Komentar

Četrt stoletja od prvih slovenskih demokratičnih volitev: Šokantna zmaga Peterletovih krščanskih demokratov

Naj takoj na začetku poudarim, da pričujoča kolumna ne bo spis o podelitvah ali prerazdelitvah političnega zaslugarstva za demokratizacijo Slovenije koncem osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.

06.04.2015 20:30
Piše: Milan Balažic

Že 29. julija 1991 je Janša predlagal odstavitev Peterleta in njegovo zamenjavo z Bavčarjem, kar je levica z veseljem podprla. 30. decembra 1991 je Peterletova vlada postala manjšinska, nož v hrbet pa ji porine Spomenka Hribar (SDZ).

Peterletova vlada je postala manjšinska, nož v hrbet pa ji porine Spomenka Hribar (SDZ) z razvpitim pozivom "ustavite desnico!"

 

Pučnik je čez leta obžaloval, da je bil izrabljen: "Menim, da smo naredili napako, da smo šli v povezovanje izven Demosa proti Peterletu. Peterle je bil razočaran nad partnerji, ki so ga zrušili – to smo bili SDSS, Demokrati in Zeleni."

 

Slovensko demokratično zavezo (SDZ) so vodili skoraj sami bivši člani Partije (Rupel, Janša, Bavčar, Bučar, S. Hribar itd.)

 

France Bučar (SDZ) je, denimo, strogo ločeval – ne le med mesom in duhom – ampak med državljanom in kristjanom; če se kristjan politizira, to po njem nujno vodi v klerikalizem. 

 

Brez uničenja SKD bi ne bilo SDS, brez marginalizacije Peterleta bi Janša ne postal "vodja opozicije" in pozneje predsednik vlade. 

 

Lojze Peterle (1990): "Biti slovenski krščanski demokrat pomeni stopiti na plano iz vsiljenih katakomb z nelahko težo zgodovine, se odpovedati vsakršnim povračilnim dejanjem za storjene krivice, se s prešernostjo lotiti obnove in prenove slovenske družbe, skupaj z drugimi ljudmi dobre volje in čistih namenov."

Prej bo zapis o največji žrtvi tega procesa, krščanskih demokratih, ki so bili napoti tako silam komunistične kontinuitete kot tekmovalnim pomladnim strankam: prve so Stranko krščanskih demokratov (SKD) frontalno očrnile, druge so ji zadale milostni udarec v hrbet. A ne prehitevajmo: preden so nastale stranke, se je moral postopno izoblikovati civilno-družbeni teren za slovensko demokratizacijo. Tega so od začetka osemdesetih pripravljale alternativna kultura (punk), nova družbena gibanja, režimsko-opozicijska Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), disidentska Nova revija (še posebej 57. številka) in socialno-liberalna frakcija znotraj same vladajoče Partije (Zveze komunistov). 

 

S pospeškom afere JBTZ se ti tokovi usmerjajo k oblikovanju novih političnih strank, kjer prvenstvu bolj sindikalistično usmerjene Slovenske kmečke zveze (SKZ) sledi prva prava opozicijska stranka – Slovenska demokratična zveza (SDZ), matica poznejše koalicije Demos. Zaradi teh številnih virov demokratizacije je slovenska demokratična revolucija v letih 1986-1991 avtentična in se razlikuje od vseh ostalih vzhodnoevropskih zgodb. Odlikuje jo prav postopnost, kompromisnost in stabilnost prehoda v demokracijo brez množičnega in nasilnega izražanja ljudskega nezadovoljstva. Navkljub visoki stopnji konfliktnosti bo sinergija treh političnih blokov – Demosa (osamosvajanje), ZSMS (demokratizacija) in Partije (načelna institucionalna zaščita pred represivnimi posegi iz Beograda, a ne vedno) – na koncu procesa rezultirala v samostojni slovenski državi kot demokratičnem, ne pa nacionalističnem projektu.

 

Kot rečeno, je SKD nastala med zadnjimi: sindikalistične ambicije Ivana Omana režima niso pretirano vznemirjale, Socialdemokratska zveza (predhodnica SDS) Tomšiča in Pučnika se je deklarirala za levico, SDZ pa so vodili skoraj sami bivši člani Partije (Rupel, Janša, Bavčar, Bučar, S. Hribar itd.). Predhodnica SKD – Slovensko krščansko socialno gibanje (SKSG) – je bila ustanovljena 10. marca 1989. Že takoj na začetku je naletela na partijski poseg: ker je vodja gibanja Peter Kovačič-Peršin menil, da se je "treba držati dogovora z uradno politiko Zveze komunistov", po katerem naj gibanje deluje le na socialnem, "ne pa na političnem področju v parlamentarnem boju za oblast", je SKSG moral prevzeti Lojze Peterle in ga preoblikovati v stranko. Temu preoblikovanju so nasprotovali celo kolegi iz Demosa: France Bučar (SDZ) je, denimo, strogo ločeval – ne le med mesom in duhom – ampak med državljanom in kristjanom; če se kristjan politizira, to po njem nujno vodi v klerikalizem.

 

Kljub napadom s strani režimskih strank in odporu v samem Demosu se v Cankarjevem domu v Ljubljani 27. januarja 1990 odvija prvi kongres krščanskih demokratov. Peterle v svojem govoru izpostavi široko platformo SKD: "Biti slovenski krščanski demokrat pomeni stopiti na plano iz vsiljenih katakomb z nelahko težo zgodovine, se odpovedati vsakršnim povračilnim dejanjem za storjene krivice, se s prešernostjo lotiti obnove in prenove slovenske družbe, skupaj z drugimi ljudmi dobre volje in čistih namenov." Kongres je za takratne razmere sprejel presenetljivo liberalen gospodarski program, ki temelji na privatizaciji (50 % družbenega kapitala naj dobijo delavci in občani), tujih vlaganjih, razbremenitvi gospodarstva, nižjih davkih, novih delovnih mestih in polnem delovanju tržnega sistema. Takšen program je dal stranki novega zamaha, tako da je Peterle v svoji predstavitvi stranke na TV upravičeno sporočil volivcem: "Gospe in gospodje, nas razganja. Slovenske pomladi se ne da več ustaviti. Pridite na cvetno nedeljo na volišča in si vzemite prihodnost." Slovensko javnost, navajeno komunistične politične latovščine, je njegov neposredni nagovor zadel kot strela z jasnega. 

 

Na cvetno nedeljo, 8. aprila 1990, so si slovenski volivci res vzeli prihodnost. Zmagala je koalicija Demos, čeprav so volitve potekale v skladu s kompromisno formulo, po kateri parlament še vedno sestavljajo trije zbori. Kljub temu, da so bila volilna pravila torej pisana na kožo komunistom, je Demos dosegel večino v dveh zborih, zbor združenega dela pa je ostal pod Kučanovim nadzorom in je lahko kadarkoli bojkotiral spremembe. Zmaga Demosa je bila pričakovana, nihče pa ni pričakoval, da bo znotraj strank te koalicije zmagala SKD. Čeprav so bili posamično od krščanskih demokratov močnejši bivši komunisti in liberalni mladinci, je bila koalicija Demos večinska zmagovalka, po dogovoru pa je zmagovalni stranki v koaliciji pripadla pravica mandatarstva. To je bil šok ne le za odhajajoči režim, morda je bil veliko večji za SDZ, ki si je v Demosu lastila osrednjo vlogo. Da ne bi simbolika krščanskega demokrata na čelu vlade umetno spodbujala že tako vroče ideološke polarizacije, je Peterle mandatarstvo ponudil predsedniku Demosa Pučniku. Ker pa je ta s Kučanom izgubil bitko za predsednika slovenskega predsedstva, je ponudbo – tudi po nasvetu SDZ - odklonil.

 

Peterletu ni preostalo drugega, kot da sam prevzame mandatarstvo v razmerah, ko je bila partija še vseprisotna, z rožljanjem orožja pa se je oglašala Jugoslovanska ljudska armada (JLA). Ta je v medvladju začela pobirati orožje slovenski Teritorialni obrambi (TO), Kučanov odziv na to pa je bil medel in prepozen. Ko se je končno odzval, je bila večina orožja že pobrana. Do zapleta je prišlo tudi pri podelitvi mandatarstva, saj Peterle ni želel pred svojim imenovanjem razkriti imena ministrov. Kučan je hotel slednje izsiliti, da bi zavrnil Janšo kot kandidata za obrambnega ministra, vendar se je Peterle postavil zanj in – po preizkušnji moči uspel. Sodelovanje v vladi je ponudil tudi ZSMS-LS, vendar je bil njen predsednik Jožef Školč preveč izsiljevalski in je zase zahteval vse – ali nič. Navkljub vsemu temu je Peterletova vlada v parlamentu 17. maja 1990 izvoljena z veliko večino: 186 od 240 glasov (77,5 %). S takšno večino ni bila nikoli več izvoljena nobena slovenska vlada. Še več, ker je nameraval delovati povezovalno, je Peterle v vlado povabil kar osem ministrov, ki niso bili člani katere od strank Demosa, od katerih so bili trije komunisti. 

 

V svojem nastopnem govoru je Peterle napovedal, da je ključni cilj njegove vlade slovenska suverenost: "Temelj moje odločitve za sprejetje mandata je prepričanje, da moramo in smo sposobni stopiti v družbo suverenih narodov Evrope, katere del smo po geografiji, zgodovini in kulturi. Zavzemamo se za konfederativno ureditev Jugoslavije na podlagi svobodno izražene politične volje narodov v njej. Morebitni neuspeh pogajanj za konfederacijo bi zahteval pridobitev suverenosti Slovenije z osamosvojitvijo." Na tem projektu je Peterle skušal povezati vse politične sile, zato lustracija ni potrebna. Ponavljal je, da noče za vsako ceno menjavati ljudi, ker da je bila ena revolucija dovolj. Svojo demokratično izvoljeno vlado je razumel kot odprt podij za sprejemanje odločitev in pomoč državljanom. Takoj po imenovanju vlade je za vse državljane odprl svoj telefon, da se je lahko vsakdo z njim neposredno pogovoril (!). Seje vlade je v prizadevanju za transparentnost dela vlade odprl za medije (!). Takoj je napovedal, da bo Služba državne varnosti (SDV) izgubila značaj tajne politične policije, iz sejne sobe vlade pa je lastnoročno odnesel Titovo sliko, češ – dobe jugoslovanskega diktatorja in njegovih naslednikov je za vselej konec (!). 

 

Demokrati (SDZ), ki so si opomogli od prvega šoka, so kmalu začeli v Demosu ustvarjati razpoke, ki so jih mediji tolmačili kot spor med liberalnim in konservativnim delom Demosa. Glavno jabolko spora je bila privatizacija (naj še kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja): Mencinger je z levim krilom Demosa zagovarjal menedžersko privatizacijo rdečih direktorjev, Peterle pa je podpiral Sachsov model razdelitvene privatizacije. Prav to vprašanje bo povzročilo razpad Demosa, ki ga je takoj po zmagoviti osamosvojitveni vojni začel Janša. Že 29. julija 1991 je predlagal odstavitev Peterleta in njegovo zamenjavo z Bavčarjem, kar je levica z veseljem podprla. Tovrstni pritiski razcepljene SDZ so se stopnjevali in dosegli vrhunec konec leta 1991, ko 30. decembra koalicija Demos dokončno razpade. Peterletova vlada je postala manjšinska, nož v hrbet pa ji porine Spomenka Hribar (SDZ) z razvpitim pozivom "ustavite desnico!". Vlada je dejansko padla 22. aprila 1992 – ne zaradi svoje neuspešnosti, ampak zaradi uspeha: operativno je izpeljala osamosvajanje, dosegla mednarodno priznanje, izvedla prve reforme, uvedla tolar in zasukala gospodarske trende navzgor. To je bilo za Kučanove sile kontinuitete – skupaj z delom SDZ – preveč in Pučnik je čez leta obžaloval, da je bil izrabljen: "Menim, da smo naredili napako, da smo šli v povezovanje izven Demosa proti Peterletu. Peterle je bil razočaran nad partnerji, ki so ga zrušili – to smo bili SDSS, Demokrati in Zeleni."

 

To dogajanje pred četrt stoletja ima svoje logično nadaljevanje. Da bi uravnotežila vlado v korist celotne Slovenije, SKD vstopi v drugo Drnovškovo vlado. Od česar je imela dobrobit država, od tega so krščanski demokrati plačali visoko ceno: prav to je namreč čas, ko na račun SKD Janša kot "žrtev Depale vasi" pridobiva in iz obrobne strančice SDSS zraste nova velika opozicijska stranka. S tem Slovenija izgubi klasično konservativno-liberalno desno sredino, tranzicijska levica v LDS pa dobi svojega enojajčnega desnega tranzicijskega dvojčka v SDS. V novonastalih razmerah si krščanski demokrati prizadevajo za skupen nastop desne sredine, za oblikovanje močne stranke krščansko-ljudske usmeritve, od koder izvira tudi povsem neorganska in ponesrečena združitev s SLS. Brez uničenja SKD bi ne bilo SDS, brez marginalizacije Peterleta bi Janša ne postal "vodja opozicije" in pozneje predsednik vlade. 

 

Vse povedano ima svoj nauk tudi za naslednico SKD, današnje krščanske demokrate v Novi Sloveniji (NSi). NSi se je ukoreninila na avtonomni poziciji sodobne desno-sredinske konservativno-liberalne stranke, ki ji do novega zaleta manjka le še korak - množičnost. Po vzoru na veliko sestrsko CDU/CSU mora prav po Peterletovo (iz leta 1990) vzpostaviti široko platformo krščansko-demokratsko in liberalno razmišljujočih ljudi. Omenjena kombinacija na ravni očeta konservativizma Edmunda Burka ("to preserve and to reform") združuje premišljeno zadržanost in pretehtano izvajanje reform – reformirati pa je mogoče vse, razen desetih božjih zapovedi. Takšen koncept velja v NSi šele uveljaviti, v nasprotnem ta stranka ostaja brezperspektivno zavezana preozki volilni bazi. Odpreti se široki platformi z verodostojnimi nosilci je vsa razlika med majhno in veliko stranko, med staro in Novo Slovenijo, med drobtinčarstvom in resno etično-politično alternativo korumpirani levici in nedelavni Cerarjevi vladi. Vprašajte Peterleta.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
V pričakovanju drugega migrantskega vala: Šarčeva vlada pa se še naprej hvali, da ima "razmere pod nadzorom"
3
22.07.2019 19:00
Kolone migrantov se valijo iz severa proti jugu in na slovenskih (avto)cestah povzročajo dolge zastoje in kaos. Njihov cilj je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O anonimnih komentatorjih
4
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
8
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
8
18.07.2019 19:00
Slovenska medijska zakonodaja naj bi se kmalu posodobila, in to že četrtič v zgodovini veljavnega Zakona o medijih. Predlog ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
10
18.07.2019 05:15
O uspešnosti naše balkanske politike so mnenja različna. V omenjenih novodobnih razmerah, kjer se za svoje strateške interese na ... Več.
Piše: Božo Cerar
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
11
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
11
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,551
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,420
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,803
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,328
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,382
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 1,096
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,212
08/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,058
09/
Koliko nas je v resnici stala sanacija bank? Odgovor je 4,5 milijarde evrov
Bine Kordež
Ogledov: 695
10/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
Uredništvo
Ogledov: 885