Komentar

Balkanski švaler* Tito in topless švabice

S Titom smo dobili elektriko, komunalo, pitno vodo in greznice, ko so na gnilem zahodu o tem še sanjali. Pod Titom je bilo manj potresov in manj prometnih nesreč. Ni bilo aidsa, ni bilo transvestitov, otroci niso čepeli za računalnikom (čeprav smo pod Titom razvili prvi pravi računalnik na svetu), spolni odnosi so bili kakovostnejši. Vse kar vidiš okoli sebe, je zgradil Tito, tudi tole mizo, stol!

05.05.2014 16:34
Piše: Kizo

Spet iste pesmi, iste slike, ista zaklinjanja, iste zgodbe, vendar s to razliko, da zdaj ti klovni v vse skupaj celo iskreno verjamejo. Vir: Portal Plus

Ste morda uživali, ko ste morali že stotič, oblečeni v komunistične maškare, pred stavbo občine recitirati hvalnice Titu, ki vam nikoli ni priskočil na pomoč, ko ste morali čez cesto in prepevati, da ste kovači sreče (ali nekaj podobnega) namesto, da bi se v parku "muvali" s sošolkami?

 

Ste s sošolci in sošolkami cvrčali od sreče, ko ste bili že stotič v istem letu pri zgodovini prisiljeni hliniti sočutje do mrtvega psa, ko so vam spet razlagali zgodbo o Luksu, ki je v Drvarju skočil na Tita in ga s tem rešil gotove smrti?

 

Ali ste se dobesedno tresli pred dnevom mladosti, ker ste vedeli, da vam ne uide teden dni prepevanja o Titu, NOB in socializmu, ki je vaša edina odrešitev?

Opomba za tiste, za katere predstavlja vse kar je daljše od osmrtnice preobsežen zapis. Sledi namreč malce daljši esej. Se vam opravičujem že vnaprej, mi je popolnoma jasno, da imate zelo veliko zelo pomembnih opravkov v življenju in da si ne morete privoščiti izgubljati preveč časa za branje. Razumem tudi, da niste več v osnovni ali srednji šoli, kjer so vas silili, da berete 'krneki' in da boste zagotovo več brali, ko boste šli v penzijo. Razumem tudi, da zadnje čase berete bolj praktične zadeve vezane na vaš posel, kariero in osebnostno rast, v prostem času pa se raje ukvarjate s športom, saj tudi sicer živite zelo zdravo in veliko časa posvečate duhovni rasti.

 

In ja, tudi branje podnapisov filmov šteje, kot da bi stalno brali knjige. Vi pravzaprav zelo veliko berete in ste knjižni molj in tudi v bifeju ali pa v soboto dopoldne na ljubljanski tržnici se vaše teme dostikrat dotikajo zelo pomembnih zadev: od geostrategije prek trajnostnega razvoja, razprav o tem, kdo bo novi doajen, do feng shuija. Naj vam dam samo kratek povzetek, ker se vam doslej zagotovo že mudi, pa tudi mene tišči scat: spodnji esej je posvečen vsem slovenskim oboževalcem lika in dela Josipa Broza Tita.

 

 

Kako na daljavo zdraviti prebolevanje Titove smrti?

 

Ali morda spadate v tisto generacijo, ki je odraščala v 80. letih prejšnjega stoletja? In ki za povrh vsega ni bila ravno navdušena, da je morala skorajda 40 let po koncu druge svetovne vojne še vedno trepetati zaradi možnosti napada nacistične Nemčije, ki se, po zagotovilu kakih preveč zagnanih učiteljev telovadbe, lahko zgodi vsak trenutek? Ste se čudili njihovim zagotovilom, da zagotovo dovolj veliko število prevalov in vztrajno hopsanje po telovadnici prepreči kapitalistično agresijo? Ste imeli morda poln k..., da so vas vsaj dvakrat na mesec prisilili, da se šemite s plavimi čepicami in rdečimi rutkami in prepevate o herojskem jugoslovanskem narodu ene in iste pesmi? In to leta in leta.

 

Ali vam je bilo odveč, ko so vam prepovedali igranje in vas silili, da non stop poslušate vse bolj fantastične štorije že na prvi pogled popolnoma norih ljudi, ki so manično in s peno na ustih dneve in dneve, mesece in mesece, leta in leta ponavljali ene in iste zgodbe o čudežnih in špartanskih spopadih z Nemci? Ste morali, namesto, da bi gledali zanimive filme ali pa košarko, stalno poslušati iste zgodbe, ki so se razlikovale samo glede na to, koliko cvička in šnopca je požrl "heroj jugoslovanskega naroda" iz vaše krajevne skupnosti in ki se ni dal izključiti z nobenim pritiskom na gumb?

 

Ali vam zaradi tega, ker niste do konca pojedli vampov v šolski menzi, postalo malce odveč še dvestotič slišati zgodbo o četi partizanov, ki je, pri povprečni temperaturi –400°C celo zimo jedla en kos kruha, vi pa, da zavračate vampe, o katerih so partizani lahko samo sanjali? Kaj pa tisto, kar se je zgodilo kak drugi dan, ko vas ni navdušil golaž pa ste morali poslušati, da je meso mehko in ne žilavo in kaj če bi bilo tako kot v partizanih, ko so morali žvečiti avtomobilsko gumo, da bi pretentali svoj neumni želodec in ga prepričali, da v resnici dobiva hrano? Ste morda pri zdravnikih uživali, ko so vas tolažili, da cepljenje ni tako huda reč, saj so v partizanih ranjenim borcem z zarjavelo žago in to brez anestezije požagali vse mogoče dele telesa (tudi zdrave, da ne bi bilo gangrene)?

 

Ste morda uživali, ko ste morali že stotič, oblečeni v komunistične maškare, pred stavbo občine recitirati hvalnice Titu, ki vam nikoli ni priskočil na pomoč, ko ste morali čez cesto in prepevati, da ste kovači sreče (ali nekaj podobnega) namesto, da bi se v parku "muvali" s sošolkami? Kako ste se kaj počutili, ko so vam pri uri glasbene vzgoje dali možnost, da pojete ali Internacionalo ali pa jugoslovansko himno? Cela faking Evrovizija, a ne? Ali ste prosili h Kardelju, da naj že enkrat nehajo s ponavljanjem zgodbic o tem, kako reven je bil Tito kot otrok? Ste s sošolci in sošolkami cvrčali od sreče, ko ste bili že stotič v istem letu pri zgodovini prisiljeni hliniti sočutje do mrtvega psa, ko so vam spet razlagali zgodbo o Luksu, ki je v Drvarju skočil na Tita in ga s tem rešil gotove smrti?

 

Ali ste se dobesedno tresli pred dnevom mladosti, ker ste vedeli, da vam ne uide teden dni prepevanja o Titu, NOB in socializmu, ki je vaša edina odrešitev? Ste imeli srečo, da ste bili nerodni kot konj in vam ni bilo potrebno, za hvala lepa, še zaplesati koreografije premikajočih se črk titovega imena? Vam je šlo na jetra, da v tem času niste mogli normalno spremljati košarkarske končnice in finiša nogometnega prvenstva, ker je bil ves medijski prostor rezerviran za milijonto ponovitev vseh detajlov iz življenja Josipa Broza? Ste si kdaj zaželeli, da bi vsaj enkrat lahko prepevali kako nedolžno pesem, v kateri ne gredo partizani v gotovo smrt, v kateri ne nosite na svojih 8-letnih ramenih odgovornosti za razvoj neuvrščenih ali pa da nima v vsakem drugem verzu nečesa vezanega na posilstvo mlade partizanke? Se vam je zdelo zamalo, da so najboljši predeli za posterje Iron Maiden rezervirani za sliko nesmrtnega maršala?

 

Ali vam je postalo slabo, ko so vam obljubili, da boste iz pionirčkov postali mladinci in da se šele tedaj začne resen angažma s še več prepevanja, recitiranja, deklamiranja, plesne koreografije in treninga pred atomskim napadom? Se vam je zdela boljša ideja med počitnicami oditi na morje in si ogledovati topless švabice ali iti v delovno brigado v neko jugoslovansko vukojebino, kjer naj bi iz blatne brozge zgradili nekakšen nasip in spet prepevali pesmi o kovačih sreče?

 

Ste bili eden izmed tistih, ki smo si intimno želeli, da Bata Živojinović, za voljo kredibilnosti jugoslovanske kinematografije, pobije samo milijon Nemcev na film? Ste si želeli, da bi kakšna tovarišica iz partizanskih filmov nehala nabijati o prihodu socialne pravičnosti in zlomu zlobnega kapitalizma in že enkrat zaprla usta ter pokazala joške? So se vam morda med gledanjem partizanskih filmov zasmilili igralci, ki so morali igrati četnike, ker so morali biti tako nagnusno umazani in naravnost neandertalskega izgleda, da se nikoli niso mogli pohvaliti, da so igrali v filmu? Ste si morda med kakšno nogometno tekmo zaželeli, da vsaj na stadionu ne bi vedno znova vzklikali Tito – Partija in da bi si vsaj fuzbal lahko ogledali v miru?   

 

Ne zamerite za malo daljši uvod, ampak če so mene s tem maltretirali kakih deset let, potem vam teh deset minut ne more povzročiti masivne izgube časa in živcev. Če spadate v opisano populacijo in če se še spomnite kako zelo neiskreni smo bili prav vsi udeleženci tovrstnih manifestacij (vsaj od Sarajevske olimpijade nadalje), potem ste verjetno tudi vi vsako leto posebej najbolj travmatizirani od konca aprila pa vse do 25. maja, ko v Sloveniji krene nek posebno nor deja vu. Vse je namreč, kot da iz vas bruha posttravmatski sindrom.

 

Spet iste pesmi, iste slike, ista zaklinjanja, iste zgodbe, vendar s to razliko, da zdaj ti klovni v vse skupaj celo iskreno verjamejo. Potem je tudi jasno, da potrebujete nasvet, kako vse skupaj preživeti, preden vas spet začnejo mučiti z norimi procesijami. Predlagam precej dobro testiran in učinkovit scenarij, s katerim bebcem, ki vas iz čistega miru začnejo buzerirati s svojimi zgodbami o Titeju, vrnete v stilu že prej omenjenega zacvičkanega heroja krajevne skupnosti in stopnjujete zgodbe o Brozu do absurda, hkrati pa sogovornike prisilite, da vse to poslušajo.

 

Recimo, poleg vas se usede človek, ki po skoraj 25 letih še vedno ni prebolel smrti Tita (bizarno, ker smrt soproge je verjetno prebolel nekje v 3 do 5 letih) in vam začne, ne da bi ga sploh pogledali (ali na kakršenkoli drug način spodbudili h komunikaciji) razlagati, da se je na današnji dan rodil/umrl/usral/popraskal Tito in da to so pa bili časi.

 

Začnite takoj, ne dopustite iniciative sogovorniku in začnite neusmiljeno (brez, da bi zajeli sapo in dali človeku možnost, da vam odgovori) ter s histeričnim glasom razlagati sledečo zgodbo (opozorilo: vaš nastop se bo stopnjeval v norosti, zato primerno stopnjujte tudi vaše obnašanje. Ne bo odveč, če se stopnjevanja grotesknosti nastopa naučite s pozornim opazovanjem Slavoja Žižka):

 

"A ti veš, da je bil Tito že kot otrok genij. Pri dveh letih, ko še ni znal brati, se je sam naučil tekoče pisati v cirilici in latinici. Pri treh letih, ko je bil lačen, je odšel v gostem snežnem metežu v gozd, nabral gobe in doma skuhal tako gobovo juho, da so še leta vsi v Kumrovcu znali povedati, kako je mali Joško skuhal najboljšo gobovo juho v zgodovini te vasi. Titova mati je zelo trpela zaradi revščine in ko je Tito s svojim božanskim glasom zapel venček narodnih pesmi, je takoj dobila voljo do življenja. Tito je tudi opravljal sprejemne izpite na Dunajski univerzi saj je bil talentiran matematik in je hotel postati strojnik. Pa je ravno tisti čas narod iz Kumrovca tako trpel zaradi pomanjkanja sank, da so poslali ponj na Dunaj. Tito je takoj zavrnil izpitne pole in se vrnil v Kumrovec. Nikoli se ni več ozrl, nikoli obžaloval, saj je s pesmijo osrečil narod Kumrovca."

 

Do sem je za vsakega, ki je soprogo zlahka pokopal, Tita pa ne more, zgodba precej realna. Zato morate za ustrezni učinek nadaljevati (začnite s kriljenjem rok, naj to kriljenje spominja na let Kondorja):

 

"Tito je bil neustrašen borec, odličen strateg, strog a pravičen. Kaj hočemo, tako je bilo takrat, bila je vojna. On je bil vedno na prvi liniji, pa čeprav so mu govorili, da ni modro, ker lahko pade, a on se je vedno znova zazrl v nebo (soborci pravijo, da se je medtem, ko je zrl v nebo, veter tako poigral z listjem dreves, da se je zaslišala Internacionala) in pojasnil, da je njegovo mesto med borci in ne v pisarni (opomba: s pomočjo pihanja pokažite, kako bi se slišala taka Internacionala. Prisilite sogovornika, da tudi on piha. Ponovi naj trikrat; če noče, mu pojasnite, da dela napako, ker žvižga, ne pa piha). V neki bitki v osrednji Bosni je vrgel ročno bombo 572 metrov globoko v sovražnikovo linijo in z njo uničil krvnikov štab. Ni res, da so ga zavezniki letalsko evakuirali na Vis, on je iz Splita plaval kravl na Vis in baje (vključite konspiratvni pogled in v znak resnosti informacije znižajte ton govora) so nanj iz letala streljali Nemci (začnete z dretjem), pa je tako spretno plaval kravl, da se jim je z lahkoto izognil!"

 

Ne pozabite niti njegove slavne bitke proti Balistom: "Tri dni so partizani zaman poskušali zavzeti balistično gnezdo, pa se je nekega jutra Broz odločil, da je igre konec in da bo stopil na sceno. Vzel je najboljše orožje, ki so jim ga Sovjeti poslali in odkorakal v epski boj sam, medtem ko so drugi še spali. Ko so se ob zvokih eksplozij borci prebudili, niso razumeli za kaj gre, toda kmalu so ugotovili, da Tita ni in da je sam odšel v boj (nastopi dramatičen glas, ki ga iz sebe zvabite tako, da si zamišljajte, da ste Karel Erjavec, ki Mladini razlaga, da bo zapustil koalicijo. Glas lahko tudi drhti, a v tem primeru se morate poistovetiti z Mašo Kociper na kongresnem Brdu pri Kranju). Eksplozije so se polegle, Kardelj je zajokal, Ranković padel na kolena, Djilas pa se je poscal od šoka. Izgubili smo Tita, so pomislili partizani! Pa se je dim od eksplozij razkadil (nadenite si tisti Janković style nasmeh) in prišel je Tito, nasmejan, in rekel: "Tovariši, Balistov ni več, a sem si zaslužil en ornk boršč?" Končajte pompozno, z nekaj malo patetike, v stilu Boruta Pahorja: "Ja, tak je bil naš Tito, pogumen, a skromen!"

 

Vir: Tito

 

V tem trenutku postaja jasno, da ste že pretiravali s tematiko iz druge svetovne vojne in morate preskočiti na njegovo osebno življenje. Saj veste, da na slovenski narod ne delujejo dobro razdelilne zgodbe iz časa druge svetovne vojne (haha). Ta del pripovedi najlažje interpretirate, če si za trenutek zamislite, da ste že nekaj let v zaporu in vam primanjkuje spolnosti, ki ni vezana na vaš spol: 

 

"To je bil švaler! Vse ženske so ga hotele imeti! Gina Lolobrigida je s pomočjo diplomatskih depeš grozila, da se bo ubila, če si je ne bo vzel, Grace Kelly je obupno hotela zanositi z njim pa ji ni hotel naštimati potomca, Elizabeth Taylor ga nikoli ni prebolela, pa Joško sploh ni vedel, da je bil kdaj z njo. Katharine Ross mu je do njegove smrti vsak dan poslala listek z napisom 'Joško, hvala ti za tisto noč v Kordunu', Audrey Hepburn ni nehala jokati od dneva Titove smrti do dneva svoje smrti in je še na smrtni postelji obupano stiskala ključ, ki ga je zanjo v Titan Kamniku izdelal Broz. Marlon Brando se je zaradi Brozove zavrnitve preselil na Tahiti, ki je (resda na daleč) še najbolj podoben Brijonom, in se je zaradi presežnega apetita, ki je prišel z depresijo, skorajda transformiral v kita (lahko rečete tudi Dolanca, bo vaš sogovornik še najlažje razumel, o čem teče beseda).

 

Ampak ne, naš Joško ni maral belosvetskih dam in princes, Joško je vzel Jovanko! Našo Jugoslovanko, Ličanko takšne lepote in inteligence, da se nobena diva ni mogla meriti z njo. Lepotico brez primere, narejeno po najbolj seksapilnih merah, Pećansko seksbombo! Za našim Titejem so ženske norele, ampak on je imel v srcu prostor samo za bratstvo i jedinstvo jugoslovenskih narodov (pazite na to, da vas ves čas rahlo zanaša v jezikovne vode sicer mrtvega jezika a vendarle jugoslovanske latinščine – srbohrvaščine). On se ni hotel vezati na ženske, ker je vsak trenutek svojega budnega stanja namenil prosperiteti jugoslovanskega naroda. Ko smo mi spali, pili po gostilnah, letovali v sindikalnih prikolicah na poreški rivieri, je Josip Broz delal, delal in delal. On zadnjih dvajset let življenja ni spal, ampak je samo delal. Je imel en tak tablet, ki so ga izumili v Krki. In nikoli nič hotel, nikoli nič vzel. Živel je v bivališčih, ki mu jih je dal narod in jih je po svoji smrti narodu tudi vrnil."

 

Ko zaključite ta del, ki naj bi dokazal "jebačko" naravo Josipa Broza, si vzemite čas in deset minut, z izjemno monotonim glasom (poskušajte oponašati govor kakšnega partijskega mudonje, to bo vašega sogovornika zazibalo v omamno nostalgijo, kot Proustova skodelica z vonjem po cikoriji. Lahko pa se tudi zgodi, da se mu sproži erekcija, samo ne recite, da vas nisem opozoril!), ampak vztrajno, naštevajte imena igralk, pevk in starlet s katerimi je imel Joško spolne odnose.

 

Nadaljujte, ampak v državniški maniri. Če ne veste kako, poskusite oponašati bivšega predsednika države. Toda pazite, da vas ne zanese v Janšev slog, to zna zgodbo prevesiti v cinizem, s čimer boste na tej najpomembnejši stopnički, ko ustvarjate kredibilnost vašega poznavanja Josipa Broza, popolnoma razkrinkani in boste v vaši krajevni skupnosti naznanjeni kot provokator.

 

"Tita so vsi spoštovali. Ko je prišel v Indijo, ga je na ulicah pričakalo 200 milijonov Indijcev in milijon Apačev. V New Yorku ga je pričakalo 100.000 mladenk, ki so ob pogledu nanj omedlevale. Tudi John Lenon se je pred odhodom Beatlov v ZDA zasebno zaupal, da bi dal vse na svetu, če bi bil njegov prihod težak samo desetino Titovega. Stalin se je na smrtni postelji tri ure, vse do bridkega konca, drl: 'Vrnite mi Tita v Varšavski pakt! V imenu Lenina, Tita mi vrnite! Berija, ti pizdec, Valterja Hočem! Valterja!' Kennedy mu je dajal denar na zaupanje. Tito mu je samo napisal številko na papir in Kennedy je to z enim samim klicem uredil. To pa zato, ker je bil Tito marka, dec, legenda, novi Jezus.

 

Kennedyja so ubili zlobni iluminati in to samo zaradi tega, ker je hotel oditi k Titu na Brijone (pospešujte hitrost govora). Hitler je baje rekel: 'Če ne bi bilo Tita, bi bilo leta 1942 vojne konec,' in se ustrelil. To so bile njegove zadnje besede, a so jih zapadnjaki zamolčali. Titu so baje ponujali, da postane papež, pa jih je zavrnil, ker Bog ni verjel vanj. Ja, to je bil Tito! Vsi svetovni državniki so prišli na njegov pogreb, ker so pričakovali, da bodo priča njegovemu vstajenju. Niso pa vedeli, da Tito nikoli ni umrl in da bo večno živel v Zenici, kjer čuva duh bratstva i jedinstva."

 

Potem morate nadaljevati s klasiko, kako je bilo, ko je bil Tito živ in kaj vse je dosegel na gospodarskem področju. Bodite samozavestni, pokažite, da razumete ekonomijo in da se vas kapitalistične igrice in propaganda niso nikoli dotaknile. Odločno manifestirajte, da ste ostali eden redkih v zadnjih desetletjih, ki ni oportuno zamenjal mnenja. Skratka, bodite za deset minut Jože Mencinger ali pa Jože P. Damijan!

 

"Nas so s celega sveta hodili gledat in prevzemat naš ekonomski model. Japon'c je vse poslikal, Amerikan'c pa je hotel vse kupiti. Zgradili smo pol Afrike in turbine prodajali po Sumatri, Haitiju, Papui Novi Gvineji in Gvineji Bissau. Rusi so nas na kolenih prosili, da jim pripravimo vse za Olimpijske igre in smo jim. V Tikritu smo gradili blokovska naselja in v Kinshasi investirali v tovarno opeke. Poslali smo prvega Evropejca v Adis Abebo na večerjo. Ko je bil Tito živ, se je delalo, ampak znali smo se družiti in smo si pomagali.

 

S Titom smo dobili elektriko, komunalo, pitno vodo in greznice, ko so na gnilem zahodu o tem še sanjali. Pod Titom je bilo manj potresov in manj prometnih nesreč. Ni bilo aidsa, ni bilo transvestitov, otroci niso čepeli za računalnikom (čeprav smo pod Titom razvili prvi pravi računalnik na svetu), spolni odnosi so bili kakovostnejši. Vse kar vidiš okoli sebe, je zgradil Tito, tudi tole mizo, stol (naštevajte poljubno dolgo, a ne predolgo. Lahko tudi ponovite, kar ste našteli, ker je očitno, da vaš sogovornik trpi za težko amnezijo). Vsi so delali. Tudi tisti, ki so v fabrikah igrali nogomet ali pa kelnarili po Nemčiji. Dolga ni bilo, ker sta ga Londonski in Pariški klub odpisala, ker so vedeli, da je Tito dec in ni vprašanje ali bo denar vrnil. Rast predelave ton jekla na prebivalca pa je bila najvišja na svetu."

 

Sledi epilog, ki mora dotolči pripadnika kulta Josipa Broza. Vaše oponašanje Žižka naj doseže vrhunec. Uporabite njegovo celotno koreografijo in jo pospešite do petkrat. Dodajte ščepec obnašanja podivjanega hrčka in bodite zavarovani pred morebitnim padcem vznak, ko dosežete vrhunec govora.

 

"Tito je bil čudodelec. Govoril je šest svetovnih jezikov, čeprav svojega ni znal. Poznam primer, ko je z dotikom ozdravil sifilitično četo na Baniji. Takih primerov ozdravitve je bilo še več, poln Kordun, Banija, Lika in vzhodna Hercegovina so jih. Titova slika z Jovanko, posneta na Brdu pri Kranju, je zdravilna. Če se zaviješ v partijsko zastavo in poljubiš to sliko, ozdraviš. Od tistega žena, ki dela pri onemu, katerega sestra je poročena s tistim, ki je bil zadnjič v bifeju, ima doma v hladilniku šop zdravilnih Titovih las, s katerimi se zdravi neplodnost.

 

Tito je s pomočjo bajalice našel pot iz nemško-ustaško-četniškega obroča na Neretvi. Ko je nekoč starega borca obsedel duh Draže Mihajlovića, so demona iz nemočnega borca izgnali s pomočjo slike Josipa Broza v delovni obleki. Kdor je romal po Titovi poti v Jajce, je imel uspešno kariero. Tito je dal po vojni s pomočjo užićke magije v rekordnem času obnoviti po vojni zrušeno Jugoslavijo.

 

S pomočjo praktične magije imenovane samoupravljanje je dvignil gospodarsko rast iz nič na sto odstotkov letno, kar so Švedi prekopirali v svoj ekonomski model. Tito je s pomočjo meditacije zaustavil Stalinove tanke na meji, s pomočjo volje moči povišal Triglav za dvajset metrov in s pomočjo telekineze zagotovil zmago Jugoslavije na svetovnem prvenstvu v košarki leta 1970. Če ti umre pes, nanj položi Luksovo sliko in mrmraj Desant na Drvar, Desant na Drvar, Desant na Drvar. Po desetih urah mrmranja bo pes oživel. Če daš vsako jutro tiča na Titovo sliko v maršalski obleki, bo po enem tednu takšne terapije tič zrastel tudi do 3 centimetre. Če ti tič ne stoji, ga z vso silo udari s knjigo, v kateri je opisana Titova življenjska pot. Potem bo zihr stal preden bodo na televiziji Odmevi. Branko je tako vse zrihtal in je zdaj baba zadovoljna pr' bajti pa mir."

 

Za sam finiš zapojte Internacionalo. Lahko tudi zaplešete, če se še spomnite kakšne koreografije iz dneva mladosti. Po koncu tega kratkega kulturno-umetniškega programa prisilite sogovornika, da skupaj vsaj deset minut skandirata "Tito-Partija-omladina-akcija" ter "Ako kaže i Jovanka, radićemo bez prestanka"! Naj vas drugi gostje v bifeju, lastnik bifeja, policija ali morda celo urgentno vozilo lokalne norišnice pri tem ne zmotijo.

 

Po logiki stvari bodo sedaj vaši sogovorniki ugotovili, da ste vi še bolj nori kot najbolj obsedeni heroji krajevne skupnosti in boste imeli vsaj nekaj časa mir. Ne bi pa bilo nenavadno, če ta govor nanje deluje tako blagodejno, da prebolijo Titovo smrt. Mogoče pa je tudi, da vas bodo, potem ko bodo doma ob Titovi sliki o vsem premislili, zaradi odličnega poznavanja Titejevega življenja in dela povabili na kakšen komemorativni zbor oboževalcev crknjenega maršala.

 

Sprejmite to priložnost, kajti obstaja možnost, da boste s takim govorom popolnoma zamorili še večji avditorij in da se vas bodo začeli izogibati kot Matija Maček križa. Če vse skupaj še vedno ne deluje in bo vaš sogovornik vse bolj prepričan, da ste po smrti Tita edini, ki ga res razume in mora zato z vami nadaljevati Titoistične seanse, potem ga prepričajte, da mora piti sveti urin Josipa Broza. Kje dobite urin ni pomembno, važno je, da deluje nalepka na steklenici z urinom avtentično titoistična. Dajte, privoščite si, vrnite jim za vse bedarije, ki ste jih morali vi poslušati pol mladosti, namesto, da bi vas pustili pri miru, da se igrate in uživate brezskrbno mladost. 

 

Vsekakor bo pomagalo, če boste med govorom spastično krilili z rokami, imeli krvav in obseden pogled, se histerično drli, iz ust pa vam bo neprestano tekla pena. Ne pozabite na intenzivno pljuvanje, medtem ko govorite. To vas dela resne in stvari predane govornike. Lahko tudi tolčete z roko po mizi, samo pazite, da je v ritmu kakšne pesmi, ki slavi Tita. Pomaga tudi, če vsake deset minut presekate svoj govor in začnete iznenada in na ves glas prepevati "Po šumama i po gorama". Besedilo še vedno poznate, verjemite mi, saj ste ga morali peti in poslušati večkrat, kot so vaši sovrstniki na gnilem zahodu jedli čokolado.

 

*Prevod: Švaler v srbščini pomeni babjak ali ženskar

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
1
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primož in Katarina: Država nam z nasiljem dopoveduje, da bi lahko bila še surovejša
12
13.06.2020 21:00
Človekova sposobnost je, da proizvaja vrednote. Primoža Bezjaka država ne more prisliti, da se odreče kritičnosti in da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretje pismo iz samoizolacije: Ena politika te nastavi, druga odstavi, nobena si pa ne želi sposobnih ljudi!
5
12.06.2020 22:59
Tretje Pečanovo pismo iz karantene, ko so se ukrepi oblasti začeli rahljati, je resnično dolgo, saj je to verjetno tudi njegovo ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Tretjerazredna politična pornografija ali zakaj Tanja Fajon ni rešitev za slovensko levico
16
12.06.2020 00:00
Po nenadnem odhodu Dejana Židana z vrha socialistov je postalo jasno, da se na levici mrzlično pripravljajo na nove volitve, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruski spomeniki v tujini, nova oblika Putinovega vmešavanja v notranje zadeve drugih držav
7
09.06.2020 22:17
Ruske službe skrbno bdijo nad dogajanjem v zvezi z ruskimi spomeniki izza meja največje države na svetu. Pred kratkim je Rusija ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 4.366
02/
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.934
03/
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
Miha Burger
Ogledov: 2.576
04/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.238
05/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.547
06/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.404
07/
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.919
08/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 792
09/
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.120
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 922