Tako v javnem prostoru ne boste našli ne politika ne javnomnenjskega voditelja, ki bi premogel nekaj realistične kritične distance do levice. Zdi se, da je na levici pomembno kritizirati vse ostalo, razen lastne politike. Seveda z eno izjemo: do takšne kritike lahko pride zgolj, ko pridemo v obdobje, ki tipično nastopi leto dni pred volitvami, in je potrebno uničiti starega in ustoličiti novega prvaka slovenske levice. 

Na Portalu Plus smo mnenja, da bi levica morala biti bolj samokritična, če želimo imeti opravka s funkcionalnim levim delom političnega spektra, teza, da je vse, kar je s politiko narobe, omejeno zgolj na desnico, je preveč abotna, da bi lahko postala resnična. Ravno zato vam v tokratno branje ponujamo intervju z izpričanim levičarjem, ki pa mu politična pripadnost vseeno ne preprečuje vzpostavitve kritične distance do opcije, ki ji svetovnonazorsko pripada.

Leta 2008 ste za SD vodili volilno kampanjo za parlamentarne volitve. SD je takrat slavila zmago. Danes vidimo SD v popolnoma drugačni vlogi, ko izgublja podporo in deluje razdeljeno in izgubljeno. Kateri razlogi so po vašem mnenju pripeljali do tega stanja? So ti razlogi bolj zunanjega ali notranjega izvora?

Mislim, da je današnja kriza SD ravno posledica zmage 2008. Stranka takrat zmage ni bila sposobna prebaviti. Zmaga 2008 je temeljila na štiriletnem delu, ki se je kulminiralo najprej s kongresom 2005, ko je mlada generacija prevzela pozicije v SD-ju, nato konec leta 2006, ko se je s prestopom lastovk iz LDS-ja SD uveljavil v anketah kot edina alternativa Janši. Kar pomeni, da se je izkoristil prazen prostor. Nikakor pa ne drži, da je leta 2008 SD zmagala zaradi fenomenalnega programa, liderja ali česarkoli drugega, temveč se mora zmago pripisati skorajda v celoti spretnosti pri izkoristku praznine na levici. Po odhodu Drnovška je namreč na levici nastala praznina, ki je prisotna še danes. Zaradi tega levica skače od Pahorja na Jankovića pa od Jankovića na Cerarja in vztrajno išče novega Drnovška. Stanje, v katerem se je danes znašla SD, je posledica dejstva, da se zaradi Boruta Pahorja SD ni bila sposobna postaviti kot vodilna stranka levice.

Ali bi se strinjali z oceno, da se v SD od leta 2008 naprej vse bolj kaže programski prehod od Giddensove tretje poti oziroma neke sodobne različice evropske socialno demokratske stranke proti neki obliki kmetijskega socializma, ki se hkrati trudi programsko konkurirati marksistom v Združeni levici?

Ja, absolutno. Proces modernizacije stranke se je na neki točki ustavil in naredil preobrat nazaj. Spet se bom vrnil v leti 2005 in 2006. Takrat se je precej delalo na modernizaciji programa SD. Ta se je odvijala pod vodstvom Igorja Lukšiča in njegove ekipe. Rezultat tega dela je bil program iz leta 2006, ki se je imenoval "Slovenija v vrhu sveta" in je prinesel prelom in modernizacijo SD-ja. Torej prek programa je prišlo do vzpostavitve SD kot moderne evropske levice, to pa je omogočilo zmago leta 2008. Vendar pa ta program v mandatu 2008 - 2012 ni bil izveden, in to samo zato, ker Pahor ni bil sposoben prevzeti voditeljske vloge. 

Danes je glavna napaka SD-ja njeno strateško pozicioniranje v tekmi z Združeno levico. SD se hoče na nek način vrniti k programskim koreninam, vendar pa istočasno pozablja, da so ji te "korenine" omogočale zgolj 8- do 10-odstotno volilno podporo. Poleg tega SD tega prostora ne more več zajeti, saj je Združena levica za trde levičarje dosti bolj atraktivna kot današnji SD. Edini način, da SD sploh še preživi, je, da poišče svoje mesto v neki modernejši levi sredini in neha tekmovati z Združeno levico, kajti te tekme SD ne more dobiti. Dejstvo je, da je SD zaustavil proces programske modernizacije in se namesto tega skuša vrniti v ideologijo trde levice, kjer pa obstaja konkurenca, ki je po mojem mnenju za SD enostavno prehuda. 

Afera Veberkom je razkrila, da se je SD pripravljena poslužiti nekaterih, recimo temu vsaj dvomljivih metod za zaustavitev postopkov privatizacije. Ali so motivi, ki SD ženejo v ta sporna dejanja in konstantno politično "spinanje" te tematike, poslovno-lobistične narave? Ali torej nekdo iz ozadja od SD-ja zahteva, da se privatizacija blokira?

Menim, da vse skupaj niti ni bila zgodba SD-ja, temveč je bila zgolj zgodba Janka Vebra in kroga ljudi, ki so ga prepričali v to, kar se je na koncu odvilo pred očmi javnosti. Brez dvoma so za vsem stali lobistični krogi. Čeprav tudi menim, da v celotni zgodbi Veber zagotovo ni imel koruptivnih motivov. Enostavno je ideološko nasedel določenemu lobističnemu krogu in naredil serijo napak. 

Jaz sicer bolj vidim napako v njegovi izjavi, še iz časa, ko je bil še predsednik parlamenta, da je prodaja Telekoma veleizdaja. V tem zadnjem primeru, zaradi katerega je moral zaključiti svoje ministrovanje, pa je šlo bolj za popolno politično in komunikacijsko nespretnost kot karkoli drugega. 

To kaže, da lobistični krogi zagotovo delujejo prek SD-ja, ampak ker nimajo realne moči znotraj organov stranke, lahko delujejo samo prek tistih posameznikov, ki jih uspejo nekako nagovoriti, da delujejo v smer njihovih interesov.

Dejan Židan je v preteklosti govoril o stricih iz ozadja in njihovem vplivu. Kakšen je po vašem mnenju vpliv Boruta Jamnika in Bojana Petana na oblikovanje politike SD? Ali spadata med leve strice iz ozadja ali sta le nepomembni figuri na šahovnici?

Še enkrat več je potrebno ločiti med SD kot stranko in lobisti, ki krožijo okrog SD-ja zato, da tu in tam izkoristijo kakega posameznika. Če govorimo o Jamniku: kolikor sem opazoval uveljavljanje njegovega vpliva, lahko rečem, da je to potekalo prek naveze z Urošem Jauševcem kot glavnim tajnikom stranke, in to dosti bolj kot recimo prek Židana ali kogarkoli drugega v stranki. Upam si trditi, da v samih organih SD ti krogi nimajo take moči, kot mogoče zgleda od zunaj. Njihov mehanizem vplivanja je drugačen in so bistveno bolj spretni, ko je potrebno sicer poštene, a precej naivne posameznike, zapeljati z ideološkimi argumenti in jih na tak način usmeriti k lobističnim ciljem.

Kdo pa so desni strici iz ozadja? Ali so morda strici na levi in desni eni in isti ljudje, ki menjajo zastavo in se prilagodijo, ko se spremeni politična klima?

Pri vsem gre bolj za razna interesna združenja, ki delujejo tako prek levih kot prek desnih političnih strank. Problem imajo le, ko se eni malo preveč izpostavijo v eno smer in potem pri drugi strani ne pridejo več do ustreznih sogovornikov. Dvomim, da lahko govorimo o neki organizirani strukturi v smislu recimo Kučanovega klana, prej gre za neke razpršene mrežice, ki dosegajo svoje cilje tako, da izkoriščajo sistemske težave te države. In v Sloveniji je glavna sistemska težava ta, da je politika šibka. 

Z umikanjem politike iz gospodarstva in z ustanavljanjem raznih KAS-ov ter SDH-jev smo v tej državi umaknili vpliv in moč voljene politike ter s tem odprli prostor za delovanje interesnih krogov. V Sloveniji imamo danes raznorazne vrtičke po državnih podjetjih, kjer imajo interesni krogi precej lahko delo, saj nimamo več močne politike. Nihče jasno ne pove, da se bo prevzela odgovornost, in nihče si ne prizadeva za transparenten način delovanja. Namesto tega prihaja do skrivanja za raznimi strokovnimi komisijami, ki naj bi po nekih strokovnih kriterijih izbirale kadre, ki bi upravljali in prevzemali odgovornost, v praksi pa se za temi komisijami skrivajo interesna omrežja.

Miro Cerar bi moral v postopku imenovanja, recimo nadzornega sveta SDH-ja, presekati z dosedanjo neučinkovito prakso in enostavno sam izbrati kadre ter javno prevzeti odgovornost za takšno izbiro. Vendar pa je čutiti, da se to ne bo zgodilo in da se bo nadaljevala praksa ustanavljanja raznih strokovnih komisij, v katerih pa bodo spet ljudje, ki imajo za seboj konkretna prijateljstva in konkretna omrežja. 

V vsem tem se skriva resen problem, ki je sistemske narave in je za povrh še podprt z medijsko kampanjo umikanja politike iz gospodarstva in blatenja politike. Slednja je vse bolj zaznamovana s šibkimi kadri, saj se močni kadri v vse te zgodbe sploh nočejo več podajati. Nenazadnje je to evidentno pri silnih težavah, ki nastopijo vedno, ko je treba poiskati kakega novega ministra ali ministrico. Tak kaos lahko preseka le močen voditelj in te sistemske težave lahko prebrodi spet samo močen voditelj. Vendar pa, ker Slovenija ni ravno okolje, v katerem bi se rojevali in nastajali močni voditelji, smo se znašli v začaranem krogu.

Kako vidite trenutne razmere na slovenski desnici? Ali lahko na desni nastane kakšna nova stranka, mimo SDS, in vstopi v parlament? Kako vi vidite vlogo Janeza Janše pri razvoju oziroma zastoju razvoja desnega pola politike v Sloveniji?

Tako kot do umika Drnovška na levici ni bilo prostora za kakršnokoli alternativo in se je šele po njegovem umiku na novo odprl prostor na levici, je tudi na desnici. Dokler bo Janez Janša lider SDS-ja, enostavno ne bo prostora za alternativo. Sicer menim, da SDS s svojo strategijo zvestobe in agresivnosti, ki je lahko tudi upravičena, če se borijo proti režimu, po eni strani dela dobro, po drugi pa spet ne. S to strategijo si onemogočajo zmago ali pa vsaj možnost vstopa v različne koalicije, hkrati pa so še vedno toliko močni, da onemogočajo kakršnokoli alternativo na desnici. Janša bo s SDS vedno dobil od 20 do 25 odstotkov in s tem učinkovito zasedel prostor na desnici. Vprašanje, ki je pri tem ključno, pa je, ali bo ta rezultat dovolj za oblikovanje kakršnekoli koalicije. Kot vidimo, sedaj tudi Nova Slovenija noče kar tako enostavno skočiti v neke skupne projekte s SDS, kar pomeni, da imajo politične strategije SDS določene slabe točke. 

Dokler bo Janša na desnici tako močen, kot je, se na tem delu političnega spektra preprosto ne more oblikovati nečesa alternativnega, in zato tudi ustanavljanje novih strank na desnici ne more delovati. Tako kot tudi na levici v Drnovškovem času nobena nova leva stranka ni mogla preživeti, kaj šele ponuditi alternative. Alternative se lahko oblikujejo šele, ko se umakne tisti, ki drži pokonci hegemonijo nekega političnega prostora.

Koliko je sploh še prostora za nastajanje novih strank in kje se ta prostor najbolj odpira? Lahko pričakujemo odklone v leve in desne ekstreme, kot se to pojavlja po Evropi?

Zagotovo, saj se to že ves čas dogaja. Ekstremna levica je v Sloveniji prišla v parlament in je zelo verjetno, da bo njena politična podpora do neke mere celo naraščala. Imeli smo tudi neke vrste radikalno desnico, ki jo je predstavljala Slovenska nacionalna stranka, čeprav je bila daleč od tega, da bi bila tako radikalna, kot so njej sorodne stranke po Evropi. Mogoče bi se SNS v osveženi različici celo vrnila v parlament. Res je, da to ni lahka naloga, ker so slovenski volivci, ki imajo podobne politične preference, kot volivci, ki v Franciji volijo La Penovo ali pa v Itailji Lego Nord, precej zadovoljni, če volijo za SDS. Tudi ne vidim možnosti, da bi v Sloveniji Združena levica lahko ponovila rezultat grške Syrize oziroma omogočila volilno zmago ekstremne levice. Slovenija je vseeno bolj zmerna, umirjena država, kjer zmaguje center in v centru zmagujejo mirni ljudje, kot je bil nekoč Pahor in je danes Cerar.

Naredimo miselni eksperiment. Recimo, da so jutri predčasne volitve. Kako bi se po vaše konfigurirala politična scena?

Če bi bile jutri nove volitve, lahko napovemo zgolj zanesljiv rezultat za SDS in zanesljive uvrstitve nekaterih manjših strank kot sta Združena levica in Nova Slovenija. Bistveno težje je napovedati, kaj bi se zgodilo v levem centru. Možno je vse, da Miro Cerar še enkrat več doseže pomemben volilni rezultat ali da se zgodi popolno sesutje v stilu Pozitivne Slovenije in ponovno odprtje prostora za spet novo politično stranko. Res je, da na vidiku ni prav ničesar, kar bi obetalo nekaj novega na levem centru. Ampak po drugi strani nikoli ni bilo, dokler se niso približale volitve. Obstaja pravilo, da levica od Drnovškovega umika in SD-jeve zmage dalje zmaguje s projekti, ki se postavijo v zadnjem hipu. 

Težko je pričakovati, da bi Miro Cerar, če bi bile jutri volitve, doživel popolno razsutje. On vseeno ni ne Alenka Bratušek ne Borut Pahor. Še vedno ima neko zaupanje v javnosti in ima imidž "čistega", oziroma nekoga, ki bi rad politiko očistil. Zadnje čase je moč opaziti, da bi se v javnosti rad predstavil kot bolj odločen in ravno zato trdim, da še ni moč opaziti takšne nestabilnosti, da bi ta vlada padla, Cerar in njegova stranka pa bi se razsula. 

Danes je čisto prezgodaj razmišljati o tem, kaj bi se lahko zgodilo. Dogodki se bodo začeli vrstiti šele potem ko bo postalo jasno, da prihajajo nove volitve, in ko se bodo potencialni akterji novih političnih zgodb začeli pojavljati v javnosti.

Ali je slovenski politični prostor že zrel za levo-desno koalicijo? Ali je SMC zamudila zgodovinski trenutek za sestavo koalicije s SDS in ponovno oddaljila možnost levo-desne koalicije?

Levo-desno sodelovanje smo v tej državi že videli na delu v času koalicije Drnovška in Podobnika. Kasneje Pahorju ni uspelo niti odpreti debate o čem takem, saj so bile pozicije SD-ja v zvezi s čim takim izjemno toge. Miro Cerar je zamudil priložnost, da bi recimo z Novo Slovenijo zgradil vsaj nek mali mostiček med levico in desnico, ampak tega koraka proti desnici v SMC na koncu niso zmogli. S SDS enostavno ni mogel v koalicijo, ne da bi se pri tem na nek način razrešilo tudi vprašanje Janše in njegove vloge v politiki. Cerar je svojo volilno kampanjo gradil na nekem pravnem formalizmu, morali itn. In to ga je dokončno oddaljilo od kakršnihkoli pogovorov s SDS.

V tem trenutku je vse odvisno od Mira Cerarja in SMC. Tam bi morala dozoreti volja po nekem sodelovanju z desnico. Ni pa potrebno biti naiven, saj bi se kaj takega zgodilo samo v primeru, če bi prišlo do kolapsa Cerarjeve leve vlade. Po drugi strani dogajanje v Državnem zboru kaže, da je tukaj in zdaj takšna koalicija popolnoma nemogoča, saj SDS sledi svoji politični strategiji brez odklonov in kompromisov, bori se proti postkomunistični poziciji in niti ne kaže volje ne želje po kakršnemkoli sodelovanju. To je seveda trenutno tudi edina prava strategija za SDS.

Ne samo pri vprašanju o sodelovanju z desnico, tudi sicer je pri Cerarju in SMC še vedno prisotnih ogromno neznank. Osebno recimo v tem trenutku še vedno vidim, da imajo voljo, da počistijo Slovenijo, vidim pa tudi, da sta zelo prisotna neznanje in nespretnost. Ti novi obrazi nimajo političnih izkušenj in so zelo politično in komunikacijsko nespretni. Morda, če si bodo nabrali dovolj izkušenj, se postavili na noge in popravili strateško in komunikacijsko delovanje, imajo možnosti za še eno zmago na parlamentarnih volitvah in šele potem bodo dovolj zreli, da se bodo odločali, ali bodo poiskali partnerje na levici ali na desnici. 

Kako je možno, da je SMC praktično brez programa in kampanje lahko zmagala na volitvah? Ali je res možno v Sloveniji zmagati zgolj na podlagi enega imena? Ali je to le Slovenska specifika?

To je očitno mogoče, in to ni mogoče samo v Sloveniji. Živimo v času pop politike, ko mediji, predvsem televizija, enostavno v javnost postavijo profil, ki se ga potem išče na volitvah. Na zadnjih parlamentarnih volitvah so mediji postavili okvir znotraj sintagme "iščemo nekoga, ki bo počistil Slovenijo" in ljudje so v tem prepoznali Mira Cerarja. Podobno se je leta 2011 iskalo nekoga, ki bo Slovenijo ponovno gospodarsko zagnal in se je poiskalo Zorana Jankovića. 

Vse to se dogaja samo zato, ker še vedno nimamo trdnih tradicionalnih strank, zato je končna izbira dosežena znotraj medijsko določenega profila. Še enkrat, mediji so določili, da se išče nekoga, ki bo počistil Slovenijo, in Miro Cerar je bil najbližje temu, kar so ljudje iskali. Nihče ne išče programa. Razen mogoče promila ljudi nihče res ne prebere programov strank, zato so programi irelevantni. Gre za podobo, ki jo narod v nekem trenutku hoče, in ta podoba se oblikuje v medijih.

Upoštevajoč vaše izkušnje pri organizaciji volilnih kampanj strank in poznavanje Slovenske politične scene, me zanima, katere so največje napake, ki jih počnejo politične stranke med volitvami, tako v strategiji kot v komunikaciji z javnostjo?

Vse je odvisno od kadrovskih in finančnih resursov strank. Kaj si lahko stranke sploh privoščijo? Problem je v tem, da je v Sloveniji zelo malo strokovnjakov za politični marketing. To je seveda razumljivo, če pomislimo, da smo enostavno premajhna država, da bi se lahko zelo resno razvil politični marketing. V pomanjkanju strokovnjakov za politični marketing se politične stranke zanašajo na lastne kadre in klasične marketinške agencije, ki pa znajo narediti kvečjemu plakate in vzpostaviti neke minimalne standarde kampanje. 

Glavni problem, ki pa ga že ves čas zaznavam v permanentni kampanji, torej v permanentnem komuniciranju strank, pa je, da se v nekem krču zavzame neko pozicijo naučene nemoči "vizavi" medijem. Potem je tu problem medijskih rafalov, ki se jih ne znajo ubraniti. Lahko dam konkreten primer. Vlada Mira Cerarja bi, namesto da izgublja energijo z opozicijo in z mediji, morala enostavno te ignorirati in "terati" svojo zgodbo. Predvsem pa se prepogosto pozablja, da imamo danes možnost z digitalnimi orodji včasih tudi premagati medije in se premalo pogumno tega lotevamo.

Glavni problemi strank pa so vsebinske, ne samo prodajne narave. Stranke niso sposobne doseči rezultatov, ki bi jih kasneje politično tržile.  

Kakšna je vaša ocena predsednikovanja Boruta Pahorja, je dober ali slab predsednik? Kakšna bo njegova politična kariera po koncu mandata? Ali menite, da ima željo po kandidaturi in možnosti za ponovno izvolitev na mesto predsednika države? Ali lahko morda pričakujemo njegov povratek na bolj operativne položaje, morda celo v reševanje SD-ja ali je lahko kvečjemu nosilec protokolarnih funkcij?

Ne verjamem, da se bo kadarkoli vrnil v operativno politiko, ker po moji oceni tam tudi nikoli ni želel biti. Dejstvo je, da sploh ni hotel povesti SD na parlamentarne volitve 2008, in mislim, da si takrat sploh ni želel zmage. Pahor je vso svojo kariero gradil na lovu za predsedniško funkcijo. Zato je logično sklepati, da bo še enkrat kandidiral za predsednika države. 

Pahor kot predsednik države zavzema neko populistično interpretacijo te funkcije in skuša mobilizirati in motivirati ljudi na terenu. To mu zagotovo dobro uspeva. Se pa v Sloveniji  preveč podcenjuje vloga predsednika države, saj gre za institucijo, ki bi morala biti precej bolj pomembna kot to, kar ji je pripisano in kar se z njo počne. In ker sklepam o funkciji predsednika države, na tak način tudi trdim, da Pahorjev pristop k predsednikovanju enostavno ne ustreza potrebam Slovenije, ki se je znašla v obdobju dolgotrajne politične krize. Predsednik bi danes bolj kot kadarkoli prej moral predstavljati steber stabilnosti v političnem krogu, ne pa biti sposoben deset urnega drsanja v krogu. Bolj kot Pahor bi ustrezal profil recimo Napolitana. Verjamem pa, da mehek in neškodljiv, kot Pahor zna biti in tudi je, z lahkoto osvoji še en predsedniški mandat.

… se pravi je dober v tem, kar dela, a to, kar dela, ni to, kar mi potrebujemo…

Da. Tako nekako.

Ali obstaja prostor za stranko, ki bi v svojem programu zasledovala liberalizem tako na širšem družbenem kot ekonomskem področju?

Zgodovinsko gledano sta se v tej državi vedno spopadala konzervativni in liberalni pol, zraven pa je sobival še majhen socialdemokratski pol. Seveda s to razliko, da liberalni pol v Sloveniji nikoli ni temeljil toliko na ekonomskem kot na moralnem liberalizmu. Zaradi tega imamo v Sloveniji spopad progresivnosti proti konservativnosti. Ne vidim pa niti špranjice prostora za uveljavitev ekonomskega liberalizma, to pa zaradi tega, ker smo še vedno postsocialistična družba s postsocialistično mentaliteto. V tej državi se želi ekonomska in zaposlitvena ležernost, socialne pravice, ekonomskega tekmovanja pa nas je strah. Skratka prostora za tržne rešitve tu ni, ne v praksi ne v politiki. Ker se realna politika vodi tako, da se prilagaja mentaliteti ljudi, to mentaliteto pa je zelo težko spreminjati, bodo zmagovale stranke s postsocialistično interpretacijo socialnega. Stranke, ki bi zagovarjale neko liberalno tekmo in tržne rešitve, pa imajo zelo majhne možnosti za dober rezultat na volitvah. Morda se celo zgodi, da pride neka majhna strančica, ki zagovarja ekonomski liberalizem, v parlament, ni pa nobene možnosti, da bi stranka, ki bi zagovarjala tak program, zmagala na volitvah. Niti ne vidim nekega akterja, ki bi uspel na volitvah takšni stranki prinesti več kot od 5 do 8 odstotkov volilne podpore.