Razkrivamo

Tranzicijski dosje: Petričeva Etra 33

V prvem delu dosjeja opisujemo tranzicijo od Edvarda Kardelja do Stojana Petriča, ki je kapitalsko, politično in medijsko najmočnejši lik v državi. Kljub temu ali pa ravno zato nam mediji o njem ne povedo dovolj. Čas je, da se odpre dosje Etra 33 ...

11.06.2015 11:23
Piše: Kizo
Ključne besede:   stojan petrič   etra 33   privatizacija   tranzicija

Foto: www.mediaspeed.net

Zgodba podjetja Etra 33 je zanimiva, ker zajema dobesedno vse mehanizme, ki so označili degenerirano tranzicijo slovenske ekonomije. Ker podjetje po nekem čudežu ni propadlo, pa čeprav se je z njim počelo tako, kot počne svinja z mehom, je imelo to srečo, da je na lastni koži izkusilo vse, kar se izkusiti da. Če hočete videti vso zgodovino norosti slovenske ekonomije, je Etra 33 študijski primer. V Etri 33 je zgodilo vse, kar morate vedeti o slovenski tranziciji.

Nedvomno je Stojan Petrič danes kapitalsko, politično in medijsko najmočnejši lik v državi. Tisti, ki menijo, da je zgolj še ena izmed inkarnacij slovenskih politično – kapitalskih mrež, se motijo. Govorimo o človeku, ki je kljuboval vsemu, kar mu je prišlo na pot, dobil vsako mogočo kapitalsko bitko, izpeljal najbolj ekstremne in tvegane finančne zgodbe ter odklonil vse mogoče politično – poslovne napade. Nenazadnje se zdi, da bo skorajda zagotovo dobil tudi bitko proti Trnuljčici, imenovani NPU.

 

Ker so 'mainstram' mediji obmolknili in niti ne nakažejo, da obstaja kak dvom okoli tega rdečega idrijskega plemiča, je naša odgovornost, da sestavimo obsežen tranzicijski dosje. Ta dosje bo nekoliko drugačen, saj bo zaradi obširnosti razdeljen na več objav.

 

V jedru dosjeja bo Etra 33, podjetje, katerega prevzem je Petriču povzročilo sedirano preiskavo na NPU. V tem delu dosjeja, zlasti pa v nadaljevanju, boste dobili vpogled v del dokumentacije, ki se nahaja na NPU in se boste sami lahko prepričali o (ne)resnosti sumov in (ne)resnosti NPU.

 

Prvi del dosjeja prikazuje zgodovino Etre 33 pred vstopom Kolektorja. Zakaj je zastavljeno tako obširno? Zato, ker zgodba o tem podjetju s seboj prinaša zgodbo o vseh stranpoteh slovenske tranzicije. Etri 33 namreč ni bilo prihranjeno prav nič. In če želite videti, kako je tipično potekalo preprodajanje in maltretiranje slovenskih podjetij, je ta zgodba prava za vas. Nenazadnje Etro 33 kljub vsemu ni mogel uničiti nihče, ravno zato je v njeni zgodbi zajeto vse, kar označuje slovensko tranzicijo.

Čisto zares pa bo v ta tranzicijski dosje na velika vrata Petrič vstopil naslednji torek.

 

 

Podjetje, ki je preživelo vse, kar se preživeti da

 

Podobno kot večine preostalih podjetjih se tudi podjetja Kolektor Etra 33, d.d. drži mit o tem, da je nastal z vizionarskim odlokom iz nekdanje Karađorđevićeve rezidence, beograjskega Belega dvora, ki jo je po vojni, seveda za potrebe jugoslovanskega ljudstva, zasedel Broz. Toda resnica je precej drugačna, tako kot naši upokojenci in partizani niso ustanovili SCT, Krke, Gorenja, pivovarn, kaj šele NLB (in ostalih nacionalnih ponosov), niso ustanovili niti dotičnega podjetja. To je bilo ustanovljeno leta 1933, preživelo nacistično konfiskacijo, komunizem (z nezanemarljivo pomočjo tujega kapitala) in tranzicijo vse do leta 1997, ko se je podjetje preoblikovalo v delniško družbo.

 

In od tega trenutka dalje Etra 33 pade v tipično slovensko zgodbo netransparentnih prevzemov, pidovskega naskoka, klanskih spopadov, lastniškega parkiranja, izrivanja malih delničarjev, dividendnega molzenja, bizarnega managerskega prevzemanja in seljenja v tuja slamnata podjetja. Skratka, zgodba tega podjetja je zanimiva, ker zajema dobesedno vse mehanizme, ki so označili degenerirano tranzicijo slovenske ekonomije. Ker podjetje, po nekem čudežu ni propadlo, pa čeprav se je z njim počelo tako, kot počne svinja z mehom, je imelo to srečo, da je na lastni koži izkusilo vse, kar se izkusiti da. Torej, če hočete videti vso zgodovino norosti slovenske ekonomije, je Etra 33 študijski primer. V Etri 33 je zgodilo vse, kar morate vedeti o slovenski tranziciji.

 

Etra 33, prevzemana od nacistov do Petriča, pa še vedno živa!

 

 

Pidovsko plenjenje

 

Etra 33 je bila dolgo na radarju, vendar se je prvi uspešen prevzem tega podjetja zgodil leta 2008, ko jo je v dveh etapah prevzelo podjetje Sarini d.o.o.: najprej s prevzemom 60,8% in potem še 35% delnic. Prvi del prevzema se je zgodil leta 2007, ko je dotlej neznano in komajda ustanovljeno podjetje iz nabiralnika in s prazno bilanco brez denarnega toka, »skeširalo milijone evrov« in vstopilo v podjetje, ki ni bilo neznano in brez denarnega toka. Prodajalci? Jah, v glavnem KAD in SOD. V intermezzu prevzemne konsolidacije se je zgodila skupščinska klasika, ko je Sarini na skupščini dosegel umik delnic Etra 33 iz organiziranega trga in se s tem zaščitil pred morebitnimi konkurenčnimi prevzemniki. Ko je Sarini presegel 90% lastniški delež v Etri 33, pa je sledila še klasična poteza slovenskih prevzemov: iztisnitev malih delničarjev. Prevzem je bil svoj čas, spet kako indikativno, financiran s kombinacijo »borznih prihrankov« in posojili zavarovanimi z delnicami prevzetega podjetja, vsega skupaj je bilo natančno za 25 milijonov evrov.

 

S tem pa, kot veste, se zgodba ne konča. Še predno se zaključi leto 2008, je Sarini (in s tem Etra 33) prodan v Avstrijo, spet popolnoma neznanemu podjetju Energo. To se zdi rahlo nenavadna kolobocija, kajne? Zakaj? Edina naložba Sarinija je bila Etra 33 in podjetje Sarini ni počelo nič drugega kot to, da je viselo na denarnem toku in dividendah, ki so jih izvlekli iz Etre 33. Če razmišljate o klasični tranzicijski pijavki, ste ravnokar prebrali, kako se obnaša. Pustimo ob robu, da tudi avstrijskega Energo nihče ni poznal, niti vedel kdo vse se skriva v njegovi lastniški strukturi, pomembnejše je vprašanje, če je nekdo očitno hotel Etro 33, zakaj je ni kupil direktno. Čemu ta šarada s Sarinijem?

 

Odgovor je, tako kot je v slovenskem gospodarstvu to običajno, banalen. Ko se je iztiskalo male delničarje, se jih je iztisnilo po prevzemni ceni, ki jo je za Etro 33 plačal Sarini, ko je bil Sarini prodan v drugem krogu prevzema. Ampak ko je avstrijski nabiralnik Energo prevzel Sarini, je v resnici prevzel edino postavko iz njene bilance, Etro 33. S tem novi lastnik, avstrijski Energo, ni potreboval izplačati prevzemne razlike malim delničarjem, saj je prevzel »samo« Sarini ne pa tudi Etro 33. Jebiga, mali delničarji, Etra 33 je bila samo bilančna postavka, tako kot stoli, računalniki in kurbe na avtocestnih postajališčih.

 

Kaj ste lahko prebrali doslej? Prvič, da je neznano podjetje, nastalo v etru in brez denarnega toka z »denarnimi prihranki iz borze« in kreditom, za katerega se je zastavilo prevzeto podjetje, prevzelo podjetje z zdravim denarnim tokom. In ta prevzem je bil praktično preko noči. Drugič, podjetje je umaknilo delnice s trga in tako zaprlo možnost vstopa drugim prevzemnikom. Tretjič, podjetje je iztisnilo male delničarje z bifejskim nategom selitve v avstrijsko slamnato podjetje.

 

Ampak to odpre naslednje vprašanje: če se je Sarini prodajal, je verjetno imel lastnika? Seveda ga je imel, ime lastnika je bilo Pom – Invest. Okej, torej Sarini ni bil nikoli sam lastnik Etre 33, ampak je bil v resnici Pom – Invest, ki je bil lastnik Sarinija? Niti ne, ker je imel Pom – Invest lastnika. Ali čutite na vodi še eno klasiko? Neskončno lastniško verigo? In kdo je bil lastnik Pom – Invest? Pomhold d.o.o. Tisti z nekaj spomina in vsi ljubitelji NKBM sedaj točno veste, o čem je govora. Pomhold pa je tranzicijska zgodba zase, ki jo ne gre ignorirati, saj pove dosti o temu kako so pidovski baroni iz nič postali tranzitorni kralji slovenskih podjetij.

 

Ampak najprej o tem kako se Pomhold/Pom-Invest/Sarini/Energo lastniška jetra naveličajo Etre 33 in jo prodajo. Ta prodaja je namreč izjemna in o tem res morate brati.

 

 

Pidovski baroni prodajo Etro 33 Petriču in prijateljem

 

Kot že povedano, je Sarini kupil Etro 33 v dveh obrokih, najprej za 14,6 milijona evrov, kar je pridobil s kreditom preko danes mrtve ultratajkunske Probanke in bajeslovnimi »prihranki«, potem pa je dokupil še preostalo za 9,6 milijona evrov, kar je skreditiral s posojilom od še vedno neznanega podjetja (finančna ulica namiguje na Pomholdovo štajersko podjetniško hobotnico), in sicer po ceni 252.000 evrov za 1% delež.

 

Potem se s prevzemom Sarinija konec 2008 prenese Etra 33 na Energo. Cena? Neznana, čeprav so v obtoku tako neverjetne številke, kot je 3 milijone evrov. Priznam, cifra je tako nizka, da takšna norost ne bi dosegala niti najbolj divjih pidovskih kupčij z umetnim zniževanjem cen. Ampak saj veste, tega dela v resnici nikoli ne bomo izvedeli.

 

27.1.2010 Sarini (in v njegovem imenu Energova zastonika Johann Smolka in Alan Perc) izvedeta prodajo Etre 33 Petričevi grupaciji. Cena? 30 milijonov evrov. Od celotne kupnine se nekaj dni kasneje (1.2. 2010) preko za to pooblaščenega notarja nakaže 14.913.133,15 evra podjetju Energo v Avstrijo, kar je mogoče razbrati iz spodnjega notarskega zapisnika:

 

In seveda naloga:



 

In kaj je v tem nenavadnega? Zaenkrat še nič, zadnji znani lastnik v verigi enostavno vzame svoj del. To je vse. Zabavno je to, da se podjetje podjetje Energo dva mesca in pol kasneje, natančno 14.4.2014, iz evidence izbriše, enostavno ne obstaja več:

 



 

Ali če vso čudaškost prekupčevanja z Etro 33 povzamemo v infografiki:

 

 

Vprašanja, ki se pri tem postavljajo, so sledeča: ali je bila epizoda Sarini/Energo zgolj parkiriščne narave in je odigrala posredništvo, ki ga je sicer Pomhold večkrat preigral v preteklosti (v nadaljevanju vas bomo spomnili na epizodi Istrabenz in Pivovarna Laško)? Ali je bila Sarini/Energo le klasična pidovsko - finančna »hit and run« zgodba? Je bila morda del večjega plana certifikatojev in je služila kot zbiranje kapitala za večjo zgodbo? Domnevam, da tega nikoli ne bomo izvedeli. Kot tudi ne bomo izvedeli nadaljne usode teh 14,9 milijona evrov kupnine. Morda so se vrnili v neko drugo zgodbo, morda so še vedno zunaj, morda jih ni več. Kdo bi vedel, kdo bi sploh lahko izvedel?

 

Vsekakor pa je pidovska kamarila v zgolj dveh letih lastniške prisotnosti v Etri 33 naredila izjemen donos: nekaj milijonov iz naslova preprodaje podjetja, nekaj milijonov iz naslova dividend ter priročno zaprla kreditno linijo. Pomagalo je seveda, da je bila nakupna cena Etre 33 v času pred krizo precej nižja kot v času krize, ko se je podjetje prodalo. In to seveda ni nič nenavadnega; v času krize običajno cena podjetij narašča. Yeah right.

 

Se vam ne zdi nenavadno, da se s prodajo ene in edine Sarini naložbe skorajda takoj likvidira matično podjetje Energo? Se vam ne zdi, da je očitno, da sta bila tako Energo kot Sarini (likvidiran nekaj kasneje) zgolj priročna instrumenta? Se vam ne zdi, da naj bi imeli v tej državi regulatorje, ki naj bi preverjali tako čudne transakcije?

 

Če pogledate zelo natančno smer nakazil, boste tudi ugotovili, da je 6.363.431,76 evrov kupnine potovalo na Probanko. Glede na to, da je tam Sarini odprl kredit za financiranje prvega dela prevzema, ali menite, da se je tako zaprl kredit Sarinija/Energa? Če je temu tako, ali prepoznate prevzemne vzorce kreditiranja prevzemov v tej gnojni republiki? Odplačilo kredita iz denarnega toka podjetja, dividend in kupnine pridobljene s preprodajo podjetja. Neverjetno je zgolj to, da v postopku Etra 33 ni crknila.

 

Lahko pa, da se motimo in pidovska skupina ni zgolj omrežila Etro 33 in na njej lepo zaslužila, ampak je izvedla legitimen posel, prevzela podjetje, ga sicer ni prestrukturirala, ga je pa sredi krize lepo prodala in izvedla odličen posel. In kako bomo sklepali o tem, kaj je res? Recimo, da naj zgodovina priča o kredibilnosti in poslovni intgriteti lastniške verige Pomhold/Pom-Invest/Sarini/Energo.

 

 

Zgodovina zgodovine

 

Leta 1992 ta država sprejme zakon o privatizaciji. Ker je privatizacija resna stvar, je zakon takšen, da del nekdanjega družbenega premoženja prenese na paradržavne sklade, del gre v odkup, del pa potuje v tako imenovane PID-e. Ti PID-i zelo kmalu začnejo razumevati, da delujejo v okolju, kjer ni nobenih poslovnih ali zakonskih regulacij in postopoma začnejo s prvo fazo prevzemanja slovenske ekonomije. To je zbiranjem certifikatov državljanov, s čimer postanejo PID-i pomemben del lastniške strukture celotnega »od Broza ustvarjenega« družbenega premoženja. Naj vam na hitro pojasnimo, kako je zadeva potekala.

 

Posebne družbe, DZU (družbe za upravljanje) so s pomočjo prijaznih kreditov preko noči začele odkupovati PID-e, napolnjene s certifikati. Kako? Zelo enostavno, na organiziranem trgu so »pohopsali« poceni pidovske delnice. Nekaterim DZU-jem to seveda ni zadostovalo in so tudi neposredno odkupovali certifikate. Slednje je bilo seveda nezakonito, ampak kaj ko je Mencinger prepričal ljudstvo, da so certifkati neuporabne smeti, ljudstvo pa je hotelo za te Mencingerjeve smeti iztržiti vsaj za šteko cigaret in kozarec majoneze. Svet je bil seveda za pidovske barone še lepši, saj so bili regulatorji ves čas slepi.

 

V drugi fazi so se že prevzeti PID-i spremenili v redne delniške družbe, s čimer je kontrola nad certifikatsko privatiziranim premoženjem prišla neposredno v roke prevzemnikov. Potem je sledil cel finančni Divji zahod, ki ga je vlada tako opevanega Janeza Drnovška brez težav prenašala. Iztiskanje malih delničarjev, umetno nižanje cen tako rojenih delniških družb (spomnite se histerije z umikanjem z borze!), bizarnih odprodaj po še bolj bizanih cenah (do katerih je prišlo ne samo preko tovariških bančnih kreditov, ampak tudi preko podjetniških kreditov) in naenkrat ste imeli lastnike lepega dela slovenske ekonomije, ki so postali glavne »mudonje« skorajda brez evra/tolarja svojega vložka (če je kdo takrat zastavil kako Zastavo ali Jugiča, se mu na tem mestu iskreno opravičujem). Kaj so delali DZU-ji in PID-i, veste. Spomnim vas naj samo na NIKO in DADAS, če ste slučajno pozabili.

 

Prav zdaj pa je res vse pripravljeno, da preverimo pidovske preprodajalce Etre 33.

 

 

V igro vstopi Pomhold

 

Leto 1997. DZU Pomurska družba naredi rekonstrukcijo PID-ov, ki jih poseduje. K Pomurska PID pripojijo Pomurska PID2 in Pomurska PID3, potem pa Pomurska PID razdružijo na Pomursko investicijsko družbo 1 in Pomursko investicijsko družbo 2 (saj veste, PID-e zamenjajo ID-i). Ker velja s preoblikovanjem nadaljevati (beri: dogaja se končna transformacija in legalizacija PID-ovsko certifikatske kraje slovenskega gospodarstva), se leta 2001 Pomurska investicijska družba 2 razcepi na Pom – Invest d.d. in Pooblaščeno Pomursko investicijsko družbo d.d.

 

In ker hudič ne da miru, poceni denarja, zavarovanega z molitvijo pa je v paradržavnih bankah na pretek, se skupina prijateljev, združena v podjetju Pomhold d.o.o., z delovnimi izkušnjami iz pidovske industrije odloči, da je Pom-Invest d.d. (družba, ki je čisto slučajno registrirana na istem naslovu v Mariboru) odlična naložba in jo prevzamejo.

 

Kako od certifikatov, s katerimi si Jože Mencinger briše rit, do prevzema dela slovenskega gospodarstva, vam poenostavljeno prikazuje spodnja infografika:

 

Ponovimo: od Brozovega družbenega premoženja leta 1991 do dokončne pravno-formalne odcepitve leta 2007 je zaključen proces prenosa epohalnih dosežkov dela naših upokojencev v roke managementa nekega DZU-ja. Leto dni kasneje Pomhold preko Pom-Invest ustanovi Sarini in ta prevzame nesrečno Etro 33, še leto dni kasneje pa se Sarini z Etro 33 preseli na slamnato podjetje v Avstrijo, ki je čisto slučajno povezano z lastniki Pomholda, proda Etro 33, denar prejme na avstrijski račun in likvidira firmo.

 

Zdaj pa kdo so ti liki iz Pom – Investa? Ali se spomnite obdobja histeričnih preprodaj med Maksimo Holdingom in Istrabenzom, ki so se dogajale leto dni pred začetkom prevzema Etre 33? No, takrat je bil Pom-Invest pomemben posrednik v konsolidaciji lastniške strukture Istrabenza oziroma zamegljevanja zgodbe o managerskem prevzemu. Še več, svoj čas je Pom-Invest gnezdil v Publikumu, ki je bil izjemno pomemben elemen operacije Istrabenz. Se spomnite verižne transakcije z delnicami Istrabeza na relaciji Sportina – Plinfin – Microtust – Pom-Invest – Stane Valant & company? Potem veste kako pomemben igralec je bil nekdanji upravitelj »Brozovega družbenega premoženja« Pomhold.

 

Seveda to ni edina zgodba o izgradnji tajkunskega imperija, kjer je bil instrumentalen Pom – Invest. Tukaj je tudi ena in edina Pivovarna Laško enega in edinega Boška Šrota. Na sredini leta 2008, ko je bila tajkunska konsolidacija »Pivovarne, ki so jo ustvarili Broz in naši upokojenci« na vrhuncu, je Pom – Invest prodal 5,99% delnic Infond Holdinga (prvega v lastniški verigi Šrotovega imperija) Centru naložbe (drugega lastnika v verigi), ki je bil hčerinska firma Kolonela (tretjega lastnika v verigi), ki je bil v lasti Atka – Prima (končnega lastnika, ki je bilo Šrotovo podjetje). S tem je svoje parkiščno dejavnost opravil, kot 'se zagre' in se vpisal v zgodovino kot instrument ene najbolj ogabnih epizod v slovenskem gospodarstvu.

 

Da pa ne bo ostalo samo pri velikih zgodbah, spomnimo še na eno manjšo. Ko je Sarini lastniško vstopil v Etro 33, je kar nekaj časa veljalo, da lastniške poteze vleče Boris Pipan, član rdečega plemstva (na temu mestu ne moremo globje v to zgodbo, omenimo samo to, da je nečak slavnega Romana Glaserja, kralja Perutnine Ptuj in Šrotovega tesnega sodelavca v lastniških spletkah), ki je le malo pred tem izpeljal operacijo Alpina. Slednja je rezultirala v odmrtju te družbe. Pipan je potem, ko je bil Sarini skupaj z Etro 33 prodan avstrijskemu Energo, čisto po naključju postal zastopnik Energa in Sarinija na skupščinah Etre 33 in je danes - verjeli ali ne - član nadzornega sveta Vzajemne d.v.z.

 

 

Pidovski baroni v bančnem sistemu

 

In kdo so torej ti naši finančni guruji, ki so zaznamovali tranzicijo z oglašanjem v skorajda vseh največjih epizodah lastniške konsolidacije slovenske ekonomije? Ivan Vizjak, alfa in omega Pomhold (skupaj s svojo soprogo), Rafael Kos, Borut Bratina (tudi AUKN) in Dušan Jovanovič (seveda skupaj s še nekaterimi, ki pa morda za naš dosje niti niso tako zelo pomembni). Zgodbe, ki jih boste prebrali, vas bodo verjetno do konca prepričale o stanju poslovne kredibilnosti tistih, ki so Petriču prodali Etro 33.

 

Pomhold je v času Bajukove privatizacije lastniško vstopil v NKBM. Ta vstop je bil tako odličen, da sta dve osebi iz lastniške strukture Pomholda pristali med nadzorniki. Glavni lastnik in direktor Ivan Vizjak in solastnik Dušan Jovanovič, ki je postal predsednik nadzornega sveta. Da bi bila idila še večja, je njun partner v lastniški zgodbi o Pomholdu, mariborski »akademik« Borut Bratina, zasedel mesto v AUKN, kjer se je ukvarjal s tistim znamenitim kadrovsko akreditacijskim svetom, ki je izbiral »taprave« za v uprave in nadzorce v podjetjih, ki so predmet nacionalnega ponosa. NKM in AUKN, ni slabo za fante, ki so kariero začeli z zbiranjem certifikatov in krmarjenjem med DZU-ji in PID-i, kajne? Da vam ne bo dolgčas, naj vam pojasnim, da je z Vizjakom in Jovanovičem v nadzornem svetu NKBM sedela, seveda po funkciji, tudi Alenka Bratušek. In sedaj tri epizode.

 

Prva, znameniti ukaz AUKN iz leta 2011, da naj podjetja v pretežno državni lasti, Pošta Slovenije, Gen Energija in Eles dokapitalizirajo NKBM z 47 milijoni evrov. Domnevam, da so Bratina iz AUKN ter Jovanovič in Vizjak iz NKBM v tistem trenutku lažje zadihali, kajti Pomholdovi lastniki so bili tedaj že do vratu zadolženi pri, kdo bi si mislil, NKBM. Saj veste, ti reprogramiraš mene, jaz reprogramiram tebe. Cel poslovni 69 kajne?

 

Druga epizoda, ko sta Vizjak in Jovanovič sedela v nadzornem svetu NKBM, je ta banka zelo prijazno kreditirala Pomholdovo hčerinsko podjetje, Sarinijevo mater, Pominvest. Leta 2009 so jim odobrili 6,8 milijona evrov za nakup delnic. 2009? Nakup delnic? Juhu? Halo?! Se spomnite sesutja delniških trgov v 2008 in finančne krize, ki je sledila? Se vam zdi normalno, da v času, ko cene delnic strmoglavjajo in kapital beži z delniških trgov, dobite bančni kredit za nakup delnic in kredit zavarujete s temi delnicami? In ja, ne boste se zmotili, če sledite naslednji uradni tezi: to da sta dva pomholdovca sedela v nadzorcu, nima veze s celotno kreditno epizodo. In ne, predsednik nadzornega sveta NKBM zagotovo ni vedel, da daje samemu sebi kredit za naložbo, ki je podobno smiselna kot zdravljenje s strupom. To seveda ni bil zadnji kredit, ko je bil leto kasneje Pom-invest že klinično mrtev, se jim je intubiralo še 1,9 milijona evrov. Življenje je lepo, kajne? Bančni krč leta 2010? Očitno ne.

 

Pom-invest in Pomhold sta danes mrtvi podjetji, skorajda 10 milijonska luknja, ki so jo povzročili pomholdovci, pa je prenešena na vaše stroške na DUTB. Daleč so prišli fantje s certifikati.

 

In tretja epizoda je Agrokor. Predzgodbo veste: banke, tudi NKBM, zaplenijo Mercator, Mercator se prodaja in kot da bi nanj vrgel vlaški urok sam Janković, od vseh trgovinskih verig vztrajno kupuje Mercator samo Agrokor, ki ga na koncu kupi. Seveda tudi NKBM da svoj glas za prodajo Mercatorja Agrokorju, natančneje, da ga predsednik nadzornega sveta NKBM, pomholdovec Dušan Jovanovič. In potem izvemo, da sta z auknjevskim pomholdovcem Borutom Bratino na njunem inštitutu (fanta sta namreč tudi akademika) le malo pred tem svetovala Agrokorjevemu hčerinskemu podjetju Ledo. Konflikt interesov? Niti slučajno. Bi se moral Jovanovič izločiti iz procesa odločanja o prodaji deleža, ki ga je NKBM zasegel v Mercatoju? Niti slučajno, kje pa, on je pravičen.

 

Pomholdovski kralji certifikatov, kralji bizarnih prevzemov tipa Etra 33 so torej solastniki in nadzorniki banke, ki jih je do same smrti kreditirala in reprogramirala in nihče ni nič opazil, nikomur ni bilo nič sporno. Priceless!

 

Prvi del operacije Etra 33 je končan

 

Pidovski dečki, ki so prevzemali Etro 33, so končali zelo klavrno v stečajih, medijskih pokolih (saj veste, nekdo že mora biti kriv), preiskavah NPU, državnega tožilstva in KPK ter so skoraj zagotovo za vedno izločeni iz velikih poslov, ki so jih dotlej sooblikovali. Zgodba, ki se je začela leta 1991, se je tako nepovratno zaključila. V temu kontekstu morate razumeti, da je bilo 14,9 milijonov evrov kupnine, ki je prišlo na likvidirano avstrijsko podjetje, vse prej kot del normalne poslovne transakcije. V katero zgodbo so se ti milijoni vrnili, ne bomo nikoli izvedeli, ampak glede na obnašanje pidovcev iz Pomholda je popolnoma jasno, da so se nekam. Čeprav lep del finančne ulice trdi, da je šel ta denar v naročje Stojana Petriča, naj vam povem, da v to teorijo ne verjemem. Sodelovanje med Pomholdom in Petričem je bilo projektne narave in ta projekt je bil Etra 33, več kot tega med njimi ni bilo. Ena mala aferica, če že hočete. Vsekakor pa je Petrič prevelik finančni lisjak in bistveno preveč pameten, da bi imel večje opravke s poslovnimi bebci, ki služijo za parkirišča in se igrajo bančnike.

 

Vmes je naša Etra 33 po čudežu preživela (druga podjetja v teh scenarijih niso imela te sreče), pa čeprav se je prisesalo prevzem na njen denarni tok, se jo je zastavilo in se iz nje vleklo dividende ter se z njo prekupčevalo.

 

Ampak Etra 33, ki je preživela nacistično konfiskacijo, komunistično nacionalizacijo, propad Brozovije in plenilski pohod pidovskih baronov, še ni bila pri koncu lastniško – poslovnih pretresov. Čakal jo je Stojan Petrič s prijatelji in jo leta 2010 tudi dočakal. Zato vas v drugem delu dosjeja čaka zgodba o tem, kako se prevzema loti pravi maher slovenske tranzicije, član pravega in ne namišljenega rdečega plemstva.


Pripis: Za nastanek članka se zahvaljujemo Marku Pogorevcu.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
2
04.08.2020 02:24
Državni zbor je pred slabim mesecem, natančneje 9. julija 2020, končno sprejel Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
10
31.07.2020 23:00
Kaj bi se zgodilo, če bi zahodni zavezniki dve ali celo tri leta prej začeli masovno in sistematično bombardirati nemško vojaško ... Več.
Piše: Shane Quinn
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
13
30.07.2020 08:15
Razprava o medijskih zakonih je prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah so se ... Več.
Piše: Bine Kordež
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
12
26.07.2020 23:59
Voditelji članic Evropske unije so se vsi po vrsti hvalili z dosežki, z dodatnimi ugodnostmi ali popusti, ki da so jih dosegli ... Več.
Piše: Bine Kordež
Jazbinšek piše ministru za okolje Andreju Vizjaku: Plečnikov štadion za Bežigradu je okužen s korupcijo
11
23.07.2020 22:25
Plečnikov štadion je očitno pozabljen od Boga in slovenske države. Zaradi tega bo lahko še naprej v miru propadal, država pa ga ... Več.
Piše: Miha Jazbinšek
Venezuelske emigrantke v Čilu: "To je smrt, ki je nikoli zares ne preboliš ... Moje države ni več."
18
22.07.2020 22:30
Življenjske zgodbe mladih Venezuelk, ki so zaradi nevzdržnih razmer v nesojenem socialističnem paradižu emigrirale v Čile, do ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Merili smo "nepristranskost" nacionalkinega TV Dnevnika: Vladne stranke imajo nekajkrat manj minutaže od opozicije!
18
17.07.2020 22:00
V javnosti potekajo burne razprave o novem zakonu o RTV. Zategnitev proračunskega pasu, ki ga načrtuje vlada, bržkone ne bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dosje slovenski gozdovi, 5. del: Kako je Damjan Oražem poskrbel za streho v Kočevski Reki in na hiši svoje območne šefinje Katje Konečnik
4
16.07.2020 22:30
Direktor Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) Damjan Oražem je podpisnik pogodbe o obnovi strehe na stavbi v Kočevski Reki, ki je v ... Več.
Piše: Uredništvo
Univerza v Ljubljani se 100 let po svoji prvi doktorici znanosti Ani Mayer Kansky utaplja v absurdni obvezni rabi ženskega spola za vse spole
10
15.07.2020 21:30
Ob stoletnici podelitve prvega ženskega doktorata je na ljubljanski državni univerzi najaktualnejše vprašanje spoljenja v ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Še vedno nepriznani nemško govoreči manjšini je ministrstvo za kulturo zaradi koronavirusa mirno zamrznilo 32.000 evrov subvencije
6
15.07.2020 00:30
Zapuščina klavrne zunanje politike zadnjega desetletja, ki sta jo poosebljala Karl Erjavec in Miro Cerar, dobiva konkretnejše ... Več.
Piše: Uredništvo
Križi in težave ministra za zdravje: Tomaž Gantar ne bi bil več minister, ta resor je zanj prenaporen!
13
13.07.2020 23:02
Ob zadnjih trenjih v upokojenski stranki, ko se je zdelo, da položaj nove predsednice Aleksandre Pivec le ni tako trden, na dan ... Več.
Piše: Uredništvo
Dolga pot domov: Stoletje začetka pomiritve med Slovenci in Italijani
9
12.07.2020 22:30
Po natanko stoletju, ki je minilo od barbarskega požiga, se tržaški Narodni dom končno vrača Slovencem v Italiji. Morda je ta, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
5
07.07.2020 11:15
Pandemija Covid-19 se očitno bliža novemu vrhuncu. Ali je ponovna rast okužb že napoved naslednjega, drugega vala, ali gre le za ... Več.
Piše: Uredništvo
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
6
05.07.2020 11:00
Ali bi obseg in narava kršitev povezanih policijsko-tožilsko-sodnih struktur (kar zatrjuje predsednik vlade Janez Janša) tako ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
5
04.07.2020 07:00
Izid najnovejše knjigeIgorja Omerze Udba in Akcija Sever sovpada s prihajajočo trideseto obletnico osamosvojitveSlovenije. ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
10
03.07.2020 14:30
Čeprav mainstream mediji občutno vlečejo v levo, je slovenska medijska scena pluralna. Zasebni mediji lahko izbirajo svojo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
20
01.07.2020 00:25
Črni torek, kot bi lahko poimenovali včerajšnje dogajanje v Sloveniji, ni omejen le na policijske preiskave, aretacijo ... Več.
Piše: Uredništvo
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
5
30.06.2020 08:30
Mesec in pol popolne karantene, ki so jo sredi maja razglasili za Santiago, pomeni, da lahko odidemo iz stanovanja samo z online ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Muha proti Kosu: Neresnične navedbe Gregorja Kosa o delu AKOS
0
26.06.2020 22:39
Zaradi članka Gregorja Kosa, objavljenega na portalu+ 19. junija 2020 pod naslovom Skrajni čas bi bil, Tanja Muha poslovi z ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
14
23.06.2020 22:00
Samo sprašujem. Najprej sebe samega, potem vse ostale: Ali smo sploh zreli, slovenski državljani, za demokracijo? Nekako me ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
Angel Polajnko
Ogledov: 3.027
02/
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.270
03/
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
Keith Miles
Ogledov: 2.048
04/
Politična satira: Vojna zvezd 2020, odiseja skozi slovensko politiko od A do Ž
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.768
05/
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
Bine Kordež
Ogledov: 1.606
06/
Slovenija, dežela piromanskih gasilcev
Simona Rebolj
Ogledov: 1.768
07/
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
Bine Kordež
Ogledov: 1.397
08/
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
Shane Quinn
Ogledov: 1.231
09/
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
Božo Cerar
Ogledov: 1.077
10/
"Če bi se v Sloveniji ravnali po švedskem modelu, bi imeli vsaj 1200 mrtvih, a lahko bi jih imeli veliko več, če bi zdravstveni sistem odpovedal."
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.075