Zgodbe, ki bi jih bilo bolje pustiti ob strani, so seveda zgodbe prejšnje in predprejšnje ministrice za šolstvo, afera “Veberkom” in ostale kadrovske težave predsednika vlade. Nekatere od teh so pomembne, ker vladi oziroma posamezni ministrici oziroma ministru onemogočajo učinkovito delo. To je recimo zgodba predprejšnje ministrice za šolstvo. Čeprav formalno verjetno ni naredila nič narobe in si je morda vsak dobljeni cent in evro tudi zaslužila, bo s takšnim nahrbtnikom seveda težko izvedla kakršno koli resno spremembo na svojem ministrstvu. Recimo kakšen varčevalni ukrep. Ali večjo vpeljavo tržnih mehanizmov. Enostavno se ne moreš s sindikati pogovarjati o par 10 evrih, če si jih sam pospravil par 10 tisoč.

Ali ima Cerar jajca?

Takšnih posledic kot pri ministrici za šolstvo afera “Veberkom” ne bi imela, tudi če bi minister ostal. Šlo je enostavno za nesprejemljiv poseg vojaške v civilno sfero in kazen za to je jasna. Minister zaradi tega pri svojem delu ne bi imel večjih problemov. Imel bi jih seveda v parlamentu z opozicijo, ampak to je čisto normalen delokrog. Resnici na ljubo se je tukaj odločalo o tem, ali ima Cerar jajca ali ne in o tem, kako porezati SD-ju apetite. Dejstvo namreč je, da je SD v trenutni vladni koaliciji (vsaj v času pisanja tega članka je še bila) najbolj izkušena stranka, ki zna najbolje svoje želje in ideje potiskati v smer realizacije. In svoje interese znajo zastopati in izboriti. Bolj kot so ostali partnerji medli (Stranka Medlega Centra PRESS), lažje jim to gre. In s tem se potem v koaliciji krepi občutek, da eni dobijo vse, drugi pa nič. In ta občutek seveda obstaja, čeprav nimajo drugi nič, predvsem zaradi lastne medlosti ali nesposobnosti.

In verjetno je Cerar moral tudi zaradi tega pokazati, kar ima za pokazati.

Vlada bo imela težave z javno podobo

Ob tem pa ni nepomembna še ena zadeva. Pred vlado so mnoge težke odločitve in trenutki. Nadaljevanje čiščenja slabih kreditov, tistih na DUTB in tistih, še vedno na bankah, bo zahtevalo tudi kakšne publiki težko razumljive korake. Čeprav za njih vlada neposredno ni odgovorna, bo zaradi njih trpela pritisk javnosti. Recimo prodaja terjatev slovenskih biserov kot so Elan, ACH in Polzela DUTB-ja ameriškim neoliberalcem. Ali prodaja dokapitalizirane banke po bistveno nižji ceni, kot je znašala dokapitalizacija.

In seveda bo ta korak za marsikaterega “vplivneža” krvav. Tako finančno kot tudi čustveno. Sprijazniti se z lastno nesposobnostjo, ko si leta ugotavljal, kako odličen si, čeprav so bila odlična predvsem poznanstva. 

Konsolidacijo javnih financ ali po domače zategovanje pasu je bistveno lažje razložiti javnosti, ko imaš upadanje gospodarske rasti in visoko ceno zadolževanja. Razložiti to ob gospodarski rasti in nizkih obrestnih merah ter združenju levih pravljičarjev v Državnem zboru pa je praktično nemogoče. Ampak ravno v dobrih časih je potrebno imeti izravnan proračun, še več, potrebno je imeti proračunski presežek, da kakšen dolg tudi odplačaš, ne le podaljšaš. Ker za soncem pač vedno pride tudi dež in za rastjo recesija. In takrat se bo pač potrebno znova zadolževati za tekočo porabo. O tem govori švicarska formula v zlatem fiskalnem pravilu, ki ga bo potrebno sprejeti.

Politik mora vedno gledati tudi na svojo javno podobo. Nenazadnje je od nje odvisno, ali bo po naslednjih volitvah to še ali pač ne. In obeti so trenutno takšni, da se bo vlada, ki bo naredila to, kar je trenutno potrebno narediti, na naslednjih volitvah poslovila. Če bo imela srečo, v opozicijo, še verjetneje pa v politično zgodovino. In morda je tudi to, zavestno ali nezavestno, delno razlog za nedelo trenutne vlade.

V prvih 100 dneh vlade nismo dobili niti enega osnutka reform, ki jih pripravljajo. Nekoč opevana projektna pisarna se je skupaj z glavno pobudnico Bulčevo odselila v Bruselj. Še največ življenja kaže minister Koprivnikar, ki, če lahko površno ocenim, brca v pravo smer.

Ali je to tisto, kar smo želeli dobiti po volitvah?

Ali lahko upamo, da bi bilo po novih predčasnih volitvah bistveno boljše?

Rešitev za trenutno situacijo velja iskati v bistvu naše ustavne demokracije, ki se je skozi leta močno spridila. Dejstvo namreč je, da je Državni zbor le formalni potrjevalec zakonodaje, ki jo v glavnini pripravi vlada oziroma ministrstva. Debata v Državnem zboru je več ali manj le folklora. Zato pa je postal Državni zbor v zadnjem času preiskovalec in sodnik, o čemer nam pričajo čedalje pogostejše preiskovalne komisije v Državnem zboru. Na nek način je tako DZ zašel v sfero sodne veje oblasti. Sodišča, sploh ustavno sodišče, pa tako ali tako v zadnjem času pomembno vplivajo na samo izvajanje oblasti v državi. Na nek način vsak dela delo drugega, svojega pa zanemarja.

Rešitev se ponuja kar sama. Poslanci naj podprejo vlado z ministri, ki jih to, da bodo čedalje manj priljubljeni zaradi nepopularnih ukrepov, ne bo pač nič bolelo. In tako bo lahko praktično cel Državni zbor v opoziciji, dejansko pa bodo vsi podpirali vlado, ker jo bodo potrebovali.

Ob takšni rešitvi si bodo poslanci dejansko vzeli nazaj to, za kar so dejansko bili izvoljeni. Da oblikujejo politiko na posameznih področjih in to počnejo z razdelitvijo denarja v proračunu in oblikovanjem ustreznih zakonskih rešitev. S tem, da dejansko poslanci oblikujejo zakonske rešitve, vlada pa jih izvaja, bo celoten sistem bolj demokratičen in bolj v duhu ustave. To seveda ne pomeni, da ministrstva ne bodo več strokovno podpirala oblikovanja zakonskih predlogov, se bi pa moralo usmerjanje tega preseliti v DZ, na posamezne odbore, kamor po naši ustavni ureditvi tudi spada.

Morda bo s tem sprejet kakšen zakon manj. In prav je tako. Zakonodajo vse prehitro spreminjamo tudi zato, ker gre za prestiž posameznih ministrov in za to, da se nekaj dela. Vsekakor pa bodo praviloma zakoni, ki niso bili sprejeti zaradi izsiljevanja vlade, praviloma boljši in trajnejši.

Janez Šušteršič za predsednika vlade

Ste v dvomih, da se to da? No, koga konkretno imam v mislih za takšno vlado. Najprej vse zadnje tri finančne ministre. Janez Šušteršič, Uroš Čufer in Dušan Mramor. Zakonske rešitve prvega so večinsko ostale, drugi jih je uspešno izvajal in tretji branil. Se pravi, prav hudo narobe ni delal nihče od njih. Še več, delali so v isto, pravilno smer. In vsi trije so tudi dokaj odmaknjeni od trenutne strankarske politike. Če so kdaj sploh bili v njej. Vsem trem je lastna integriteta vredna več od vsake strankarske politike. Treh finančnih ministrov seveda ne rabimo, lahko je pa prvi predsednik vlade, druga dva pa si razdelita finance in gospodarstvo.

Kandidata, ki sta presegla strankarsko politiko, in lahko zaupamo, da jima več pomeni načelnost kot strankarsko vojaštvo, sta po mojem mnenju tudi Žiga Turk in Romana Jordan. Oba sta jasno rdeča cunja za levičarske bike, zato je to potrebno uravnotežiti. Z, recimo, Anjo Kopač Mrak in Ljubico Jelušič. Obe precej bolj strankarsko vpeti kot ostali predlagani kandidati, ampak pri njiju je to malce manjši problem kot kje drugje. Če dodamo še Verico Trstenjak smo pa še spolne kvote izenačili. Pa recimo Janeza Potočnika še niti omenil nisem. Da pa še SMC dobi svoj kos, bi lahko vključili tudi Borisa Koprivnikarja.

Seveda obstaja verjetno še precej dobrih, morda celo boljših kandidatov. In v takšno vlado, ki bi temeljila dejansko na strokovnosti in ne političnosti, bi verjetno marsikdo od njih vstopil, čemur pa dan danes ni tako.

Vlada narodnega razuma

Dejansko bi si morali izvoljeni predstavniki ljudstva, poslanci, takšno rešitev le želeti. Še več. Da izberejo najboljšo vlado je njihova dolžnost. Ne pa da potrjujejo ministrice za čez vikend in ministre, ki ne ločijo vojske od civilne družbe. Ocena dela poslancev, s tem pa tudi njihove možnosti za ponovno izvolitev, bo tako v veliko večji meri odvisna od njihovega dela kot pa od dela vlade.

Bi pa za takšen korak morali poslanci in vodstva strank, pa ne le tisti iz največje poslanske skupine, pristati na politiko, da država ni plen, ki si ga po volitvah zmagovalci razdelijo. Morali bi pristati na prostovoljno odrekanje neposredni oblasti, ki jo položaj ministra v vladi prinaša, in jo zamenjati s posredno oblastjo prek oblikovanja zakonov in sklepov Državnega zbora. Ampak oblast je slast (in past, pravi slovenski pregovor). Morda so nekateri pred volitvami to vrsto spremembe v politiki pričakovali od SMC. Očitno je niso dobili.

Takšnim idejam so nekoč rekli “tehnična vlada”. Lahko ji rečemo tudi tako. V trenutni situaciji, kjer imamo na voljo le invalidno vlado, ki se predvsem ukvarja sama s sabo, ali pa nove volitve, ki verjetno ne bodo spremenile nič, lahko tej rešitvi mirno rečemo “vlada narodnega razuma”.

Avtor se z nobenim od navedenih ni o teh idejah pogovarjal. Navaja jih kot primer dobrih kandidatov brez njihove privolitve.