Naša izhodiščna teza je, da je Univerzitetni klinični center Ljubljana nekakšna novodobna izpeljanka Potemkinove vasi.  Že SCI, indeks citiranja posameznega avtorja pokaže precej čudno stanje akademskosti na nekaterih oddelkih Interne klinike in klavrno stanje na Kirurški kliniki. Odsotnost objektivnih pogojev glede tega, kdo sploh lahko zasede vodstvene funkcije, je pripeljala do politikantstva. Ker so kriteriji za prvo izvolitev na mesto predstojnika tako nizki, so vrata odprta tudi lenuhom, kar prevesi tehtnico ponudbe v negativno smer. Ker ni jasnih kriterijev, ki jih mora vodja, predstojnik ali strokovni direktor doseči, da je ponovno izvoljen v naslednji mandat, pridemo do maršalskih funkcij. Ker sčasoma s svaljkanjem po predstojniških foteljjih izpuhtita in vizija in klinično znanje, postane obdržanje funkcije edini moto maršalskih predstojnikov. In ko se to zgodi, so upravičena vsa sredstva. Izgubi se razum. Prioritete postanejo povsem druge, samo stroke in raziskovanja ni med njimi...

Preden pa se spopademo s konkretnimi indeksi, imeni in priimki, bomo skočili nekaj stoletij nazaj. Za boljšo ilustracijo, kaj pravzaprav mislimo s tem, ko namigujemo, da je UKCL morebiti moderna Potemkinova vas.

 Potemkinova vas

Čemu ravno Potemkinova vas ...

Konec 18. stoletja je na ozemlju južne Ukrajine in Krima tlelo podobno kot danes: ruske sile so to rodovinto ozemlje s silo odvzele Otomanskemu cesarstvu, guverner regije knez Grigorij Aleksandrovič Potemkin pa je postal najljubši ljubimec ruske carice Katarine II. Velike. Leta 1787 se je med velesilama obetala nova vojna, zato je Katarina v močnem vojaškem spremstvu odšla proti Krimu, da bi sosedom pokazala rusko moč. Da razkošja in udobja vajena carica ne bi že prvi dan izgubila volje do potovanja skozi neskončno prostrano, a revno in uničeno rusko podeželje, je genialni Potemkin vzdolž reke Dnjeper postavljal kulise vasi in zaselkov, kjer so najeti igralci v pražnje oblečene kmete uprizarjali srečno kmečko življenje vsakič, ko je skozi kraj jahala carica s spremstvom. Zvečer, ko je Katarina Velika spala, so kuliso podrli in jo do jutra znova postavili nekoliko dlje ob predvideni poti, da bi se vesele kmetske slike naslednji dan ponovile. Katarina, ki se ji še sanjalo ni, kakšna velika potegavščina je vse skupaj, je bila nad videnim navdušena in še bolj prepričana, kako bogata, mogočna in uspešna je njena Rusija.

Zgodovinarji si o zgodbi sicer niso povsem enotni, toda sintagma Potemkinova vas je ostala nesporni sinonim takšne ali drugačne fasade ali kulise. Skratka nečesa, kar obstaja le navzven, medtem ko mu manjka vsakršnje vsebine.

… in kakšno zvezo ima z njo Janez Novak

Takšna digresija je nujna, če želimo temeljito razložiti in argumentirano, na podlagi empirično preverljivih dejstev in podatkov razkriti Potemkinovo vas, imenovano Univerzitetni klinični center Ljubljana. Naša današnja zgodba se torej pričenja 230 let po slavnem popotovanju Katarine Velike na Krim; začenja se v majhnem, bogaboječem slovenskem kraju, denimo Jurovskem dolu, kjer se ob petih zjutraj proti prestolni Ljubljani odpravi Janez Novak. Po več mesecih čakanja je namreč le dobil zaskrbljujočo diagnozo in poziv na hospitalizacijo v ljubljanski Klinični center za nadaljnje preiskave. Pražnje oblečen, s kovčkom z nekaj najnujnejšimi potrebščinami se gospod Janez, podeželan v zgodnjih sedemdesetih, odpravi v neznano.

Nevajen velikega mesta previdno izstopi iz avtobusa na Zaloški cesti in se počasi odpravi proti prehodu za pešce. Med čakanjem na zeleno luč uzre impresivno stavbo na drugi strani ceste. Česa takšnega še ni videl. Slišal je, kako velika stvar je ta UKCL, spominja se, da je prav tu umrl tovariš Tito. Šele ob pogledu na orjaško betonsko kreaturo se gospod Novak dokončno zave svoje majhnosti. Popraska se po čelu. Piskanje semaforja ga opomni, da zeleni signal počasi izginja, zato se hitro požene čez cesto. Ko se približuje vhodu, postaja stavba vse večja, z njo pa tudi strah pred tem, kaj ga čaka. Opazi prve obrise bronastih črk "Univerzitetni klinični center Ljubljana" na fasadi. Vidi tudi prve bogove v belem. V Janezu se začne prebujati strahospoštovanje do te velike stavbe, bronastih črk in belih halj. Podobno občutje je doživel pred letom dni že njegov sosed Vinko in mu ob kozarčku špricerja tolikokrat pripovedoval o njem. Čisto potiho se naš novi pacient zvečer obleče v pižamo, podobno jetniški, zleze pod težko odejo v bolniški sobi in skoraj negiben čaka na naslednje jutro, ko bodo bogovi v belem prišli na vizito in ko bo šlo zares...

Pacient na prvem mestu. Ja na katerem pa?!

Zadnja leta, predvsem v obdobju direktorja Simona Vrhunca, ki si ga, zanimivo, ne upa razrešiti nobena vlada, pada iz omar te univerzitetne in vrhunske (beri: Vrhunčeve) ustanove vse več okostnjakov. Od prefinjeno organizirane korupcije s katastrofalno preplačanimi žilnimi opornicami na oddelku za kardiologijo, do že famoznih operacijskih miz, škandala Mishaly z otroško srčno kirurgijo, ki še danes nima uradnega poročila. Od zlatih palic, ki so jih našli med hišnimi preiskavami korupcije v zdravstvu pod posteljami nekaterih zdravnikov, do podkupnin na tujih računih. Od malega Reneja, primera Ivan Radan, nedavnih razkritij in novih spoznanj v zvezi s podkupovanjem zdravnikov, preko motoviljenja o tem, kaj naj bi bila donacija in kaj podkupnina, do grobih izsiljevanj dobaviteljev medicinske opreme ... In še bi lahko naštevali, verjemite.

Vrhunski direktor se ob teh priložnostih, ki jih je vedno več, sicer vedno manj smeji v kamero, hkrati pa še kar mehanično ponavlja svojo mantro o vrhunskosti ustanove. Na uradni spletni strani ljubljanskega Kliničnega centra je zapisano:

"Pri nas je pacient na prvem mestu v procesu zdravljenja in odločanja."

Hm, hja, kaj naj k temu dodamo? Kadar se nekaj tako samoumevnega, kot to, da je pacient v bolnišnici na prvem mestu, preveč poudarja in ponavlja, je ponavadi v ozadju na prvem mestu nekaj drugega. O tem v enem od prihodnjih prispevkov.

Za zdaj pa nazaj k našemu Janezu, ki je pred spanjem prižgal televizor in na Dnevniku ponovno zagledal direktorja Simona, kako mu na eni od številnih konferenc za ubogljive novinarje ponavlja, da leži v vrhunski ustanovi in da naj ga nič ne skrbi. Kaj pa naj naš ubogi Janez ? Saj je vendar videl napis na pročelju. Zdaj to sliši še iz ust samega direktorja. Bele halje pa so tudi garancija, da mora biti vse v redu.

Ni vsak center vrhunska klinika

Kaj dela neko ustanovo univerzitetno in hkrati vrhunsko ? Ne strojni inženir, ki se piše Vrhunec – pa čeprav je nečak Titovega osebnega tajnika in prijatelja prvega direktorja taiste ustanove, sicer slučajno tudi bivšega direktorja bivše Službe državne varnosti Janeza Zemljariča, ki še danes hodi na obiske k svojemu nasledniku in mu nosi ideje o bolnikih –, ne napis na fasadi, ne velikost stavbe in niti ne samo dejstvo, da v vsej državi ni druge podobne ustanove.

Še manj dela bolnico najboljšo stalno ponavljanje v kamero, da je ustanova vrhunska.

Ustanovo dela vrhunsko zgolj in samo stroka, ki je v koraku s časom in raziskovanje, ki je pred njim. Problem seveda nastane, ker je ob odsotnosti prave konkurence in ob izredno nizkih kriterijih na tej strani Alp vsaka stvar in vsak prispevek objavljen v zborniku lokalnega strokovnega srečanja že hitro "vrhunski". Tudi strokovna srečanja takšne in drugačne uporabnosti, kjer se do gala večerje vedno tako prisrčno zlijeta duša in srce – hja, če ne prej pa na večerni veselicah tipa dalmatinskih poletnih teras –, so lahko hitro "vrhunska", pa čeprav le malokdo predstavi lastne rezultate lastnih študij.

Onkraj očitno zelo visokih Alp, kjer zadeve postanejo veliko bolj objektivne, si večina ne upa pogledati. Tam velja kruti zakon publish or perish (tj. objavljaj ali pa te ni) in tam ni popuščanja. Če raziskuješ in objavljaš, si. In če delaš veliko tega, si celo vrhunski. Sicer te ni. Ne pomeniš nič. Si in se lahko delaš, da nekaj pomeniš le na senčni strani Alp. Na sončni pa je edino in pravo merilo strokovnosti, vrhunskosti in raziskovalne vrednosti število publikacij v revijah z znanstvenim indeksom citiranosti.

Kaj je torej vrhunska ustanova

Šele ko postavimo ustanovi in njenim vodilnim zdravnikom pred obraz ogledalo, lahko objektivno ocenjujemo, s kakšno vrhunskostjo imamo v resnici opravka. Vrhunska ustanova spodbuja raziskovanje, si pri tem postavlja vedno višje cilje, za doseganje katerih postavlja vedno višje pogoje. Vrhunska ustanova ustvarja okolje, v katerem lahko uspevajo predvsem tisti, ki so pripravljeni stroko in raziskovanje potiskati naprej. Ki premikajo meje. Kar posledično umešča vrhunsko ustanovo v mednarodnem merilu vedno višje.

Vrhunska ustanova ima mehanizme, ki omogočajo in spodbujajo kreativnost in kaznujejo povprečnost, škodljve navade, korupcijo in negativno selekcijo, ki na površje na dolgi rok, kot to v Sloveniji dobro vemo, prinese samo najslabše, pa čeprav je oblečeno v belo haljo. Kajti posledično se ustvarijo pogoji, v katerih vzcveti korupcija namesto znanosti, kjer ustanovo in oddelke dejansko vodi zdravstvena mafija in kjer vladajo dobavitelji iz ozadja preko gumijasto upogljivih ali celo sodelujočih predstojnikov.

Stroka nima besede v tem pragozdu lumparij. Pošteni zdravniki in uspešni raziskovalci si z vodstvenimi funkcijami ne želijo več mazati rok. In takšne pogoje je izredno težko zavrteti nazaj, da bi vzpostavili normalno bolnišnico. Žal se je to zgodilo s tako imenovanim Univerzitetnim kliničnim centrom Ljubljana, kakor tudi z drugimi bolnišnicami (o tem prav tako v enem od prihodnjih člankov) po državi, ker je politika zadnjih 25 letih z njimi delala kot svinja z mehom. Politika, ki je bila  nastavljena in kontrolirana s strani tovarišije iz prejšnjega sistema, ki so mehanizme črpanja javnega denarja vzpostavili že v Jugi in so svojo pogruntavščino zgolj prenesli v samostojno Slovenijo. Ti nepošteni ljudje so in še vedno razumejo davkoplačevalski denar, ki se pretaka prek poslov z medicinskimi materiali, opremo in zdravili, kot lasten denar. Kot neskončen vir denarja, ki od nekod pride in se ga lahko s prirejenimi razpisi nemoteno krade in skriva v tujino. Žal je bilo ravno zaradi te zločinske združbe in nedelovanja mehanizmov, ki bi to preprečili, narejeno ogromno škode slovenski medicini in razvoju medicinske znanosti.

Koga smo vzeli pod drobnogled

Da bi lažje preverili vrhunskost Univerzitetnega kliničnega centra, smo preverili, kako se na znanstvenem področju izkazujejo tisti, ki jo vodijo, torej strokovni direktorji posameznih klinik in predstojniki kliničnih oddelkov. Ti naj bi bili kot prvi med enakimi zgled ostalim, spodbuda mladim in zagotovilo stroki, da je v resnici vrhunska. Toda: je temu res tako?

V tokratnem prispevku analiziramo generalnega in strokovnega direktorja ljubljanskega Kliničnega centra ter strokovne direktorje in predstojnike kliničnih oddelkov največjih klinik, torej interne in kirurške. Imena posameznih strokovnih enot Univerzitetnega kliničnega centra ljubljana in strokovnih direktorjev in predstojnikov oddelkov ter služb smo pridobili na uradni spletni strani UKCL.

Število člankov, objavljenih v strokovnih revijah z znanstvenim indeksom citiranja, smo za posameznika preverili na spletni strani ameriške nacionalne medicinske knjižnice PubMed.

Kriteriji za iskanje:

Pri posameznikih z imenom in enim priimkom smo iskali s kriteriji: ((ime priimek[Author]) OR priimek ime[Author]) OR priimek 1[Author]. Pri gospeh z dvema priimki smo iskalne kriterije razširili na vse možne kombinacije imena in obeh priimkoma: (((((((((((ime priimek1 priimek2[Author]) OR ime priimek2 priimek1[Author]) OR priimek1 priimek2 ime[Author]) OR priimek2 priimek1 ime[Author]) OR priimek1 priimek2 i[Author]) OR priimek2 priimek1 i[Author]) OR ime priimek1-priimek2[Author]) OR ime priimek2-priimek1[Author]) OR priimek1-priimek2 ime[Author]) OR priimek2-priimek1 ime[Author]) OR priimek1-priimek2 i[Author]) OR priimek2-priimek1 i[Author].

Pogoja iskanja [Investigator] nismo vključili, ker ni originalno delo avtorja ali soavtorja in le umetno povečuje število zadetkov.

Podatke smo analizirali z običajnim kalkulatorjem in z običajnimi osnovnošolskimi matematičnimi operacijami.

IMRH indeks

Rezultate smo razdelili v skupine "Vsi članki" – absolutno število zadetkov v času od prvega članka z indeksom znanstvenega citiranja do danes, "Prvi članek" – leto objave prvega članka z indeksom znanstvenega citiranja posameznega avtorja, indeks minimalne raziskovalne higieničnosti (IMRH)*, število člankov, objavljenih v letu 2014 (naključno izbrano leto), "Prvi avtor**" – pri koliko člankih je posameznik prvi avtor, "Zadnji avtor" – pri koliko člankih je posameznik zadnji avtor.

Članke smo nato glede na dosežene indekse znanstvenega citiranja revije, v kateri so objavljeni, razdelili v štiri skupine:

<1 – članki izrazito nizke znanstvene vrednosti,

1-5 – članki nižjega srednjega razreda,

5-10 – članki višjega srednjega razreda in

>10 – članki izrazito visoke znanstvene vrednosti.

*IMRH – v odsotnosti objektivnega merila, kolikšna je raziskovalna vrednost posameznega strokovnega direktorja ali predstojnika kliničnega oddelka oziroma službe, smo uvedli indeks minimalne raziskovalne higieničnosti, IMRH. Po mnenju uredništva je za nekoga, ki se odloči za akademsko kariero, higienični minimum, da povprečno objavi po en prispevek (rezultati študije, prikaz kliničnega primera, pismo uredniku, zanimiv slikovni material ipd.) na leto od začetka akademske kariere v reviji z znanstvenim indeksom citiranja, preverljivim v javni zbirki podatkov PubMed.

Za začetek resne akademske kariere se šteje leto prve objave članka z znastvenim indeksom citiranja.

Glede na IMRH smo posameznike razdelili v štiri skupine in jim dodelili barve: rdeča, bela, rumena, zelena (za razlago glej legendo spodnje tabele).

**Prvi, drugi, tretji in zadnji avtor: za pojasnilo laični javnosti. Pri strokovnem članku sta največ vredni prvo in zadnje mesto v nizu soavtorjev, ki so sodelovali pri nastanku članka. Prvi avtor je navadno tisti, ki je največ prispeval k študiji, kliničnemu primeru oziroma je napisal največji del članka. Drugi in tretji sta soavtorja, ki sta prispevala drugi in tretji največji delež v študiji ali pri nastanku članka. Zadnji avtor je navadno mentor študije, doktorata, članka oziroma vodja raziskovalne skupine, ki je s svojim predhodnim trudom ustvaril ustrezne raziskovalne pogoje, v katerih mlajši pod njegovim vodstvom izvajajo raziskave in objavljajo rezultate

Koga in kaj smo ocenjevali

Interna klinika ima 13 strokovnih enot in strokovnega direktorja.

10 kliničnih oddelkov (71%) vodijo posamezniki z akademskimi nazivi profesor, vsi imajo seveda doktorat znanosti.

2 enoti (14%) vodita posameznika brez akademskih nazivov in zgolj z opravljenim magisterijem znanosti.

Center za geriatrično medicino pa vodi celo zdravnik brez kakršnihkoli nazivov.

Najstarejši objavljen članek z znanstvenim indeksom citiranja sega nazaj v leto 1972, torej v sam začetek ljubljanskega Kliničnega centra. Vsi, ki trenutno vodijo Interno kliniko in njene oddelke ter službe, so v času svojih akademskih karier skupno soavtorji pri 556 člankih z znanstvenim indeksom citiranja. Polovico (50%) vseh člankov so objavili zgolj trije (23% vseh predstojnikov) težkokategorniki. Drugo polovico pa preostalih 8 predstojnikov in strokovni direktor Interne klinike skupaj. Vodja Centra za geriatrično medicino po podatkih PubMed nima soavtorstva pri nobenem članku z znanstvenim indeksom citiranja.

Glede na višino indeksa citiranja je 75 člankov (13%) v najslabši kategoriji, z indeksom <1. 8 od teh (11%) ima indeks 0, kar pomeni, da v znanstvenem smislu niso nič vredni. 371 člankov (67%) je objavljenih v revijah nižjega srednjega razreda, s faktorjem 1-5, 81 člankov (14%) v revijah višjega srednjega razreda s faktorjem 5-10 in le 18 (3%) v elitnem razredu s faktorjem >10.

Samo en članek je objavljen v eni najuglednejših znanstvenih revij na svetu, New England Journal of Medicine in drugi v uglednem naravoslovnem magazinu, svetovno znanem Lancetu.

Glede na IMRH sodi pet predstojnikov strokovnih enot Interne klinike (36%) v najnižjo kategorijo z IMRH <1, trije (21%) v predzadnjo kategorijo  z IMRH >1-2, trije (21%) v drugo z IMRH >2-3. Interna klinika premore le tri prvorazredne težkokategornike, ki imajo IMRH >3 (21%).

Tabela, zaradi katere nas bodo preklinjali mnogi

Kirurška klinika ima 12 strokovnih enot in strokovnega direktorja. 8 kliničnih oddelkov (61%) vodijo posamezniki z akademskimi nazivi profesor, vsi imajo seveda doktorat znanosti. 3 enote (23%) vodijo posamezniki brez doktorata znanosti.

Najstarejši objavljen članek z znanstvenim indeksom citiranja sega nazaj v leto 1975, torej podobno kot na Interni kliniki na začetek ljubljanskega kliničnega centra. Vsi, ki trenutno vodijo Kirurško kliniko in njene oddelke ter službe, so v času svojih akademskih karier skupno soavtorji pri 196 člankih z znanstvenim indeksom citiranja. Kirurška klinika ne premore težkokategornikov, članki so dokaj enakomerno porazdeljeni med vse predstojnike strokovnih enot

Glede na višino indeksa citiranja je 64 člankov (33%) v najslabši kategoriji, z indeksom <1. 12 od teh (19%) ima indeks 0, kar pomeni, da v znanstvenem smislu niso nič vredni. 127 člankov (65%) je objavljenih v revijah nižjega srednjega razreda, s faktorjem 1-5, 3 članki (1,5%) v revijah višjega srednjega razreda s faktorjem 5-10 in le 1 (0,5%) v elitnem razredu s faktorjem >10. Kirurška klinika nima objav v najuglednejših znanstvenih revijah na svetu kot sta New England Journal of Medicine in Lancet.

Glede na IMRH sodi 11 predstojnikov strokovnih enot Kirurške klinike (85%) v najnižjo kategorijo z IMRH <1, 2 (15%) v predzadnjo kategorijo  z IMRH >1-2. Kirurška klinika nima posameznikov v drugi kategoriji z IMRH >2-3 oz. težkokategornikov.

Kdo izstopa navzgor...

Interna in Kirurška klinika sta po številu strokovnih enot enako veliki. Teoretično torej obstajajo približno enaki pogoji za akademsko ustvarjanje, v praksi pa so precej velike razlike. Gre to na račun urbane legende, ki pravi, da so internisti bolj filozofi, kirurgi pa bolj manualci ? Nekaj bo gotovo na tem.

Vsi predstojniki Interne klinike so skupno soavtorji pri 556 člankih, ki so izšli v skupno 14 akademskih karierah posameznikov, ki Interno kliniko trenutno vodijo in članke publicirajo od prvih dni UKC Ljubljana iz začetka 70-ih let prejšnjega stoletja, torej v 43-ih letih. Je 556 velika številka ? Na prvi pogled se zdi velika, vendar pa pravo podobo dobi šele, ko jo začnemo izzivati s primerjavami in relativizirati.

Glede na število avtorjev in število let od prvega članka lahko zaključimo, da je število povprečno objavljenih člankov na posameznika in na leto precej klavrno in pove, da je trenutni aktualni predstojnik posameznega internega oddelka v povprečju na leto napisal le 0,9 članka objavljenega v reviji z znanstvenim indeksom citiranja. Povprečni IMRH je torej <1, kar po našem kriteriju IMRH povprečnega predstojnika oddelka Interne klinike diskvalificira kot ustreznega za vodenje klinike. Ker so posamezniki v svoji akademski karieri do sedaj objavili zelo različno število člankov, jim ne smemo delati krivice s prevelikim povprečenjem, zato poglejmo "kome gaće i kome košulja", kot bi rekli naši sosedi. Kar polovico vseh 556 člankov odpade na 3 težkokategornike: prof. dr. Matijo Tomšiča, predstojnika KO za revmatologijo, prof. dr. Jadranko Buturović-Ponikvar, predstojnico KO za nefrologijo in prof. dr. Marka Noča, predstojnika KO za intenzivno interno medicino.

V slovenskih razmerah, kjer veljajo predvsem ljubosumje, želja po neuspehu kolega, metanje polen pod noge, uničevanje raziskovalnega vzdušja, zaničevanje raziskovanja, so ti trije doktorji v svojih izjemnih akademskih karierah (ki seveda še kako tečejo naprej) objavili polovico vseh omenjenih člankov predstojnikov oddelkov Interne klinike! Bravo, izjemno in čestitke!!

Prof. Noč je celo soavtor članka, objavljenega v ugledni reviji Lancet. Brez teh treh bi imela v tem trenutku Interna klinika s strani vodečih skupno število člankov bolj podobno Kirurški kliniki, kjer je situacija, kot bomo videli kasneje, precej bolj bedna. Njim trem torej "košulja".

Žalujoči ostali

Denimo prvi med enakimi na Interni kliniki, strokovni direktor, prof. dr. Zlatko Fras ? Glede na IMRH spada v predzadnjo kategorijo z indeksom pod 2. Olajševalni okoliščini profesorja Frasa sta dve. Prva je, da je svojo akademsko kariero začel relativno pozno. Zlobni jeziki sicer vedo povedati, da je mesto strokovnega direktorja Interne klinike zasedel samo z magisterijem znanosti in da je potem zaradi kariernih razlogov z astronomsko hitrostjo v manj kot 10 letih opravil doktorat in hitro prehodil pot od asistenta do profesorja. V dobi, ki je krajša, kot jo dopušča teorija. Druga olajševalna okoliščina je ta, da veliko internistov, predvsem mladih, s katerimi smo se pogovarjali, pove, da ima prof. Fras posluh zanje in njihove težave. Je odprt in vedno dosegljiv. S tistimi, s katerimi smo se pogovarjali, se tudi zdi, da bo, ko bodo primerni pogoji, bolj aktivno posegel v ustvarjanje boljšega vzdušja in boljših raziskovalnih pogojev za mlade. Ko bo prišel čas. Ko Interne klinike iz ozadja ne bodo vodili drugi. Ko bodo ti na Dobu.

Profesorju Frasu želimo, da bi mu to, kar mu nekateri pripisujejo kot potencial, tudi uspelo uresničiti in da bi Interno kliniko, predvsem kardiološki del, potegnil iz krempljev zdravniško-dobaviteljske mafije ter ji omogočil normalen razvoj in raziskovalni razcvet. Želimo mu, da bi lahko najboljše kadre, ki jih ima v arzenalu kar nekaj, lahko potegnil iz grmov, po katerih se skrivajo, da lahko nemoteno razvijajo sebe in svojo stroko ter publicirajo in se jim ne bo potrebno več skrivati pred pocestnimi pobalini, ki trenutno z grožnjami lomastijo po nesrečni kraljici medicine.

V isto, predzadnjo kategorijo, z IMRH <2 sodita še predstojnika KO za hematologijo, prof. dr. Peter Černelč in KO za gastroenterologijo, prof. dr. Borut Štabuc. Prof. Černelč bi lahko zaradi svojega najdaljšega staža in ne glede na nizek IMRH zavidljive kariere potegnil pravo potezo in odstopil. Saj veste, tako kot športniki. Najtežje, a najslajše je odstopiti na višku kariere. In vsi ti priznajo pogum. S tem bi dal zgled, da je moč prekiniti s slovensko tradicijo predstojništev, ki so skoraj maršalska funkcija. S tem bi pokazal, da je možno prepoznati pravi trenutek za umik in predajo žezla mlajšemu, ki še ima elan in vizijo, kako peljati stroko naprej.

Tudi za prof. Štabuca bi bilo glede na pripovedovanja sogovornikov bolje, da bi predal vodenje klinike komu drugemu. Zamerijo mu predvsem to, da na raziskovalnem pogorišču, ki ga je za sabo pustil prejšnji predstojnik, prof. Križman (tipično po slovensko je na kliniki oviral vse, ki so kakorkoli skušali akademsko delovati, da ne bi kdo slučajno ogrozil njegove blesteče profesorske kariere), ni postavil novih temeljev. Bojda za to ni imel časa, saj se je bolj posvečal drugim strokovnim in tudi nestrokovnim priložnostim. Mu pa je treba priznati, da je poleg prof. Noča edini med internističnimi predstojniki soavtor članka v drugi najuglednejši svetovni reviji, New England Journal of Medicine. Žal nima ustreznega naslednika. Zaposleni na kliniki se bojijo morebitne zmage tistega, ki se omenja za najverjetnejšega kandidate, njegove raziskovalne puščobnosti in napovedujejo, da bi v primeru prevzema vodenja klinike najverjetneje zavzel “križmansko držo”.

Prof. Janež, prof. Blinc in doc. Brvar, ki vodijo KO za diabetes, endokrinologijo in bolezni presnove, KO za žilne bolezni in Center za zastrupitve, so po svojih raziskovalnih in akademskih dosežkih in glede na naš indeks IMRH na pravi poti, zato si zaslužijo vso podporo vodstva, da vodijo svoje klinike v skladu z očitno uspešno vizijo naprej.

… in kdo izstopa navzdol

In komu "gaće"? Vsem petim, ki so dobili rdečo piko. Ti bi zaradi higieničnosti morali sami dati odstopne izjave. Zaradi svojih nizkih ali pa celo nikakršnih akademskih dosežkov seveda ne bi smeli voditi oddelkov v univerzitetni ustanovi, ki se razglaša za vrhunsko.

Gregor Veninšek, ki vodi Center za geriatrično medicino, nima nobene objave v reviji z znanstvenim indeksom citiranja, niti doktorata znanosti. Magistra Brguljanova: bolj kot obračamo kombinacije imena in priimka, bolj vztrajno dobivamo iste tri zadetke člankov, ki jih je objavila pred letom 1996. Po kakšnih merilih je gospa vodja kliničnega oddelka v vrhunski ustanovi? Če oddelek res nima ponuditi nič boljšega, ali ga ne bi bilo smiselno priključiti večji enoti, kot je KO za kardiologijo, kamor bi po svoji patologiji tudi logično spadal? Nastal je tako in tako pred leti zaradi tipično slovenskega prestiža dveh profesorskih egov, ki pa sta že v pokoju.

Mag. Možina vodi Internistično prvo pomoč, ki je najverjetneje največja katastrofa v državi in kot pravijo naši sogovorniki, je ni uspel izboljšati v nobenem pogledu v času svojega vodenja. Profesor Koželjeva pa si je po naših informacijah zaradi svojih čudnih potez nabrala več sovražnikov kot prijateljev in uspela, kot se sliši, nekoč še za silo delujoč oddelek za kardiologijo dodobra sesuti. J'accuse: naredite sebi in ustanovi uslugo, odstopite in dajte možnost novi generaciji. Zagotovo imate na svojih oddelkih boljše, mlajše in bolj prodorne. Samo dati jim morate možnost.

Tako na Interni kliniki. Kako pa je na Kliniki za kirurgijo? Porazno. Najstarejši članek datira praktično v podobno obdobje 70-ih let prejšnjega stoletja. V podobno dolgi dobi, torej v približno 40 letih kot trenutno vodstvo interne klinike, so trenutni vodilni na kirurški kliniki uspeli objaviti skupno manj kot 200 člankov z znanstvenim indeksom citiranja, kar je več kot 2,5-krat manj kot kolegi internisti. Vsi trenutni predstojniki kirurških oddelkov so objavili občutno manj kot prvi trije internistični težkokategorniki: prof. Noč, prof. Tomšič in prof. Buturović-Ponikvarjeva.

Zakaj pravimo katastrofa in da pravzaprav sploh nima smisla naprej razpravljati o akademskem stanju na Kirurški kliniki? Ker 11 od 14-ih vodilnih na Kirurški kliniki (85%) pade po našem IMRH v najnižjo kategorijo in dobijo rdečo piko. Fuj in fej pa taka Kirurška klinika vrhunske univerzitetne ustanove! J'accuse: odstopite in dajte prostor mlajšim in bolj prodornim od sebe, ki jih imate gotovo na vsaki od kirurških klinik. Pokažite, da v univerzitetni ustanovi ni nujen pritlehen napuh.

V analizo in razpravo smo vključili "le" strokovna direktorja Interne in Kirurške klinike ter predstojnike njihovih kliničnih oddelkov in služb. Gre za prve med enakimi, ki bi morali imeti največjo strokovno težo in argumente, zaradi katerih zasedajo vodstvene položaje. Objektivno gledano premore UKC Ljubljana veliko število mlajših zdravnikov, ki so odlični raziskovalci. So tudi soavtorji marsikdaj večjega števila člankov v revijah z znanstvenim indeksom citiranja, pa zaradi čudnih zakonov življenja in življa na tej strani Alp zaenkrat ne morejo do vodstvenih funkcij.

(se nadaljuje)