Komentar

Boj za dušo Nove Slovenije

Kolumnist Financ Blaž Vodopivec, sicer doktor psihologije in finančnik z 20-letnimi izkušnjami v upravah in nadzornih svetih slovenskih družb, je pred nekaj dnevi v tem časniku objavil zapis s pomenljivim  naslovom "Slovenska krščansko-liberalna stranka? Hm."

27.04.2015 20:45
Piše: Milan Balažic

Kar dejansko moti tako desne kot leve in Vodopivca, je dejstvo, da javnomnenjska podpora liberalno-konservativni NSi stabilno in nezadržno raste.

Medtem ko je Nemčija z denacifikacijo uničila stare interesne skupine in liberalizirala trg, so se v Sloveniji starim pridružile nove interesne skupine, ki so v navezi s svojim političnim predstavništvom in ti. socialnim partnerstvom rdečih direktorjev, nekdanjega komunističnega sindikata in vladajočih proti-reformnih levičarskih strank korporativno blokirale trg.

Če bi se na nedeljskih jutranjih sprehodih namesto pisanja bolj držal svojega štirinožnega "liberalnega divjaka", bi sebi naredil veliko uslugo. Tako pa se je lotil takšnega vehementnega izkazovanja svojega pravičništva, da je razumen človek pred tem, da bi ga imenoval za samooklicanega svetega očeta. Še posebej, ker demonstrira takšno stopnjo ignorance, ki bolj pritiče veri kot pa vednosti. Da ne bomo krivični: oče Vodopivec sicer ve nekaj o oglaševanju. Ker po merilih te ne preveč visoke vednosti v stari Sloveniji liberalna misel ne gre v promet, Novi Sloveniji (NSi) svetuje, naj se mu odpove ali ga vsaj krepko potisne v ozadje. To je nekaj takega, kot če bi, denimo, od Jožeta Pučnika in ostalih osamosvojiteljev leta 1990 zahteval, naj se odpovedo ideji samostojne Slovenije, ker vse do jeseni tega leta ankete slovenskega javnega mnenja večinsko niso bile naklonjene neodvisnosti in so preferirale obstoj Jugoslavije v neki obliki konfederacije. Ker oče Vodopivec še ni slišal za politično logiko dogodka, si pač ne zna predstavljati funkcije političnega voditeljstva (leadership), ki ustvarja svojo novo subjektivacijo in se obstoječi ne prilagaja vnaprej.

 

Njegov ideal NSi je, da naj bo to stranka vernih upokojenk, ne pa - Bog ne daj – moderna odprta krščansko-liberalna stranka mlajših volivcev. Skratka, preteklost naj postane prihodnost – in obratno: NSi mora po nenavadnih predstavah očeta Vodopivca postati zgolj stranka tradicionalne kulture, ruralnega okolja, Cerkve, dobrodelnosti, stranka orglic in harmonike, gasilske veselice, butarice, krsta in birme. Načeloma sam nimam nič proti vsemu naštetemu, a neko resno stranko zreducirati na naštete fenomene pomeni obsoditi jo na slovensko lokalno obrobje. Poleg tega je navedena estetizacija politike že po svoji formalni določitvi udoben uvod v avtoritarno politiko. Da očeta Vodopivca fascinira avtoritarnost, pokaže tudi s tem, ko za tipične volivce NSi razglasi kar socialiste (mimogrede: rod socializma ima samo eno vrsto – avtoritarni socializem; potreba po predikatu "demokratični" ali poimenovanje socializma "s človeškim obrazom" prej kaže na to, da je v samem jedru ideje socializma nekaj pošastnega): po njem naj bi bili volivci NSi proti privatizaciji, proti tujim investicijam, za rdečega veljaka Vebra in proti parvenijskemu pritepencu Toninu. 

 

Povsem drugačni rezultati anket znotraj-strankarskega razpoloženja v NSi ga seveda ne bodo prepričali: NSi se mora spremeniti po podobi, kot si jo je zamislil, pa čeprav je ta obupno arhaična. Moderne krščansko-demokratske stranke še zdaleč niso zgolj konservativne, temveč gre za kombinacijo konservativnosti v vrednotah, liberalnosti v ekonomiji in socialnosti v civilni družbi. Za očeta Vodopivca je to zanemarljivo: ker naj bi bili tipični volivci NSi vrednotno tako ali drugače socialisti, naj tudi stranka postane krščansko-socialistična. Torej še ena socialistična ali socialna slovenska stranka, kot da teh ne mrgoli (ZL, SD, DeSUS, ZaAB, SMC, občasno tudi SDS). V Sloveniji je tako rekoč vse socialno in edina stranka s spodobnim liberalnim programom kajpada moti to ubrano harmonijo, ki že četrt stoletja z zažiranjem njene izhodiščne prednostne substance uničuje to državo. Zamisel je enostavna: če bo NSi postala krščansko-socialistična stranka, bo lahko v morebitni prihodnji koaliciji na orglicah lažje spremljala Židanove, Erjavčeve, Cerarjeve itd. neokomuniste in veselo združbo pokrila s figovim listom "žlahtne desnice".

 

Ne glede na to, da so nasveti očeta Vodopivca iz trte izviti, imajo svoje racionalno jedro: če bi jih vodstvo NSi upoštevalo, bi to stranko znova odneslo na politično obrobje ravno v trenutku, ko se prvič po dolgih letih suhih krav zanesljivo obeta neko drugo obdobje. Zato velja v vrste NSi vnesti negotovost in nemir: Vodopivec se leporečno pridružuje temu, kar so doslej z NSi delali v SDS in Janševih ter levičarskih medijih. Prvi zganjajo propagando, da je NSi "udbovska", drugi, da je "klerikalna", Vodopivec pa se pridružuje z naskokom ad hominem – češ, Novakova ni karizmatična in ravno sposobna, Tonin je neizkušen in brez podpore itd. Kar dejansko moti tako desne kot leve in Vodopivca, je dejstvo, da javnomnenjska podpora liberalno-konservativni NSi stabilno in nezadržno raste. Kaj se pa grejo – naj, tako kot doslej, igrajo orglice, saj ima porabnik-volivec "vedno prav" in ta zavrača liberalnost. Prvič, takšen volivec obstaja samo v glavi očeta Vodopivca in njemu podobnih, drugič pa je ravno polpretekla zgodovina samostojne Slovenije najlepši dokaz za to, kako se volivci motijo, ko nostalgično volijo neko brezupno zgrešeno in zastarelo levičarsko utopijo. Preden očeta Vodopivca prepustimo njegovemu "liberalnemu divjaku", pa je nujno odgovoriti na dve trditvi, ki sta vredni razmisleka. Ko skupaj našteva krščanske in liberalne vrednote družine, dela, poštenosti, minimalne države itd., Vodopivec v protislovju s tem zatrdi, da "produktna lestev 'krščansko-liberalno' ne obstaja". Druga njegova trditev v nasprotju z obstojem nemške CDU, angleških konservativcev, francoske desne sredine, španske Ljudske stranke itd. pravi, da liberalne ideje v Evropi – in še posebej v Sloveniji – "ne morejo biti prodajni moto neke velike stranke". Obe za lase privlečeni trditvi si oglejmo pobliže.

 

Najprej nekaj besed o krščanskem liberalizmu. Ta svoje korene vleče že iz 18. stoletja, saj je plod nemškega razsvetljenstva, še posebej Kantove filozofije ("Kritika praktičnega uma"). Prve zametke krščanskega liberalizma lahko najdemo že pri Erazmu Roterdamskemu, ki proti brutalnemu Machiavellijevemu "Vladarju" piše politično-etičnega "Krščanskega vladarja". Za očeta liberalnega krščanstva in moderne liberalne teologije pa kljub temu velja Friedrich Schleiermacher, ki je uvedel pluralistično interpretacijo zgodovinske Biblije s pomočjo hermenevtike. Praktično versko plat liberalnega krščanstva je razvil anglo-saksonski svet (Velika Britanija, ZDA, Kanada, Avstralija itd.) in po drugi svetovni vojni vplival tudi na kontinentalno Evropo. 

 

V njegovem sporočilu je najti ideje, da je bil Jezus prvi liberalec (v pomenu svobodnega človeka), da je etika nad doktrino, da sta krščanstvo in znanost združljiva, prav tako kot krščanstvo in liberalizem. Sveto pismo ni dogma, temveč povod za misel: kdor misli krščanstvo, je liberalen. Ker verujoči človek misli, so po Stephenu Sykesu kristjani liberalci. Evangelij je neke vrste zapis liberalnih družbenih reform, zapis svobodnega krščanskega mišljenja, ki se vsakodnevno sooča s problemi (post)modernih družb – svobodo posameznika, človekovimi pravicami, revščino ipd. Zato krščanski liberalizem zavrača klasični spoprijem med krščanstvom in liberalizmom. Lahko bi tudi dejali, da je krščanski liberalizem način, kako živeti krščanstvo na pošten in moderen način, zato ima kar nekaj potenciala, da vstopi v pričakovano duhovno prenovo slovenske rimokatoliške Cerkve.

 

Zdaj pa o krščansko-liberalni politiki. Ob strani bomo pustili dejstvo, da imamo, denimo, v Ukrajini Krščansko-liberalno stranko, ki jo vodi bivši kijevski župan Leonid Černovecki. Omejili se bomo samo na razvito jedro zahodne Evrope, čeprav bi očetu Vodopivcu lahko razlagal svojo avstralsko izkušnjo: danes najbolj obljubljena dežela je namreč nastala kot posledica stabilne politike dveh bolj (liberalci) ali manj (laburisti) strank, ki se vrednotno opirata na krščansko-liberalno tradicijo. Ker smo tik pred angleškimi volitvami, naj dodam, da se kristjani iz vseh treh največjih strank (konservativci, laburisti, liberalni demokrati) združujejo v skupni forum, med liberalci Nicka Clegga pa ima Krščanski forum liberalnih demokratov (LDCF) odločilen vpliv. Če bi oče Vodopivec malo pobrskal po internetu in pregledal strankarske programe krščansko-demokratskih strank Avstrije, Danske, Finske, Irske, Francije, Nemčije, Italije, Nizozemske, Norveške, Španije, Švedske, Švice – in nenazadnje Evropske ljudske stranke (EPP), bi ugotovil, da je v politiki načeloma vse mogoče in se lahko vsak označevalec s točko prešitja poveže tako rekoč z vsakim drugim. Konkretno to pomeni, da je politika konstrukcija, v našem primeru pa, da so krščanski demokrati po formi konservativni demokrati, po politično-ekonomski vsebini pa liberalci. Ali drugače: konservativci so glede kulture, družbe in morale, pri gospodarski in fiskalni politiki pa so prepričani liberalci. 

 

Nobene skrivnosti ne bom odkril, če povem, da si je NSi pod vodenjem Ljudmile Novak za svoj regulativni vzor ne po naključju vzela nemško CDU (ne gre le za zgodovinsko podobno vlogo SKD pri osamosvajanju Slovenije in CDU pri združitvi Nemčije). To stranko v grobem tvorijo tri velike politične skupine, ki bi jih lahko označili za krščanske demokrate, liberalce in krščanske socialce. Kot izhaja iz njenega sinopsisa, je CDU liberalno-konservativna stranka desne sredine. Čeprav je po svojem profilu catch-all party, ne skriva svoje liberalno-konservativne ideologije – celo več, v času kanclerstva Helmuta Kohla in Angele Merkel je liberalizem močno poudarjen. Ta ima svoje izvore pri Ludwigu Erhardu, gospodarskem ministru pod kanclerjem Adenauerjem in njegovim naslednikom (1963-1966). Poleg tega, da je bil Erhard član proti-hitlerjevskega odporniškega gibanja, je za nas tu pomembno predvsem to, da je avtor nemškega gospodarskega čudeža (Wirtschaftswunder). Kot izpovedani krščanski liberalec (bil je tudi član Hayekove znamenite Mont Pelerin Society) je s homburškim načrtom v povojni Nemčiji uvedel liberalno "pogumno podjetništvo". 

 

In tu lahko najdemo bistveno navezno točko. Pred leti je ekonomist Rado Pezdir izdelal odlično primerjalno analizo med nemško in slovensko tranzicijo po padcu nacizma oz. komunizma ("Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov"). Če poenostavimo, obe državi sta v tranzicijo vstopili s popotnico monopola NSDAP oz. ZKJ na političnem trgu ter mehanizmom centralnega planiranja na ekonomskem trgu. Razlika je v tem, da so v Sloveniji neformalne institucije in omrežja preživela, država pa je ostala globoko vpletena v ekonomski trg, ki je ostal pritiklina političnega. V nemčijo so prišli tuji investitorji in uvedli konkurenčne pritiske, v Sloveniji pa je država (p)ostala večinska lastnica podjetij, trg zaprla za tuje investicije in konkurenco ter fiskalno onemogočila močnejši razvoj zasebnega sektorja. Medtem ko je Nemčija z denacifikacijo uničila stare interesne skupine in liberalizirala trg, so se v Sloveniji starim pridružile nove interesne skupine, ki so v navezi s svojim političnim predstavništvom in ti. socialnim partnerstvom rdečih direktorjev, nekdanjega komunističnega sindikata in vladajočih proti-reformnih levičarskih strank korporativno blokirale trg. Zato smo tam, kjer smo: Erhard se je naslonil na bigbangovske liberalne reforme, Mencinger pa na proslulo gradualistično keynesianstvo. 

 

Slednjega vse do dandanes spremlja levičarska propaganda, češ da bi liberalizacija povzročila uničenje slovenskega gospodarstva in visoko brezposelnost, da mora nacionalni interes zavarovati družinsko srebrnino pred pogoltnimi tujci, da bi deregulacija znižala raven storitev itd., itd. Vse to se je v zadnji krizi izkazalo za zgodbo, ki je brez vsakega temelja – nasprotno: zato, ker Slovenija ni izvedla liberalnih reform, je bila njena kriza globlja, daljša in se bo še kar nadaljevala, dokler bomo imeli opravka s cerarjevskimi reciklažami levice na oblasti. Da bi jo za vsako ceno ohranili, poslušni levičarski mediji preganjajo čarovnice (JJ) in nenehno strašijo z zverino (neo)liberalizma. Ne glede na deklarirane osebne preference počne Blaž Vodopivec enako: lotil se je edine stranke, ki ima kvaliteten družbeno-liberalni razvojni program, kar ga razvršča ob bok raznim "divjim levičarjem". NSi ima z Novakovo in Toninom reformni potencial, ki ga Slovenija nujno potrebuje, če hoče še imeti prihodnost in blaginjo. Za takšne reforme pa, žal, orglice niso dovolj. In to je bilo treba povedati. Dixi et salvavi animam meam.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
1
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
5
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
13
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
1
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
15
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
19
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
21
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov
45
22.10.2019 23:15
Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,429
02/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,396
03/
Otto Skorzeny, "najnevarnejši človek v Evropi", tajni nacistični načrt za bombardiranje New Yorka in Hitlerjevi pomisleki glede atomske bombe
Shane Quinn
Ogledov: 1,888
04/
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
Tino Mamić
Ogledov: 2,193
05/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,515
06/
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
Anuša Gaši
Ogledov: 1,341
07/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,322
08/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,588
09/
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 9,041
10/
Moralesov padec v Boliviji bo okrepil ameriško prevlado v Latinski Ameriki
Shane Quinn
Ogledov: 634