Zelo živa je tudi trditev, da je razpad socialističnega eksperimenta imenovanega Jugoslavija obubožal vse države, ki so nastale na njenem območju. Seveda je več različic, zakaj je temu tako. Ena pravi, da so mračne sile degeneriranega "zapada" razkosale Jugoslavijo in s tem uničile mednarodni faktor stabilnosti in tretje poti. Druga, da je šlo za interni dogovor interesnih skupin, ki so bivše republike pretvorile v mikrodržave in posledično v svoja lovišča. Tretja, da je tržna ekonomija, ki smo jo sprejeli po osamosvojitvi, sama po sebi inherentno nestabilna in destruktivna, zato se ni čuditi rezultatom naše izbire itd.

Premnogi zatrjujejo, da v današnji Sloveniji živijo slabše, kot v nekdanji Jugoslaviji. Na spletni strani Katalaksije je moč najti odličen članek, ki jugonostalgikom razloži, da je eno, če je bila Jugoplastika Split (kasneje POP 84) nedotakljivi košarkarski prvak Evrope ali pa Crvena Zvezda nogometni prvak Evrope in sveta, drugo pa, če vzamemo v ozir resno analizo ekonomskih razmer v Jugoslaviji in skušamo razumeti realnost tedanjega časa.

Ker slovenski jugonostalgiki ne razumejo tujih jezikov in ker tudi, če bi jih, bi dali kontraargument, da se zadeve ne morejo primerjati, saj je govora o Sloveniji ne pa jugovini, ki je združevala masivno podrazvita področja kot je denimo Kosovo, bo očitno potrebno napisati še kaj več o ekonomski odličnosti Socialistične Republike Slovenije in samoupravne Jugoslavije. 

Bežanje iz socializma v socializem

Živimo res slabo, toda ali bi se res vrnili v socializem? Spodnji graf prikazuje razvoj slovenskega realnega BDP med letoma 1989 in 2012, pri čemer je leto 1989 izhodiščno leto, kar pomeni, da je realna vrednost za BDP v tem letu enaka 100.

Graf prikazuje dinamiko slovenskega realnega BDP (1989 – 2012). Vir: IMF.

Tisto, kar je iz grafa razvidno, je to, da je glede na bazo z realnim BDP v letu 1989 prišlo do upada realnega BDP med leti 1990 in 1992, torej v času osamosvajanja in vojne za neodvisnost. Leta 1997 je realni BDP dosegel tistega iz leta 1989, potem pa je bil tik pred krizo, leta 2008, dosežen skorajda 1,4-kratnik izhodiščne ravni. Povedano nekoliko manj tehnično in namenjeno za jugobebce: številke kažejo, da od leta 1997 dalje vsekakor niste živeli slabše kot v Jugoslaviji. Mogoče niste več praznovali dneva borcev, niste mogli na obvezno služenje vojaškega roka v neko jugovukojebino ali pa niste več potovali v Celovec po majonezo in se je zaradi tega kakovost vašega življenja znižala. Ampak številke kažejo, da ne morete postaviti trditve o slabšem življenju. Tudi za vse tiste, ki ste imeli službo v času socializma, naj vas opozorim, da je poleg masivne emigracije v tujino in prikrite brezposelnosti in statističnih hokuspokusov z vodenjem vseh, ki so živeli v kmečkih gospodinjstvih kot zaposlene osebe, stopnja brezposelnosti v zadnjem letu Jugoslavije dosegla 16 %. V Sloveniji pa je danes, v času najhujše ekonomske krize od osamosvojitve dalje, upoštevajoč prikrito brezposelnost v javni upravi, stopnja brezposelnosti okoli 10,8 %.

Konvergenca k nerazvitim

Poglejmo še en ekonomski kazalnik in sicer hitrost konvergence jugoslovanske ekonomije k razvitejšim državam Evrope. Za primerjavo bomo vzeli Avstrijo, Nemčijo in Švico (saj veste: nekdanje gospodarje, vzornike v vsem in alpsko različico balkanske Švice) in jih primerjajmo po BDP na prebivalca med letoma 1950 (prvo normalno povojno leto) in 1991 (leto razpada Jugoslavije). Zakaj tak kazalec razvitosti? Če je dober za Eurostat je najbrž dober tudi za kontra argument vernikov samoupravljanja. Podatke je iz različnih baz podatkov zbral Angus Maddison in jih lahko najdete tukaj‎. Najprej surovi podatki za vse tri države:

Graf prikazuje hitrost jugoslovanske konvergence po BDP na prebivalca. Vir: Eurostat. Avtor: Kizo.

Pri grafu bodite pozorni na tri stvari. Prvič, očitno je bila stopnja rasti BDP na prebivalca od leta 1950 dalje v Jugoslaviji izjemno počasna. Do številke 5000 dolarjev na prebivalca, ki jo dosežeta Nemčija in Avstrija nekje v sredini petdesetih let prejšnjega stoletja, pride Jugoslavija šele na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Drugič, od tod dalje rast jugoslovanskega BDP na prebivalca označuje ali počasna rast ali celo stagnacija. In tretjič, nekje proti koncu osemdesetih se krivulja obrne navzdol in imamo opravka z negativno rastjo. Kaj vse to pomeni? Konvergenca je bila izjemno počasna in na koncu je celo prišlo do divergence oziroma oddaljevanja od razvitejših držav. 

Prenesimo to v sodobnejši analitični jezik. Eurostat danes tipično meri razvitost posamezne članice EU tako, da vzame za kazalnik BDP na prebivalca po kupni moči, razglasi povprečje celotne skupine EU za 100 in potem primerja posamezno državo po tem kazalcu s povprečjem celotne EU. Naredimo to za vse tri države, s katerimi primerjamo Jugoslavijo. (Podatkov za BDP na prebivalca po kupni moči žal ni, zato so resnici na ljubo podatki za Jugoslavijo nekoliko podcenjeni, ne pa fantastično veliko, kot bi kdo postavil kak bife "style" argument.)

Graf prikazuje primerjavo Jugoslavije in Avstrije po kazalcu BDP na prebivalca. Vir: Eurostat. Avtor: Kizo.

Graf prikazuje primerjavo Jugoslavije in Nemčije po kazalcu BDP na prebivalca. Vir: Eurostat. Avtor: Kizo.

Graf prikazuje primerjavo Jugoslavije in Švice po kazalcu BDP na prebivalca. Vir: Eurostat. Avtor: Kizo.

Iz vseh treh grafov je razvidna realnost jugoslovanske ekonomije, njena nerazvitost oziroma napačnost njene ekonomske politike, ki ni morala voditi nikamor drugam kot v kolaps. Največ kar je Jugoslavija lahko dosegla je 44,72 odstotno razvitost Avstrije v letu 1981, 43,73 odstotno razvitost Nemčije v letu 1982 in 33,18 odstotno razvitost Švice v letu 1983. V zadnjem letu bivše države pa je bil rezultat docela katastrofalen, ko je dosegala le 28,26 odstotno razvitost Avstrije, 29,34 odstotno razvitost Nemčije in 23,21 odstotno razvitost Švice. Če si težko predstavljate, kaj te številke pomenijo, potem si zadevo lahko kontekstualizirate s sodobnejšo primerjavo. Če naj bo povprečni BDP na prebivalca (po pariteti kupnih moči) držav članic EU28 enak 100, potem je Bosna v letu 2012 (zadnji dostopni podatki Eurostata) dosegla 29 odstotkov razvitosti povprečja EU28. Torej, Jugoslavija je bila leta 1991 na stopnji razvitosti današnje Bosne glede na povprečje EU28. Ni ravno nek dosežek, upoštevajoč še dejstvo, da se je leta 1987 začela celo divergenca. 

Če podatke za leto 1991 primerjate s podatki za leto 1939, torej malo pred koncem prve Jugoslavije, dobite sledeče podatke: Jugoslavija je dosegala 34,47 odstotkov razvitosti Avstrije, 26,11 odstotkov razvitosti Nemčije in 22,20 odstotkov razvitosti Švice. Še vedno so številke porazno nizke, ampak pokažejo na nekaj zanimivega: od smrti prve Jugoslavije, do smrti druge Jugoslavije smo ves čas živeli na področju Evropske periferije in bili osupljivo nerazviti. Tudi to pove nekaj o odličnosti socialistične (ali samoupravne) ekonomske politike. Morda smo po razvitosti prehiteli afriške države, vendar glede na gnili »zapad« nismo bili nič drugega kot klošarji.

Seveda je naravno vprašanje ali ni morda jasno, da jugoslovansko povprečje ni merodajno za slovensko. Slovenci smo menda ja imeli boljšo ekonomijo, jugoslovansko povprečje pa zajema "gemišt" v katerem je tudi Kosovo. Vprašanje je na mestu in če predpostavimo, da je bila povprečna razvitost Slovenije dvakratnik razvitosti Jugoslavije, potem nas leta 1991 čaka še vedno dokaj bedna slika (pa je dvakratnik verjetno ultimativna zgornja meja) približno 56 odstotkov razvitosti Avstrije,  60 odstotkov razvitosti Nemčije in 46 odstotkov razvitosti Švice. 

Če vzamemo za vir BDP v pariteti kupne moči in malce premetavamo številke, nas v zadnjem letu meritve, leta 2012, torej daleč od vrha v letu 2008, čakajo sledeče številke: približno 64 odstotkov razvitosti Avstrije, 68 odstotkov razvitosti Nemčije in 53 odstotkov razvitosti Švice. V zadnjem normalnem letu, torej 2008, pa: približno 72 odstotkov razvitosti Avstrije, 78 odstotkov razvitosti Nemčije in 61 odstotkov razvitosti Švice. Če upoštevate, da Jugoslavija ni preživela štirih let krize, Slovenija pa je ali v krizi ali v stagnaciji že šesto leto in če ste toliko matematično opismenjeni, da znate številke primerjati po velikosti, potem boste težko še naprej trdili, da živite slabše kot ste v Jugoslaviji. In preden se oglasite, da imate slovenske plače in evropske cene, pa zaradi tega analiza ne deluje, poskusite vsaj prebrati definicije uporabljenih makroekonomskih kazalcev. Če ne gre, ali pa veste bolje, potem pa kar na plan s tem klasičnim bife argumentom. Razumem namreč, da je opravičljivo vse, kar omogoča bivanje v iluzijah. In še enkrat: da ste uživali v repertoarju Vesne Zmijanac, navijali za Crveno Zvezdo in uživali ob gledanju nadaljevanke Bolji život, v tem kontekstu ni pomembno. Dejstvo je, da ste živeli slabše in ni številke, ki bi potrdila drugače.

Dolžniške fantazme

Eden pomembnejših argumentov, ki naj bi dokazovali primerjalno prednost ekonomske politike socialistične Jugoslavije, naj bi bil tudi argument o dolgu. Argument pravi takole: Jugoslavija je bila na prebivalca manj zadolžena, kot je danes Slovenija (ali katerakoli druga država nastala iz razpadle Jugoslavije). K tej debati je smiselno dodati še enkrat več analizo o vzdržnosti jugoslovanskega dolga, ki jo najdete na spletni strani Katalaksije (povezava do analize je na začetku članka). Ampak dodajmo še nekaj zavoljo jasnosti. Tega sicer ne bi potrebovali, če bi bili jugonostalgični Slovenci matematično opismenjen narod, ampak vseeno.

Ne morete kar povprek primerjati dolga v višini 20 milijard ameriških dolarjev leta 1990 in dolga Slovenije danes, torej v letu 2014. Naš dolg je zaradi katastrofalne izbire ekonomske politike res absurdno visok, ampak primerjava med obema zneskoma je nekoliko drugačna. Obstaja namreč časovna vrednost denarja (kar je snov prvega letnika katerekoli ekonomske ali poslovne fakultete, torej ne jedrska fizika ali možganska kirurgija). 20 milijard ameriških dolarjev leta 1990 je bilo namreč v letu 2013 vrednih med 34,2 in 54,4 milijarde ameriških dolarjev, odvisno od tega katere vrednosti ali stroške primerjate (za več vsem titoistom priporočam, da odprejo kak učbenik, v članku namreč ne more biti mesta za pedagoško delo). Sicer pa lahko časovno vrednost denarja preračunate tukaj, sami. Razumem, da v državi, kjer je zadolževanje vrednota, nekaj deset milijard dolarjev ne predstavlja nobenega problema, ampak ni odveč, če razumemo vsaj, o kakšnih številkah govorimo. 

Dodajmo še, da je v zadnjem desetletju življenja Jugoslavije dolg naraščal eksponentno. Če bi bila dinamika podobna še nadaljnjih 20 let in več in bi bila Jugoslavija po erektilnih fantazijah jugonostalgikov še živa, bi takšna dinamika obetala nič manj kot grški scenarij (za izlet v ekonomsko zgodovino priporočam pregled gibanja grškega dolga v osemdesetih letih minulega stoletja). Nenazadnje je hitra rast dolga v vseh državah, ki so nastale iz bivše Jugoslavije, tudi posledica usedlin socialistične ekonomske politike. Pa naj gre za obnovo z vojno uničene infrastrukture, negacijo realnosti in vztrajanje pri odsotnosti reform v času tranzicije ali pa napihovanje balončkov zaradi ostankov socialistične distribucije premoženja in pavšalne transformacije vseh privilegijev v pravice (s poudarkom na tajkunski privatizaciji in paradržavnem napihovanju nepremičninskega balona, ki se je začel z Jazbinškovim zakonom).

Še nekaj za konec debate o dolgu: komur se spomin ne filtrira ravno na način, da mu v glavi ostanejo samo uspešnice Lepe Brene, se bo spomnil ogromnih dolžniških težav Jugoslavije, ki so se reševale z odpisi in reprogrami Pariškega in Londonskega kluba, pa odpisa 1,3 milijard dolarjev dolga (med 2,15 in 3,86 milijarde ameriških dolarjev v 2013) v katerega je bil prisiljen IMF in 3,5 milijard ameriških dolarjev nepovratnega  posojila leta 1991 (med 5,4 in 9,52 milijard ameriških dolarjev v 2013), s katerim so ZDA poskušale zalepiti Jugoslavijo in spodbuditi Markovićeve reforme. Še več: če niste pristranski, se boste spomnili zgodbe iz prve polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je en ameriški dolar jugoslovanskega dolga prodajal po trideset ameriških centov, kar bi prevedeno v današnji jezik pomenilo, da je bila Jugoslavija z vidika mednarodnih finančnih trgov bankrotirana država z nevzdržnim dolgom. Še bolj neposredno: to je enako, kot da bi danes za obveznice države zahtevali denimo 35 % donos. Skratka: definicijski "junk".  

Dekadenca in permanentna iluzija

Kot pravi znani hrvaški književni kritik Dario Grgić, so v času razpadanja Jugoslavije njeni prebivalci začeli živeti v iluziji, da je Jugoslavija svetovna velesila. Balkanski jebač Zdravko Čolić je bojda na Evroviziji fatalno obsedel eno izmed pevk Abbe, ponesrečeni model Fiata je postal kobajagi vrhunski proizvod imenovan Yugo, Piksi Stojković naslednik Maradone, Mitar Mrkela evropski nogometni čudež, Miroslav Pecarski košarkaš z najboljšim odrivom na svetu, Agrokomerc poslovni fenomen, Jugovina je razvijala supersonično letalo in tako naprej in tako nazaj. Bojda sploh ni nenavadno, da se v družbah, ki razpadajo pojavi dekadenca in da njene prebivalce zajame vsesplošna omamna in evforična iluzija. Bolj čudno je, da v družbah, ki nastanejo na pogoriščih dekadentnih družb (in Jugoslavija je bila eno samo veliko pogorišče), začne prevladovati nostalgija po časih, ko je bilo bistveno za preživetje, da je bolestna iluzija nadomestila realnost.