Komentar

Polemika Blaža Vodopivca in Milana Balažica. Balažic: Natanko tako: Boj za dušo NSi

Na moj nekoliko šaljiv odziv na kolumno spoštovanega kolega dr. Blaža Vodopivca v Financah, ki govori o obetih NSi, se je imenovani odzval z včeraj objavljenim zapisom. Če bi želel nadaljevati v njegovem slogu, bi, denimo, začel takole: kompenzacijski odziv na tesnobo je agresivnost, zato ljudje v takem stanju običajno veliko mlatijo okrog sebe, še največ pa prazno slamo. 

11.05.2015 18:40
Piše: Milan Balažic

Zgodovinsko gledano se je slovenska desna sredina vse prevečkrat zgolj zbrala okrog zastave in korakala za voditeljem.

Vodopivec zavzema (klinično) histerično razmerje: ne, ni res, to ni to, tega nisem hotel reči, nisem proti liberalizmu v NSi, nisem proti NSi. Rečeno s Heglom: nenazadnje tu sploh ne gre za NSi, ki bi bila ne vem kako problematična – zlo ni v objektu (v NSi), ampak v Vodopivčevem pogledu.

 

Človek mora biti res pod vplivom kakšne substance, da ne vidi, kako je množica, ki Janši sledi od ene do druge postaje politične kariere, njegovo lastno delo. Delo personalizacije politike, njene estetizacije, spektakularizacije, idealizacije in identifikacije z nastajajočo karizmo. Množic brez Janše in njegove naracije preprosto ne bi bilo.

(Odgovor Milana Balažica objavljamo kot nadaljevanje polemike med njim in Blažem Vodopivcem.)

 

 

Vendar mi še zdaleč ne gre za to, saj bi razpravo rad vodil na konceptualni ravni. Celo več, ko so mi kolegi novinarji svetovali, naj Portal Plus od Vodopivca najprej terja, da iz zapisa umakne vse nepremišljene žaljive besede, sem strogo vztrajal, naj se zadeva objavi brez ene same spremenjene vejice. Besedilo namreč bolj kot vse drugo govori tudi o tem, do kam je svojo osebno kulturo razvil avtor in koliko predstavlja širši simptom trenutne slovenske politične (ne)kulture. 

 

Dovolj časa sem že na svetu, da me posamezni ranjeni narcizmi ne zanimajo več, poleg tega pa sem vedno dopuščal, da se v literarni zvrsti polemike vselej gre nekoliko dlje po poti strastnega patosa. Večkrat kot ne se pozneje retroaktivno ugotovi, kako je pravzaprav šlo za tak ali drugačen nesporazum. Komunikacija pač temelji na nesporazumu (Lacan): ko se Vodopivec pritožuje, da sem narobe razumel njegove poante in mu pripisal določene trditve, se bo moral sprijazniti s tem, da resnica njegovega izjavljanja ni v njegovi intimni subjektivni intenci, temveč v tem, kako ga je razumel Drugi. ABC psihoanalize: s tem se velja identificirati in prepoznati nezavedno željo, lahko pa do tega – tako kot Vodopivec - zavzamemo (klinično) histerično razmerje: ne, ni res, to ni to, tega nisem hotel reči, nisem proti liberalizmu v NSi, nisem proti NSi. Rečeno s Heglom: nenazadnje tu sploh ne gre za NSi, ki bi bila ne vem kako problematična – zlo ni v objektu (v NSi), ampak v Vodopivčevem pogledu.

 

Kolegu Vodopivcu bi naklonjeno svetoval, da – ker je najbrž res strokovnjak za marketing – se drži svojega polja ekspertize. Ni prav modro svoje pomanjkljive vednosti v politični teoriji tako vehementno razkazovati in nabor sodobnih konceptov (teorije subjektivacije, interpelacije, konstrukcije točk prešitja, teorije dogodka itd.) odpraviti z levo roko, češ, to so "leninistične utopije". Bežite no, berite, za božjo voljo, Althusserja, Bachelarda, Badiouja, Deleuza, Derridaja, Foucaulta, Grosricharda, Guattarija, Lacana, Laclaua, Leforta, J.-A. Millerja, J.-C. Milnerja, Mouffovo, Rancièrja itd. Človek mora biti res pod vplivom kakšne substance, da ne vidi, kako je množica, ki Janši sledi od ene do druge postaje politične kariere, njegovo lastno delo. Delo personalizacije politike, njene estetizacije, spektakularizacije, idealizacije in identifikacije z nastajajočo karizmo. Množic brez Janše in njegove naracije preprosto ne bi bilo. Koliko bi k temu uspehu prispevale Vodopivčeve orglice na Janševih ustih, naj si vsak odgovori sam. 

 

Za ABC tvorbe množice z vodjo bi veljalo Vodopivca napotiti kar na slavni Freudov spis "Množična psihologija in analiza jaza". Da pa marketinška pamet ne bi preveč tavala okrog "leninističnih utopij", naj nam bo dovoljeno tu naznačiti nekaj drobcev "post-strukturalistične" politične teorije. Družba ne obstoji, obstoji pa družbeno kot vsakokratni politični poskus konstrukcije. Ker ni nobene esencialne opore, je v avtonomni diskurzivni strukturi vsaka identiteta nestalna in podvržena artikulacijski praksi. Na področju socio-simbolnega reda prevladuje koncept naddoločenosti, ki implicira večpomenskost in nestalne oblike utrditve. Vsaka družbena oz. politična identiteta je odprta, saj je njena dobesednost vselej znova konstitutivno subvertirana in presežena. Noben politični diskurz ne more izvesti dokončnega šiva. Logika ekvivalence politični prostor poenostavlja, logika razlike pa ga dela za vse bolj kompleksnega. Demokratični boji odpirajo mnoštvo političnih prostorov, medtem ko ljudski boji zaradi kopičenja ekvivalentnih učinkov politični prostor poenostavijo v dve nasprotni polji. Na podlagi serije ekvivalenc se lahko vzpostavi zavezništvo med različnimi političnimi subjekti – denimo NSi in SDS in … - a je to mogoče le, če nihče ne izvaja hegemonije, s katero si podredi in organizira druge. Med različnimi, a zavezniškimi političnimi subjekti se mora izoblikovati veriga demokratičnih ekvivalenc, ne pa odprava logike avtonomije, ki vodi v avtoritarizem. Navkljub morebitni abstraktnosti zastavljenega teoretskega okvira lahko tako rekoč vsakdo v povedanem prepozna zgodbo Bajukove NSi in pokaže na razlog, zakaj je leta 2008 izpadla iz parlamenta. Kmečka pamet bi dejala, da v takšni španoviji še pes crkne. Zato bo potrebno konstrukciji nove slovenske desne sredine posvetiti veliko taktnosti in pozornosti, ki bo preprečevala slonje geste v trgovini s porcelanom.

 

Zgodba o kopitarju in čevljih se ponovi pri politični zgodovini, kjer internet ni dovolj, da bi poznali kompleksno Erhardovo zgodbo s CDU. Žal bi Vodopivec pri meni na izpitu najbrž padel že zato, ker svoje subjektivne ocene nenehno podaja kot golo "objektivnost", kar so sicer znali vešče početi stalinisti. Njegova osebna subjektivna omejenost je izjema, saj je sposobna ugotavljati dokončne in brezprizivne resnice. In to skoraj stoletje po tem, ko sta – pustimo družboslovje - s tega prestola sestopili tako matematična kot kvantna teorija (Gödlov teorem nepopolnosti in Heisenbergovo načelo nedoločenosti). Zaradi posebnega nagnjenja k poetičnemu sanjarjenju o objektivnosti imamo pri Vodopivcu opravka z ignoranco v razmerju do epistemologije. Toda, kot pribija Spinoza: ignorantia non est argumentum. Popolna duhovna mizerija v razmerju do epistemologije je resnica otročjega šopirjenja, ki s streljanjem kozlom zamočviri še tako obetajoč disput.

 

Podobno je pri navajanju vprašanja strategije: če kaj, gre navkljub izkustvu v polju političnega vselej za niz udarcev v prazno, na slepo, saj resnica vznikne šele iz sprevida. Ker se subjekt zaslepi za to kontingenco, mu ta vnazaj gledano deluje kot izoblikovana strategija, ki je nujno vodila k enemu vnaprej začrtanemu cilju. Ampak to je ideologija marketinga in na to se naš sogovornik samovšečno spozna. Njene banalnosti prikazuje z zastrašujočo nečimrnostjo, izza katere pa bomo kmalu izbrskali premeteno preračunljivost. Ko je predhodnica NSi bila enkrat že zvedena na raven orgličarske konservativnosti, je bila SKD zato uničena. Res imamo opravka s strašno analitiko, ki seže do orglic. Vodopivčeve oraklje bi veljalo patentirati, njemu pa priznati avreolo rešitelja NSi. Prav tako imamo pri Vodopivcu primer izjemno prodorne strategije: vse, kar ima pokazati, je sovraštvo do Tonina in malo manj do Novakove. Ob takšnem dometu so odveč vse Vodopivčeve nadute insinuacije, ki ob vpletanju moje malenkostne vloge izkazujejo presenetljivo revščino duha.

  

Naj sklenem takole: odveč je strah pred tem, da NSi ne bi našla svoje poti, za kakršno se je in se še bo odločala. Vodopivčevo in vsakršno drugo skrbništvo nad to stranko je nepotrebno. Program NSi "Odgovori za prihodnost" je po portoroškem programu ZSMS leta 1989 in Mrkaićevem volilnem programu SDS leta 2004 daleč najkvalitetnejši liberalni program, ki je nastal na slovenskih tleh. Na programski ravni NSi postavlja ob bok CDU in najavlja prepotrebne družbene reforme za zagon gospodarstva in širjenje blaginje. Vendar pa bi bilo napačno, če bi v tem programu videli zgolj liberalizem: v njem je najti močno vrednotno konservativno noto, ki zastopa klasične libertarne postavke svobode, posameznika, vladavine prava, enakih možnosti, dela, odgovornosti itd., ki so povezane s tradicionalnimi krščanskimi vrednotami. Med drugim je pomemben poudarek, ki ga je na predzadnjem kongresu NSi novembra 2013 dal Rado Pezdir: NSi je tudi stranka malih, mladih in novih podjetnikov, obrtnikov, družinskih kmetij ipd. – v nasprotju s SDS, ki je zgolj prevzela levičarski korporativni model in ga skušala prirediti sebi. Torej svobodna proti korporativni desni sredini. 

 

Ker NSi zavzema to nevralgično produktivno pozicijo, je seveda tarča tako desničarjev kot levičarjev: prvi - skupaj z Vodopivcem – jo kritizirajo, češ da zaradi svojega liberalizma ni dovolj konservativna, drugi pa jo napadajo, da ni dovolj socialna, ker je "neoliberalna". Slednje je kajpada bedarija: NSi se kot socialno-liberalna stranka vpisuje v dolgo tradicijo krščansko-socialne misli, ki svoje korene črpa v encikliki papeža Leona XIII. "Rerum novarum" (15. maj 1891). V njej papež opozarja na "nenasitni pohlep" kapitala, ki v družbi povzroča razslojevanje v "maloštevilne mogočneže in bogataše", hkrati pa vsiljuje "suženjski jarem brezštevilni množici delavcev brez kakršnegakoli imetja". Prav tako NSi deluje v skladu z učenjem novega papeža Frančiška, ki v svoji Apostolski pobudi (24. november 2013) pravi, da zgolj prosti trg ne pomeni avtomatsko večje pravičnosti, zato kliče k državni regulaciji (t. 54); izpostavlja brezmejno željo po moči in lastnini, zato nasprotuje kapitalu kot "novi tiraniji" in podčrtuje potrebo po solidarnosti (t. 56). Skratka, kdor do NSi pristopa dobronamerno, hitro ugotovi, v čem je nosilna ideja: udejanjanje konservativnih tradicionalnih vrednot v gospodarstvu, ki je prav zaradi liberalnih reform dovolj krepko, da nosi družbeno solidarnost.

 

Nenavadno je, da Vodopivec zaradi iver ne vidi bruna in niti z besedico ne omeni zares ključnega problema desne sredine: to pa ni Novakova ali Tonin, temveč že omenjeni politični dolgoprogaš, ki je – vsaj tako kaže - za reševanje svoje politične kože pripravljen žrtvovati ne le lastne stranke, pač pa stvar desne sredine v celoti. Hic Rhodus, hic salta, moj spoštovani Blaž. Ali drugače, tu je kukavičje jajce. Vodopivčev nastop se namreč nenavadno lepo ujema s posnetkom seje ožjega vodstva SDS, ki že nekaj časa kroži po Ljubljani. Na njem je razvidno, kako Janša glasno razmišlja o nevtralizaciji NSi in o ustanovitvi dveh novih desnih strank – konservativno-krščanske in liberalne. Stranki bi nastali na podlagi dveh aktivističnih jeder Odbora 2014 in pobudnikov peticije za privatizacijo. SDS bi strankama nudila vso potrebno infrastrukturo in podporo, pozneje pa bi z obema satelitoma sklenila tudi predvolilno koalicijo. Vodopivčevim rožnatim sanjam o ustanovitvi liberalne stranke se ta načrt povsem prilega in temu, kar počne, bi že lahko rekli priprava terena.

 

Zato ni čudno, da se Vodopivec kot liberalec kritikastrsko loteva edine stranke z liberalnim programom. A lahko to preberemo tudi kot dobronamerni nagib: konec koncev patriarhalni očetje tiste, ki ljubijo, tepejo. Žal se z Vodopivcem ne morem strinjati tudi na točki, ko ocenjuje, da moja (najina?) razprava ne more koristiti niti NSi niti liberalizmu niti desni sredini. Kolosalna napaka. Levica sicer, pa tudi v Sloveniji, je svoje gospostvo vselej črpala iz intelektualnega dispozitiva in bogastva polemik med različnimi levimi držami. Zgodovinsko gledano se je slovenska desna sredina vse prevečkrat zgolj zbrala okrog zastave in korakala za voditeljem. Šele intelektualizacija desne sredine bo ponudila nove uporabne praktične koncepte in razmisleke, ki bodo izšli iz polemičnega duha. Šele to s seboj nosi konceptualne inovacije, ne pa Vodopivčeva logika: najprej ad hominem, potem ad hominem, ob zaključku pa še nekaj ad hominem.

 

S tem s svoje strani zaključujem nehoteno polemiko – nehoteno zato, ker se poleg analitike zavedam tudi politične razsežnosti: kakšen užitek je za levičarje, ko prizanesljivo in privoščljivo opazujejo razcepljeno desno sredino in liberalce, ki se mlatijo med seboj. Zato je moja zadnja beseda tu politična: ker naju druži isti boj za zmago konservativno-liberalne desne sredine, sprejemam roko sprave in jo podajam naprej. Dobronamernost zadostuje. Samo s skupnimi močmi bomo zmogli oblikovati široko koalicijo, ki bo v tej od levičarskih eksperimentov trpinčeni deželi stvari postavila na svoje mesto in času ustrezno. Kdor ni proti nam, je z nami. Drži?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
11
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
15
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
25
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
29
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol
8
27.12.2019 20:34
Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu
6
24.12.2019 22:00
V začetku leta, ki se izteka, je predsednikBorut Pahorzbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Ko človekove pravice ne temeljijo na dostojanstvu človeka, ampak na 1500 let starih islamskih verskih predpisih
7
23.12.2019 20:00
Šeriatsko pravo vse bolj prodira na Zahod. VVeliki Britanijivzporedno s posvetno pravno državo že delujejo šeriatska sodišča. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Kako razumeti volitve v Britaniji: Upor ogoljufane periferije proti levičarskim mestnim elitam
11
22.12.2019 23:59
Upajmo, da bo naslednja faza britanskega odhoda pomenila resna, poštena in razumna pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu med ... Več.
Piše: Keith Miles
O načelni kontradikciji in dvomu: Nosilci odgovornosti morajo stalno dokazovati, da delajo prav.
6
22.12.2019 08:00
Ne gre za to, ali korupcija v kakšnem primeru je ali ni, ali jo kdo dokaže, ali je ne. Gre za absolutno vrednostno sodbo, da je ... Več.
Piše: Miha Burger
Srečeval sem ga najprej kot izvrstnega mladeniča, danes pa kot zrelega socialista, ateista
2
21.12.2019 17:06
Povod za moj današnji komentar je predavanje izvrstenga hekerja, programerja in umetnika Luke Freliha na Inštitutu ZKM (Središče ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Če bi imel Šarec jajca, bi se z Brnabićevo namesto o uvajanju srbščine v slovenske šole raje pogovarjal o demokraciji v Srbiji!
13
19.12.2019 22:00
Slovenska in srbska vlada sta se sestali že na peti skupni seji v Novem Sadu, so poročale agencije. Srbska premierka je ob tem ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,084
02/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,220
03/
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
Matija Ž. Likar
Ogledov: 2,123
04/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 2,235
05/
Skupina Wagner: Prikriti, toda smrtonosni podaljšek Putinove oborožene diplomacije
Shane Quinn
Ogledov: 1,751
06/
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
Uredništvo
Ogledov: 3,234
07/
Vojna v Perzijskem zalivu: Za zdaj blago maščevanje Irana, ki pa se lahko nadaljuje v množici samomorilskih napadov na ameriške tarče
Uredništvo
Ogledov: 1,470
08/
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
Božo Cerar
Ogledov: 1,349
09/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,078
10/
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
Angel Polajnko
Ogledov: 2,623