"Če imate kdaj občutek, da vas solidarnost z Grčijo (lahko) drago stane, premislite še enkrat. Namreč, s tem ko je Slovenija odobrila posojilo in prevzela svoj del poroštev za grške dolgove (skupaj za 1,4 milijarde evrov), niste postali solidarni z grško državo ali grškimi prebivalci, pač pa predvsem s francoskimi in nemškimi bankami … oziroma natančneje rečeno – s francoskimi in nemškimi davkoplačevalci. Francoske in nemške banke so bile tako močno izpostavljene do grških državnih obveznic, da so jih v dveh krogih 'finančne pomoči' Grčiji evrske države morale reševati pod pretvezo, da rešujejo Grčijo." To je ta teden v svoji kolumni zapisal znani ekonomist in kolumnist Jože P. Damijan.

Z Jožetom P. Damijanom se v marsičem strinjam. Zdi pa se mi, da je tudi on, čeprav velja za zmernega, politično in ideološko neopredeljenega ekonomista, kar je v Sloveniji žal redkost, tokrat padel v past navidezne solidarnosti. Nekateri temu rečejo tudi lažna solidarnost, ko poglede na kritične razmere in ljudi v stiski avtorju zamegli celovito sliko.

Povedano preprosto: Nikakor ne drži, da s prevzemom poroštev za grške dolgove nismo postali solidarni z grško državo ali grškimi prebivalci. Nekdo je ta dolg nekoč v obliki posojil menda najel in ga ni vrnil. Tako preprosto je to, ko gre za odgovornost. Je pa res, da smo s tem postali solidarni tudi preostalimi zasebnimi kreditodajalci, tudi francoskimi in nemškimi bankami, a so se tudi te v času prestrukturiranja odpovedale kar trem četrtinam neto sedanje vrednosti terjatve.

Razmere so torej bistveno bolj zapletene, kot se zdi kdaj na prvi pogled.

1. Kdo je bolj odgovoren?

Teza Jožeta P. Damijana ima po mojem mnenju veliko hibo, ker razmere začne opisovati v trenutku, ko je dolg že nastal in ga Grčija ni mogla več odplačevati. Hkrati pa zanemarja njeno odgovornost za nastanek dolga, torej za neodgovorno ravnanje z najetim denarjem.

Res je, da so za nadzor nad terjatvami odgovorna tudi vodstva posojilodajalcev, a ta so imela definitivno manj informacij in manj moči, da bi preprečila dejanja, ki so privedla do hude in dolgotrajne grške krize, kot pa grške vlade.

2. Koliko res rešujemo nemške in francoske banke?

Damijan piše, da je 'pomoč' Grčiji (ob odobritvi posojil) večinoma potekala tako, da so se terjatve evropskih bank do grške države (v obliki grških obveznic) prenesle na evropski sklad European Financial Stability Facility (EFSF). V prvem krogu 'pomoči' Grčiji so se po njegovih besedah najprej rešile nemške banke, ki so bile v začetku leta 2010 do Grčije izpostavljene s 45 milijardami ameriških dolarjev, do začetka 2012 pa se je ta izpostavljenost zmanjšala na vsega 5 milijard dolarjev.

V drugem krogu so se, trdi Damijan, reševale francoske banke, ki so bile v začetku leta 2010 do Grčije izpostavljene z več kot 65 milijardami dolarjev in v začetku leta 2012 še z dobrimi 40 milijardami dolarjev. V drugem paketu 'pomoči' Grčiji pa so svoje grške obveznice prenesle na sklad EFSF in svojo izpostavljenost zmanjšale na vsega 3 milijarde dolarjev. 

"Torej, če nemške in francoske davkoplačevalce danes jezi, da so solidarnostno izpostavljeni Grčiji z 92 milijardami evrov (nemški davkoplačevalci), francoski pa s 70 milijardami evrov, je to bolj ali manj neupravičeno. Če se EU v letih 2010 in 2012 ne bi odločile 'reševati' Grčije, bi namreč predvsem francoske in nemške banke nasedle na slabih terjatvah do Grčije in bi jih morali reševati francoska in nemška država. To pa bi bilo za francoske in nemške davkoplačevalce (če primerjate denimo irski ali slovenski primer reševanja bančne luknje) bistveno dražje. Obe državi bi se morali zadolžiti za znesek dokapitalizacije bank, čemur ustrezno bi se povečal proračunski primanjkljaj in javni dolg. Ker pa je 'pomoč' Grčiji potekala predvsem prek EFSF sklada, so javne finance obeh držav ostale (še) neprizadete, saj sta državi odobrili zgolj poroštva", zveni prepričljivo Jože P. Damijan.

Toda nekaj je zamolčal. Bojan Ivanc iz analitske službe SKEP pri GZS mi je včeraj podal dodatne informacije. Pravi naslednje: "Grčiji je bil leta 2012 'odpuščen' dolg v višini polovice njenega BDP, to je 100 milijard evrov. To je bil največji dolžniški odpustek evropski državi po 2. svetovni vojni, primerljiv z ruskim leta 1918. Zasebni investitorji (med njimi veliko francoskih in nemških bank) so se odpovedali polovici nominalne vrednosti obveznic. Po domače: kupili so obveznico za 100 in dobili obljubo po poplačilu za samo 50. Pa še večjem delu obresti so se odpovedali. Namesto recimo 5 do 9 odstotkov bodo letno dobili simbolične obresti. Če to diskontiramo na sedanjo vrednost, so se zasebni investitorji odpovedali 60 do 75 odstotkom svojih terjatev do Grčije. Glavni lastniki teh obveznic pa so bile kar grške banke same."

Če primerjamo relativno višino dolžniškega odpustka glede na primerljivo razvite države v zgodovini, so bila zgolj tri prestrukturiranja manj ugodna za zasebne vlagatelje: Irak (2006, 91 odstotkov izgubljenih terjatev), Argentina (2005, 76 odstotkov) in Srbija in Črna gora (2004, 71 odstotkov), dodaja Bojan Ivanc.

Zgodba o solidarnosti do nemških in francoskih bank s tem ni več tako prepričljiva, kot je zvenelo v kolumni Jožeta P. Damijana. Grške banke smo reševali še veliko bolj kot francoske in nemške ...

3. Mar smo res imeli še kak drugačen izhod?

Le kako naj vse to razumejo slovenski davkoplačevalci, ki so morali sami financirati reševanje slabih naložb lastnih bank, hkrati pa pod pretvezo 'pomoči Grčiji' tudi slabe naložbe francoskih in nemških bank (čeprav slovenske banke skorajda niso bile izpostavljene do Grčije), se sprašuje Damijan. Kar prav tako zveni navidez prepričljivo, če seveda pristanemo na njegovo tezo z začetka članka. In še zlasti, če vemo, je Slovenija res do Grčije izpostavljena v višini 3,02 odstotka BDP. Največ od vseh članic EU. Za primerjavo: za reševanje domačih bank smo porabili 4 milijarde evrov, kar je 11 odstotkov BDP, upoštevajoč obveznice DUTB (ki so prav tako povečale javni dolg), pa 15 odstotkov BDP.

Toda ob tem se pojavljajo vsaj tri vprašanja:

(1) Ali res drži, da smo tako zelo solidarni z nemškimi in francoskimi bankami, kot navaja Damijan, ali pa je dejanska slika bistveno drugačna, kot opisuje Ivanc?

(2) Kaj bi vse potegnilo za seboj, če bi leta 2013, pred stresnimi testi bank, tudi Slovenija zaprosila za mednarodno pomoč? Spomnimo se, kako visoko so tega leta podivjale obresti, samo zaradi negotovosti in dotedanjega medlega odziva Slovenije na krizo. Brez mednarodne pomoči pa takšna solidarnost ni možna. Povedano preprosto: cena, ki bi nastala, ker bi bila tudi Slovenija grdi raček, bi bila najbrž previsoka, da bi se to splačalo.

(3) Mar ne bi bila tudi cena morebitnega odrekanja solidarnosti z Grčijo previsoka? Zaradi negotovosti, ki bi nastala. Zato so tudi zdaj pogajanja tako napeta in dramatična. To ni naključje. Zaradi tako šibkega najšibkejšega člena je potencialno ranljiva vsa EU. Pomembno pa je še nekaj, kar dodaja Bojan Ivanc: "Če bi nemške in francoske banke v 2012 res zašle v težavo, bi to na nas imelo zelo velik vpliv, saj bi morali posojila tujim bankam vračati še hitreje. Zato je prav, da smo bili solidarni in dali EFSF garancije."

4. Ali smo tudi Slovenci špekulirali?

Če bi šli po poteh teorije zarote, se morda ne bi vprašali, koga smo reševali, pač pa bolj, kako je mogoče, da je Slovenija med vsemi članicami EU najbolj izpostavljena s svojimi poroštvi do Grčije. Bloomberg je že špekuliral, da morda zato, ker smo še nedavno tudi sami pričakovali, da bomo potrebovali podobno pomoč kot Grki.

So morda tudi naši politiki malo špekulirali? Ali pa so se preslabo pogajali? Ali pa je kak tretji, neznan razlog?

No, garancije EFSF-ju, največjemu kreditodajalcu Grčije (62-odstotni delež) niso bile dane glede na BDP, ampak glede na delež v kapitalu Evropske centralne banke (ECB). Ta je določen glede na delež prebivalstva članice in njenega BDP glede na evro območje. Po domače povedano: Slovenija predstavlja 1,5 % BDP evro območja, naš delež v vplačanem kapitalu ECB pa znaša 0,5 %. Torej manevrskega prostora za kaka pogajanja praktično ni bilo. Teorija zarote zato odpade.

A v kolikor upoštevamo izpostavljenost Slovenije prek posojil, EFSF sklada, SMP in obveznosti znotraj Evrosistema (Target 2, posojila ECB grški nacionalni banki), ta znaša 3,9 % BDP, kar je manj kot pri Slovaški, Španiji, Malti in Estoniji. Če dodamoše izpostavljenost nemških bank do grških obveznic (te so še vedno njihovi največji zasebni lastniki), se tudi izpostavljenost nemške države približa deležem v drugih državah, zato je precej lahkomiselno zaključiti, da Nemci niso tako stimulirani za reševanje Grčije, kot je denimo Slovenija.

"Ključ, ki odpira in zapira vrata v finančnem svetu je zgolj zaupanje. V kolikor je to skrhano, dodatna posojila državi niso ekonomsko upravičena, ampak zgolj podaljšujejo ekonomsko agonijo naroda. Tega bi se najbolj morali zavedati Grki, ki so izvolili takšne vladne predstavnike. Izstop iz evro območja in nespoštovanje dolžniških pogodb lahko Grčijo res popeljeta na pota rasti BDP, vendar ne v trdi valuti. Z drugimi besedami, kupovanje izdelkov iz tujine bo postalo naenkrat še precej dražje, primerjava z alternativnimi varčevalnimi ukrepi pa ne bo zvenela več kot Sizifovo delo, temveč kot lažja naloga," razloži Ivanc alternativno rešitev.

Tako bi se Grki tudi lahko reševali. Sloveniji pa preostane, da še naprej plava v grškem razburkanem morju in se izogiba čerem. No, predsednik vlade Miro Cerar je imel tudi zato pred kratkim prav, ko je okaral velike pogajalce, tudi Nemce in Francoze, da se z Grki pogajajo v ozkem krogu najmočnejših. Kajti upravičeno vprašanje je, koliko nas bo vse to davkoplačevalce na koncu stalo, ker smo vendarle med najbolj izpostavljenimi do Grčije.

Se še spomnite prejšnje kolumne o arogantnem odnosu Nemcev do osnovnih principov delovanja EU, ko so protekcionistično uzakonili pravilo, da morajo tudi tuja transportna podjetja, ki vozijo blago prek nemškega ozemlja, upoštevati določila o nemški minimalni plači? Zaradi tega se strinjam z Damijanom, ko pravi, da je Nemčija postala zelo arogantna. To je lahko za EU bolj nevarno kot grška kriza. Protest proti takšnemu ravnanju je že podpisalo 15 evropskih gospodarskih zbornic, članic Eurochambresa. 

Grčija je namreč bolj ali manj še vedno sama. Nevarno je, ko veliki postanejo tako oholi in arogantni, da nastanejo velike delitve in nato – razpoke v večnacionalni skupnosti.

Goran Novković je svetovalec generalnega direktorja GZS