Komentar

Polemika Blaža Vodopivca in Milana Balažica. Balažic: Natanko tako: Boj za dušo NSi

Na moj nekoliko šaljiv odziv na kolumno spoštovanega kolega dr. Blaža Vodopivca v Financah, ki govori o obetih NSi, se je imenovani odzval z včeraj objavljenim zapisom. Če bi želel nadaljevati v njegovem slogu, bi, denimo, začel takole: kompenzacijski odziv na tesnobo je agresivnost, zato ljudje v takem stanju običajno veliko mlatijo okrog sebe, še največ pa prazno slamo. 

11.05.2015 18:40
Piše: Milan Balažic

Zgodovinsko gledano se je slovenska desna sredina vse prevečkrat zgolj zbrala okrog zastave in korakala za voditeljem.

Vodopivec zavzema (klinično) histerično razmerje: ne, ni res, to ni to, tega nisem hotel reči, nisem proti liberalizmu v NSi, nisem proti NSi. Rečeno s Heglom: nenazadnje tu sploh ne gre za NSi, ki bi bila ne vem kako problematična – zlo ni v objektu (v NSi), ampak v Vodopivčevem pogledu.

 

Človek mora biti res pod vplivom kakšne substance, da ne vidi, kako je množica, ki Janši sledi od ene do druge postaje politične kariere, njegovo lastno delo. Delo personalizacije politike, njene estetizacije, spektakularizacije, idealizacije in identifikacije z nastajajočo karizmo. Množic brez Janše in njegove naracije preprosto ne bi bilo.

(Odgovor Milana Balažica objavljamo kot nadaljevanje polemike med njim in Blažem Vodopivcem.)

 

 

Vendar mi še zdaleč ne gre za to, saj bi razpravo rad vodil na konceptualni ravni. Celo več, ko so mi kolegi novinarji svetovali, naj Portal Plus od Vodopivca najprej terja, da iz zapisa umakne vse nepremišljene žaljive besede, sem strogo vztrajal, naj se zadeva objavi brez ene same spremenjene vejice. Besedilo namreč bolj kot vse drugo govori tudi o tem, do kam je svojo osebno kulturo razvil avtor in koliko predstavlja širši simptom trenutne slovenske politične (ne)kulture. 

 

Dovolj časa sem že na svetu, da me posamezni ranjeni narcizmi ne zanimajo več, poleg tega pa sem vedno dopuščal, da se v literarni zvrsti polemike vselej gre nekoliko dlje po poti strastnega patosa. Večkrat kot ne se pozneje retroaktivno ugotovi, kako je pravzaprav šlo za tak ali drugačen nesporazum. Komunikacija pač temelji na nesporazumu (Lacan): ko se Vodopivec pritožuje, da sem narobe razumel njegove poante in mu pripisal določene trditve, se bo moral sprijazniti s tem, da resnica njegovega izjavljanja ni v njegovi intimni subjektivni intenci, temveč v tem, kako ga je razumel Drugi. ABC psihoanalize: s tem se velja identificirati in prepoznati nezavedno željo, lahko pa do tega – tako kot Vodopivec - zavzamemo (klinično) histerično razmerje: ne, ni res, to ni to, tega nisem hotel reči, nisem proti liberalizmu v NSi, nisem proti NSi. Rečeno s Heglom: nenazadnje tu sploh ne gre za NSi, ki bi bila ne vem kako problematična – zlo ni v objektu (v NSi), ampak v Vodopivčevem pogledu.

 

Kolegu Vodopivcu bi naklonjeno svetoval, da – ker je najbrž res strokovnjak za marketing – se drži svojega polja ekspertize. Ni prav modro svoje pomanjkljive vednosti v politični teoriji tako vehementno razkazovati in nabor sodobnih konceptov (teorije subjektivacije, interpelacije, konstrukcije točk prešitja, teorije dogodka itd.) odpraviti z levo roko, češ, to so "leninistične utopije". Bežite no, berite, za božjo voljo, Althusserja, Bachelarda, Badiouja, Deleuza, Derridaja, Foucaulta, Grosricharda, Guattarija, Lacana, Laclaua, Leforta, J.-A. Millerja, J.-C. Milnerja, Mouffovo, Rancièrja itd. Človek mora biti res pod vplivom kakšne substance, da ne vidi, kako je množica, ki Janši sledi od ene do druge postaje politične kariere, njegovo lastno delo. Delo personalizacije politike, njene estetizacije, spektakularizacije, idealizacije in identifikacije z nastajajočo karizmo. Množic brez Janše in njegove naracije preprosto ne bi bilo. Koliko bi k temu uspehu prispevale Vodopivčeve orglice na Janševih ustih, naj si vsak odgovori sam. 

 

Za ABC tvorbe množice z vodjo bi veljalo Vodopivca napotiti kar na slavni Freudov spis "Množična psihologija in analiza jaza". Da pa marketinška pamet ne bi preveč tavala okrog "leninističnih utopij", naj nam bo dovoljeno tu naznačiti nekaj drobcev "post-strukturalistične" politične teorije. Družba ne obstoji, obstoji pa družbeno kot vsakokratni politični poskus konstrukcije. Ker ni nobene esencialne opore, je v avtonomni diskurzivni strukturi vsaka identiteta nestalna in podvržena artikulacijski praksi. Na področju socio-simbolnega reda prevladuje koncept naddoločenosti, ki implicira večpomenskost in nestalne oblike utrditve. Vsaka družbena oz. politična identiteta je odprta, saj je njena dobesednost vselej znova konstitutivno subvertirana in presežena. Noben politični diskurz ne more izvesti dokončnega šiva. Logika ekvivalence politični prostor poenostavlja, logika razlike pa ga dela za vse bolj kompleksnega. Demokratični boji odpirajo mnoštvo političnih prostorov, medtem ko ljudski boji zaradi kopičenja ekvivalentnih učinkov politični prostor poenostavijo v dve nasprotni polji. Na podlagi serije ekvivalenc se lahko vzpostavi zavezništvo med različnimi političnimi subjekti – denimo NSi in SDS in … - a je to mogoče le, če nihče ne izvaja hegemonije, s katero si podredi in organizira druge. Med različnimi, a zavezniškimi političnimi subjekti se mora izoblikovati veriga demokratičnih ekvivalenc, ne pa odprava logike avtonomije, ki vodi v avtoritarizem. Navkljub morebitni abstraktnosti zastavljenega teoretskega okvira lahko tako rekoč vsakdo v povedanem prepozna zgodbo Bajukove NSi in pokaže na razlog, zakaj je leta 2008 izpadla iz parlamenta. Kmečka pamet bi dejala, da v takšni španoviji še pes crkne. Zato bo potrebno konstrukciji nove slovenske desne sredine posvetiti veliko taktnosti in pozornosti, ki bo preprečevala slonje geste v trgovini s porcelanom.

 

Zgodba o kopitarju in čevljih se ponovi pri politični zgodovini, kjer internet ni dovolj, da bi poznali kompleksno Erhardovo zgodbo s CDU. Žal bi Vodopivec pri meni na izpitu najbrž padel že zato, ker svoje subjektivne ocene nenehno podaja kot golo "objektivnost", kar so sicer znali vešče početi stalinisti. Njegova osebna subjektivna omejenost je izjema, saj je sposobna ugotavljati dokončne in brezprizivne resnice. In to skoraj stoletje po tem, ko sta – pustimo družboslovje - s tega prestola sestopili tako matematična kot kvantna teorija (Gödlov teorem nepopolnosti in Heisenbergovo načelo nedoločenosti). Zaradi posebnega nagnjenja k poetičnemu sanjarjenju o objektivnosti imamo pri Vodopivcu opravka z ignoranco v razmerju do epistemologije. Toda, kot pribija Spinoza: ignorantia non est argumentum. Popolna duhovna mizerija v razmerju do epistemologije je resnica otročjega šopirjenja, ki s streljanjem kozlom zamočviri še tako obetajoč disput.

 

Podobno je pri navajanju vprašanja strategije: če kaj, gre navkljub izkustvu v polju političnega vselej za niz udarcev v prazno, na slepo, saj resnica vznikne šele iz sprevida. Ker se subjekt zaslepi za to kontingenco, mu ta vnazaj gledano deluje kot izoblikovana strategija, ki je nujno vodila k enemu vnaprej začrtanemu cilju. Ampak to je ideologija marketinga in na to se naš sogovornik samovšečno spozna. Njene banalnosti prikazuje z zastrašujočo nečimrnostjo, izza katere pa bomo kmalu izbrskali premeteno preračunljivost. Ko je predhodnica NSi bila enkrat že zvedena na raven orgličarske konservativnosti, je bila SKD zato uničena. Res imamo opravka s strašno analitiko, ki seže do orglic. Vodopivčeve oraklje bi veljalo patentirati, njemu pa priznati avreolo rešitelja NSi. Prav tako imamo pri Vodopivcu primer izjemno prodorne strategije: vse, kar ima pokazati, je sovraštvo do Tonina in malo manj do Novakove. Ob takšnem dometu so odveč vse Vodopivčeve nadute insinuacije, ki ob vpletanju moje malenkostne vloge izkazujejo presenetljivo revščino duha.

  

Naj sklenem takole: odveč je strah pred tem, da NSi ne bi našla svoje poti, za kakršno se je in se še bo odločala. Vodopivčevo in vsakršno drugo skrbništvo nad to stranko je nepotrebno. Program NSi "Odgovori za prihodnost" je po portoroškem programu ZSMS leta 1989 in Mrkaićevem volilnem programu SDS leta 2004 daleč najkvalitetnejši liberalni program, ki je nastal na slovenskih tleh. Na programski ravni NSi postavlja ob bok CDU in najavlja prepotrebne družbene reforme za zagon gospodarstva in širjenje blaginje. Vendar pa bi bilo napačno, če bi v tem programu videli zgolj liberalizem: v njem je najti močno vrednotno konservativno noto, ki zastopa klasične libertarne postavke svobode, posameznika, vladavine prava, enakih možnosti, dela, odgovornosti itd., ki so povezane s tradicionalnimi krščanskimi vrednotami. Med drugim je pomemben poudarek, ki ga je na predzadnjem kongresu NSi novembra 2013 dal Rado Pezdir: NSi je tudi stranka malih, mladih in novih podjetnikov, obrtnikov, družinskih kmetij ipd. – v nasprotju s SDS, ki je zgolj prevzela levičarski korporativni model in ga skušala prirediti sebi. Torej svobodna proti korporativni desni sredini. 

 

Ker NSi zavzema to nevralgično produktivno pozicijo, je seveda tarča tako desničarjev kot levičarjev: prvi - skupaj z Vodopivcem – jo kritizirajo, češ da zaradi svojega liberalizma ni dovolj konservativna, drugi pa jo napadajo, da ni dovolj socialna, ker je "neoliberalna". Slednje je kajpada bedarija: NSi se kot socialno-liberalna stranka vpisuje v dolgo tradicijo krščansko-socialne misli, ki svoje korene črpa v encikliki papeža Leona XIII. "Rerum novarum" (15. maj 1891). V njej papež opozarja na "nenasitni pohlep" kapitala, ki v družbi povzroča razslojevanje v "maloštevilne mogočneže in bogataše", hkrati pa vsiljuje "suženjski jarem brezštevilni množici delavcev brez kakršnegakoli imetja". Prav tako NSi deluje v skladu z učenjem novega papeža Frančiška, ki v svoji Apostolski pobudi (24. november 2013) pravi, da zgolj prosti trg ne pomeni avtomatsko večje pravičnosti, zato kliče k državni regulaciji (t. 54); izpostavlja brezmejno željo po moči in lastnini, zato nasprotuje kapitalu kot "novi tiraniji" in podčrtuje potrebo po solidarnosti (t. 56). Skratka, kdor do NSi pristopa dobronamerno, hitro ugotovi, v čem je nosilna ideja: udejanjanje konservativnih tradicionalnih vrednot v gospodarstvu, ki je prav zaradi liberalnih reform dovolj krepko, da nosi družbeno solidarnost.

 

Nenavadno je, da Vodopivec zaradi iver ne vidi bruna in niti z besedico ne omeni zares ključnega problema desne sredine: to pa ni Novakova ali Tonin, temveč že omenjeni politični dolgoprogaš, ki je – vsaj tako kaže - za reševanje svoje politične kože pripravljen žrtvovati ne le lastne stranke, pač pa stvar desne sredine v celoti. Hic Rhodus, hic salta, moj spoštovani Blaž. Ali drugače, tu je kukavičje jajce. Vodopivčev nastop se namreč nenavadno lepo ujema s posnetkom seje ožjega vodstva SDS, ki že nekaj časa kroži po Ljubljani. Na njem je razvidno, kako Janša glasno razmišlja o nevtralizaciji NSi in o ustanovitvi dveh novih desnih strank – konservativno-krščanske in liberalne. Stranki bi nastali na podlagi dveh aktivističnih jeder Odbora 2014 in pobudnikov peticije za privatizacijo. SDS bi strankama nudila vso potrebno infrastrukturo in podporo, pozneje pa bi z obema satelitoma sklenila tudi predvolilno koalicijo. Vodopivčevim rožnatim sanjam o ustanovitvi liberalne stranke se ta načrt povsem prilega in temu, kar počne, bi že lahko rekli priprava terena.

 

Zato ni čudno, da se Vodopivec kot liberalec kritikastrsko loteva edine stranke z liberalnim programom. A lahko to preberemo tudi kot dobronamerni nagib: konec koncev patriarhalni očetje tiste, ki ljubijo, tepejo. Žal se z Vodopivcem ne morem strinjati tudi na točki, ko ocenjuje, da moja (najina?) razprava ne more koristiti niti NSi niti liberalizmu niti desni sredini. Kolosalna napaka. Levica sicer, pa tudi v Sloveniji, je svoje gospostvo vselej črpala iz intelektualnega dispozitiva in bogastva polemik med različnimi levimi držami. Zgodovinsko gledano se je slovenska desna sredina vse prevečkrat zgolj zbrala okrog zastave in korakala za voditeljem. Šele intelektualizacija desne sredine bo ponudila nove uporabne praktične koncepte in razmisleke, ki bodo izšli iz polemičnega duha. Šele to s seboj nosi konceptualne inovacije, ne pa Vodopivčeva logika: najprej ad hominem, potem ad hominem, ob zaključku pa še nekaj ad hominem.

 

S tem s svoje strani zaključujem nehoteno polemiko – nehoteno zato, ker se poleg analitike zavedam tudi politične razsežnosti: kakšen užitek je za levičarje, ko prizanesljivo in privoščljivo opazujejo razcepljeno desno sredino in liberalce, ki se mlatijo med seboj. Zato je moja zadnja beseda tu politična: ker naju druži isti boj za zmago konservativno-liberalne desne sredine, sprejemam roko sprave in jo podajam naprej. Dobronamernost zadostuje. Samo s skupnimi močmi bomo zmogli oblikovati široko koalicijo, ki bo v tej od levičarskih eksperimentov trpinčeni deželi stvari postavila na svoje mesto in času ustrezno. Kdor ni proti nam, je z nami. Drži?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
7
Slovenski BDP 2020: Pridelali smo kar 5,5-odstotni upad, vendar naj bi šlo že letos precej na bolje
5
01.03.2021 05:17
V teh turbulentnih časih je postalo spremljanje makroekonomskih gibanj dokaj obrobna zadeva. Številke o milijardah deficita, ... Več.
Piše: Bine Kordež
Spominjanje in pozabljanje: Ljubljanski Plečnikov stadion kot zamrznjeno družbeno stanje
8
28.02.2021 06:42
Te dni smo v prehodu iz enega svetovnega sistema v totalno drugačnega. Živimo v družbi visokega tveganja. Nevzdržni smo predvsem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kogar hoče bog uničiti, mu prej vzame pamet: Zakaj Evropska unija kar naprej slabi
11
25.02.2021 23:53
Slabo vodenje skupne nabave cepiva v Evropski uniji je samo še en primer propadajoče organizacije. Vsi se globoko zavedamo, ... Več.
Piše: Keith Miles
Če je Angela Merkel v resnici Hitlerjeva hči, potem je v Sloveniji res konec medijske svobode!
19
24.02.2021 22:50
Prepoznate koga na tej fotografiji? Enega zagotovo, kajne? Adolf Hitler je simbol vsega zla, ki so ga Nemci storili Evropi in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Na oltarju sodobne umetnosti: Včeraj mačke, danes netopirji, jutri ljudje
14
23.02.2021 23:35
Petr Davidčenko groteskno žretje živih netopirjev utemeljuje z iskanjem ekskluzivnega cepiva proti koronavirusu in pridobitvijo ... Več.
Piše: Ana Jud
A Letter to Lili Bayer: "The orbanisation of the media occurred long ago in Slovenia and it was carried out by the left."
18
23.02.2021 06:07
Dear Ms Bayer, as a regular reader of Politico I would like to express some personal thoughts regarding your article Inside ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Janša in Politico: Zakaj je Slovenija postala trn v peti interesov vulgarne bruseljske kleptokracije
22
21.02.2021 23:59
Napad na slovenskega premierja, ki se je ostro odzval na pisanje spletnega portala Politico o domnevnem omejevanju medijske ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
O spolnem nasilju: Tiho bodi in umikaj se, pa bo vse v redu!
15
21.02.2021 11:00
Nič se ne bo pomembno izboljšalo, dokler se ne bo drastično spreminjala mentaliteta celotne družbe, preko česar se lahko ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zmaga nad soncem: Vse v umetnosti teži k popolnejšemu stanju
0
21.02.2021 05:38
Gledališče mi pomeni vse. Gledam, da bi razumel! So dnevi, ko mi kultura ne pomeni čisto nič drugega kot propagandni oddelek ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Če premier Janša ne bo prenehal s tvitanjem, mu grozi usoda Donalda Trumpa!
33
19.02.2021 10:15
Tudi če ima Janez Janša prav, ko napada domnevno pristranske novinarje in aktivistične medije doma in v tujini, je to takšne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sedma obletnica nezakonite ruske okupacije Krima
6
18.02.2021 21:42
Letos mineva sedma obletnica ruske nezakonite okupacije Krima. Februarja 2014 je ruska okupacijska vlada prvič v povojni ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Amerika po Trumpu: Prva nesoglasja med Josephom Bidenom in Evropsko unijo
8
15.02.2021 22:06
Po prvem mesecu nove administracije v Beli hiši in velikih pričakovanjih glede obnove tradicionalnih zavezniških odnosov med ... Več.
Piše: Božo Cerar
Naši in vaši: Trdni duh gospe Hannelore in mehko srce študentke Sophie
20
14.02.2021 23:00
Nemci so krivdo za nacistična grozodejstva kolektivno prevzeli nase. Nemška politika se še dandanes opravičuje za zločine ... Več.
Piše: Ana Jud
Kakšno korist imajo običajni otroci od poznavanja Shakespearejevih del, privzgojenega okusa za Bacha ali zanimanja za srednjeveško latinščino?
6
14.02.2021 11:00
Pravi učitelji ne posredujejo znanja, ker bi to koristilo učencem, pač pa obravnavajo svoje učence kot koristne znanju. Seveda ... Več.
Piše: Roger Scruton
Homagge nekemu dramatiku: Vse ljubezni in države Vladimirja Stojsavljevića
5
14.02.2021 06:41
Vladimir Stojsavljević letos praznuje sedemdesetletnico. Današnji komentar je posvečen njegovim gledališkim naporom. Tri ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Quo vadis, Evropa: Eden izmed razlogov za (nezakonite) migracije je lahko tudi majhna rodnost v Evropski uniji
14
11.02.2021 06:30
Pred kratkim sem na portalu+ prebral prispevek Janeza Vuka Quo vadis Evropa: Ali je stara dama v podobnem procesu zatona, kot ... Več.
Piše: Uroš Gabrijelčič
Vlada in epidemija: Ko se stroka ukloni politiki, so rezultati običajno porazni
15
10.02.2021 11:01
Politika mora razumeti vlogo stroke in tudi v primerih, ko bi bili strokovni predlogi neživljenjski, odigrati svojo vlogo. Če pa ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
5
10.02.2021 07:11
Že v študentskih letih, ko sem se začel intenzivno ukvarjati ne le s slovensko poezijo, ampak tudi s kulturnimi in drugimi ... Več.
Piše: Denis Poniž
Bi se danes kresnila? Ali moram vprašati preciznejše?
21
09.02.2021 00:28
Eva je v raju bezsramno zapeljala Adama s slastnim sadežem. Fred je z gorjačo mahnil Vilmo ter jo odvlekel v zavetje temne jame. ... Več.
Piše: Ana Jud
Najtemnejše ure Franza Prescherna: Tista poglavja v pesnikovi biografiji, ki jih je cenzura zamolčala
15
08.02.2021 07:32
Kdaj nam bo končno zmanjkalo klišejev o Slovencih in kulturi? Bil bi že čas, da se jih osvobodimo, podobno kot zlagane morale, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
A Letter to Lili Bayer: "The orbanisation of the media occurred long ago in Slovenia and it was carried out by the left."
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.357
02/
Če je Angela Merkel v resnici Hitlerjeva hči, potem je v Sloveniji res konec medijske svobode!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.611
03/
Janša in Politico: Zakaj je Slovenija postala trn v peti interesov vulgarne bruseljske kleptokracije
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2.455
04/
Uredniški komentar: Če premier Janša ne bo prenehal s tvitanjem, mu grozi usoda Donalda Trumpa!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.155
05/
O spolnem nasilju: Tiho bodi in umikaj se, pa bo vse v redu!
Simona Rebolj
Ogledov: 1.958
06/
Kogar hoče bog uničiti, mu prej vzame pamet: Zakaj Evropska unija kar naprej slabi
Keith Miles
Ogledov: 1.190
07/
Janševo pismo predsednici Evropske komisije je tudi mini priročnik o slovenski tranziciji, s katero se Evropska unija zagotovo ne misli ukvarjati
Uredništvo
Ogledov: 1.094
08/
Britansko-ameriške vezi s tretjim rajhom: Hitler je "narodni heroj, ki je rešil državo pred obupom in propadom"
Shane Quinn
Ogledov: 1.121
09/
Na oltarju sodobne umetnosti: Včeraj mačke, danes netopirji, jutri ljudje
Ana Jud
Ogledov: 1.085
10/
"Fukfehtarji" mirno nadlegujejo, njihove žrtve pa se morajo vnaprej opravičevat, ker so spregovorile
Simona Rebolj
Ogledov: 8.873