Priporočilo Evropske komisije je odločno: sprejem zdravstvene reforme do konca letošnjega leta! In to prav v času, ko so zdravniškemu sindikatu Fides porasli apetiti in ko so že napovedali stavko. In v času, ko se lokalni šefi zdravstvenih domov in župani goreče upirajo mali reformici sistema nujne medicinske pomoči, češ da bo škodila pacientom, ki da bodo življenjsko ogroženi. Čeprav je čedalje bolj jasno, da bo veliko prej škodila privilegijem. 

Nacionalni šport 1: zdravniška potrdila

A o tem malce pozneje. Najprej par besed o povsem vsakodnevni, laični diagnozi našega zdravstvenega sistema, ki nam lahko da marsikaj misliti. Dejstvo je namreč, da v slovenskem zdravstvenem sistemu dela veliko izjemno požrtvovalnih uslužbencev, ki smo jim vsi dolžni veliko hvaležnosti. Mnogi za to niso pošteno plačani. A dejstvo je tudi, da bi težko našli bolj skorumpiran sistem. Ne od včeraj, ne od lani, že dolgo je tako. 

Če ne verjamete, se vprašajte naslednje: Zakaj se obtoženci in obsojenci tako pogosto lahko sklicujejo na zdravniške izvide, ko bi bilo treba na sodišče ali v zapor? So to res samo izjeme? Zakaj pa sem potem tolikokrat že kot študent na fakuteti videl, kako so nekateri dosegli vpis v višji letnik s potrdilom zdravnika o bolezenskem stanju? Oktobra, ob vpisu. Prej pa so bili celo leto videti živahno zdravi. Priznajmo, pridobitev zdravniških potrdil, da bi se izognili neprijetnostim, je slovenski nacionalni šport, tako kot je to denimo siva ekonomija. 

Seveda takšne rabote ne bi bile možne brez vzajemnosti zdravnika in "bolnika". Kako kot bolniki hodimo k zdravniku, pa priča naslednja anekdota. Pred prvomajskimi prazniki sem šel v ambulanto v lokalni zdravstveni dom, na delovni dan. Na parkirišču zdravstvenega doma sem komaj našel parkirno mesto. Le tri so bila prosta. Le nekaj dni pozneje, prav tako na delovni dan, a 28. aprila, torej med 27. aprilom in 1. majem, so bile razmere na parkirišču povsem drugačne. Na parkirišču je bilo toliko parkiranih vozil kot nekaj dni nazaj prostih parkirnih mest. Očitno skoraj vsi čudežno ozdravimo, ko je čas prvomajskih počitnic.

Nacionalni šport 2: lokalni upori

Zdravje je seveda občutljiva materija, ampak prav zato je priročno sredstvo za izsiljevanje. Nič čudnega, da je tudi ministrici Milojki Kolar Celarc že počil film in je akterjem jasno sporočila, da izsiljujejo. Zadnje dneve denimo poslušamo upore po različnih regijah zaradi napovedane spremembe sistema nujne medicinske pomoči. Kot bi nekaj vzeli zdravnikom, ne pa bolnikom. Je že res, da ima strah velike oči, a zato je običajne duše lažje zapeljati. Eden od županov je denimo na radijski postaji včeraj trdil, da ne bo mogel zagotoviti svojim občanom ustavno zagotovljenih človekovih pravic, čeprav nujna medicinska pomoč - sploh ni v pristojnosti občin, ampak države.

Da ne omenjamo, kako lahko je razumeti nov sistem. V Ljubljani smo ga že davno testirali s taxi službo. V davnih časih ste morali imeti številko taksista ali več taksistov, da so vas hitro kam odpeljali. Če niso bili vsi taksisti, katerih številke imate, zasedeni. Zdaj, ko imamo dispečersko naročanje, je dovolj ena številka, dispečer pa nam pošlje najbližji taksi. Nekaj podobnega poskušajo urediti z nujno medicinsko pomočjo. A bolj ko strokovnjaki prepričujejo javnost z argumenti, bolj uporniki bombardirajo javnost z nebuloznimi in demagoškimi primeri. Razlog je preprost: če bo sistem bolj optimalen, bo res najbrž pomoč ogroženim prišla celo prej, a nekateri bodo izgubili v svoji denarnici, ker ne bo več toliko potrebnih dežurstev. Ki so ponekod v zdravstvu bajno plačana.

Nacionalni šport 3: ludizem

Ta zgodba je na moč podobna tistim časom, ko so delavci v 19. stoletju krivili stroje, ker so izgubljali delo. Pa so se spravili na stroje in jih razbijali. Le da so bili takrat delavci res skrajno ubogi. Tisti, ki se danes upirajo sodobnim rešitvam v zdravstvu, ki bi bolje služile bolnikom, hkrati pa zmanjšale breme davkoplačevalcem, pa niso tako zelo ubogi. Poznavalci vam bodo znali povedati, da so pogosto na tistih slavnih lestvicah posameznikov z najvišjimi zaslužki v celotnem javnem sektorju.

Zato bo ministrica res imela težko delo. To je bilo denimo jasno, ko jo je pred dnevi Svet24 okaral, češ da več sto tisoč evrov namenja za celovito analizo zdravstvenega sistema. Takoj sem se spomnil, kaj je pred dobrim letom rekel eden od sindikalistov na pogajanjih o javnem sektorju, ko sem v imenu GZS predlagal neodvisno mednarodno primerljivo analizo javnega sektorja: "Zakaj pa to potrebujemo?" Ko sem mu razložil, da bi si s tem nalili čistega vina, prenesli tudi dobre prakse iz tujine in da je to tudi transparentna poteza do davkoplačevalcev, je odvrnil: "Ne, to pa ne. V Sloveniji bomo sami odločali, kakšen bo naš javni sektor!" Ne davkoplačevalci, seveda. Nekdo drug.

To je slika transparentnosti v pomembnem delu našega zdravstva. Analiza, ki jo je naročila ministrica, bo zato morala biti podpisana s strani relevantne mednarodne ustanove. To bo moral biti poglobljen pregled. Sicer bo ministrica prej ali slej pred agresivnimi piarovskimi napadi in demagoškimi izpadi izkoriščevalcev pokleknila. Kot mnogi pred njo. Z argumenti, ki jih bo s tem pridobila, pa bo morala streljati rafalno, da bo zmagala v boju za javno mnenje in politično zmago. 

Nacionalni šport 4: samoupravljanje in utopije

Ker sindikat Fides, ki gladko zahteva trikratnik plače za zdravnike, samozavestno trdi, da so pravi normativi tisti, ki jih predlaga sam. Zamislite si, da bi si v vsakem poklicu kar sami zaposleni postavljali normative. Mnoge nadebudneže tudi slišimo, kako poudarjajo, da veliko manj denarja na prebivalca namenjamo za zdravstveni sistem kot Nemčija, Avstrija, Skandinavija. Kot da bi bili bogati kot te države in bi si to lahko privoščili. Kot da bi živeli v Indiji Koromandiji.

Ob tem pa smo leta spremljali afere z investicijami v zdravstvu, zaposlenih je okoli 1.500 več kot ob začetku krize leta 2008 (v gospodarstvu je skoraj 90.000 zaposlenih manj), razlike v obremenjenosti različnih poklicnih skupin so velikanske, administracije še vedno veliko, dopusti v nekaterih zdravstvenih poklicnih skupinah še naprej bajni, ponekod pa povprečna odsotnost osebja tudi do četrtinska. In še bi lahko naštevali.

Zato si zapomnite. Če bomo v naslednjem letu res končno doživeli zdravstveno reformo in se bodo hkrati začele grožnje, da bo to na račun bolnikov, ne skrbite. Bolnikom ne bo nič slabše. Res pa se bo komu iz zdravstvenega sistema poznalo v denarnici. 

Če se bo Operacija Milojka res zgodila ...

Goran Novković, svetovalec generalnega direktorja GZS