Komentar

Arhipelag Slovenija

Ko razumen človek opazuje proti-reformni "nacionalni reformni program", ki ga je prejšnji teden sprejela Cerarjeva vlada, dobi nenavaden občutek, kot da je Slovenija nek oddaljeni sibirski arhipelag, ki ga ne zadevajo priporočila, standardi in merila mednarodnih organizacij, katerih članica je.

04.05.2015 19:35
Piše: Milan Balažic

V tajkunskem interesu je, da se država ne umakne iz gospodarstva, saj mora servisirati njihove nove podvige.

V Sloveniji lahko uspevajo samo državna podjetja in na državo vezana tajkunska podjetja, obojim pa ob strani stojijo z levičarskimi vladami zlizana vodstva sindikatov.

 

Edina tekma, ki jo pozna slovenski arhipelag, je tekma za pridobitev naklonjenosti interesnih skupin (upokojenci, sindikati, kmetje itd.), ki predstavljajo tako veliko število volivcev, da je od njih odvisna vsakokratna zmaga na volitvah. 

EU, OECD, EBRD, IMF, WB in kar je še kratic, ki označujejo evropske in svetovne finančno-ekonomske centre, se leta trudijo s slovenskimi vladami in jim redno pošiljajo benevolentna priporočila, kaj je Ljubljani storiti, da se izkoplje iz strukturne gospodarske krize. Vse vlade z zadnjo Cerarjevo vred se na ta priporočila nonšalantno požvižgajo, saj osamljeni slovenski arhipelag ne potrebuje nikogar, ki bi mu solil pamet. Slovenski državljani tako ostajamo talci katastrofalne izolacionistične politične ekonomije, katere zadnji simptom je (ne)prodaja Telekoma. Tu je Cerarjeva vlada v primerjavi s prejšnjimi storila nov arhipelaški korak. Če so prejšnje vlade bolj ali manj aktivno nasprotovale privatizaciji, ji Cerar formalno ne nasprotuje, dejansko pa vlada kot celota pri privatizaciji teren politično strukturira tako, da na koncu ta pač ni več možna: zaradi politike cena pade tako globoko, da se privatizacija ne splača več.

 

Pa smo na istem – nujne privatizacije in tujih investicij za razvoj Slovenije ni in jih tudi ne bo, vsaj dokler je na oblasti SMC, ki je po vsem dedinja predhodnih levih strank (LDS, SD, PS). Vse te so politične tranzicijske poraženke in so potencial slovenske zgodbe o uspehu spremenile v poraz: slovenska država je največja tranzicijska poraženka med vsemi srednje- in vzhodno-evropskimi državami, slovenska družba pa je družba izgubljenih priložnosti. Temeljni vzrok tega je ekonomska mantra vseh levičarskih vlad: mencingerjanski socialistično-postkeynesiansko-nacionalistični gradualizem. Politiki, ki so z njim Slovenijo spravili na kolena in jo zadolžili za generacije – Pahor, Bratuškova, Lukšič, Križanič itd. – se namesto Doba še danes prosto sprehajajo naokoli, dobivajo ugledne položaje in privilegije ter celo ljudstvo poučujejo, kaj da je šlo narobe. Vsi našteti so znani kot veliki bojevniki proti tujim investicijam, ki so v Sloveniji rekordno nizke – vse z namenom krepitve domače tajkunske oligarhije. 

 

Slovenski tajkuni, zdaj navezani na SMC, zdaj znova zavirajo prihod tujih vlagateljev, da bi si še enkrat nemoteno razkartelizirali Slovenijo. Ob tem bo SMC varovala monopole v državni lasti in trge zapirala pred tujo konkurenco. Slovenska vavčerska privatizacija je bila zgodovinsko zavožen model lastninjenja, zato se ni čuditi, da ima Slovenija - ob pregovorni sovražnosti do tujcev z denarjem in neskončnih administrativnih ovirah – najmanj tujih investicij in se te celo v trendu umikajo. Tuje investicije so po svetu ključen dejavnik pospeševanja razvoja in povečevanja konkurenčnosti - Slovenija pa izkazuje najnižji indeks politike konkurence. V Sloveniji so te možnosti uničile interesne skupine, ki združujejo predstavnike nekdanjega režima in iz njih nastale rdeče tajkunske elite. Te so v novonastalo demokratično in tržno institucionalno okolje uspele vgraditi svoje parcialne interese. V devetdesetih letih odložene stroške bigbangovske privatizacije najboljšim (tudi tujim) kupcem in neizvedenih liberalnih reform bomo vsi plačevali še desetletja.

 

V tajkunskem interesu namreč je, da se država ne umakne iz gospodarstva, saj mora servisirati njihove nove podvige. Zato ostaja slovensko poslovno okolje inferiorno, pravni okvir neučinkovit in davčni sistem konfiskacijski. V Sloveniji lahko uspevajo samo državna podjetja in na državo vezana tajkunska podjetja, obojim pa ob strani stojijo z levičarskimi vladami zlizana vodstva sindikatov. V sistemu keynesianskega dirigizma je vsa Slovenija izrabljena za zadovoljevanje interesnih skupin in iskalcev rent. Z izjemo NSi so vse leve in desne stranke kolektivistične, nenaklonjene osebni in ekonomski svobodi. Režimski mediji skupaj z večinskim javnim mnenjem izkazujejo sovražnost do liberalizma, ker so Slovenci v nasprotju z načeli odprte družbe, liberalizacije in svobodnega družbenega razvoja dresirani tako, da se svobode bojijo. Edina tekma, ki jo pozna slovenski arhipelag, je tekma za pridobitev naklonjenosti interesnih skupin (upokojenci, sindikati, kmetje itd.), ki predstavljajo tako veliko število volivcev, da je od njih odvisna vsakokratna zmaga na volitvah. 

 

Nedelovanje pravne države tej povezavi levičarskih politikov in interesnih skupin omogoča nekaznovano doseganje ekonomskih rent. Ker ni sodobnega pravnega sistema, namesto voljenih institucij odločajo neizvoljene, povezane v ti. socialno partnerstvo. Notorično dejstvo je, da so bile skoraj vse ključne odločitve ekonomske politike usklajene in sprejete znotraj nevoljenega ekonomsko-socialnega sveta, v katerem sedijo predstavniki levih sindikatov, direktorji državnih podjetij in ministri levičarskih proti-reformnih vlad. Namesto da bi o tem odločal trg, so vse odločitve podvržene volilnim ciklusom. Takšno korporativno odločanje o formalnih okvirih delovanja celotne družbe je globoko nedemokratično in močno spominja na mussolinijevski fašistični in kardeljanski komunistični korporativizem.

 

To sprevrženo partnerstvo nosi popkovino med političnim in ekonomskim trgom, ki opravlja funkcijo prerazdeljevanja do te mere, da lahko govorimo o plenjenju in kratenju lastninskih pravic. Cerarjeva vlada samo nadaljuje s politiko minimalizacije svobodnih odločitev posameznika in maksimiranjem diskrecijske moči poseganja vladajoče elite v vse sfere civilne družbe. Vzpostavljeni politični trg prerazdeljevanje sredstev zasebnega sektorja in redkih učinkovitih državnih podjetij na najmočnejše interesne skupine (začenši z Erjavčevim Desusom) še naprej obratuje s polno paro, saj je treba kupiti in ohranjati politično podporo teh skupin. Politična in socialna vzajemnost med interesnimi skupinami – od socialnih do tovarišijsko-kapitalskih – ter državo je vsak dan vidna v novih koalicijah z državo, ki je s svojimi paradržavnimi skladi ostala v evropskem merilu največji lastnik slovenskega gospodarstva.

 

Vse to, kar so druge bivše komunistične države že opravile, Slovenijo in neko morebitno programsko liberalno vlado pravzaprav še čaka: pospešitev tempa privatizacije in tujih investicij, umik države iz gospodarstva in bigbangovsko izpeljane liberalne strukturne reforme. Prav slednje s strani Cerarja nismo videli še niti ene, saj mu je očitno španska vas dejstvo, da Slovenija primerjalno izkazuje najnižjo raven ekonomske svobode. Nič čudnega: naša država ima najmanjši delež zasebnega sektorja v BDP in z vlado SMC nadaljuje z izvajanjem ekonomske politike aktivnega vmešavanja v gospodarstvo. Tako bo tudi ostalo, saj neurejeno, nestabilno in nemotivirajoče poslovno okolje onemogoča nastanek novih (mladih, malih oz. družinskih) podjetij in s tem razcvet zasebnega sektorja. Poleg tega ostaja fiskalni sistem z visokimi davki naklonjen zgolj državnim, ne pa novo nastajajočim zasebnim podjetjem. Na reformo tega in mnogih drugih sistemov pa je vezano preživetje nacije z nizko oz. padajočo rodnostjo, visoko brezposelnostjo, begom (mladih) možganov in staranjem prebivalstva. 

 

Pod davčnimi pritiski nenormalno obremenjenega podjetniškega sektorja se bo Sloveniji ob nereformiranem rigidnem trgu dela zgodil še dodatni beg kapitala, ki ne bo več hotel plačevati računov za zavoženo tranzicijsko politiko, ki od leta 2008 prihajajo v plačilo. S proti-reformno vlado SMC si je težko predstavljati, da bo Slovenija z visokimi davki in ceno dela tekmovala z okoliškimi državami z nizkimi davki, fleksibilnim trgom dela in cenejšo delovno silo. Prištejte k temu še primerjalno najslabše razvit slovenski finančni sektor, kjer je država z davkoplačevalskim denarjem sicer sanirala bančni sektor, a ga hkrati podržavila. Podoben problem je slovenska znanost, ki zaradi proračunskega financiranja nikoli ni vstopila v tranzicijo in si delo poiskala na trgu. Odstopljena šolska ministrica je slika in prilika državne akademskosti na davkoplačevalskih plečih: namesto da bi znanost sledila nastajanju novih podjetij, ki potrebujejo inovacije, se je proračunskemu financiranju prilagodila s fetišizacijo edinega kar še zna – proizvodnjo člankov v visokotočkovanih znanstvenih revijah. 

 

Tako približno izgleda čudaški arhipelag Slovenija dogovorne ekonomije, državnega dirigizma, tajkunske kartelizacije in levega sindikalizma. Pravi anahronistični muzej, kamor bodo turisti iz dežel pravne države in svobodne izbire hodili na izlet, da svoje otroke opozorijo pred zablodami slovenskih politikov od Mira Cerarja do Luke Meseca. Slovenija namesto političnega trga zadovoljevanja koristi različnih koalicij interesnih skupin in strank potrebuje radikalno preureditev politike in liberalizacijo ekonomije. Brez tega bo v kratkem času začela zaostajati za večino tranzicijskih držav in do kraja izničila boljši izhodiščni položaj. Brez reform bo Slovenija postala posmeh svoji osamosvojitvi: dežela interesnih skupin v klinču, državnega avtoritarnega odločanja, tajkunske elite in nenehnih volilnih zmag proti-reformnih levičarskih strank. Demagogija nacionalnega interesa bo v stari preobleki "modernega centra" na prebivalcih arhipelaga nadaljevala z gradualističnim eksperimentiranjem do poslednjega. Morda pa le ne bi čakali na ta trenutek, ko bo Cerar razglasil, da je eksperiment SMC uspel, le da je pacient po imenu Slovenija pri tem, žal, crknil. Morda bi bilo bolje, da se za tistimi, ki so to že storili, izselimo iz te obupno socialistične države in pustimo slovenske politike, da v tem najboljšem od vseh možnih arhipelagov ostanejo sami s seboj – in svojo vestjo, če jo ob vsej nesposobnosti in sprijenosti sploh še imajo.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
15
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
18
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
21
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov
45
22.10.2019 23:15
Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
26
20.10.2019 19:00
Zunanji ministerMiro Cerarnajbrž ni dobro vedel, kaj govori, ko je španski policijski in pravosodni teror v Kataloniji razglasil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
13
20.10.2019 09:00
Agonija Adrie Airways se še ni prav končala, pa nam Alenka Bratušek in Zdravko Počivalšek že ponujata novo avanturo:ustanovitev ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Oktavia. Trepanacija: Opera, ki je uprizorjena v odprti Leninovi glavi
1
19.10.2019 19:00
Biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu, je poseben ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
8
18.10.2019 20:00
17. oktobra, na dan umora venezuelskega opozicijskega aktivista Edmunda Rade, je Madurov režim prejel čudovito nagrado Generalne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
18
15.10.2019 22:27
Raj na zemlji, rešitev, podpora, odgovornost, nadzorstvo in disciplina, problem. V jugoslovanskih časih smo Evropsko skupnost ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 1,828
02/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 2,016
03/
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
Anuša Gaši
Ogledov: 2,259
04/
Ustavno sodišče dokončno razsodilo: Obvezne glasbene kvote Mira Cerarja so neustavne!
Uredništvo
Ogledov: 1,692
05/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 1,971
06/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,348
07/
Banka Slovenije pod težo kritik: So bile omejitve pri najemanju kreditov občanov res potrebne?
Bine Kordež
Ogledov: 1,363
08/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,168
09/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,451
10/
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
Anej Sam
Ogledov: 2,188