Komentar

Polemika Blaža Vodopivca in Milana Balažica. Balažic: Natanko tako: Boj za dušo NSi

Na moj nekoliko šaljiv odziv na kolumno spoštovanega kolega dr. Blaža Vodopivca v Financah, ki govori o obetih NSi, se je imenovani odzval z včeraj objavljenim zapisom. Če bi želel nadaljevati v njegovem slogu, bi, denimo, začel takole: kompenzacijski odziv na tesnobo je agresivnost, zato ljudje v takem stanju običajno veliko mlatijo okrog sebe, še največ pa prazno slamo. 

11.05.2015 18:40
Piše: Milan Balažic

Zgodovinsko gledano se je slovenska desna sredina vse prevečkrat zgolj zbrala okrog zastave in korakala za voditeljem.

Vodopivec zavzema (klinično) histerično razmerje: ne, ni res, to ni to, tega nisem hotel reči, nisem proti liberalizmu v NSi, nisem proti NSi. Rečeno s Heglom: nenazadnje tu sploh ne gre za NSi, ki bi bila ne vem kako problematična – zlo ni v objektu (v NSi), ampak v Vodopivčevem pogledu.

 

Človek mora biti res pod vplivom kakšne substance, da ne vidi, kako je množica, ki Janši sledi od ene do druge postaje politične kariere, njegovo lastno delo. Delo personalizacije politike, njene estetizacije, spektakularizacije, idealizacije in identifikacije z nastajajočo karizmo. Množic brez Janše in njegove naracije preprosto ne bi bilo.

(Odgovor Milana Balažica objavljamo kot nadaljevanje polemike med njim in Blažem Vodopivcem.)

 

 

Vendar mi še zdaleč ne gre za to, saj bi razpravo rad vodil na konceptualni ravni. Celo več, ko so mi kolegi novinarji svetovali, naj Portal Plus od Vodopivca najprej terja, da iz zapisa umakne vse nepremišljene žaljive besede, sem strogo vztrajal, naj se zadeva objavi brez ene same spremenjene vejice. Besedilo namreč bolj kot vse drugo govori tudi o tem, do kam je svojo osebno kulturo razvil avtor in koliko predstavlja širši simptom trenutne slovenske politične (ne)kulture. 

 

Dovolj časa sem že na svetu, da me posamezni ranjeni narcizmi ne zanimajo več, poleg tega pa sem vedno dopuščal, da se v literarni zvrsti polemike vselej gre nekoliko dlje po poti strastnega patosa. Večkrat kot ne se pozneje retroaktivno ugotovi, kako je pravzaprav šlo za tak ali drugačen nesporazum. Komunikacija pač temelji na nesporazumu (Lacan): ko se Vodopivec pritožuje, da sem narobe razumel njegove poante in mu pripisal določene trditve, se bo moral sprijazniti s tem, da resnica njegovega izjavljanja ni v njegovi intimni subjektivni intenci, temveč v tem, kako ga je razumel Drugi. ABC psihoanalize: s tem se velja identificirati in prepoznati nezavedno željo, lahko pa do tega – tako kot Vodopivec - zavzamemo (klinično) histerično razmerje: ne, ni res, to ni to, tega nisem hotel reči, nisem proti liberalizmu v NSi, nisem proti NSi. Rečeno s Heglom: nenazadnje tu sploh ne gre za NSi, ki bi bila ne vem kako problematična – zlo ni v objektu (v NSi), ampak v Vodopivčevem pogledu.

 

Kolegu Vodopivcu bi naklonjeno svetoval, da – ker je najbrž res strokovnjak za marketing – se drži svojega polja ekspertize. Ni prav modro svoje pomanjkljive vednosti v politični teoriji tako vehementno razkazovati in nabor sodobnih konceptov (teorije subjektivacije, interpelacije, konstrukcije točk prešitja, teorije dogodka itd.) odpraviti z levo roko, češ, to so "leninistične utopije". Bežite no, berite, za božjo voljo, Althusserja, Bachelarda, Badiouja, Deleuza, Derridaja, Foucaulta, Grosricharda, Guattarija, Lacana, Laclaua, Leforta, J.-A. Millerja, J.-C. Milnerja, Mouffovo, Rancièrja itd. Človek mora biti res pod vplivom kakšne substance, da ne vidi, kako je množica, ki Janši sledi od ene do druge postaje politične kariere, njegovo lastno delo. Delo personalizacije politike, njene estetizacije, spektakularizacije, idealizacije in identifikacije z nastajajočo karizmo. Množic brez Janše in njegove naracije preprosto ne bi bilo. Koliko bi k temu uspehu prispevale Vodopivčeve orglice na Janševih ustih, naj si vsak odgovori sam. 

 

Za ABC tvorbe množice z vodjo bi veljalo Vodopivca napotiti kar na slavni Freudov spis "Množična psihologija in analiza jaza". Da pa marketinška pamet ne bi preveč tavala okrog "leninističnih utopij", naj nam bo dovoljeno tu naznačiti nekaj drobcev "post-strukturalistične" politične teorije. Družba ne obstoji, obstoji pa družbeno kot vsakokratni politični poskus konstrukcije. Ker ni nobene esencialne opore, je v avtonomni diskurzivni strukturi vsaka identiteta nestalna in podvržena artikulacijski praksi. Na področju socio-simbolnega reda prevladuje koncept naddoločenosti, ki implicira večpomenskost in nestalne oblike utrditve. Vsaka družbena oz. politična identiteta je odprta, saj je njena dobesednost vselej znova konstitutivno subvertirana in presežena. Noben politični diskurz ne more izvesti dokončnega šiva. Logika ekvivalence politični prostor poenostavlja, logika razlike pa ga dela za vse bolj kompleksnega. Demokratični boji odpirajo mnoštvo političnih prostorov, medtem ko ljudski boji zaradi kopičenja ekvivalentnih učinkov politični prostor poenostavijo v dve nasprotni polji. Na podlagi serije ekvivalenc se lahko vzpostavi zavezništvo med različnimi političnimi subjekti – denimo NSi in SDS in … - a je to mogoče le, če nihče ne izvaja hegemonije, s katero si podredi in organizira druge. Med različnimi, a zavezniškimi političnimi subjekti se mora izoblikovati veriga demokratičnih ekvivalenc, ne pa odprava logike avtonomije, ki vodi v avtoritarizem. Navkljub morebitni abstraktnosti zastavljenega teoretskega okvira lahko tako rekoč vsakdo v povedanem prepozna zgodbo Bajukove NSi in pokaže na razlog, zakaj je leta 2008 izpadla iz parlamenta. Kmečka pamet bi dejala, da v takšni španoviji še pes crkne. Zato bo potrebno konstrukciji nove slovenske desne sredine posvetiti veliko taktnosti in pozornosti, ki bo preprečevala slonje geste v trgovini s porcelanom.

 

Zgodba o kopitarju in čevljih se ponovi pri politični zgodovini, kjer internet ni dovolj, da bi poznali kompleksno Erhardovo zgodbo s CDU. Žal bi Vodopivec pri meni na izpitu najbrž padel že zato, ker svoje subjektivne ocene nenehno podaja kot golo "objektivnost", kar so sicer znali vešče početi stalinisti. Njegova osebna subjektivna omejenost je izjema, saj je sposobna ugotavljati dokončne in brezprizivne resnice. In to skoraj stoletje po tem, ko sta – pustimo družboslovje - s tega prestola sestopili tako matematična kot kvantna teorija (Gödlov teorem nepopolnosti in Heisenbergovo načelo nedoločenosti). Zaradi posebnega nagnjenja k poetičnemu sanjarjenju o objektivnosti imamo pri Vodopivcu opravka z ignoranco v razmerju do epistemologije. Toda, kot pribija Spinoza: ignorantia non est argumentum. Popolna duhovna mizerija v razmerju do epistemologije je resnica otročjega šopirjenja, ki s streljanjem kozlom zamočviri še tako obetajoč disput.

 

Podobno je pri navajanju vprašanja strategije: če kaj, gre navkljub izkustvu v polju političnega vselej za niz udarcev v prazno, na slepo, saj resnica vznikne šele iz sprevida. Ker se subjekt zaslepi za to kontingenco, mu ta vnazaj gledano deluje kot izoblikovana strategija, ki je nujno vodila k enemu vnaprej začrtanemu cilju. Ampak to je ideologija marketinga in na to se naš sogovornik samovšečno spozna. Njene banalnosti prikazuje z zastrašujočo nečimrnostjo, izza katere pa bomo kmalu izbrskali premeteno preračunljivost. Ko je predhodnica NSi bila enkrat že zvedena na raven orgličarske konservativnosti, je bila SKD zato uničena. Res imamo opravka s strašno analitiko, ki seže do orglic. Vodopivčeve oraklje bi veljalo patentirati, njemu pa priznati avreolo rešitelja NSi. Prav tako imamo pri Vodopivcu primer izjemno prodorne strategije: vse, kar ima pokazati, je sovraštvo do Tonina in malo manj do Novakove. Ob takšnem dometu so odveč vse Vodopivčeve nadute insinuacije, ki ob vpletanju moje malenkostne vloge izkazujejo presenetljivo revščino duha.

  

Naj sklenem takole: odveč je strah pred tem, da NSi ne bi našla svoje poti, za kakršno se je in se še bo odločala. Vodopivčevo in vsakršno drugo skrbništvo nad to stranko je nepotrebno. Program NSi "Odgovori za prihodnost" je po portoroškem programu ZSMS leta 1989 in Mrkaićevem volilnem programu SDS leta 2004 daleč najkvalitetnejši liberalni program, ki je nastal na slovenskih tleh. Na programski ravni NSi postavlja ob bok CDU in najavlja prepotrebne družbene reforme za zagon gospodarstva in širjenje blaginje. Vendar pa bi bilo napačno, če bi v tem programu videli zgolj liberalizem: v njem je najti močno vrednotno konservativno noto, ki zastopa klasične libertarne postavke svobode, posameznika, vladavine prava, enakih možnosti, dela, odgovornosti itd., ki so povezane s tradicionalnimi krščanskimi vrednotami. Med drugim je pomemben poudarek, ki ga je na predzadnjem kongresu NSi novembra 2013 dal Rado Pezdir: NSi je tudi stranka malih, mladih in novih podjetnikov, obrtnikov, družinskih kmetij ipd. – v nasprotju s SDS, ki je zgolj prevzela levičarski korporativni model in ga skušala prirediti sebi. Torej svobodna proti korporativni desni sredini. 

 

Ker NSi zavzema to nevralgično produktivno pozicijo, je seveda tarča tako desničarjev kot levičarjev: prvi - skupaj z Vodopivcem – jo kritizirajo, češ da zaradi svojega liberalizma ni dovolj konservativna, drugi pa jo napadajo, da ni dovolj socialna, ker je "neoliberalna". Slednje je kajpada bedarija: NSi se kot socialno-liberalna stranka vpisuje v dolgo tradicijo krščansko-socialne misli, ki svoje korene črpa v encikliki papeža Leona XIII. "Rerum novarum" (15. maj 1891). V njej papež opozarja na "nenasitni pohlep" kapitala, ki v družbi povzroča razslojevanje v "maloštevilne mogočneže in bogataše", hkrati pa vsiljuje "suženjski jarem brezštevilni množici delavcev brez kakršnegakoli imetja". Prav tako NSi deluje v skladu z učenjem novega papeža Frančiška, ki v svoji Apostolski pobudi (24. november 2013) pravi, da zgolj prosti trg ne pomeni avtomatsko večje pravičnosti, zato kliče k državni regulaciji (t. 54); izpostavlja brezmejno željo po moči in lastnini, zato nasprotuje kapitalu kot "novi tiraniji" in podčrtuje potrebo po solidarnosti (t. 56). Skratka, kdor do NSi pristopa dobronamerno, hitro ugotovi, v čem je nosilna ideja: udejanjanje konservativnih tradicionalnih vrednot v gospodarstvu, ki je prav zaradi liberalnih reform dovolj krepko, da nosi družbeno solidarnost.

 

Nenavadno je, da Vodopivec zaradi iver ne vidi bruna in niti z besedico ne omeni zares ključnega problema desne sredine: to pa ni Novakova ali Tonin, temveč že omenjeni politični dolgoprogaš, ki je – vsaj tako kaže - za reševanje svoje politične kože pripravljen žrtvovati ne le lastne stranke, pač pa stvar desne sredine v celoti. Hic Rhodus, hic salta, moj spoštovani Blaž. Ali drugače, tu je kukavičje jajce. Vodopivčev nastop se namreč nenavadno lepo ujema s posnetkom seje ožjega vodstva SDS, ki že nekaj časa kroži po Ljubljani. Na njem je razvidno, kako Janša glasno razmišlja o nevtralizaciji NSi in o ustanovitvi dveh novih desnih strank – konservativno-krščanske in liberalne. Stranki bi nastali na podlagi dveh aktivističnih jeder Odbora 2014 in pobudnikov peticije za privatizacijo. SDS bi strankama nudila vso potrebno infrastrukturo in podporo, pozneje pa bi z obema satelitoma sklenila tudi predvolilno koalicijo. Vodopivčevim rožnatim sanjam o ustanovitvi liberalne stranke se ta načrt povsem prilega in temu, kar počne, bi že lahko rekli priprava terena.

 

Zato ni čudno, da se Vodopivec kot liberalec kritikastrsko loteva edine stranke z liberalnim programom. A lahko to preberemo tudi kot dobronamerni nagib: konec koncev patriarhalni očetje tiste, ki ljubijo, tepejo. Žal se z Vodopivcem ne morem strinjati tudi na točki, ko ocenjuje, da moja (najina?) razprava ne more koristiti niti NSi niti liberalizmu niti desni sredini. Kolosalna napaka. Levica sicer, pa tudi v Sloveniji, je svoje gospostvo vselej črpala iz intelektualnega dispozitiva in bogastva polemik med različnimi levimi držami. Zgodovinsko gledano se je slovenska desna sredina vse prevečkrat zgolj zbrala okrog zastave in korakala za voditeljem. Šele intelektualizacija desne sredine bo ponudila nove uporabne praktične koncepte in razmisleke, ki bodo izšli iz polemičnega duha. Šele to s seboj nosi konceptualne inovacije, ne pa Vodopivčeva logika: najprej ad hominem, potem ad hominem, ob zaključku pa še nekaj ad hominem.

 

S tem s svoje strani zaključujem nehoteno polemiko – nehoteno zato, ker se poleg analitike zavedam tudi politične razsežnosti: kakšen užitek je za levičarje, ko prizanesljivo in privoščljivo opazujejo razcepljeno desno sredino in liberalce, ki se mlatijo med seboj. Zato je moja zadnja beseda tu politična: ker naju druži isti boj za zmago konservativno-liberalne desne sredine, sprejemam roko sprave in jo podajam naprej. Dobronamernost zadostuje. Samo s skupnimi močmi bomo zmogli oblikovati široko koalicijo, ki bo v tej od levičarskih eksperimentov trpinčeni deželi stvari postavila na svoje mesto in času ustrezno. Kdor ni proti nam, je z nami. Drži?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
10
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kaj imajo skupnega Lorella Flego, Julian Assange in koronavirus
9
15.03.2020 15:00
Naj vzamem najbolj aktualen problem, ki povzroča precejšnjo polarizacijo med ljudmi - in to po vsem svetu. To je situacija s ... Več.
Piše: Miha Burger
"Kaj pričakujete od mene, Dragana Živadinova, da bom pel visoko pesem nacionalnemu, nacionalizmu ali celo nacizmu?"
24
14.03.2020 20:11
Ernsta Tollerja je po letu 1933 do smrti preganjalo paradoksalno vprašnje: Ali ubiti tistega, ki bo ubil miljone, ker to je več ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Celotna Italja je v karanteni. Kaj to pomeni, boste v Sloveniji poizkusili na lastni koži v naslednjih dneh.
18
14.03.2020 01:19
Ne smemo se gibati prosto, ostajati moramo, kolikor je mogoče, doma, gibanje je omejeno na vseh ravneh, zaprto je vse, razen ... Več.
Piše: Jurij Paljk
Čakajoč na epidemijo: Kdo se (ne) boji koronavirusa in zakaj?
4
11.03.2020 12:43
Medijem se očita, da o koronavirusu poročajo senzacionalno. To pogosto res drži, iz perspektive psihoterapije pa bi bilo dobro ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Spregledano poročilo Združenih narodov: Rusija je odgovorna za vojne zločine v Siriji!
11
11.03.2020 05:00
Tako v svojem poročilu ugotavlja preiskovalna komisija Sveta OZN za človekove pravice. Poročila, ki je bilo objavljeno v začetku ... Več.
Piše: Božo Cerar
Osmi marec: Od vrtnic do bodeče neže
16
08.03.2020 10:00
Kaj naj napišem ob dnevu žena v družbi, ki šele zadnja leta spoznava, da ima praznik zgodovinski izvor, ki nima zveze z osladnim ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Neestetsko je, da bi umetnik postal korporacijski svetovalec ali svetovalec politični stranki
13
07.03.2020 23:33
Čisto vsaka politika je sama po sebi ostudno barbarstvo, je mračnjaško priseganje totaliteti, ki dolgoročno človeku iznakazi ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Afganistan: Mirovni dogovor med talibani in Združenimi državami
9
05.03.2020 00:59
Dogovor še ne prinaša polnega miru in ne odpravlja povsem medsebojnega nezaupanja, niti ne predstavlja formalnega mirovnega ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so minister Šabeder in njegova ekipa bitko s koronavirusom glede odnosov z javnostmi že zdavnaj izgubili
3
03.03.2020 10:14
Zakaj Borut Pahor ni prišel v obleki, temveč v puloverju na Ministrstvo za obrambo tisti večer, ko je govoril preko Skypa z ... Več.
Piše: Edvard Kadič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,330
02/
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2,403
03/
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
Simona Rebolj
Ogledov: 2,555
04/
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,118
05/
IZUM in Cobiss.net: Kdo koga zavaja, kdo kaj skriva in čigave interese kdo zastopa?
Tomaž Seljak
Ogledov: 2,051
06/
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2,044
07/
Nacionalni populizem in Janez Janša
Keith Miles
Ogledov: 1,391
08/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,015
09/
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
Miha Burger
Ogledov: 959
10/
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,061