Komentar

Boj za dušo Nove Slovenije

Kolumnist Financ Blaž Vodopivec, sicer doktor psihologije in finančnik z 20-letnimi izkušnjami v upravah in nadzornih svetih slovenskih družb, je pred nekaj dnevi v tem časniku objavil zapis s pomenljivim  naslovom "Slovenska krščansko-liberalna stranka? Hm."

27.04.2015 20:45
Piše: Milan Balažic

Kar dejansko moti tako desne kot leve in Vodopivca, je dejstvo, da javnomnenjska podpora liberalno-konservativni NSi stabilno in nezadržno raste.

Medtem ko je Nemčija z denacifikacijo uničila stare interesne skupine in liberalizirala trg, so se v Sloveniji starim pridružile nove interesne skupine, ki so v navezi s svojim političnim predstavništvom in ti. socialnim partnerstvom rdečih direktorjev, nekdanjega komunističnega sindikata in vladajočih proti-reformnih levičarskih strank korporativno blokirale trg.

Če bi se na nedeljskih jutranjih sprehodih namesto pisanja bolj držal svojega štirinožnega "liberalnega divjaka", bi sebi naredil veliko uslugo. Tako pa se je lotil takšnega vehementnega izkazovanja svojega pravičništva, da je razumen človek pred tem, da bi ga imenoval za samooklicanega svetega očeta. Še posebej, ker demonstrira takšno stopnjo ignorance, ki bolj pritiče veri kot pa vednosti. Da ne bomo krivični: oče Vodopivec sicer ve nekaj o oglaševanju. Ker po merilih te ne preveč visoke vednosti v stari Sloveniji liberalna misel ne gre v promet, Novi Sloveniji (NSi) svetuje, naj se mu odpove ali ga vsaj krepko potisne v ozadje. To je nekaj takega, kot če bi, denimo, od Jožeta Pučnika in ostalih osamosvojiteljev leta 1990 zahteval, naj se odpovedo ideji samostojne Slovenije, ker vse do jeseni tega leta ankete slovenskega javnega mnenja večinsko niso bile naklonjene neodvisnosti in so preferirale obstoj Jugoslavije v neki obliki konfederacije. Ker oče Vodopivec še ni slišal za politično logiko dogodka, si pač ne zna predstavljati funkcije političnega voditeljstva (leadership), ki ustvarja svojo novo subjektivacijo in se obstoječi ne prilagaja vnaprej.

 

Njegov ideal NSi je, da naj bo to stranka vernih upokojenk, ne pa - Bog ne daj – moderna odprta krščansko-liberalna stranka mlajših volivcev. Skratka, preteklost naj postane prihodnost – in obratno: NSi mora po nenavadnih predstavah očeta Vodopivca postati zgolj stranka tradicionalne kulture, ruralnega okolja, Cerkve, dobrodelnosti, stranka orglic in harmonike, gasilske veselice, butarice, krsta in birme. Načeloma sam nimam nič proti vsemu naštetemu, a neko resno stranko zreducirati na naštete fenomene pomeni obsoditi jo na slovensko lokalno obrobje. Poleg tega je navedena estetizacija politike že po svoji formalni določitvi udoben uvod v avtoritarno politiko. Da očeta Vodopivca fascinira avtoritarnost, pokaže tudi s tem, ko za tipične volivce NSi razglasi kar socialiste (mimogrede: rod socializma ima samo eno vrsto – avtoritarni socializem; potreba po predikatu "demokratični" ali poimenovanje socializma "s človeškim obrazom" prej kaže na to, da je v samem jedru ideje socializma nekaj pošastnega): po njem naj bi bili volivci NSi proti privatizaciji, proti tujim investicijam, za rdečega veljaka Vebra in proti parvenijskemu pritepencu Toninu. 

 

Povsem drugačni rezultati anket znotraj-strankarskega razpoloženja v NSi ga seveda ne bodo prepričali: NSi se mora spremeniti po podobi, kot si jo je zamislil, pa čeprav je ta obupno arhaična. Moderne krščansko-demokratske stranke še zdaleč niso zgolj konservativne, temveč gre za kombinacijo konservativnosti v vrednotah, liberalnosti v ekonomiji in socialnosti v civilni družbi. Za očeta Vodopivca je to zanemarljivo: ker naj bi bili tipični volivci NSi vrednotno tako ali drugače socialisti, naj tudi stranka postane krščansko-socialistična. Torej še ena socialistična ali socialna slovenska stranka, kot da teh ne mrgoli (ZL, SD, DeSUS, ZaAB, SMC, občasno tudi SDS). V Sloveniji je tako rekoč vse socialno in edina stranka s spodobnim liberalnim programom kajpada moti to ubrano harmonijo, ki že četrt stoletja z zažiranjem njene izhodiščne prednostne substance uničuje to državo. Zamisel je enostavna: če bo NSi postala krščansko-socialistična stranka, bo lahko v morebitni prihodnji koaliciji na orglicah lažje spremljala Židanove, Erjavčeve, Cerarjeve itd. neokomuniste in veselo združbo pokrila s figovim listom "žlahtne desnice".

 

Ne glede na to, da so nasveti očeta Vodopivca iz trte izviti, imajo svoje racionalno jedro: če bi jih vodstvo NSi upoštevalo, bi to stranko znova odneslo na politično obrobje ravno v trenutku, ko se prvič po dolgih letih suhih krav zanesljivo obeta neko drugo obdobje. Zato velja v vrste NSi vnesti negotovost in nemir: Vodopivec se leporečno pridružuje temu, kar so doslej z NSi delali v SDS in Janševih ter levičarskih medijih. Prvi zganjajo propagando, da je NSi "udbovska", drugi, da je "klerikalna", Vodopivec pa se pridružuje z naskokom ad hominem – češ, Novakova ni karizmatična in ravno sposobna, Tonin je neizkušen in brez podpore itd. Kar dejansko moti tako desne kot leve in Vodopivca, je dejstvo, da javnomnenjska podpora liberalno-konservativni NSi stabilno in nezadržno raste. Kaj se pa grejo – naj, tako kot doslej, igrajo orglice, saj ima porabnik-volivec "vedno prav" in ta zavrača liberalnost. Prvič, takšen volivec obstaja samo v glavi očeta Vodopivca in njemu podobnih, drugič pa je ravno polpretekla zgodovina samostojne Slovenije najlepši dokaz za to, kako se volivci motijo, ko nostalgično volijo neko brezupno zgrešeno in zastarelo levičarsko utopijo. Preden očeta Vodopivca prepustimo njegovemu "liberalnemu divjaku", pa je nujno odgovoriti na dve trditvi, ki sta vredni razmisleka. Ko skupaj našteva krščanske in liberalne vrednote družine, dela, poštenosti, minimalne države itd., Vodopivec v protislovju s tem zatrdi, da "produktna lestev 'krščansko-liberalno' ne obstaja". Druga njegova trditev v nasprotju z obstojem nemške CDU, angleških konservativcev, francoske desne sredine, španske Ljudske stranke itd. pravi, da liberalne ideje v Evropi – in še posebej v Sloveniji – "ne morejo biti prodajni moto neke velike stranke". Obe za lase privlečeni trditvi si oglejmo pobliže.

 

Najprej nekaj besed o krščanskem liberalizmu. Ta svoje korene vleče že iz 18. stoletja, saj je plod nemškega razsvetljenstva, še posebej Kantove filozofije ("Kritika praktičnega uma"). Prve zametke krščanskega liberalizma lahko najdemo že pri Erazmu Roterdamskemu, ki proti brutalnemu Machiavellijevemu "Vladarju" piše politično-etičnega "Krščanskega vladarja". Za očeta liberalnega krščanstva in moderne liberalne teologije pa kljub temu velja Friedrich Schleiermacher, ki je uvedel pluralistično interpretacijo zgodovinske Biblije s pomočjo hermenevtike. Praktično versko plat liberalnega krščanstva je razvil anglo-saksonski svet (Velika Britanija, ZDA, Kanada, Avstralija itd.) in po drugi svetovni vojni vplival tudi na kontinentalno Evropo. 

 

V njegovem sporočilu je najti ideje, da je bil Jezus prvi liberalec (v pomenu svobodnega človeka), da je etika nad doktrino, da sta krščanstvo in znanost združljiva, prav tako kot krščanstvo in liberalizem. Sveto pismo ni dogma, temveč povod za misel: kdor misli krščanstvo, je liberalen. Ker verujoči človek misli, so po Stephenu Sykesu kristjani liberalci. Evangelij je neke vrste zapis liberalnih družbenih reform, zapis svobodnega krščanskega mišljenja, ki se vsakodnevno sooča s problemi (post)modernih družb – svobodo posameznika, človekovimi pravicami, revščino ipd. Zato krščanski liberalizem zavrača klasični spoprijem med krščanstvom in liberalizmom. Lahko bi tudi dejali, da je krščanski liberalizem način, kako živeti krščanstvo na pošten in moderen način, zato ima kar nekaj potenciala, da vstopi v pričakovano duhovno prenovo slovenske rimokatoliške Cerkve.

 

Zdaj pa o krščansko-liberalni politiki. Ob strani bomo pustili dejstvo, da imamo, denimo, v Ukrajini Krščansko-liberalno stranko, ki jo vodi bivši kijevski župan Leonid Černovecki. Omejili se bomo samo na razvito jedro zahodne Evrope, čeprav bi očetu Vodopivcu lahko razlagal svojo avstralsko izkušnjo: danes najbolj obljubljena dežela je namreč nastala kot posledica stabilne politike dveh bolj (liberalci) ali manj (laburisti) strank, ki se vrednotno opirata na krščansko-liberalno tradicijo. Ker smo tik pred angleškimi volitvami, naj dodam, da se kristjani iz vseh treh največjih strank (konservativci, laburisti, liberalni demokrati) združujejo v skupni forum, med liberalci Nicka Clegga pa ima Krščanski forum liberalnih demokratov (LDCF) odločilen vpliv. Če bi oče Vodopivec malo pobrskal po internetu in pregledal strankarske programe krščansko-demokratskih strank Avstrije, Danske, Finske, Irske, Francije, Nemčije, Italije, Nizozemske, Norveške, Španije, Švedske, Švice – in nenazadnje Evropske ljudske stranke (EPP), bi ugotovil, da je v politiki načeloma vse mogoče in se lahko vsak označevalec s točko prešitja poveže tako rekoč z vsakim drugim. Konkretno to pomeni, da je politika konstrukcija, v našem primeru pa, da so krščanski demokrati po formi konservativni demokrati, po politično-ekonomski vsebini pa liberalci. Ali drugače: konservativci so glede kulture, družbe in morale, pri gospodarski in fiskalni politiki pa so prepričani liberalci. 

 

Nobene skrivnosti ne bom odkril, če povem, da si je NSi pod vodenjem Ljudmile Novak za svoj regulativni vzor ne po naključju vzela nemško CDU (ne gre le za zgodovinsko podobno vlogo SKD pri osamosvajanju Slovenije in CDU pri združitvi Nemčije). To stranko v grobem tvorijo tri velike politične skupine, ki bi jih lahko označili za krščanske demokrate, liberalce in krščanske socialce. Kot izhaja iz njenega sinopsisa, je CDU liberalno-konservativna stranka desne sredine. Čeprav je po svojem profilu catch-all party, ne skriva svoje liberalno-konservativne ideologije – celo več, v času kanclerstva Helmuta Kohla in Angele Merkel je liberalizem močno poudarjen. Ta ima svoje izvore pri Ludwigu Erhardu, gospodarskem ministru pod kanclerjem Adenauerjem in njegovim naslednikom (1963-1966). Poleg tega, da je bil Erhard član proti-hitlerjevskega odporniškega gibanja, je za nas tu pomembno predvsem to, da je avtor nemškega gospodarskega čudeža (Wirtschaftswunder). Kot izpovedani krščanski liberalec (bil je tudi član Hayekove znamenite Mont Pelerin Society) je s homburškim načrtom v povojni Nemčiji uvedel liberalno "pogumno podjetništvo". 

 

In tu lahko najdemo bistveno navezno točko. Pred leti je ekonomist Rado Pezdir izdelal odlično primerjalno analizo med nemško in slovensko tranzicijo po padcu nacizma oz. komunizma ("Slovenska tranzicija od Kardelja do tajkunov"). Če poenostavimo, obe državi sta v tranzicijo vstopili s popotnico monopola NSDAP oz. ZKJ na političnem trgu ter mehanizmom centralnega planiranja na ekonomskem trgu. Razlika je v tem, da so v Sloveniji neformalne institucije in omrežja preživela, država pa je ostala globoko vpletena v ekonomski trg, ki je ostal pritiklina političnega. V nemčijo so prišli tuji investitorji in uvedli konkurenčne pritiske, v Sloveniji pa je država (p)ostala večinska lastnica podjetij, trg zaprla za tuje investicije in konkurenco ter fiskalno onemogočila močnejši razvoj zasebnega sektorja. Medtem ko je Nemčija z denacifikacijo uničila stare interesne skupine in liberalizirala trg, so se v Sloveniji starim pridružile nove interesne skupine, ki so v navezi s svojim političnim predstavništvom in ti. socialnim partnerstvom rdečih direktorjev, nekdanjega komunističnega sindikata in vladajočih proti-reformnih levičarskih strank korporativno blokirale trg. Zato smo tam, kjer smo: Erhard se je naslonil na bigbangovske liberalne reforme, Mencinger pa na proslulo gradualistično keynesianstvo. 

 

Slednjega vse do dandanes spremlja levičarska propaganda, češ da bi liberalizacija povzročila uničenje slovenskega gospodarstva in visoko brezposelnost, da mora nacionalni interes zavarovati družinsko srebrnino pred pogoltnimi tujci, da bi deregulacija znižala raven storitev itd., itd. Vse to se je v zadnji krizi izkazalo za zgodbo, ki je brez vsakega temelja – nasprotno: zato, ker Slovenija ni izvedla liberalnih reform, je bila njena kriza globlja, daljša in se bo še kar nadaljevala, dokler bomo imeli opravka s cerarjevskimi reciklažami levice na oblasti. Da bi jo za vsako ceno ohranili, poslušni levičarski mediji preganjajo čarovnice (JJ) in nenehno strašijo z zverino (neo)liberalizma. Ne glede na deklarirane osebne preference počne Blaž Vodopivec enako: lotil se je edine stranke, ki ima kvaliteten družbeno-liberalni razvojni program, kar ga razvršča ob bok raznim "divjim levičarjem". NSi ima z Novakovo in Toninom reformni potencial, ki ga Slovenija nujno potrebuje, če hoče še imeti prihodnost in blaginjo. Za takšne reforme pa, žal, orglice niso dovolj. In to je bilo treba povedati. Dixi et salvavi animam meam.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Ali so Trumpova pričakovanja o večji vlogi zveze Nato na Bližnjem vzhodu realna? Niso.
0
26.01.2020 22:59
Ameriški predsednik Donald Trump je v zadnjem času večkrat izrazil pričakovanja po večji vlogi Nata na Bližnjem vzhodu. V mislih ... Več.
Piše: Božo Cerar
Fantje s puško na rami in dekleta z metlo v roki
15
26.01.2020 11:00
Na desnem političnem polu se neguje konservativna mentaliteta, ki državo vidi v temelju predvsem kot oboroženo silo s čim bolj ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kaj pomeni beseda svoboda. Svoboda je tisto, česar si ne pustimo vzeti.
4
25.01.2020 21:00
Umetnik stoji na aveniji v New Yorku in razstavlja snežne kepe različnih velikosti, položene na kontrastno podlago. Ponudil jih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
13
24.01.2020 22:04
Prihodnji teden, najverjetneje v sredo, bo v državnem zboru potekala svojevrstna lutkovna predstava v okviru sicer najdlje ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
11
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,574
02/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 3,935
03/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,988
04/
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
Ivan Simič
Ogledov: 2,250
05/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,686
06/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,739
07/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,401
08/
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,413
09/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,160
10/
Imenovanje Nade Drobne Popovič za članico uprave SDH utegne biti nezakonito!
Uredništvo
Ogledov: 9,037