Medtem ko so mnoge oči uprte v Grčijo, ki je najšibkejši člen za celotno EU, je veliko vprašanje, ali je najšibkejši člen EU lahko tudi najbolj usoden za EU. V večnacionalni skupnosti je bolj občutljivo, če osnovna načela in zaveze krši najmočnejši člen. In to Nemčija že počne, zaradi česar se lahko dvigne na noge večji del EU, ne le Grčija. Nemčija je namreč ob uvedbi minimalne plače v višini 8,50 evra na uro z novim letom uzakonila tudi pravilo, da se mora ta upoštevati na nemških tleh pri vseh storitvah, ki jih izvaja kdorkoli, četudi podjetje ali podjetnik nima sedeža v Nemčiji in četudi gre denimo samo za tranzit čez Nemčijo. Že na prvi pogled je seveda jasno, da je to pravilo ne samo navzkriž, ampak hudo navzkriž z osnovnimi načeli prostega pretoka dobrin, storitev in ljudi znotraj enotnega trga EU.

Nemčija, ki je največja sila EU in ki upravičeno zahteva od Grčije, naj spoštuje osnovne zaveze do partnerjev v EU in na evrskem območju, tudi sama grobo krši osnovna načela, na katerih sloni zaupanje v EU. Nemška kanclerka Angela Merkel tako na krožniku ponuja grškemu premierju Aleksisu Ciprasu izgovor, da tudi njemu ni treba marsikaj spoštovati. To pa je bistveno bolj nevarno za delovanje EU kot zgolj grška kriza. Zakaj?

Prost pretok denarja po Grčiji

Spomnim se leta 2008, ko se je tedanji minister za finance Andrej Bajuk nekega večera vrnil iz Bruslja, z zasedanja finančnih ministrov EU. Držeč se za glavo, je dejal: »Kaj delajo ti Grki?« Mislil je seveda na marsikaj, kar je pozneje postalo zelo jasno tudi širši javnosti, od neodgovornosti in netransparentnosti grških javnih financ, prek neverjetnih grških bonitet (denimo za uporabo računalnika na delovnem mestu), množičnega izplačevanja pokojnin že preminulim do neverjetnih davčnih privilegijev grškim velekapitalistom.

Takrat smo bili skoraj vsi na strani Nemčije, ki je veljala in še danes velja za zgled, kako se ravna v krizi. Socialdemokrat Gerhard Schröder je že pred krizo uvedel reforme in tako Nemčijo obvaroval pred depresijo še pred letom 2008. Tudi zato je bila Nemčija deležna podpore pri svojem trmastem in trdnem stališču do Grčije. Neumnosti, da so za grško krizo najbolj krive nemške banke, niso prevladale kot resen argument. Res pa je bilo v zadnjem času že čutiti pretirani nemški egoizem, ko gre za reševanje grške krize. Denimo v pogajanjih pogosto arogantnega nemškega finančnega ministra Wolfganga Schäubleja. Ampak – pogajanja so pogajanja, dejanja pa dejanja.

Prost pretok ljudi na zahod

Zlasti če se skupnih načel pri svojih dejanjih ne drži super sila. Prejšnji teden sem bil v Latviji. Država je v zadnjih 25 letih doživela pravo demografsko katastrofo. V času razpada Sovjetske zveze je bilo v Latviji 2,7 milijona prebivalcev. Zdaj jih je le okoli dva milijona. Skoraj pol milijona jih je odšlo s trebuhom za kruhom na zahod, največ na Norveško, v Veliko Britanijo, Belgijo, Nizozemsko, seveda tudi Nemčijo. To je velika izguba za to majhno državo, ki pa kljub temu in kljub veliki gospodarski povezanosti z Rusijo denimo trdno zagovarja sankcije zoper Putinovo državo. Slovaški in češki poslovneži nasprotno ne več, kljub zgodovinskemu spominu.

»Vemo, da moramo narediti vse, da razvijemo našo državo. Zahodne države EU ste nam s svojim zgledom v veliko pomoč,« je v petek v Jurmali pri Rigi dejala latvijska premierka in predsedujoča EU Laimdota Straujuma. Na zasedanju Eurochambresa, združenja evropskih gospodarskih zbornic. Povsem pravilna usmeritev. To je prava pot.

Prost nastop protekcionizma

Toda na istem zasedanju iste organizacije se je samo nekaj minut pred nastopom latvijske premierke na temo nemških grobih kršitev skupnih vrednot EU zgodil velik razkol. S skupno izjavo se je Nemčiji uprla srednja Evropa: poljski, madžarski, češki in slovaški predstavniki gospodarstva. Nato pa še bolgarski, slovenski, litovski, španski … Celo nemški gospodarstveniki so izrazili nestrinjanje s takšno odločitvijo nemške vlade. Toda predsednik Eurochambresa — Nemec — se je odločil za, zgolj navidez, salomonsko odločitev: prosil je vse, naj protestirajo na vseh možnih naslovih. Ni pa predlagal, da se na to odzove tudi Eurochambres. Razkol med evropskimi gospodarskimi zbornicami se bo zato zelo verjetno poglobil.

Je nacionalni protekcionistični interes prevladal nad osnovnim interesom gospodarstva? Evropska komisija je sicer že uvedla postopek zaradi kršitev proti Nemčiji, ko gre za vezavo minimalne plače na transport. Podpira minimalno plačo, ne pa nesorazmerno omejitev prostega pretoka storitev. A to še ne pomeni, da se bo Nemčija morala umakniti. Ob robu zasedanja Eurochambresa je bila denimo tudi zanimiva informacija, da je pristojna nemška ministrica za delo Andrea Nahles izza kamer priznala, da gre za »politično odločitev«, a hkrati dodala, da je ne bodo umaknili, ne bodo pa nadzirali spoštovanja tega predpisa.

Zveni malo domače, mar ne? Nekaj je grškega v deželi nemški. A avtoprevozniki se bojijo še nečesa, namreč da bo kmalu kaj podobnega storila še Francija in da se bo Evropska komisija znašla v kotu s svojim postopkom proti Nemčiji. EU pa morda na veliko hujšem razpotju, kot se ta hip zdi zaradi grške krize.

Grška kriza je namreč res težka, a bolnik je politično šibak, ostale članice pa relativno enotne. Če pa velike sile začnejo kršiti osnovna načela EU tako radikalno, kot to zdaj počne Nemčija, bo razkol veliko hujši.

Kaj si bo denimo mislila latvijska premierka o enotnem trgu EU, če bodo kadri, katerih šolanje plačujejo latvijski davkoplačevalci, prosto zapuščali domovino in prispevali k BDP razvitih članic zahoda, obenem pa latvijska transportna podjetja ne bodo mogla prosto konkurirati na nemškem in morda še katerem drugem trgu?

In kaj na to poreče populistični Cipras?

Ko velike sile začnejo grobo kršiti pravila, takrat se večnacionalne skupnosti lahko najbolj zamajejo. Veliki imajo v takšnih skupnostih pač večjo odgovornost.

Goran Novković, svetovalec generalnega direktorja GZS