Komentar

Boj za dušo Nove Slovenije

Kolumnist Financ Blaž Vodopivec, sicer doktor psihologije in finančnik z 20-letnimi izkušnjami v upravah in nadzornih svetih slovenskih družb, je pred nekaj dnevi v tem časniku objavil zapis s pomenljivim  naslovom "Slovenska krščansko-liberalna stranka? Hm."

27.04.2015 20:45
Piše: Milan Balažic

Kar dejansko moti tako desne kot leve in Vodopivca, je dejstvo, da javnomnenjska podpora liberalno-konservativni NSi stabilno in nezadržno raste.

Medtem ko je Nemčija z denacifikacijo uničila stare interesne skupine in liberalizirala trg, so se v Sloveniji starim pridružile nove interesne skupine, ki so v navezi s svojim političnim predstavništvom in ti. socialnim partnerstvom rdečih direktorjev, nekdanjega komunističnega sindikata in vladajočih proti-reformnih levičarskih strank korporativno blokirale trg.

Če bi se na nedeljskih jutranjih sprehodih namesto pisanja bolj držal svojega štirinožnega "liberalnega divjaka", bi sebi naredil veliko uslugo. Tako pa se je lotil takšnega vehementnega izkazovanja svojega pravičništva, da je razumen človek pred tem, da bi ga imenoval za samooklicanega svetega očeta. Še posebej, ker demonstrira takšno stopnjo ignorance, ki bolj pritiče veri kot pa vednosti. Da ne bomo krivični: oče Vodopivec sicer ve nekaj o oglaševanju. Ker po merilih te ne preveč visoke vednosti v stari Sloveniji liberalna misel ne gre v promet, Novi Sloveniji (NSi) svetuje, naj se mu odpove ali ga vsaj krepko potisne v ozadje. To je nekaj takega, kot če bi, denimo, od Jožeta Pučnika in ostalih osamosvojiteljev leta 1990 zahteval, naj se odpovedo ideji samostojne Slovenije, ker vse do jeseni tega leta ankete slovenskega javnega mnenja večinsko niso bile naklonjene neodvisnosti in so preferirale obstoj Jugoslavije v neki obliki konfederacije. Ker oče Vodopivec še ni slišal za politično logiko dogodka, si pač ne zna predstavljati funkcije političnega voditeljstva (leadership), ki ustvarja svojo novo subjektivacijo in se obstoječi ne prilagaja vnaprej.

 

Njegov ideal NSi je, da naj bo to stranka vernih upokojenk, ne pa - Bog ne daj – moderna odprta krščansko-liberalna stranka mlajših volivcev. Skratka, preteklost naj postane prihodnost – in obratno: NSi mora po nenavadnih predstavah očeta Vodopivca postati zgolj stranka tradicionalne kulture, ruralnega okolja, Cerkve, dobrodelnosti, stranka orglic in harmonike, gasilske veselice, butarice, krsta in birme. Načeloma sam nimam nič proti vsemu naštetemu, a neko resno stranko zreducirati na naštete fenomene pomeni obsoditi jo na slovensko lokalno obrobje. Poleg tega je navedena estetizacija politike že po svoji formalni določitvi udoben uvod v avtoritarno politiko. Da očeta Vodopivca fascinira avtoritarnost, pokaže tudi s tem, ko za tipične volivce NSi razglasi kar socialiste (mimogrede: rod socializma ima samo eno vrsto – avtoritarni socializem; potreba po predikatu "demokratični" ali poimenovanje socializma "s človeškim obrazom" prej kaže na to, da je v samem jedru ideje socializma nekaj pošastnega): po njem naj bi bili volivci NSi proti privatizaciji, proti tujim investicijam, za rdečega veljaka Vebra in proti parvenijskemu pritepencu Toninu. 

 

Povsem drugačni rezultati anket znotraj-strankarskega razpoloženja v NSi ga seveda ne bodo prepričali: NSi se mora spremeniti po podobi, kot si jo je zamislil, pa čeprav je ta obupno arhaična. Moderne krščansko-demokratske stranke še zdaleč niso zgolj konservativne, temveč gre za kombinacijo konservativnosti v vrednotah, liberalnosti v ekonomiji in socialnosti v civilni družbi. Za očeta Vodopivca je to zanemarljivo: ker naj bi bili tipični volivci NSi vrednotno tako ali drugače socialisti, naj tudi stranka postane krščansko-socialistična. Torej še ena socialistična ali socialna slovenska stranka, kot da teh ne mrgoli (ZL, SD, DeSUS, ZaAB, SMC, občasno tudi SDS). V Sloveniji je tako rekoč vse socialno in edina stranka s spodobnim liberalnim programom kajpada moti to ubrano harmonijo, ki že četrt stoletja z zažiranjem njene izhodiščne prednostne substance uničuje to državo. Zamisel je enostavna: če bo NSi postala krščansko-socialistična stranka, bo lahko v morebitni prihodnji koaliciji na orglicah lažje spremljala Židanove, Erjavčeve, Cerarjeve itd. neokomuniste in veselo združbo pokrila s figovim listom "žlahtne desnice".

 

Ne glede na to, da so nasveti očeta Vodopivca iz trte izviti, imajo svoje racionalno jedro: če bi jih vodstvo NSi upoštevalo, bi to stranko znova odneslo na politično obrobje ravno v trenutku, ko se prvič po dolgih letih suhih krav zanesljivo obeta neko drugo obdobje. Zato velja v vrste NSi vnesti negotovost in nemir: Vodopivec se leporečno pridružuje temu, kar so doslej z NSi delali v SDS in Janševih ter levičarskih medijih. Prvi zganjajo propagando, da je NSi "udbovska", drugi, da je "klerikalna", Vodopivec pa se pridružuje z naskokom ad hominem – češ, Novakova ni karizmatična in ravno sposobna, Tonin je neizkušen in brez podpore itd. Kar dejansko moti tako desne kot leve in Vodopivca, je dejstvo, da javnomnenjska podpora liberalno-konservativni NSi stabilno in nezadržno raste. Kaj se pa grejo – naj, tako kot doslej, igrajo orglice, saj ima porabnik-volivec "vedno prav" in ta zavrača liberalnost. Prvič, takšen volivec obstaja samo v glavi očeta Vodopivca in njemu podobnih, drugič pa je ravno polpretekla zgodovina samostojne Slovenije najlepši dokaz za to, kako se volivci motijo, ko nostalgično volijo neko brezupno zgrešeno in zastarelo levičarsko utopijo. Preden očeta Vodopivca prepustimo njegovemu "liberalnemu divjaku", pa je nujno odgovoriti na dve trditvi, ki sta vredni razmisleka. Ko skupaj našteva krščanske in liberalne vrednote družine, dela, poštenosti, minimalne države itd., Vodopivec v protislovju s tem zatrdi, da "produktna lestev 'krščansko-liberalno' ne obstaja". Druga njegova trditev v nasprotju z obstojem nemške CDU, angleških konservativcev, francoske desne sredine, španske Ljudske stranke itd. pravi, da liberalne ideje v Evropi – in še posebej v Sloveniji – "ne morejo biti prodajni moto neke velike stranke". Obe za lase privlečeni trditvi si oglejmo pobliže.

 

Najprej nekaj besed o krščanskem liberalizmu. Ta svoje korene vleče že iz 18. stoletja, saj je plod nemškega razsvetljenstva, še posebej Kantove filozofije ("Kritika praktičnega uma"). Prve zametke krščanskega liberalizma lahko najdemo že pri Erazmu Roterdamskemu, ki proti brutalnemu Machiavellijevemu "Vladarju" piše politično-etičnega "Krščanskega vladarja". Za očeta liberalnega krščanstva in moderne liberalne teologije pa kljub temu velja Friedrich Schleiermacher, ki je uvedel pluralistično interpretacijo zgodovinske Biblije s pomočjo hermenevtike. Praktično versko plat liberalnega krščanstva je razvil anglo-saksonski svet (Velika Britanija, ZDA, Kanada, Avstralija itd.) in po drugi svetovni vojni vplival tudi na kontinentalno Evropo. 

 

V njegovem sporočilu je najti ideje, da je bil Jezus prvi liberalec (v pomenu svobodnega človeka), da je etika nad doktrino, da sta krščanstvo in znanost združljiva, prav tako kot krščanstvo in liberalizem. Sveto pismo ni dogma, temveč povod za misel: kdor misli krščanstvo, je liberalen. Ker verujoči človek misli, so po Stephenu Sykesu kristjani liberalci. Evangelij je neke vrste zapis liberalnih družbenih reform, zapis svobodnega krščanskega mišljenja, ki se vsakodnevno sooča s problemi (post)modernih družb – svobodo posameznika, človekovimi pravicami, revščino ipd. Zato krščanski liberalizem zavrača klasični spoprijem med krščanstvom in liberalizmom. Lahko bi tudi dejali, da je krščanski liberalizem način, kako živeti krščanstvo na pošten in moderen način, zato ima kar nekaj potenciala, da vstopi v pričakovano duhovno prenovo slovenske rimokatoliške Cerkve.

 

Zdaj pa o krščansko-liberalni politiki. Ob strani bomo pustili dejstvo, da imamo, denimo, v Ukrajini Krščansko-liberalno stranko, ki jo vodi bivši kijevski župan Leonid Černovecki. Omejili se bomo samo na razvito jedro zahodne Evrope, čeprav bi očetu Vodopivcu lahko razlagal svojo avstralsko izkušnjo: danes najbolj obljubljena dežela je namreč nastala kot posledica stabilne politike dveh bolj (liberalci) ali manj (laburisti) strank, ki se vrednotno opirata na krščansko-liberalno tradicijo. Ker smo tik pred angleškimi volitvami, naj dodam, da se kristjani iz vseh treh največjih strank (konservativci, laburisti, liberalni demokrati) združujejo v skupni forum, med liberalci Nicka Clegga pa ima Krščanski forum liberalnih demokratov (LDCF) odločilen vpliv. Če bi oče Vodopivec malo pobrskal po internetu in pregledal strankarske programe krščansko-demokratskih strank Avstrije, Danske, Finske, Irske, Francije, Nemčije, Italije, Nizozemske, Norveške, Španije, Švedske, Švice – in nenazadnje Evropske ljudske stranke (EPP), bi ugotovil, da je v politiki načeloma vse mogoče in se lahko vsak označevalec s točko prešitja poveže tako rekoč z vsakim drugim. Konkretno to pomeni, da je politika konstrukcija, v našem primeru pa, da so krščanski demokrati po formi konservativni demokrati, po politično-ekonomski vsebini pa liberalci. Ali drugače: konservativci so glede kulture, družbe in morale, pri gospodarski in fiskalni politiki pa so prepričani liberalci. 

 

Nobene skrivnosti ne bom odkril, če povem, da si je NSi pod vodenjem Ljudmile Novak za svoj regulativni vzor ne po naključju vzela nemško CDU (ne gre le za zgodovinsko podobno vlogo SKD pri osamosvajanju Slovenije in CDU pri združitvi Nemčije). To stranko v grobem tvorijo tri velike politične skupine, ki bi jih lahko označili za krščanske demokrate, liberalce in krščanske socialce. Kot izhaja iz njenega sinopsisa, je CDU liberalno-konservativna stranka desne sredine. Čeprav je po svojem profilu catch-all party, ne skriva svoje liberalno-konservativne ideologije – celo več, v času kanclerstva Helmuta Kohla in Angele Merkel je liberalizem močno poudarjen. Ta ima svoje izvore pri Ludwigu Erhardu, gospodarskem ministru pod kanclerjem Adenauerjem in njegovim naslednikom (1963-1966). Poleg tega, da je bil Erhard član proti-hitlerjevskega odporniškega gibanja, je za nas tu pomembno predvsem to, da je avtor nemškega gospodarskega čudeža (Wirtschaftswunder). Kot izpovedani krščanski liberalec (bil je tudi član Hayekove znamenite Mont Pelerin Society) je s homburškim načrtom v povojni Nemčiji uvedel liberalno "pogumno podjetništvo". 

 

In tu lahko najdemo bistveno navezno točko. Pred leti je ekonomist Rado Pezdir izdelal odlično primerjalno analizo med nemško in slovensko tranzicijo po padcu nacizma oz. komunizma ("Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov"). Če poenostavimo, obe državi sta v tranzicijo vstopili s popotnico monopola NSDAP oz. ZKJ na političnem trgu ter mehanizmom centralnega planiranja na ekonomskem trgu. Razlika je v tem, da so v Sloveniji neformalne institucije in omrežja preživela, država pa je ostala globoko vpletena v ekonomski trg, ki je ostal pritiklina političnega. V nemčijo so prišli tuji investitorji in uvedli konkurenčne pritiske, v Sloveniji pa je država (p)ostala večinska lastnica podjetij, trg zaprla za tuje investicije in konkurenco ter fiskalno onemogočila močnejši razvoj zasebnega sektorja. Medtem ko je Nemčija z denacifikacijo uničila stare interesne skupine in liberalizirala trg, so se v Sloveniji starim pridružile nove interesne skupine, ki so v navezi s svojim političnim predstavništvom in ti. socialnim partnerstvom rdečih direktorjev, nekdanjega komunističnega sindikata in vladajočih proti-reformnih levičarskih strank korporativno blokirale trg. Zato smo tam, kjer smo: Erhard se je naslonil na bigbangovske liberalne reforme, Mencinger pa na proslulo gradualistično keynesianstvo. 

 

Slednjega vse do dandanes spremlja levičarska propaganda, češ da bi liberalizacija povzročila uničenje slovenskega gospodarstva in visoko brezposelnost, da mora nacionalni interes zavarovati družinsko srebrnino pred pogoltnimi tujci, da bi deregulacija znižala raven storitev itd., itd. Vse to se je v zadnji krizi izkazalo za zgodbo, ki je brez vsakega temelja – nasprotno: zato, ker Slovenija ni izvedla liberalnih reform, je bila njena kriza globlja, daljša in se bo še kar nadaljevala, dokler bomo imeli opravka s cerarjevskimi reciklažami levice na oblasti. Da bi jo za vsako ceno ohranili, poslušni levičarski mediji preganjajo čarovnice (JJ) in nenehno strašijo z zverino (neo)liberalizma. Ne glede na deklarirane osebne preference počne Blaž Vodopivec enako: lotil se je edine stranke, ki ima kvaliteten družbeno-liberalni razvojni program, kar ga razvršča ob bok raznim "divjim levičarjem". NSi ima z Novakovo in Toninom reformni potencial, ki ga Slovenija nujno potrebuje, če hoče še imeti prihodnost in blaginjo. Za takšne reforme pa, žal, orglice niso dovolj. In to je bilo treba povedati. Dixi et salvavi animam meam.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Scenarija odpiranja gospodarstva še ni, zagon bo potekal postopoma
0
05.04.2020 20:57
Čeprav se bo gospodarstvo v prihodnjih tednih verjetno začelo zaganjati, bodo ukrepi veljali še nekaj časa, saj virus ne bo ... Več.
Piše: Tine Kračun
Vidne posledice nevidnega orožja
15
05.04.2020 11:00
Trenutna kriza je ob številnih okuženih v domovih za ostarele in ob splošnem eksistenčnem polomu upokojencev dobro pokazala, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Nebo se nam je v tem tisočletju že drugič zrušilo na glavo
6
05.04.2020 01:05
Sovraštvo do drugih ras, do sosednjih nacij, do ozdravelega z virusom, do novinarjev in novinark, do žensk, da o sovraštvu do ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pandemija in partikularizem: Velike sile kljub koronavirusu še naprej bolj kot skupne zasledujejo svoje lastne interese
2
04.04.2020 11:40
Prihodnji tedni bodo pokazali, ali bo človeštvo uspelo strniti vrste in ali so države v prizadevanjih za skupno dobro sposobne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pisma iz samoizolacije: Razmišljanja o virusu, komunikacijah in digitalizaciji
4
03.04.2020 22:27
Tistim, ki odločate o naših usodah danes in v bodočnosti, namenjam tole pisanje. Tudi mojemu prvemu delodajalcu dr.Dimitriju ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
13
30.03.2020 23:59
Bližamo se novi prelomni točki v komuniciranju epidemije koronavirusa, in sicer razpravi o dolgotrajnosti izrednih razmer in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
9
30.03.2020 09:00
Prepričanje, da se epidemiji koronavirusa lahko izognemo, ker pač menimo, da je zadaj zarota, je nevarno. Kot je nevarno ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Koronavirus in nogomet: Edina logična odločitev je, da se zaključijo vsa prvenstva
3
29.03.2020 22:53
V nogometu delam več kot štirideset let in takšne situacije, kot je sedaj zaradi koronavirusa, še nismo imeli. Lahko jo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Naj živijo gledališke predstave! Pandemija ni vojna, ampak gledališče.
17
28.03.2020 21:02
Gledališče je kot virus podoba uničenja, razdružitev. Ta sprošča sile, razpira možnosti in če so te možnosti in sile črne, nista ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
12
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Spletke na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje: Je bil izpad Ivana Eržena posledica sladkega maščevanja njegove predhodnice Nine Pirnat?
Uredništvo
Ogledov: 2,760
02/
"Lobiranje" za gradnjo avtosalona AC Pentlja vse bolj divje, javnim uslužbencem zdaj grozijo že kar po telefonu!
Uredništvo
Ogledov: 2,603
03/
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,009
04/
Spomenica Katedrale svobode: "Slovenija med epidemijo, v izrednih razmerah in potem"
Uredništvo
Ogledov: 1,601
05/
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
Igor Vlačič
Ogledov: 1,796
06/
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
Miha Burger
Ogledov: 1,269
07/
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
Mark Stemberger
Ogledov: 1,369
08/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,782
09/
Kaj prinaša megazakon, "protikorona paket" v bilance gospodarskih družb?
Bine Kordež
Ogledov: 989
10/
Pisma iz samoizolacije: Razmišljanja o virusu, komunikacijah in digitalizaciji
Aljoša Pečan
Ogledov: 1,076