Če je še ta teden kdo mislil, da funkcija predsednika vlade nekaj pomeni, je že od četrtkove nočne seje nadzornikov Slovenskega državnega holdinga (SDH) v veliki zadregi. Sedmerica herojev si namreč ni upala prevzeti odgovornosti za prodajo Telekoma Slovenije. Žogico je vrnila vladi, ki naj sprejme politično odgovornost za odločitev. Toda tudi vlada ni zmogla sprejeti odločitve in je odgovornost raje prevalila nazaj na nadzornike SDH. Ping pong politika torej.

Zakon štirih N-jev

Preden je vlada sprejela odločitev, s katero se je odrekla svoji pravici do odločanja, je veljalo, da so prodajo Telekoma v bistvu sabotirali ravno nadzorniki SDH in da namreč prav ti ljudje niso imeli jajc, da bi sprejeli tako pomembno odločitev, kakršna je prodaja Telekoma Slovenije. Ko rečemo odločitev, smo vrednostno nevtralni – lahko je pozitivna (soglasje k prodaji) ali negativna (nasprotovanje prodaji). V vsakem primeru pa dejanje odločanja predpostavlja toliko suverenosti, da se je subjekt, ki o nečem odloča, sploh sposoben odločiti. Situacija, ki se je pojavila pri SDH – in nikakor ni bila prva tovrstna blamaža v Sloveniji –, vsebuje elemente nesposobnosti, nekompetentnosti, neodločnosti in zlasti nezmožnost sprejemanja odgovornosti za svojo odločitev (kakršna koli ta pač že je). V teh štirih N-jih (Nesposobnost, Nekompetentnost, Neodločnost , Nezmožnost) se skriva odgovor na vprašanje, zakaj je slovenska država tam, kjer je. In zakaj so nam jo v manj kot četrt stoletja izropali in okradli. Zato ker ni bilo odločnih in pogumnih ljudi (beri: politikov), ki bi jim to preprečili.

Toda nadaljevanje te klavrne sage o štirih slovenski N-jih se je odvilo na vladi. In tudi tam je zmagala neodločnost. Za Božjo voljo, a je v slovenski politiki res tako težko najti nekaj ljudi, ki bi zmogli toliko poguma, da bi sprejeli odločitev - takšno ali drugačno - in jo pred ljudmi tudi zagovarjali?!

Če je prodaja Telekoma res takšna tragedija, potem ga pač ne prodajte, prekinite prodajni postopek in kupcu povejte, da posla ne bo. Predvsem pa bi bilo normalno, da bi vlada kot prodajalec svojo odločitev pojasnila pred nami, davkoplačevalci. Je to res pretežko?

Tihi državni udar?

Četrtkovo nočno sabotažo prodaje Telekoma, ki jo je izvedel nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga, lahko gledamo tudi skozi prizmo vsebinskih posledic. Iz ust liberalnih ekonomistov je bilo celo slišati sintagmo 'prikriti državni udar proti premierju', kar naj bi v bistvu izvedli nadzorniki SDH. Če smo tako ostri, potem je njihovo sprenevedanje – že naslednji dan ga je vrhunsko dopolnila prva dama slovenskega sprenevedanja Alenka Bratušek – dejansko klofuta vsem tistim legitimnim političnim silam, ki spoštujejo dejstvo, da je Slovenija članica Evropske unije in kot taka zavezana spoštovati fair play na področju svobodnega trga.

Prvo in osrednje sporočilo nadzornikov SDH je bilo namenjeno predsedniku vlade Miru Cerarju, čigar vlada v devetih mesecih ni zmogla predlagati zamenjave očitno nelojalnih nadzornikov holdinga. Samo Lozej, šef nadzornega sveta SDH, in njegovi fantje so torej Cerarju v obraz zabrusili, da se požvižgajo nanj in njegovo vlado ter da ne mislijo sprejemati odločitev, za katere bi se nekomu zamerili. Odgovornosti so se izognili tako, da so jo porinili v roke politikom, ki na svetu niso zato, da probleme in zaplete rešujejo, ampak zato da jih ustvarjajo. Skratka, recept za katastrofo in še večjo blamažo naše države, ki prav zaradi takšnih partizanskih sabotaž na tujih finančnih trgih drastično zbija kredibilnost in ugled.

Točno to se je tudi zgodilo! Čez dva dni je podobno sprenevedavo ravnala vlada, zato so njeni očitki nadzornikom SDH v bistvu nekorektni. Če že oni niso imeli dovolj jajc, da bi prodali Telekom, potem bi začeto delo lahko končala vsaj vlada. Pa ga ni. Ker je tudi ministre strah sprejeti odgovornost? Oprostite, potem pa naj vsi po vrsti odstopijo in prepustijo svoje mesto Janezu Janši ali pa Združeni levici, odvisno od tega, kdo bo zmagal na predčasnih volitvah.

Cerarjev Leviatan

Premier očitno ni ugotovil, da mu je na nadzornem svetu SDH zobe pokazala paradržava. Če bi spoznal, kaj se dogaja, potem bi moral na vladi prodajo Telekoma bodisi zaustaviti bodisi dokončati. Ali eno ali drugo. Namesto tega pa se je zgodila nova blamaža, ki bo še dolgo odmevala: Slovenija nima operativno sposobne vlade, ki lahko suvereno sprejema odločitve. Edina možna razlaga - če pozabimo na upokojenske klovne in izsiljevanje židanih salonskih levičarjev, navajenih zastonj hranjenja v državnih jaslih - je namreč ta, da Cerarjeva vlada v resnici sploh ne vlada. In da so našega profesorja grdo nategnili z vstopom v politiko.

Četrtkov nočni prevrat nadzornega sveta SDH in včerajšnja popolna blamaža na vladi lahko pomenijo samo eno: da ima vso oblast v Sloveniji še vedno v rokah paradržava, ki seveda nima niti najmanjše zveze s politično levico, še manj z desnico, saj ne govori jezika ideologije, temveč denarja. Glavnih protagonistov paradržave – lahko jim mirno rečemo tudi mafijski botri, saj to na nek način tudi so – ne bomo zasledili v politiki ali političnih strankah.

Pač pa se njihova dolga roka vedno znova aktivira, ko je treba ohraniti strateške pridobitve, od katerih je posredno odvisno tudi njihovo finančno omrežje. To velja za gradbeni lobi (SCT, Vegrad, Primorje), energetiko (TEŠ6), javno zdravstvo (UKC) ali tajkunske medije. Prodaja Telekoma, ki ob predpostavki posebnih pooblasti omogoča prisluškovanje komurkoli, je pomenila preveliko tveganje za paradržavno omrežje. Sprva je šlo za ideološko oporekanje, ki ga je Janko Veber argumentiral z veleizdajo, potem se je temu priključila dobro organizirana civilna družba Proti razprodaji državnega premoženja, na koncu, ko je že kazalo, da formalni in legitimni pritiski ne bodo zalegli, pa je omrežje uporabilo blokado prodajnega postopka.

Premier je v četrtek ponoči dobil jasen signal, da njegova oblast ni samoumevna. V slogu odvetnika iz odličnega filma Leviatan ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva so mu 'old boysi' poslali simbolični opomin, da obstajajo meje, ki naj jih ne prestopa, če ne želi imeti problemov. Kajti prav ob prvi obletnici ustanovitve njegove stranke so mu pripravili puč v nadzornem svetu SDH. Sporočilo ne bi moglo biti bolj jasno, zato je nedeljska odločitev njegove vlade, da se izogne sprejemanju odgovornost pri prodaji Telekoma, pravzaprav zgolj tiho priznanje nemoči. 

Takšna omahljivost je prišla do izraza ravno v času, ko bi moral Miro Cerar razmišljati o ukinitvi SDH, saj ga, takšnega, kakršen je, vlada res ne rabi, davkoplačevalci pa še manj. Toda če se podobno začne obnašati tudi vlada, potem je na mestu podobno vprašanje tudi zanjo, mar ne?