Komentar

Boj za dušo Nove Slovenije

Kolumnist Financ Blaž Vodopivec, sicer doktor psihologije in finančnik z 20-letnimi izkušnjami v upravah in nadzornih svetih slovenskih družb, je pred nekaj dnevi v tem časniku objavil zapis s pomenljivim  naslovom "Slovenska krščansko-liberalna stranka? Hm."

27.04.2015 20:45
Piše: Milan Balažic

Kar dejansko moti tako desne kot leve in Vodopivca, je dejstvo, da javnomnenjska podpora liberalno-konservativni NSi stabilno in nezadržno raste.

Medtem ko je Nemčija z denacifikacijo uničila stare interesne skupine in liberalizirala trg, so se v Sloveniji starim pridružile nove interesne skupine, ki so v navezi s svojim političnim predstavništvom in ti. socialnim partnerstvom rdečih direktorjev, nekdanjega komunističnega sindikata in vladajočih proti-reformnih levičarskih strank korporativno blokirale trg.

Če bi se na nedeljskih jutranjih sprehodih namesto pisanja bolj držal svojega štirinožnega "liberalnega divjaka", bi sebi naredil veliko uslugo. Tako pa se je lotil takšnega vehementnega izkazovanja svojega pravičništva, da je razumen človek pred tem, da bi ga imenoval za samooklicanega svetega očeta. Še posebej, ker demonstrira takšno stopnjo ignorance, ki bolj pritiče veri kot pa vednosti. Da ne bomo krivični: oče Vodopivec sicer ve nekaj o oglaševanju. Ker po merilih te ne preveč visoke vednosti v stari Sloveniji liberalna misel ne gre v promet, Novi Sloveniji (NSi) svetuje, naj se mu odpove ali ga vsaj krepko potisne v ozadje. To je nekaj takega, kot če bi, denimo, od Jožeta Pučnika in ostalih osamosvojiteljev leta 1990 zahteval, naj se odpovedo ideji samostojne Slovenije, ker vse do jeseni tega leta ankete slovenskega javnega mnenja večinsko niso bile naklonjene neodvisnosti in so preferirale obstoj Jugoslavije v neki obliki konfederacije. Ker oče Vodopivec še ni slišal za politično logiko dogodka, si pač ne zna predstavljati funkcije političnega voditeljstva (leadership), ki ustvarja svojo novo subjektivacijo in se obstoječi ne prilagaja vnaprej.

 

Njegov ideal NSi je, da naj bo to stranka vernih upokojenk, ne pa - Bog ne daj – moderna odprta krščansko-liberalna stranka mlajših volivcev. Skratka, preteklost naj postane prihodnost – in obratno: NSi mora po nenavadnih predstavah očeta Vodopivca postati zgolj stranka tradicionalne kulture, ruralnega okolja, Cerkve, dobrodelnosti, stranka orglic in harmonike, gasilske veselice, butarice, krsta in birme. Načeloma sam nimam nič proti vsemu naštetemu, a neko resno stranko zreducirati na naštete fenomene pomeni obsoditi jo na slovensko lokalno obrobje. Poleg tega je navedena estetizacija politike že po svoji formalni določitvi udoben uvod v avtoritarno politiko. Da očeta Vodopivca fascinira avtoritarnost, pokaže tudi s tem, ko za tipične volivce NSi razglasi kar socialiste (mimogrede: rod socializma ima samo eno vrsto – avtoritarni socializem; potreba po predikatu "demokratični" ali poimenovanje socializma "s človeškim obrazom" prej kaže na to, da je v samem jedru ideje socializma nekaj pošastnega): po njem naj bi bili volivci NSi proti privatizaciji, proti tujim investicijam, za rdečega veljaka Vebra in proti parvenijskemu pritepencu Toninu. 

 

Povsem drugačni rezultati anket znotraj-strankarskega razpoloženja v NSi ga seveda ne bodo prepričali: NSi se mora spremeniti po podobi, kot si jo je zamislil, pa čeprav je ta obupno arhaična. Moderne krščansko-demokratske stranke še zdaleč niso zgolj konservativne, temveč gre za kombinacijo konservativnosti v vrednotah, liberalnosti v ekonomiji in socialnosti v civilni družbi. Za očeta Vodopivca je to zanemarljivo: ker naj bi bili tipični volivci NSi vrednotno tako ali drugače socialisti, naj tudi stranka postane krščansko-socialistična. Torej še ena socialistična ali socialna slovenska stranka, kot da teh ne mrgoli (ZL, SD, DeSUS, ZaAB, SMC, občasno tudi SDS). V Sloveniji je tako rekoč vse socialno in edina stranka s spodobnim liberalnim programom kajpada moti to ubrano harmonijo, ki že četrt stoletja z zažiranjem njene izhodiščne prednostne substance uničuje to državo. Zamisel je enostavna: če bo NSi postala krščansko-socialistična stranka, bo lahko v morebitni prihodnji koaliciji na orglicah lažje spremljala Židanove, Erjavčeve, Cerarjeve itd. neokomuniste in veselo združbo pokrila s figovim listom "žlahtne desnice".

 

Ne glede na to, da so nasveti očeta Vodopivca iz trte izviti, imajo svoje racionalno jedro: če bi jih vodstvo NSi upoštevalo, bi to stranko znova odneslo na politično obrobje ravno v trenutku, ko se prvič po dolgih letih suhih krav zanesljivo obeta neko drugo obdobje. Zato velja v vrste NSi vnesti negotovost in nemir: Vodopivec se leporečno pridružuje temu, kar so doslej z NSi delali v SDS in Janševih ter levičarskih medijih. Prvi zganjajo propagando, da je NSi "udbovska", drugi, da je "klerikalna", Vodopivec pa se pridružuje z naskokom ad hominem – češ, Novakova ni karizmatična in ravno sposobna, Tonin je neizkušen in brez podpore itd. Kar dejansko moti tako desne kot leve in Vodopivca, je dejstvo, da javnomnenjska podpora liberalno-konservativni NSi stabilno in nezadržno raste. Kaj se pa grejo – naj, tako kot doslej, igrajo orglice, saj ima porabnik-volivec "vedno prav" in ta zavrača liberalnost. Prvič, takšen volivec obstaja samo v glavi očeta Vodopivca in njemu podobnih, drugič pa je ravno polpretekla zgodovina samostojne Slovenije najlepši dokaz za to, kako se volivci motijo, ko nostalgično volijo neko brezupno zgrešeno in zastarelo levičarsko utopijo. Preden očeta Vodopivca prepustimo njegovemu "liberalnemu divjaku", pa je nujno odgovoriti na dve trditvi, ki sta vredni razmisleka. Ko skupaj našteva krščanske in liberalne vrednote družine, dela, poštenosti, minimalne države itd., Vodopivec v protislovju s tem zatrdi, da "produktna lestev 'krščansko-liberalno' ne obstaja". Druga njegova trditev v nasprotju z obstojem nemške CDU, angleških konservativcev, francoske desne sredine, španske Ljudske stranke itd. pravi, da liberalne ideje v Evropi – in še posebej v Sloveniji – "ne morejo biti prodajni moto neke velike stranke". Obe za lase privlečeni trditvi si oglejmo pobliže.

 

Najprej nekaj besed o krščanskem liberalizmu. Ta svoje korene vleče že iz 18. stoletja, saj je plod nemškega razsvetljenstva, še posebej Kantove filozofije ("Kritika praktičnega uma"). Prve zametke krščanskega liberalizma lahko najdemo že pri Erazmu Roterdamskemu, ki proti brutalnemu Machiavellijevemu "Vladarju" piše politično-etičnega "Krščanskega vladarja". Za očeta liberalnega krščanstva in moderne liberalne teologije pa kljub temu velja Friedrich Schleiermacher, ki je uvedel pluralistično interpretacijo zgodovinske Biblije s pomočjo hermenevtike. Praktično versko plat liberalnega krščanstva je razvil anglo-saksonski svet (Velika Britanija, ZDA, Kanada, Avstralija itd.) in po drugi svetovni vojni vplival tudi na kontinentalno Evropo. 

 

V njegovem sporočilu je najti ideje, da je bil Jezus prvi liberalec (v pomenu svobodnega človeka), da je etika nad doktrino, da sta krščanstvo in znanost združljiva, prav tako kot krščanstvo in liberalizem. Sveto pismo ni dogma, temveč povod za misel: kdor misli krščanstvo, je liberalen. Ker verujoči človek misli, so po Stephenu Sykesu kristjani liberalci. Evangelij je neke vrste zapis liberalnih družbenih reform, zapis svobodnega krščanskega mišljenja, ki se vsakodnevno sooča s problemi (post)modernih družb – svobodo posameznika, človekovimi pravicami, revščino ipd. Zato krščanski liberalizem zavrača klasični spoprijem med krščanstvom in liberalizmom. Lahko bi tudi dejali, da je krščanski liberalizem način, kako živeti krščanstvo na pošten in moderen način, zato ima kar nekaj potenciala, da vstopi v pričakovano duhovno prenovo slovenske rimokatoliške Cerkve.

 

Zdaj pa o krščansko-liberalni politiki. Ob strani bomo pustili dejstvo, da imamo, denimo, v Ukrajini Krščansko-liberalno stranko, ki jo vodi bivši kijevski župan Leonid Černovecki. Omejili se bomo samo na razvito jedro zahodne Evrope, čeprav bi očetu Vodopivcu lahko razlagal svojo avstralsko izkušnjo: danes najbolj obljubljena dežela je namreč nastala kot posledica stabilne politike dveh bolj (liberalci) ali manj (laburisti) strank, ki se vrednotno opirata na krščansko-liberalno tradicijo. Ker smo tik pred angleškimi volitvami, naj dodam, da se kristjani iz vseh treh največjih strank (konservativci, laburisti, liberalni demokrati) združujejo v skupni forum, med liberalci Nicka Clegga pa ima Krščanski forum liberalnih demokratov (LDCF) odločilen vpliv. Če bi oče Vodopivec malo pobrskal po internetu in pregledal strankarske programe krščansko-demokratskih strank Avstrije, Danske, Finske, Irske, Francije, Nemčije, Italije, Nizozemske, Norveške, Španije, Švedske, Švice – in nenazadnje Evropske ljudske stranke (EPP), bi ugotovil, da je v politiki načeloma vse mogoče in se lahko vsak označevalec s točko prešitja poveže tako rekoč z vsakim drugim. Konkretno to pomeni, da je politika konstrukcija, v našem primeru pa, da so krščanski demokrati po formi konservativni demokrati, po politično-ekonomski vsebini pa liberalci. Ali drugače: konservativci so glede kulture, družbe in morale, pri gospodarski in fiskalni politiki pa so prepričani liberalci. 

 

Nobene skrivnosti ne bom odkril, če povem, da si je NSi pod vodenjem Ljudmile Novak za svoj regulativni vzor ne po naključju vzela nemško CDU (ne gre le za zgodovinsko podobno vlogo SKD pri osamosvajanju Slovenije in CDU pri združitvi Nemčije). To stranko v grobem tvorijo tri velike politične skupine, ki bi jih lahko označili za krščanske demokrate, liberalce in krščanske socialce. Kot izhaja iz njenega sinopsisa, je CDU liberalno-konservativna stranka desne sredine. Čeprav je po svojem profilu catch-all party, ne skriva svoje liberalno-konservativne ideologije – celo več, v času kanclerstva Helmuta Kohla in Angele Merkel je liberalizem močno poudarjen. Ta ima svoje izvore pri Ludwigu Erhardu, gospodarskem ministru pod kanclerjem Adenauerjem in njegovim naslednikom (1963-1966). Poleg tega, da je bil Erhard član proti-hitlerjevskega odporniškega gibanja, je za nas tu pomembno predvsem to, da je avtor nemškega gospodarskega čudeža (Wirtschaftswunder). Kot izpovedani krščanski liberalec (bil je tudi član Hayekove znamenite Mont Pelerin Society) je s homburškim načrtom v povojni Nemčiji uvedel liberalno "pogumno podjetništvo". 

 

In tu lahko najdemo bistveno navezno točko. Pred leti je ekonomist Rado Pezdir izdelal odlično primerjalno analizo med nemško in slovensko tranzicijo po padcu nacizma oz. komunizma ("Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov"). Če poenostavimo, obe državi sta v tranzicijo vstopili s popotnico monopola NSDAP oz. ZKJ na političnem trgu ter mehanizmom centralnega planiranja na ekonomskem trgu. Razlika je v tem, da so v Sloveniji neformalne institucije in omrežja preživela, država pa je ostala globoko vpletena v ekonomski trg, ki je ostal pritiklina političnega. V nemčijo so prišli tuji investitorji in uvedli konkurenčne pritiske, v Sloveniji pa je država (p)ostala večinska lastnica podjetij, trg zaprla za tuje investicije in konkurenco ter fiskalno onemogočila močnejši razvoj zasebnega sektorja. Medtem ko je Nemčija z denacifikacijo uničila stare interesne skupine in liberalizirala trg, so se v Sloveniji starim pridružile nove interesne skupine, ki so v navezi s svojim političnim predstavništvom in ti. socialnim partnerstvom rdečih direktorjev, nekdanjega komunističnega sindikata in vladajočih proti-reformnih levičarskih strank korporativno blokirale trg. Zato smo tam, kjer smo: Erhard se je naslonil na bigbangovske liberalne reforme, Mencinger pa na proslulo gradualistično keynesianstvo. 

 

Slednjega vse do dandanes spremlja levičarska propaganda, češ da bi liberalizacija povzročila uničenje slovenskega gospodarstva in visoko brezposelnost, da mora nacionalni interes zavarovati družinsko srebrnino pred pogoltnimi tujci, da bi deregulacija znižala raven storitev itd., itd. Vse to se je v zadnji krizi izkazalo za zgodbo, ki je brez vsakega temelja – nasprotno: zato, ker Slovenija ni izvedla liberalnih reform, je bila njena kriza globlja, daljša in se bo še kar nadaljevala, dokler bomo imeli opravka s cerarjevskimi reciklažami levice na oblasti. Da bi jo za vsako ceno ohranili, poslušni levičarski mediji preganjajo čarovnice (JJ) in nenehno strašijo z zverino (neo)liberalizma. Ne glede na deklarirane osebne preference počne Blaž Vodopivec enako: lotil se je edine stranke, ki ima kvaliteten družbeno-liberalni razvojni program, kar ga razvršča ob bok raznim "divjim levičarjem". NSi ima z Novakovo in Toninom reformni potencial, ki ga Slovenija nujno potrebuje, če hoče še imeti prihodnost in blaginjo. Za takšne reforme pa, žal, orglice niso dovolj. In to je bilo treba povedati. Dixi et salvavi animam meam.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
O anonimnih komentatorjih
4
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
8
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
8
18.07.2019 19:00
Slovenska medijska zakonodaja naj bi se kmalu posodobila, in to že četrtič v zgodovini veljavnega Zakona o medijih. Predlog ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
10
18.07.2019 05:15
O uspešnosti naše balkanske politike so mnenja različna. V omenjenih novodobnih razmerah, kjer se za svoje strateške interese na ... Več.
Piše: Božo Cerar
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
11
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
11
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
6
21.06.2019 01:04
Objavljamo prvo v seriji zgodb nove rubrike Poletno branje. K sodelovanju smo povabili nekaj zelo zanimivih avtorjev, ki bodo na ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,472
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,346
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,714
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,285
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,174
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 985
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,167
08/
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,114
09/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,018
10/
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
Edvard Kadič
Ogledov: 3,140