Komentar

Polemika Blaža Vodopivca in Milana Balažica. Balažic: Natanko tako: Boj za dušo NSi

Na moj nekoliko šaljiv odziv na kolumno spoštovanega kolega dr. Blaža Vodopivca v Financah, ki govori o obetih NSi, se je imenovani odzval z včeraj objavljenim zapisom. Če bi želel nadaljevati v njegovem slogu, bi, denimo, začel takole: kompenzacijski odziv na tesnobo je agresivnost, zato ljudje v takem stanju običajno veliko mlatijo okrog sebe, še največ pa prazno slamo. 

11.05.2015 18:40
Piše: Milan Balažic

Zgodovinsko gledano se je slovenska desna sredina vse prevečkrat zgolj zbrala okrog zastave in korakala za voditeljem.

Vodopivec zavzema (klinično) histerično razmerje: ne, ni res, to ni to, tega nisem hotel reči, nisem proti liberalizmu v NSi, nisem proti NSi. Rečeno s Heglom: nenazadnje tu sploh ne gre za NSi, ki bi bila ne vem kako problematična – zlo ni v objektu (v NSi), ampak v Vodopivčevem pogledu.

 

Človek mora biti res pod vplivom kakšne substance, da ne vidi, kako je množica, ki Janši sledi od ene do druge postaje politične kariere, njegovo lastno delo. Delo personalizacije politike, njene estetizacije, spektakularizacije, idealizacije in identifikacije z nastajajočo karizmo. Množic brez Janše in njegove naracije preprosto ne bi bilo.

(Odgovor Milana Balažica objavljamo kot nadaljevanje polemike med njim in Blažem Vodopivcem.)

 

 

Vendar mi še zdaleč ne gre za to, saj bi razpravo rad vodil na konceptualni ravni. Celo več, ko so mi kolegi novinarji svetovali, naj Portal Plus od Vodopivca najprej terja, da iz zapisa umakne vse nepremišljene žaljive besede, sem strogo vztrajal, naj se zadeva objavi brez ene same spremenjene vejice. Besedilo namreč bolj kot vse drugo govori tudi o tem, do kam je svojo osebno kulturo razvil avtor in koliko predstavlja širši simptom trenutne slovenske politične (ne)kulture. 

 

Dovolj časa sem že na svetu, da me posamezni ranjeni narcizmi ne zanimajo več, poleg tega pa sem vedno dopuščal, da se v literarni zvrsti polemike vselej gre nekoliko dlje po poti strastnega patosa. Večkrat kot ne se pozneje retroaktivno ugotovi, kako je pravzaprav šlo za tak ali drugačen nesporazum. Komunikacija pač temelji na nesporazumu (Lacan): ko se Vodopivec pritožuje, da sem narobe razumel njegove poante in mu pripisal določene trditve, se bo moral sprijazniti s tem, da resnica njegovega izjavljanja ni v njegovi intimni subjektivni intenci, temveč v tem, kako ga je razumel Drugi. ABC psihoanalize: s tem se velja identificirati in prepoznati nezavedno željo, lahko pa do tega – tako kot Vodopivec - zavzamemo (klinično) histerično razmerje: ne, ni res, to ni to, tega nisem hotel reči, nisem proti liberalizmu v NSi, nisem proti NSi. Rečeno s Heglom: nenazadnje tu sploh ne gre za NSi, ki bi bila ne vem kako problematična – zlo ni v objektu (v NSi), ampak v Vodopivčevem pogledu.

 

Kolegu Vodopivcu bi naklonjeno svetoval, da – ker je najbrž res strokovnjak za marketing – se drži svojega polja ekspertize. Ni prav modro svoje pomanjkljive vednosti v politični teoriji tako vehementno razkazovati in nabor sodobnih konceptov (teorije subjektivacije, interpelacije, konstrukcije točk prešitja, teorije dogodka itd.) odpraviti z levo roko, češ, to so "leninistične utopije". Bežite no, berite, za božjo voljo, Althusserja, Bachelarda, Badiouja, Deleuza, Derridaja, Foucaulta, Grosricharda, Guattarija, Lacana, Laclaua, Leforta, J.-A. Millerja, J.-C. Milnerja, Mouffovo, Rancièrja itd. Človek mora biti res pod vplivom kakšne substance, da ne vidi, kako je množica, ki Janši sledi od ene do druge postaje politične kariere, njegovo lastno delo. Delo personalizacije politike, njene estetizacije, spektakularizacije, idealizacije in identifikacije z nastajajočo karizmo. Množic brez Janše in njegove naracije preprosto ne bi bilo. Koliko bi k temu uspehu prispevale Vodopivčeve orglice na Janševih ustih, naj si vsak odgovori sam. 

 

Za ABC tvorbe množice z vodjo bi veljalo Vodopivca napotiti kar na slavni Freudov spis "Množična psihologija in analiza jaza". Da pa marketinška pamet ne bi preveč tavala okrog "leninističnih utopij", naj nam bo dovoljeno tu naznačiti nekaj drobcev "post-strukturalistične" politične teorije. Družba ne obstoji, obstoji pa družbeno kot vsakokratni politični poskus konstrukcije. Ker ni nobene esencialne opore, je v avtonomni diskurzivni strukturi vsaka identiteta nestalna in podvržena artikulacijski praksi. Na področju socio-simbolnega reda prevladuje koncept naddoločenosti, ki implicira večpomenskost in nestalne oblike utrditve. Vsaka družbena oz. politična identiteta je odprta, saj je njena dobesednost vselej znova konstitutivno subvertirana in presežena. Noben politični diskurz ne more izvesti dokončnega šiva. Logika ekvivalence politični prostor poenostavlja, logika razlike pa ga dela za vse bolj kompleksnega. Demokratični boji odpirajo mnoštvo političnih prostorov, medtem ko ljudski boji zaradi kopičenja ekvivalentnih učinkov politični prostor poenostavijo v dve nasprotni polji. Na podlagi serije ekvivalenc se lahko vzpostavi zavezništvo med različnimi političnimi subjekti – denimo NSi in SDS in … - a je to mogoče le, če nihče ne izvaja hegemonije, s katero si podredi in organizira druge. Med različnimi, a zavezniškimi političnimi subjekti se mora izoblikovati veriga demokratičnih ekvivalenc, ne pa odprava logike avtonomije, ki vodi v avtoritarizem. Navkljub morebitni abstraktnosti zastavljenega teoretskega okvira lahko tako rekoč vsakdo v povedanem prepozna zgodbo Bajukove NSi in pokaže na razlog, zakaj je leta 2008 izpadla iz parlamenta. Kmečka pamet bi dejala, da v takšni španoviji še pes crkne. Zato bo potrebno konstrukciji nove slovenske desne sredine posvetiti veliko taktnosti in pozornosti, ki bo preprečevala slonje geste v trgovini s porcelanom.

 

Zgodba o kopitarju in čevljih se ponovi pri politični zgodovini, kjer internet ni dovolj, da bi poznali kompleksno Erhardovo zgodbo s CDU. Žal bi Vodopivec pri meni na izpitu najbrž padel že zato, ker svoje subjektivne ocene nenehno podaja kot golo "objektivnost", kar so sicer znali vešče početi stalinisti. Njegova osebna subjektivna omejenost je izjema, saj je sposobna ugotavljati dokončne in brezprizivne resnice. In to skoraj stoletje po tem, ko sta – pustimo družboslovje - s tega prestola sestopili tako matematična kot kvantna teorija (Gödlov teorem nepopolnosti in Heisenbergovo načelo nedoločenosti). Zaradi posebnega nagnjenja k poetičnemu sanjarjenju o objektivnosti imamo pri Vodopivcu opravka z ignoranco v razmerju do epistemologije. Toda, kot pribija Spinoza: ignorantia non est argumentum. Popolna duhovna mizerija v razmerju do epistemologije je resnica otročjega šopirjenja, ki s streljanjem kozlom zamočviri še tako obetajoč disput.

 

Podobno je pri navajanju vprašanja strategije: če kaj, gre navkljub izkustvu v polju političnega vselej za niz udarcev v prazno, na slepo, saj resnica vznikne šele iz sprevida. Ker se subjekt zaslepi za to kontingenco, mu ta vnazaj gledano deluje kot izoblikovana strategija, ki je nujno vodila k enemu vnaprej začrtanemu cilju. Ampak to je ideologija marketinga in na to se naš sogovornik samovšečno spozna. Njene banalnosti prikazuje z zastrašujočo nečimrnostjo, izza katere pa bomo kmalu izbrskali premeteno preračunljivost. Ko je predhodnica NSi bila enkrat že zvedena na raven orgličarske konservativnosti, je bila SKD zato uničena. Res imamo opravka s strašno analitiko, ki seže do orglic. Vodopivčeve oraklje bi veljalo patentirati, njemu pa priznati avreolo rešitelja NSi. Prav tako imamo pri Vodopivcu primer izjemno prodorne strategije: vse, kar ima pokazati, je sovraštvo do Tonina in malo manj do Novakove. Ob takšnem dometu so odveč vse Vodopivčeve nadute insinuacije, ki ob vpletanju moje malenkostne vloge izkazujejo presenetljivo revščino duha.

  

Naj sklenem takole: odveč je strah pred tem, da NSi ne bi našla svoje poti, za kakršno se je in se še bo odločala. Vodopivčevo in vsakršno drugo skrbništvo nad to stranko je nepotrebno. Program NSi "Odgovori za prihodnost" je po portoroškem programu ZSMS leta 1989 in Mrkaićevem volilnem programu SDS leta 2004 daleč najkvalitetnejši liberalni program, ki je nastal na slovenskih tleh. Na programski ravni NSi postavlja ob bok CDU in najavlja prepotrebne družbene reforme za zagon gospodarstva in širjenje blaginje. Vendar pa bi bilo napačno, če bi v tem programu videli zgolj liberalizem: v njem je najti močno vrednotno konservativno noto, ki zastopa klasične libertarne postavke svobode, posameznika, vladavine prava, enakih možnosti, dela, odgovornosti itd., ki so povezane s tradicionalnimi krščanskimi vrednotami. Med drugim je pomemben poudarek, ki ga je na predzadnjem kongresu NSi novembra 2013 dal Rado Pezdir: NSi je tudi stranka malih, mladih in novih podjetnikov, obrtnikov, družinskih kmetij ipd. – v nasprotju s SDS, ki je zgolj prevzela levičarski korporativni model in ga skušala prirediti sebi. Torej svobodna proti korporativni desni sredini. 

 

Ker NSi zavzema to nevralgično produktivno pozicijo, je seveda tarča tako desničarjev kot levičarjev: prvi - skupaj z Vodopivcem – jo kritizirajo, češ da zaradi svojega liberalizma ni dovolj konservativna, drugi pa jo napadajo, da ni dovolj socialna, ker je "neoliberalna". Slednje je kajpada bedarija: NSi se kot socialno-liberalna stranka vpisuje v dolgo tradicijo krščansko-socialne misli, ki svoje korene črpa v encikliki papeža Leona XIII. "Rerum novarum" (15. maj 1891). V njej papež opozarja na "nenasitni pohlep" kapitala, ki v družbi povzroča razslojevanje v "maloštevilne mogočneže in bogataše", hkrati pa vsiljuje "suženjski jarem brezštevilni množici delavcev brez kakršnegakoli imetja". Prav tako NSi deluje v skladu z učenjem novega papeža Frančiška, ki v svoji Apostolski pobudi (24. november 2013) pravi, da zgolj prosti trg ne pomeni avtomatsko večje pravičnosti, zato kliče k državni regulaciji (t. 54); izpostavlja brezmejno željo po moči in lastnini, zato nasprotuje kapitalu kot "novi tiraniji" in podčrtuje potrebo po solidarnosti (t. 56). Skratka, kdor do NSi pristopa dobronamerno, hitro ugotovi, v čem je nosilna ideja: udejanjanje konservativnih tradicionalnih vrednot v gospodarstvu, ki je prav zaradi liberalnih reform dovolj krepko, da nosi družbeno solidarnost.

 

Nenavadno je, da Vodopivec zaradi iver ne vidi bruna in niti z besedico ne omeni zares ključnega problema desne sredine: to pa ni Novakova ali Tonin, temveč že omenjeni politični dolgoprogaš, ki je – vsaj tako kaže - za reševanje svoje politične kože pripravljen žrtvovati ne le lastne stranke, pač pa stvar desne sredine v celoti. Hic Rhodus, hic salta, moj spoštovani Blaž. Ali drugače, tu je kukavičje jajce. Vodopivčev nastop se namreč nenavadno lepo ujema s posnetkom seje ožjega vodstva SDS, ki že nekaj časa kroži po Ljubljani. Na njem je razvidno, kako Janša glasno razmišlja o nevtralizaciji NSi in o ustanovitvi dveh novih desnih strank – konservativno-krščanske in liberalne. Stranki bi nastali na podlagi dveh aktivističnih jeder Odbora 2014 in pobudnikov peticije za privatizacijo. SDS bi strankama nudila vso potrebno infrastrukturo in podporo, pozneje pa bi z obema satelitoma sklenila tudi predvolilno koalicijo. Vodopivčevim rožnatim sanjam o ustanovitvi liberalne stranke se ta načrt povsem prilega in temu, kar počne, bi že lahko rekli priprava terena.

 

Zato ni čudno, da se Vodopivec kot liberalec kritikastrsko loteva edine stranke z liberalnim programom. A lahko to preberemo tudi kot dobronamerni nagib: konec koncev patriarhalni očetje tiste, ki ljubijo, tepejo. Žal se z Vodopivcem ne morem strinjati tudi na točki, ko ocenjuje, da moja (najina?) razprava ne more koristiti niti NSi niti liberalizmu niti desni sredini. Kolosalna napaka. Levica sicer, pa tudi v Sloveniji, je svoje gospostvo vselej črpala iz intelektualnega dispozitiva in bogastva polemik med različnimi levimi držami. Zgodovinsko gledano se je slovenska desna sredina vse prevečkrat zgolj zbrala okrog zastave in korakala za voditeljem. Šele intelektualizacija desne sredine bo ponudila nove uporabne praktične koncepte in razmisleke, ki bodo izšli iz polemičnega duha. Šele to s seboj nosi konceptualne inovacije, ne pa Vodopivčeva logika: najprej ad hominem, potem ad hominem, ob zaključku pa še nekaj ad hominem.

 

S tem s svoje strani zaključujem nehoteno polemiko – nehoteno zato, ker se poleg analitike zavedam tudi politične razsežnosti: kakšen užitek je za levičarje, ko prizanesljivo in privoščljivo opazujejo razcepljeno desno sredino in liberalce, ki se mlatijo med seboj. Zato je moja zadnja beseda tu politična: ker naju druži isti boj za zmago konservativno-liberalne desne sredine, sprejemam roko sprave in jo podajam naprej. Dobronamernost zadostuje. Samo s skupnimi močmi bomo zmogli oblikovati široko koalicijo, ki bo v tej od levičarskih eksperimentov trpinčeni deželi stvari postavila na svoje mesto in času ustrezno. Kdor ni proti nam, je z nami. Drži?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
V pričakovanju drugega migrantskega vala: Šarčeva vlada pa se še naprej hvali, da ima "razmere pod nadzorom"
3
22.07.2019 19:00
Kolone migrantov se valijo iz severa proti jugu in na slovenskih (avto)cestah povzročajo dolge zastoje in kaos. Njihov cilj je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O anonimnih komentatorjih
4
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
8
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
8
18.07.2019 19:00
Slovenska medijska zakonodaja naj bi se kmalu posodobila, in to že četrtič v zgodovini veljavnega Zakona o medijih. Predlog ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
10
18.07.2019 05:15
O uspešnosti naše balkanske politike so mnenja različna. V omenjenih novodobnih razmerah, kjer se za svoje strateške interese na ... Več.
Piše: Božo Cerar
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
11
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
11
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,551
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,420
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,804
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,328
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,385
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 1,096
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,212
08/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,059
09/
Koliko nas je v resnici stala sanacija bank? Odgovor je 4,5 milijarde evrov
Bine Kordež
Ogledov: 704
10/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
Uredništvo
Ogledov: 885