Komentar

Boj za dušo Nove Slovenije

Kolumnist Financ Blaž Vodopivec, sicer doktor psihologije in finančnik z 20-letnimi izkušnjami v upravah in nadzornih svetih slovenskih družb, je pred nekaj dnevi v tem časniku objavil zapis s pomenljivim  naslovom "Slovenska krščansko-liberalna stranka? Hm."

27.04.2015 20:45
Piše: Milan Balažic

Kar dejansko moti tako desne kot leve in Vodopivca, je dejstvo, da javnomnenjska podpora liberalno-konservativni NSi stabilno in nezadržno raste.

Medtem ko je Nemčija z denacifikacijo uničila stare interesne skupine in liberalizirala trg, so se v Sloveniji starim pridružile nove interesne skupine, ki so v navezi s svojim političnim predstavništvom in ti. socialnim partnerstvom rdečih direktorjev, nekdanjega komunističnega sindikata in vladajočih proti-reformnih levičarskih strank korporativno blokirale trg.

Če bi se na nedeljskih jutranjih sprehodih namesto pisanja bolj držal svojega štirinožnega "liberalnega divjaka", bi sebi naredil veliko uslugo. Tako pa se je lotil takšnega vehementnega izkazovanja svojega pravičništva, da je razumen človek pred tem, da bi ga imenoval za samooklicanega svetega očeta. Še posebej, ker demonstrira takšno stopnjo ignorance, ki bolj pritiče veri kot pa vednosti. Da ne bomo krivični: oče Vodopivec sicer ve nekaj o oglaševanju. Ker po merilih te ne preveč visoke vednosti v stari Sloveniji liberalna misel ne gre v promet, Novi Sloveniji (NSi) svetuje, naj se mu odpove ali ga vsaj krepko potisne v ozadje. To je nekaj takega, kot če bi, denimo, od Jožeta Pučnika in ostalih osamosvojiteljev leta 1990 zahteval, naj se odpovedo ideji samostojne Slovenije, ker vse do jeseni tega leta ankete slovenskega javnega mnenja večinsko niso bile naklonjene neodvisnosti in so preferirale obstoj Jugoslavije v neki obliki konfederacije. Ker oče Vodopivec še ni slišal za politično logiko dogodka, si pač ne zna predstavljati funkcije političnega voditeljstva (leadership), ki ustvarja svojo novo subjektivacijo in se obstoječi ne prilagaja vnaprej.

 

Njegov ideal NSi je, da naj bo to stranka vernih upokojenk, ne pa - Bog ne daj – moderna odprta krščansko-liberalna stranka mlajših volivcev. Skratka, preteklost naj postane prihodnost – in obratno: NSi mora po nenavadnih predstavah očeta Vodopivca postati zgolj stranka tradicionalne kulture, ruralnega okolja, Cerkve, dobrodelnosti, stranka orglic in harmonike, gasilske veselice, butarice, krsta in birme. Načeloma sam nimam nič proti vsemu naštetemu, a neko resno stranko zreducirati na naštete fenomene pomeni obsoditi jo na slovensko lokalno obrobje. Poleg tega je navedena estetizacija politike že po svoji formalni določitvi udoben uvod v avtoritarno politiko. Da očeta Vodopivca fascinira avtoritarnost, pokaže tudi s tem, ko za tipične volivce NSi razglasi kar socialiste (mimogrede: rod socializma ima samo eno vrsto – avtoritarni socializem; potreba po predikatu "demokratični" ali poimenovanje socializma "s človeškim obrazom" prej kaže na to, da je v samem jedru ideje socializma nekaj pošastnega): po njem naj bi bili volivci NSi proti privatizaciji, proti tujim investicijam, za rdečega veljaka Vebra in proti parvenijskemu pritepencu Toninu. 

 

Povsem drugačni rezultati anket znotraj-strankarskega razpoloženja v NSi ga seveda ne bodo prepričali: NSi se mora spremeniti po podobi, kot si jo je zamislil, pa čeprav je ta obupno arhaična. Moderne krščansko-demokratske stranke še zdaleč niso zgolj konservativne, temveč gre za kombinacijo konservativnosti v vrednotah, liberalnosti v ekonomiji in socialnosti v civilni družbi. Za očeta Vodopivca je to zanemarljivo: ker naj bi bili tipični volivci NSi vrednotno tako ali drugače socialisti, naj tudi stranka postane krščansko-socialistična. Torej še ena socialistična ali socialna slovenska stranka, kot da teh ne mrgoli (ZL, SD, DeSUS, ZaAB, SMC, občasno tudi SDS). V Sloveniji je tako rekoč vse socialno in edina stranka s spodobnim liberalnim programom kajpada moti to ubrano harmonijo, ki že četrt stoletja z zažiranjem njene izhodiščne prednostne substance uničuje to državo. Zamisel je enostavna: če bo NSi postala krščansko-socialistična stranka, bo lahko v morebitni prihodnji koaliciji na orglicah lažje spremljala Židanove, Erjavčeve, Cerarjeve itd. neokomuniste in veselo združbo pokrila s figovim listom "žlahtne desnice".

 

Ne glede na to, da so nasveti očeta Vodopivca iz trte izviti, imajo svoje racionalno jedro: če bi jih vodstvo NSi upoštevalo, bi to stranko znova odneslo na politično obrobje ravno v trenutku, ko se prvič po dolgih letih suhih krav zanesljivo obeta neko drugo obdobje. Zato velja v vrste NSi vnesti negotovost in nemir: Vodopivec se leporečno pridružuje temu, kar so doslej z NSi delali v SDS in Janševih ter levičarskih medijih. Prvi zganjajo propagando, da je NSi "udbovska", drugi, da je "klerikalna", Vodopivec pa se pridružuje z naskokom ad hominem – češ, Novakova ni karizmatična in ravno sposobna, Tonin je neizkušen in brez podpore itd. Kar dejansko moti tako desne kot leve in Vodopivca, je dejstvo, da javnomnenjska podpora liberalno-konservativni NSi stabilno in nezadržno raste. Kaj se pa grejo – naj, tako kot doslej, igrajo orglice, saj ima porabnik-volivec "vedno prav" in ta zavrača liberalnost. Prvič, takšen volivec obstaja samo v glavi očeta Vodopivca in njemu podobnih, drugič pa je ravno polpretekla zgodovina samostojne Slovenije najlepši dokaz za to, kako se volivci motijo, ko nostalgično volijo neko brezupno zgrešeno in zastarelo levičarsko utopijo. Preden očeta Vodopivca prepustimo njegovemu "liberalnemu divjaku", pa je nujno odgovoriti na dve trditvi, ki sta vredni razmisleka. Ko skupaj našteva krščanske in liberalne vrednote družine, dela, poštenosti, minimalne države itd., Vodopivec v protislovju s tem zatrdi, da "produktna lestev 'krščansko-liberalno' ne obstaja". Druga njegova trditev v nasprotju z obstojem nemške CDU, angleških konservativcev, francoske desne sredine, španske Ljudske stranke itd. pravi, da liberalne ideje v Evropi – in še posebej v Sloveniji – "ne morejo biti prodajni moto neke velike stranke". Obe za lase privlečeni trditvi si oglejmo pobliže.

 

Najprej nekaj besed o krščanskem liberalizmu. Ta svoje korene vleče že iz 18. stoletja, saj je plod nemškega razsvetljenstva, še posebej Kantove filozofije ("Kritika praktičnega uma"). Prve zametke krščanskega liberalizma lahko najdemo že pri Erazmu Roterdamskemu, ki proti brutalnemu Machiavellijevemu "Vladarju" piše politično-etičnega "Krščanskega vladarja". Za očeta liberalnega krščanstva in moderne liberalne teologije pa kljub temu velja Friedrich Schleiermacher, ki je uvedel pluralistično interpretacijo zgodovinske Biblije s pomočjo hermenevtike. Praktično versko plat liberalnega krščanstva je razvil anglo-saksonski svet (Velika Britanija, ZDA, Kanada, Avstralija itd.) in po drugi svetovni vojni vplival tudi na kontinentalno Evropo. 

 

V njegovem sporočilu je najti ideje, da je bil Jezus prvi liberalec (v pomenu svobodnega človeka), da je etika nad doktrino, da sta krščanstvo in znanost združljiva, prav tako kot krščanstvo in liberalizem. Sveto pismo ni dogma, temveč povod za misel: kdor misli krščanstvo, je liberalen. Ker verujoči človek misli, so po Stephenu Sykesu kristjani liberalci. Evangelij je neke vrste zapis liberalnih družbenih reform, zapis svobodnega krščanskega mišljenja, ki se vsakodnevno sooča s problemi (post)modernih družb – svobodo posameznika, človekovimi pravicami, revščino ipd. Zato krščanski liberalizem zavrača klasični spoprijem med krščanstvom in liberalizmom. Lahko bi tudi dejali, da je krščanski liberalizem način, kako živeti krščanstvo na pošten in moderen način, zato ima kar nekaj potenciala, da vstopi v pričakovano duhovno prenovo slovenske rimokatoliške Cerkve.

 

Zdaj pa o krščansko-liberalni politiki. Ob strani bomo pustili dejstvo, da imamo, denimo, v Ukrajini Krščansko-liberalno stranko, ki jo vodi bivši kijevski župan Leonid Černovecki. Omejili se bomo samo na razvito jedro zahodne Evrope, čeprav bi očetu Vodopivcu lahko razlagal svojo avstralsko izkušnjo: danes najbolj obljubljena dežela je namreč nastala kot posledica stabilne politike dveh bolj (liberalci) ali manj (laburisti) strank, ki se vrednotno opirata na krščansko-liberalno tradicijo. Ker smo tik pred angleškimi volitvami, naj dodam, da se kristjani iz vseh treh največjih strank (konservativci, laburisti, liberalni demokrati) združujejo v skupni forum, med liberalci Nicka Clegga pa ima Krščanski forum liberalnih demokratov (LDCF) odločilen vpliv. Če bi oče Vodopivec malo pobrskal po internetu in pregledal strankarske programe krščansko-demokratskih strank Avstrije, Danske, Finske, Irske, Francije, Nemčije, Italije, Nizozemske, Norveške, Španije, Švedske, Švice – in nenazadnje Evropske ljudske stranke (EPP), bi ugotovil, da je v politiki načeloma vse mogoče in se lahko vsak označevalec s točko prešitja poveže tako rekoč z vsakim drugim. Konkretno to pomeni, da je politika konstrukcija, v našem primeru pa, da so krščanski demokrati po formi konservativni demokrati, po politično-ekonomski vsebini pa liberalci. Ali drugače: konservativci so glede kulture, družbe in morale, pri gospodarski in fiskalni politiki pa so prepričani liberalci. 

 

Nobene skrivnosti ne bom odkril, če povem, da si je NSi pod vodenjem Ljudmile Novak za svoj regulativni vzor ne po naključju vzela nemško CDU (ne gre le za zgodovinsko podobno vlogo SKD pri osamosvajanju Slovenije in CDU pri združitvi Nemčije). To stranko v grobem tvorijo tri velike politične skupine, ki bi jih lahko označili za krščanske demokrate, liberalce in krščanske socialce. Kot izhaja iz njenega sinopsisa, je CDU liberalno-konservativna stranka desne sredine. Čeprav je po svojem profilu catch-all party, ne skriva svoje liberalno-konservativne ideologije – celo več, v času kanclerstva Helmuta Kohla in Angele Merkel je liberalizem močno poudarjen. Ta ima svoje izvore pri Ludwigu Erhardu, gospodarskem ministru pod kanclerjem Adenauerjem in njegovim naslednikom (1963-1966). Poleg tega, da je bil Erhard član proti-hitlerjevskega odporniškega gibanja, je za nas tu pomembno predvsem to, da je avtor nemškega gospodarskega čudeža (Wirtschaftswunder). Kot izpovedani krščanski liberalec (bil je tudi član Hayekove znamenite Mont Pelerin Society) je s homburškim načrtom v povojni Nemčiji uvedel liberalno "pogumno podjetništvo". 

 

In tu lahko najdemo bistveno navezno točko. Pred leti je ekonomist Rado Pezdir izdelal odlično primerjalno analizo med nemško in slovensko tranzicijo po padcu nacizma oz. komunizma ("Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov"). Če poenostavimo, obe državi sta v tranzicijo vstopili s popotnico monopola NSDAP oz. ZKJ na političnem trgu ter mehanizmom centralnega planiranja na ekonomskem trgu. Razlika je v tem, da so v Sloveniji neformalne institucije in omrežja preživela, država pa je ostala globoko vpletena v ekonomski trg, ki je ostal pritiklina političnega. V nemčijo so prišli tuji investitorji in uvedli konkurenčne pritiske, v Sloveniji pa je država (p)ostala večinska lastnica podjetij, trg zaprla za tuje investicije in konkurenco ter fiskalno onemogočila močnejši razvoj zasebnega sektorja. Medtem ko je Nemčija z denacifikacijo uničila stare interesne skupine in liberalizirala trg, so se v Sloveniji starim pridružile nove interesne skupine, ki so v navezi s svojim političnim predstavništvom in ti. socialnim partnerstvom rdečih direktorjev, nekdanjega komunističnega sindikata in vladajočih proti-reformnih levičarskih strank korporativno blokirale trg. Zato smo tam, kjer smo: Erhard se je naslonil na bigbangovske liberalne reforme, Mencinger pa na proslulo gradualistično keynesianstvo. 

 

Slednjega vse do dandanes spremlja levičarska propaganda, češ da bi liberalizacija povzročila uničenje slovenskega gospodarstva in visoko brezposelnost, da mora nacionalni interes zavarovati družinsko srebrnino pred pogoltnimi tujci, da bi deregulacija znižala raven storitev itd., itd. Vse to se je v zadnji krizi izkazalo za zgodbo, ki je brez vsakega temelja – nasprotno: zato, ker Slovenija ni izvedla liberalnih reform, je bila njena kriza globlja, daljša in se bo še kar nadaljevala, dokler bomo imeli opravka s cerarjevskimi reciklažami levice na oblasti. Da bi jo za vsako ceno ohranili, poslušni levičarski mediji preganjajo čarovnice (JJ) in nenehno strašijo z zverino (neo)liberalizma. Ne glede na deklarirane osebne preference počne Blaž Vodopivec enako: lotil se je edine stranke, ki ima kvaliteten družbeno-liberalni razvojni program, kar ga razvršča ob bok raznim "divjim levičarjem". NSi ima z Novakovo in Toninom reformni potencial, ki ga Slovenija nujno potrebuje, če hoče še imeti prihodnost in blaginjo. Za takšne reforme pa, žal, orglice niso dovolj. In to je bilo treba povedati. Dixi et salvavi animam meam.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Sramota: 100.000 evrov, ki jih UKCL zahteva od Blaža Mrevljeta, je klofuta bolnikom in davkoplačevalcem
8
18.09.2019 23:59
Odškodninska tožba Kliničnega centra proti našemu sodelavcu, kardiologu Blažu Mrevljetu, je strel v koleno in začetek konca ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Da bi prekinili manipulativno merjenje javnega mnenja, potrebujemo zakon o agencijah za merjenje javnega mnenja
8
17.09.2019 22:15
Raziskave javnega mnenja so v Sloveniji politični fenomen in podaljšek lobijev, je prepričan Tilen Majnardi, nekdanji novinar ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Računovodkinja Zvonka, s katero bi Jamnikovi radi medijsko likvidirali Damirja Črnčeca
9
16.09.2019 23:59
Zakaj je razkritje potencialnega konflikta interesov Damirja Črnčeca, Šarčevega državnega sekretarja za nacionalno varnost, v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Digitalni humanizem: Čeprav živimo v digitalnem obdobju, v resnici še vedno delujemo na analogen način
5
14.09.2019 23:15
Natančno se zavedam, da je današnji komentar usmerjen v umetnike in v tiste, ki so zelo blizu sodobni in razvojni umetnosti. Za ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Novo orodje demokracije: Poslanec Jani Möderndorfer in problem konoplje
8
14.09.2019 07:00
Ali morda veste, kdo je dal začetno pobudo za t.i. parlamentarni program, ki je danes del Tretjega programa RTV Slovenije? Ne? ... Več.
Piše: Miha Burger
Intelektualne zlate ribice: Ne zaradi Pahorja, ampak zaradi Erdogana Turčija ne more računati na članstvo v EU
11
12.09.2019 11:38
Ob hrupu 28 slovenskih intelektualcev zaradi povsem korektne izjave predsednika Boruta Pahorja na nedavnem Blejskem strateškem ... Več.
Piše: Božo Cerar
Lov na čarovnice: Slabe terjatve kot ogledalo krivde družbe
12
11.09.2019 21:00
Družbeni pojavi kot so krize, še posebej, če so povezani z veliko finančno izgubo, prinesejo v družbi veliko polemike in iskanje ... Več.
Piše: Aleš Ahčan
Na dan, ko je pol slovenskega političnega vrha v Moskvi, nam v Bruslju dodelijo najmanj zaželeno komisarsko mesto
20
10.09.2019 22:30
To, da boJanez Lenarčič, ki je sicer povsem korekten in neproblematičen diplomatski birokrat, vodil resor za humanitarno pomoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ideje komunizma ne da enačiti z odkloni (post)udbovskega vsakdana
20
09.09.2019 22:00
Trditve, da je komunizem od nastanka dalje kontinuirano neločljiv od udbomafije , globoke države, nepotizma in klientelizma, ne ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenska sestavljanka (jigsaw puzzle*) ali obrazi predsednice Bratuškove
9
07.09.2019 23:59
Alenka Bratušek se je kot premierka proslavila z izjavo, da je treba narediti konec brezglavemu varčevanju . Kdo ne bi v tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
"Pomemben položaj zasedate, a poglejte kakšno zanič mizo imate; jaz bi jo vrgel skozi okno."
0
07.09.2019 21:00
Rad se ponavljam: letos praznujemo stoletnico začetka delovanja izjemne umetniške šole Bauhaus. To dejstvo je vzrok, da posvečam ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Evropa na Zahodnem Balkanu: Članstvo v Evropski uniji je za Severno Makedonijo vprašanje biti ali ne biti
3
04.09.2019 22:30
Severnomakedonsko vodstvo se boji, da bo pošel zagon, ki smo mu bili priča v zadnjem letu v makedonskih prizadevanjih za ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ukrajinska neodvisnost: 13.000 mrtvih, 34.000 ranjenih in 1,8 milijona razseljenih
16
02.09.2019 23:00
Zgodovinski 24. avgust 1991 za mojo domovino pomeni rojstvo neodvisne in samostojne ukrajinske države. Prav ta pomemben dogodek ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Evropa, Azija in Amerika v novih geopolitičnih turbulencah: Multipolarni svet se vse bolj krči, vrača se nova oblika bipolarnosti
9
01.09.2019 20:00
Velike spremembe so pred nami, vstopamo v nov geopolitični, geoekonomski in geotehnološki svetovni red. V novo globalno ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Povejmo na glas: svet upravljajo digitalni ovaduhi in fotonski veter
1
31.08.2019 21:00
Računalniška država XXI. stoletja je že v celoti drugačna od televizijske države osemdestih let prejšnjega stoletja. Današnja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Komedija "Alo Alo" po Šarčevo: V ozkem grlu globoke države
14
29.08.2019 22:20
Vaški fantje iz Kamnika, ki skrbijo za interese predsednika vlade, ne počnejo nič takšnega, česar ne bi delali že njihovi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Tri zgodbe: Prvošolčki, otroci v vrtcih in nočne skrivnosti ljubljanske Pediatrične klinike
6
28.08.2019 23:32
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je pred kratkim opozorilo vse zaposlene v javni upravi, da imajo kot starši ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Cerarjev moderni center išče predsednika: Politična prostitucija po Počivalšku
13
26.08.2019 21:02
Prihajajoče kandidature za predsednika Stranke modernega centra (SMC) odpirajo številna vprašanja na slovenski politični sceni. ... Več.
Piše: Marko Novak
"Institucije je treba oblikovati tako, da oblastnikom preprečijo povzročanje škode."
19
25.08.2019 21:30
Če res vsa vesoljna Slovenija z vsemi svojimi visokimi funkcionarji, anonimnimi in neanonimnimi komentatorji vred misli, da novo ... Več.
Piše: Miha Burger
Nasprotniki gradnje avtocest in železnic naj povedo resnico: zaradi tega bo manj delovnih mest, manj dobrin, manj blagostanja
3
25.08.2019 10:00
Gradnja in posegi na avtocestnem področju so zapleten in dolgotrajen postopek. Če se poslanci pod vplivom Levice odločijo ... Več.
Piše: Angel Polajnko
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Računovodkinja Zvonka, s katero bi Jamnikovi radi medijsko likvidirali Damirja Črnčeca
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,001
02/
Na dan, ko je pol slovenskega političnega vrha v Moskvi, nam v Bruslju dodelijo najmanj zaželeno komisarsko mesto
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,352
03/
Ideje komunizma ne da enačiti z odkloni (post)udbovskega vsakdana
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2,009
04/
Sramota: 100.000 evrov, ki jih UKCL zahteva od Blaža Mrevljeta, je klofuta bolnikom in davkoplačevalcem
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,621
05/
Da bi prekinili manipulativno merjenje javnega mnenja, potrebujemo zakon o agencijah za merjenje javnega mnenja
Tilen Majnardi
Ogledov: 1,413
06/
Novo orodje demokracije: Poslanec Jani Möderndorfer in problem konoplje
Miha Burger
Ogledov: 1,560
07/
Slabe terjatve: Poceni nakupi z neverjetnimi diskonti danes prinašajo milijonske dobičke
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1,051
08/
Intelektualne zlate ribice: Ne zaradi Pahorja, ampak zaradi Erdogana Turčija ne more računati na članstvo v EU
Božo Cerar
Ogledov: 1,321
09/
Kitajska je danes za Združene države večja grožnja kot Japonska pred osemdesetimi leti
Shane Quinn
Ogledov: 1,156
10/
Lov na čarovnice: Slabe terjatve kot ogledalo krivde družbe
Aleš Ahčan
Ogledov: 912