško politiko, ko nastopi trenutek, da se ubranijo njihovi poslovni interesi? Ne? Zakaj? Kaj jim daje integriteto? Ovadbe zaradi sumov gospodarskega kriminala v Sloveniji in BiH?

Drugič, zakaj bi verjeli, da poslovni Dnevnik ne izvaja medijskih umorov poslovnih nasprotnikov? V svojih rokah imajo vse, dežurnega lobista, dežurnega merilca in interpretatorja javnega mnenja in edinega preživelega tajkuna stare šole. Priznajte, vsa ta konspiracija okoli Dnevnikovih lastnikov, zapletena lastniška struktura, neskončno število nenavadnih naključij in poslovnih koalicij ter sumi resnega gospodarskega kriminala niso ravno argumenti proti tezi, da ima Petan dodatnega aduta v poslovnih spopadih – svoj medij. 

Tretjič, kako naj razumemo izjave nekdanje predsednice vlade Bratuškove, ki je trdila, da ji je Vesna Vuković namenila lobistični obisk? Kako naj razumemo izjave ministra za pravosodje, ki je razlagal, da mu je novinarka Dnevnika nudila neke dogovore v zameno za bolj prijazno pisanje? Naj jih razumemo kot posredno lobiranje za koristi pošastne lastniške strukture Dnevnika? Je to to? Ali lahko, glede na okoliščine, sploh sklepamo o čem drugem?  

Četrtič, da je med slovensko desnico in Dnevnikom prisotno zgolj sovraštvo, ni ravno novica. Da Petan in desnica, kljub določenim poslom, ne gresta skupaj, je jasno še od epske bitke za prevzem Term Čatež, ki se je zgodila v času prve Janševe vlade. Da vrhuška desnice ne prenese Damjanića in obratno, je znano vsaj od sodnega procesa Janša vs. Damjanić in da ni izgubljene ljubezni med Janšo in Zavrlom tudi vemo. Toda, kaj vse to pomeni? Lahko si vse skupaj interpretiramo, da na politični redakciji Dnevnika niso ravno kakšni vneti ljubitelji desnice, lahko pa tudi začnemo razmišljati, da je uredniška politika Dnevnika instrument za Petan – Damjanić – Zavrlove poslovne bitke povsod, kjer je v gospodarstvu zasidrana politika.

Petič, kako naj beremo cele serije člankov, v katerih se novinarji Dnevnika bojujejo proti privatizaciji, Ninamedia pa objavlja, da javno mnenje ni naklonjeno privatizaciji? Naj beremo, da Petanu ni povšeči, da NLB in NKBM ne bi bili več politično utemeljen dolžniški vzvod za DZS? Kako naj beremo pogrom proti tistim, ki se zavzemajo za privatizacijo? Kot metodo diskvalifikacije s strani od strahu poscanih lastnikov, ki so do svojega imperija prišli prek političnih kanalov? 

Upam, da razumete, da v trenutku, ko glavni lobist te države, merilec javnega mnenja in lastnik postanejo del medijske strukture, potem za medij poti nazaj ni več.

Petanov vestnik

Glede na vse, kar je bilo povedanega, kdo, razen tistih, ki imajo težke duševne motnje, bo še bral katerikoli članek v Dnevniku, ne da bi pomislil, ali so za njim skriti poslovni motivi lastnikov ali pa da so celo ključen del poslovnih shem, ki jih izvajajo lastniki in poslovni partnerji tega medija? 

Če smo za Mladino zapisali, da jo zaradi njene lastniške strukture hrani kazino kapitalizem, potem lahko tokrat zapišemo, da Dnevnik hrani tajkunski kapitalizem najbolj ogabne vrste. Primer časopisa Dnevnik pa je vsekakor, zgodovinsko gledano, najbolj beden primer zlorabe nekega medija s strani lastniške strukture.