Komentar

Siva diplomacija Karla Erjavca

Vseh Erjavčevih bedarij ni mogoče niti našteti. Poglejmo si le nekaj njegovih iztočnic, ki bi mu jih ne zavidal niti zunanji minister Butal.

13.04.2015 23:25
Piše: Milan Balažic

Nekoč perspektivna Slovenija z Erjavcem postaja zabita evropska provinca, katere ugled v svetu do neke mere rešujejo športniki, drugače pa je bolje, da o nas ne ve nič.

Erjavec ima dobre razloge za to, da igra Erjavca, ki ga ljudje ne jemljejo resno – prav na to računa in je pogoj njegovega uspeha.

Če bi bila Slovenija urejena država, njeni volivci pa povprečno normalni, bi moral Karl Erjavec že zdavnaj pasti. Ne toliko zaradi siceršnjega političnega šarlatanstva, kjer že več kot desetletje za nos vodi določeno družbeno skupino, ki jo z nenehnih mehkim ustrahovanjem drži v pokornosti. Predvsem gre za to, da je z njim slovenska diplomacija dosegla takšno dno, ki ga pred Erjavcem ni bilo možno niti misliti. Poleg ponavljajočih se kršitev zakona o zunanjih zadevah in pravil diplomatske službe namreč Erjavec kot zunanji minister izkazuje takšno stopnjo nevednosti in diletantizma, da neposredno škodi zunanjepolitičnim in gospodarskim interesom Slovenije. Ne samo, da v življenju ni prebral niti ene knjige s področja mednarodnih odnosov, slovenska zunanja politika je grobo izrabljena v korist notranjepolitičnih spopadov. Ta vdor najbolj pritlehnega populizma v sfero diplomatske stroke in veščin meče seveda posebno luč tudi na predsednika vlade Mira Cerarja in njegova proslula etično-strokovna merila, ki se že nekaj časa valjajo po političnem blatu.

 

Če bi bila Slovenija urejena država, bi moral biti Erjavec po zadnjem pogovoru za MMC odstopljen, strokovna javnost bi se zgražala, opozicija pa bi proti njemu vložila interpelacijo. Toliko bedastoč na kupu je svojevrsten negativni dosežek, ki simptomatično kaže na naslednje dejstvo: dokler bo DeSUS v vsaki vladi, se Sloveniji ne obeta dolgoročna gospodarska rešitev, dokler je Erjavec zunanji minister, pa bo Slovenija zadnja umazana cunja na diplomatskem zemljevidu. Hočete vedeti, zakaj? Znameniti teoretik mednarodnih odnosov Hans Morgenthau med dejavnike nacionalne moči prišteva tudi kvaliteto vlade in diplomatske službe: po teh merilih Erjavec že tako vprašljivo kvaliteto Cerarjeve vlade spravlja blizu ničte vrednosti, medtem ko je diplomacija kolateralna škoda tega, kar bi zaslužilo ime konjskega mešetarjenja. Vseh Erjavčevih bedarij ni mogoče niti našteti. Poglejmo si le nekaj njegovih iztočnic, ki bi mu jih ne zavidal niti zunanji minister Butal.

 

Erjavec uvodoma zatrdi, da ima Slovenija "avtonomno zunanjo politiko", ki je – ne glede na članstvo v zavezništvu NATO in EU – še enkrat, "povsem samostojna". Ko pa ga zvijačni novinar povpraša, po kakšnih kriterijih Slovenija (skupaj z nekaterimi drugimi državami) proti določenim državam uveljavlja sankcije (ZR Jugoslavija, Iran, Rusija), z drugimi pa sklepa ugodne gospodarske sporazume (Izrael, Maroko), Erjavec prostodušno odvrne, da pač "nismo otok sredi oceana", da smo del EU in OZN in da "se tam oblikujejo ta stališča". Skratka, slovenska zunanja politika je povsem samostojna tako, da se njena stališča oblikujejo na mednarodnih forumih (!). Z eno besedo: shizofrenija. Slovenija samostojno podpira stališča drugih, zato je lahko posledično neodgovorna: gospodarske sankcije, denimo, proti Rusiji po Erjavcu ne delujejo, kar je notorična bedarija, skregana z dejstvi na terenu. Članstva in zavezništva za Erjavca niso resna zadeva, ker mu ni jasno, da bi bil brez NATO Putin že v Kijevu, njegovemu neresnemu predlogu, da bi Slovenija posredovala v sporu med EU in Rusijo zaradi Ukrajine, pa so se tedaj smejale tudi krave. Vse to je kajpada posledica kroničnega pomanjkanja strateškega analitičnega premisleka, ki bi težil k zahodnemu privlaku Rusije, kateri za ovratnik diha kitajska velesila. 

 

Veliki Erjavec ima pač transkontinentalne razsežnosti in bi mešetaril po svoje, ne glede na to, da "smo se na referendumu leta 2003 pač odločili za vstop v zvezo NATO". Tipična slovenceljska ne tič-ne miš drža: navzven sprejeti očetovski univerzalizem vrednot Zahoda, navznoter pa do njega ohranjati distanco in ostati zvest specifičnemu zatohlemu politično-sadističnemu imperativu cankarjanskega materinskega nadjaza. Še drugi primer: Erjavec razlaga, da zahodne države Asadov režim v Siriji zaradi množičnih kršitev človekovih pravic obravnavajo kot nedemokratičnega, medtem ko Rusija vztraja na stališču, da bi to bil poseg mednarodne skupnosti vmešavanje v notranje zadeve Sirije. Kakšno je slovensko stališče? Ga ni, Erjavec ga ne izusti, čeprav "mi o tem sami odločamo". Pa kaj bi to: če Slovenija nima niti približka konsistentni zunanji politiki, bo vse svoje dobre zunanjepolitične namene zapisala v novo deklaracijo o zunanji politiki. Ker nimamo dejanske zunanje politike, jo bomo vsaj mislili skozi deklaracijo: naša zunanja politika je pač tako dobra, da ne sodi na ta svet ampak v nebesa. Če že, Slovenija potrebuje zgolj neko temeljno zunanjepolitično platformo, namenjeno predvsem internacionalizaciji gospodarstva, ne pa visokih deklaracij, ki omogočajo točno to, kar počne Erjavec – to, da ne misli zunanje politike.

 

Cilj te naj bi v prvi vrsti bil povečati ugled in prepoznavnost Slovenije, k čemur mora po Erjavcu svoje prispevati tudi politika. Če kot kriterije ugleda in prepoznavnosti naštejemo močno gospodarstvo in njegovo rast, nizko zadolženost države in stabilno politično okolje, je na dlani, koliko so k temu prispevale vse vlade, v katerih je Erjavec sodeloval. Nič – ali bolje: nekoč perspektivna Slovenija z Erjavcem postaja zabita evropska provinca, katere ugled v svetu do neke mere rešujejo športniki, drugače pa je bolje, da o nas ne ve nič. Za raison d'etat je Erjavec morda enkrat slišal govoriti po radiu, zato pa toliko bolj izpostavlja gospodarsko diplomacijo, ki da vendarle deluje. Deluje, a slabo: sistem je še vedno razparceliran na množico dejavnikov, veleposlaniki so omejeni, birokratske ovire enormne, zato ne pričakujte velikega odpiranja novih trgov (ste že slišali, da Američani novo svetovno os selijo v azijsko-pacifiški prostor?) ali tujih neposrednih investicij - vsaj ne pod to obupno nedelavno vlado. Brez teh investicij pa je Slovenija gospodarsko propadla država.

 

Biseri Erjavčevega pogovora pa so skriti v njegovem izjemnem (s)pregledu bližnjevzhodne problematike. Zanje so se problemi na Bližnjem vzhodu začeli z napadom na Irak leta 2003 – tako kot so se problemi za Slovenijo začeli s približno istočasnim vstopom Erjavca v zaporedne vlade. Pred omenjenim letom zgodovina ni obstajala in Erjavcu se niti ne sanja o propadu Osmanskega cesarstva, vdoru Velike Britanije in Francije v ta geostrateški prostor in množici neizpolnjenih obljub Arabcem. Danes je sleherniku jasna napaka slovenske podpore ameriškemu napadu na Irak, toda posledični levičarski anti-amerikanizem ne more biti zdaj zamenjan z Erjavčevim uradnim putinizmom. Ker ve, od kod piha veter v notranji politiki, Erjavec v tem koketira z Združeno levico in ji streže tudi z napovedjo priznanja Palestine do konca tega leta – ne glede na odločitve ostalih članic EU. Če kaj, je ta napoved najlepši primer skakanja na glavo v neznosne položaje, ki je zaščitni znak nekompetentnih diplomacij. Prezgodnje priznanje države, ki nima zgrajene svoje infrastrukture, vodi v novi Južni Sudan, po logiki primerjav pa najbrž tudi v slovensko priznanje neodvisnosti Republike Srpske. 

 

Ko je Erjavec soočen z argumenti, je pregovorno izmuzljiv: povprašan po izvozu slovenskega orožja v Izrael, odvrne, da je "to vprašanje za ministra za obrambo" - ker pač ne sedi v isti vladi, ki vodi enotno zunanjo in varnostno politiko; vprašan o razlogih, zakaj Slovenija ni obnovila jugoslovanskega priznanja neodvisnosti Zahodne Sahare iz leta 1984, Erjavec izcedi: "Vprašajte ministra Rupla, zakaj tega ni storil," - ker pač Erjavec ni dolgoletni zunanji minister in ne more zadeve odgovorno postaviti na svoje mesto. Itd., itd. Erjavčeva diplomacija po svoji omejenosti spominja na slovenske (avto)cestne smerokaze: ti nam kažejo smeri do Trsta, Gorice, Beljaka, Celovca in Zagreba, nikoli pa ne bomo na njih zasledili Milana, Dunaja, Münchna, Budimpešte, Beograda ipd., čeprav tuji vozniki iščejo prav takšne smeri. Če si majhen v glavi, ti ni pomoči, kar je najbolj razvidno v slovenski zunanji politiki do Zahodnega Balkana. Namesto da bi to območje bilo njeno zunanjepolitično in gospodarsko dvorišče, je Slovenija umazana z izbrisanimi, varčevalci in gospodarskimi malverzacijami, njeno vlogo pa so prevzeli neki Avstrijci in celo Slovaki. 

 

Erjavec potolaži: "Zadeva ni tako črno-bela, pač, je siva, tako kot je tudi naše življenje sivo." Res je, slovenska diplomacija pod Erjavcem je siva diplomacija, saj s sivo barvo ne-inovativno riše na sivo. Še več, pri tako neučinkoviti in škodljivi zunanji politiki bi koga prešinilo, da bi bilo bolje slovensko nacijo kar ukiniti, državo pa priključiti najboljšemu ponudniku. Erjavčev bla-bla o slovenski zunanji politiki služi nekemu užitku v blebetanju, ki je oproščeno mišljenja in je v funkciji nečesa, kar že Aristotel ni razumel kot posebno vzvišeno – notranje politike. Diplomacija je kompleksna dejavnost, toda pod Erjavcem lahko na škodo Slovenije opazujete, kako Beethovnovo deveto simfonijo igrajo Veseli planšarji. 

 

Naj gre za zunanjo politiko ali ljube upokojence – vsako Erjavčevo pridobitev velja misliti po modelu izgube. Slovenija je izgubila zunanjo politiko, upokojencem pa z njegovo neutrudnostjo kopnijo pokojnine. In vse to zaradi nekega perverznega glumača, ki mešetari z nekaj podpovprečnimi triki, s katerimi se je podal v hlastanje za oblastjo in slavo. Žal, slednje ne more izpolniti nepotešljive nostalgije po izgubljeni materinski ljubezni. Erjavec ima dobre razloge za to, da igra Erjavca, ki ga ljudje ne jemljejo resno – prav na to računa in je pogoj njegovega uspeha. Ustvaril je zunanjo in notranjo politiko, ki se dnevno spreminja glede na konjunkturo in politično razmerje sil, kot da je v žlahti z borzo. S takšno politiko ni mogoč niti dialog niti polemika, saj predstavlja navadno sleparijo. Celo več: Erjavec je kot kralj, ki pa ni le nag, ampak s svojim praznim postavljaštvom in prevarantstvom slači vse druge. Ceterum censeo, Erjavec mora pasti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.
23
20.05.2019 20:50
Vstopila sem v politiko, četudi si tega nisem nikoli želela. Dovolj imam čakanja na spremembe. Dovolj vsakokratnega pričakovanja ... Več.
Piše: Urša Zgojznik
Vzporedna država
33
19.05.2019 20:56
Vzporedna država pomeni hkratni obstoj dveh držav: pravne in njej vzporedne. Medtem ko prva zamejuje reševanje družbenih in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
5
19.05.2019 11:00
V bivšemTitovemVelenju se dogaja hud paradoks.Največja kakor leva, celo čisto zares komunistična stranka na svetu, ... Več.
Piše: Oskar M. Salobir
Problem povečevanja človeške energije Nikole Tesle so končno, po 119 letih prevedli v slovenščino
10
18.05.2019 22:59
Vselej sem se čutil dolžnega, da brez strahu in brez upoštevanja posledic izrazim katerokoli resnico, ki sem jo odkril, saj sem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
13
16.05.2019 20:28
Sodobna družba potrebuje več človečnosti in prav humanistične vede se ob afirmativni podpori politike pokažejo kot pomemben ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Meditacija po prireditvah ob 30. obletnici Majniške deklaracije in pred evropskimi volitvami
5
13.05.2019 19:00
Sprašujejo me, ali se je Majniška deklaracija uresničila in kaj si mislim o prihajajočih evropskih volitvah. Ugotavljam, da se ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Prvo televizijsko soočenje: Brez Tanje Fajon bi šla Evropa verjetno že zdavnaj k vragu
12
12.05.2019 22:26
Višek soočenja na nacionalki je zame s sicer drugače korektnim nastopom doseglaTanja Fajon. Z odgovorom na vprašanje, zakaj že ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Arbitraža o meji: Pekel do zadnjega mejnika v Piranskem zalivu
8
12.05.2019 15:00
Očitno bo arbitraža o meji med Slovenijo in Hrvaško pomembna tema evropskih volitev.Tako je nakazala predstavitev slovenskih ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ko hrup postane zvok demokracije
0
12.05.2019 09:05
Hrup nastopa proti patriotskim zborovskim harmoničnim estetikam, za katerimi bi se združevalci in razdruževalci radi skrili. Z ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Neizkušeni in šibki politiki so lahek plen verzirane stare garde, lobistov in medijev
8
09.05.2019 23:20
Stranka, ki se bori za demokracijo, jo mora najprej udejaniti v lastnih vrstah. Nekateri voditelji strank, zlasti če so bili ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Jugonostalgični pacienti: Če bodo iznašli časovni stroj, se bo pol Slovencev hotelo vrniti v SFRJ!
56
08.05.2019 23:59
Če bo šlo tako naprej, bo maja 2020 že tričetrt Slovenije objokavalo štirideseto obletnico smrti Josipa Broza, jugonostalgija pa ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1989-2019: Trideset let po Majniški deklaraciji
6
07.05.2019 22:00
Majniško deklaracijo lahkoštejemo kot prvi steber slovenske države, drugi steber predstavljajo demokratične volitve in ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
O globoki državi: "Šibka formalna oblast je nastala zato, da je Partija lahko neformalno obvladovala vse."
13
06.05.2019 20:59
Bom na naslednjih volitvah volil bolj pravičnega? Tistega, ki obljublja transparentnost, ki se bo boril proti prikriti oblasti? ... Več.
Piše: Miha Burger
Svoboda medijev: Kako je Julian Assange razgalil provincializem Društva novinarjev Slovenije
9
05.05.2019 21:24
Ob svetovnem dnevu svobode medijev sta obe naši novinarski združenji pokazali na svoj domačijski okvir. Pregon ustanovitelja ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha
0
05.05.2019 06:00
Menim, da bi morala biti dolžina predstave Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha skrbno varovana skrivnost. Še nikoli nisem v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj ni v politiki več dobrih, sposobnih in modrih ljudi?
16
02.05.2019 22:30
Odlični posamezniki, ki povedo, kar mislijo, da je prav, so presenečeni, ko doživijo medijske diskvalifikacije samo zato, ker so ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Violeta Tomić, preračunljiva političarka ali zgolj slaba igralka?
4
02.05.2019 00:00
Ni pomembno, ali so levi, desni ali na sredini glede svojih političnih prepričanj. Če še svojega stališča ne upaš imeti, kako ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Medijski sodniki: "Proaktivno delovanje sodstva na področju odnosov z javnostmi"
12
01.05.2019 07:00
Nekateri sodniki in pravni strokovnjaki, občutljivi na kratenje ustavnih pravic, so v tem naslovu razbrali nadaljnji poskus ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Primer Zvjezdan Radonjič: Upor proti nezakonitim pritiskom ali kako je nek sodnik sodil po svoji vesti
19
29.04.2019 23:23
Zvjezdan Radonjič je tisti sodnik ljubljanskega Okrožnega sodišča, ki je v imenu petčlanskega sodnega senata razglasil ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za dopolnilno zdravstveno zavarovanje so nujne drugačne rešitve
2
28.04.2019 22:03
Predlog ukinitve plačevanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) in prenos med obvezno zdravstveno zavarovanje (OZZ) je ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Bye Bye, Schengen!* Zunanji minister Cerar z norimi idejami škoduje nacionalnim interesom Slovenije!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,956
02/
Vzporedna država
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 3,211
03/
Psihološki portret narcisoidnega perverzneža ali kako se upreti takemu izprijencu
Uredništvo
Ogledov: 2,041
04/
Vlada proti ljudstvu: Kaj nam Cerarjevi prikrivajo glede arbitraže, da so vsi dokumenti tajni?!
Uredništvo
Ogledov: 1,516
05/
Stopila sem iz cone ugodja. Vem, kaj hočem: Čisto. Skupaj. Zdaj.
Urša Zgojznik
Ogledov: 1,204
06/
Kitajci in Titovo Velenje: Ko levica dela v interesu velekapitala in multinacionalk
Oskar M. Salobir
Ogledov: 1,414
07/
ZNR: nova radijska mreža z največji prihodki, največ poslušalci in največjo rastjo. Politična podpora SMC?
Uredništvo
Ogledov: 1,119
08/
Azbestoza, nikoli dokončana zgodba: Največ obolelih se bo pojavilo leta 2020!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1,379
09/
Humanistični deficit: Demokracija je šibkejša, kadar samo govorimo z enako mislečimi
Mihael Brejc
Ogledov: 1,016
10/
Problem povečevanja človeške energije Nikole Tesle so končno, po 119 letih prevedli v slovenščino
Dragan Živadinov
Ogledov: 803