V Trzinu imamo vsako leto Florjanov sejem. V bolj ruralnih predelih se temu lepo reče veselica, v urbanih se pa najdejo neka bolj sofisticirana imena. Recimo Florjanov sejem v Trzinu ali Kresovanje v Črnomlju in pa Vinska vigred v Metliki, če omenim tiste, ki jih osebno poznam. In sestavni del Florjanovega sejma so tudi stojnice, na katerih se predstavljajo lokalna društva, obrtniki, ki malce predstavljajo, malce prodajajo in pa čisto navadne prodajne stojnice z bižuterijo.

In odkar pomnim, so na Florjanovem sejmu svoje ilegalne stojnice imeli tudi otroci. In mimoidočim ponujali svoje stare igrače, pobarvane školjke, lastne izdelke ipd. Prav v veselje mi je bilo videti, kako se otroci učijo tovrstne dejavnosti. Nekateri so poleg tega, da so svojo ponudbo le razstavili, to tudi oglaševali. S plakati, tudi z neposrednim trženjem, letaki ipd.

Letos pa je hčerka prišla z inovativno idejo, da bi ona ponujala limonado. Ne vem, morda je preveč gledala YouTube.

In v trenutku sem se zgrozil. Namesto da bi brez zadržkov podprl njeno idejo in ji pomagal pri realizaciji, me je spreletelo, koliko predpisov bi s tem kršili. Če začnemo kar pri higienskih minimumih, prijavi dejavnosti, izdajanju računov in obračunavanju davkov, delu mladoletne osebe, da občinskih predpisov okoli postavljanja stojnice niti ne omenjam.

Ne vem točno, nad čem sem bil najbolj zgrožen. Ali nad sabo, da vidim toliko ovir, ali nad državo in občino, ki te ovire postavljata pred vse nas. V konkretnem primeru limonade me je enostavno rešilo dejstvo, da pač nismo imeli limon, in je bila ideja hitro pozabljena, nato pa sem se tudi sam uspel prepričati, da je korist otrokovega podjetniškega udejstvovanja precej večja od morebitnih težav, povezanih s slovensko (verjetno pa tudi drugje ni kaj prida bolje) hiperregulacijo.

Saj v resnici ne verjamem, da bi otroci dejansko imeli težave z inšpektorji, ampak nikoli ne veš. Če bi na en kup zložili predpise, ki omejujejo tovrstno nabiranje izkušenj, na drugo stran pa tiste, ki ga spodbujajo, mislim, da je jasno, kam bi se tehtnica nagnila.

In ja, naslednje leto, če bo imela podobne ideje, se bo vsem zadržkom pridružil še en. Davčne blagajne.

Seveda ne predlagam, da v zakonodajo uvedemo tovrstne izjeme za otroške podjetniške poskuse. Popolnoma dovolj bo izvajanje obstoječe zakonodaje s kančkom zdrave kmečke, da ne rečem otroške, pameti. Da pač morebitni inšpektor ob tem zamiži na eno ali pač obe očesi. Bi bilo pa vsekakor za razmisliti, kako lahko malce starejšim, ki pričenjajo z resnejšo dejavnostjo, olajšamo začetek njihove poslovne poti. Davčne blagajne v tem primeru definitivno niso na strani spodbujanja poslovanja, ampak le še eno poleno pod noge.

Namesto da na vse podjetnike že v osnovi gledamo kot na lopove, ki jim je primarni cilj zaslužek, bi veljalo na njih pogledati kot na potencialne bodoče zaposlovalce, ki bodo odpirali nova delovna mesta. In jim, vsaj dokler ne zaslužijo dovolj, da si lahko privoščijo računovodjo, omogočiti, da brez neke posebne registracije in knjigovodstva izdajajo račune prek aplikacije, ki jo pripravi FURS, ki avtomatsko obračuna tudi vse dajatve za takšnega malega (ali mladega) podjetnika. Recimo v višini 15 %. In s tem ima pokrito vse, tudi dohodnino in prispevke.

Da lahko, če vidi poslovno priložnost, to začne izvajati takoj. Ne da najprej izgubi kup časa, denarja in energije, da ustreže vsem birokratskim zadevam. Država pa tudi dobi sorazmeren del prihodka. Če se takšna poslovna priložnost kasneje razvije v resen posel, pa potem v nekem doglednem času izvede še registracijo in začne z knjigovodenjem in davčnim poslovanjem.