Intervju

Upam, da se bomo streznili, ko nam bo šlo še slabše

Čas, v katerem živimo, ni dober. Pričakovati, da bo politika sama prišla do miroljubnih rešitev, je utopija. Mislim, da mora priti do kakega hudega revolta brezpravnih in obupanih, pravi akademik Ciril Zlobec, s katerim smo se pogovarjali o Slovencih in državi, prevelikih pričakovanjih, fenomenu sprave, nismo pa se mogli izogniti niti bivanjskim vprašanjem, o katerih ima eden največjih še živečih slovenskih pesnikih zagotovo dovolj suvereno mnenje, da mu lahko pozorno prisluhnemo.

26.06.2015 07:10
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   ciril zlobec   dan državnosti   slovenija   evropa   sprava   vojna   mir

Foto: Dejan Steinbuch

Kdor je bil z velesilo, ki je imela v programu in je že uresničevala demontažo slovenstva v celoti, se ne more danes hvaliti, da je bil domoljub ali da je v žepu držal figo. Ja potem je imel pa figo v žepu tudi nekdo, ki je vzklikal Stalinu, zakaj pa ne? Fige so splošno blago.

S Cirilom Zlobcem smo se pogovarjali tik pred Dnevom državnosti in le nekaj dni pred njegovim visokim jubilejem. Akademik Zlobec bo namreč 4. julija dopolnil 90 let. Eden največjih še živečih slovenskih literatov, ki je skupaj z Janezom Menartom, Kajetanom Kovičem in Tonetom Pavčkom leta 1953 izdal Pesmi štirih, je od novembra lani, ko je umrl še Kajetan Kovič, nekakšen poslednji Mohikanec tega slovitega liričnega kvarteta. Morda je zaradi tega v svojih razmišljanjih še toliko bolj neposreden in iskren, zlasti ko gre za družbena dogajanja, ekonomsko neenakost in probleme v svetu, pa tudi za slovensko bolečino s preteklostjo in odnos do samostojne države.

 

Lani je izdal pesniško zbirko pomenljivega naslova, Biti človek. V njej odsevajo bivanjska vprašanja, še posebej tista, ki so ga najbolj zaznamovala. Ciril Zlobec je šel v življenju skozi najtežje preizkušnje, med katerimi je zagotovo neizbrisljiva tudi prezgodnja smrt obeh otrok, sina Jaše in hčerke Varje. Na srečo imam dva čudovita vnuka in tudi že pravnuke, pove z nasmeškom ob koncu pogovora, ko sva se že skoraj poslovila.

 

Gospod Zlobec, ki pri devetdesetih ohranja izjemno lucidnost, ne obžaluje svojega kratkotrajnega ekskurza v politiko. Pravi, da je že na začetku vsem političnim sopotnikom povedal, da nanj ne bodo mogli vplivati in da se bo dosledno držal pravice, da ima o vseh stvareh svoje mnenje: "Potem, ko so videli, da mislim resno, so mi dali mir."

 

 

Gospod Zlobec, pogovarjava se pred 24. obletnico slovenske države. Vedno bolj se zdi, da smo imeli Slovenci od bodoče, svoje države več pričakovanj, da je tudi zaradi tega danes razočaranje tako veliko.

 

Sem dovolj star, da sem šel skozi različne izkušnje. Ob vsakem razočaranju je prav, da se spomnimo, kakšna so bila pričakovanja. Velika pričakovanja nujno rojevajo velika razočaranja. Kajti človek pričakuje optimalno, realizacija življenja pa je takšna, kakršna je. To se je zgodilo tudi nam in celo več, kot bi bilo nujno. Ob osamosvojitvi in ustanovitvi nove države smo mislili, da so vsi problemi avtomatično rešeni in ker smo vstopili v mednarodno organizacijo, kot je Evropska unija, za katero smo menili, da je pač optimum možnosti, smo pozabili, da smo samo to, kar sami iz sebe naredimo.

 

Vstopili smo v nek kontekst, ki je precej drugačen, tudi v interesu in tisto, kar je bistveno, torej notranja življenja Slovencev, kot družba, kulturna skupnost ali socialna enota, je še vedno naš problem, tega ne moreš pridobiti s formalnim vstopom v neko mednarodno organizacijo, ki ima globalne interese. Mi smo na to pozabili, mislili smo, da je kriza le trenutna težava, na katero bomo kmalu pozabili in bo spet vse lepo. Ne, smo sredi nove civilizacije, ki favorizira močne – bodisi ekonomsko bodisi vojaško. Ravno danes sem v časopisu prebral mnenje enega od generalov zveze NATO za Vzhodno Evropo, ki pravi, da je oborožitev vseh teh dežel prioritetna naloga in celo pove, koliko je treba dati za oborožitev. Če natanko pogledate, vidite, da gre za orožje, ki ga proizvaja Amerika.

 

V tem svetu se soočamo z nekim podtalnim delovanjem, gibanjem. Trije faktorji tega gibala so: Amerika, Putinova Rusija in Kitajska, ki se smehlja po svoje, s svojo milijardo in pol prebivalcev. Vse drugo je bolj ali manj odprto, in nekateri pesimisti celo namigujejo že na vojno. Upam, da je ne bo. Kljub temu mislim, da moramo spremeniti svojo politiko in prenehati misliti, da so vsi naši problemi rešeni z vstopom v Evropsko unijo. Prej obratno, začenjajo se novi problemi, na katere nismo računali, s katerimi nimamo izkušenj in tudi tradicije ne. Žal se v tem vakuumu izživljamo tako, da drug drugega krivimo za vse slabo. Dokler se ne bomo zavedali, da smo, kar smo, in da več kot to, kar smo, ne moremo biti, nam bo vsak dan slabše.

 

 

 

Imamo od nekdaj to lastnost, da idealiziramo tisto, kar je tuje, še posebej če prihaja iz severa ali zahoda, medtem ko smo drug do drugega, če smem reči, zelo pasji?

 

Ja seveda, človek zelo rad ozira po nečem, kar je konkretno in najbližje njegovim hotenjem, denimo samostojnost, lastna država. Zdaj pa že status naše države, kdo ima koliko besede – vsi vemo, kdo se s kom pogovarja – in kdo odloča, pomeni streznitev, ki pa je nujna, čeprav bi radi za nekaterimi hrupnimi manifestacijami to nekako prekrili. Poglejte televizijo, ena sama radost, festivali in nastopi, pesmi, vse se kaže kot nekaj pozitivnega. Kot da smo narod, družba, ki kar poka od same sreče. V resnici pa je to žal neuspešno prekrivanje tistega, kar nas žre.

 

Kaj je tisto, kar nas žre?

 

Recimo prekarno delo, prekarni odnosi. To je tako zelo civilizacijsko vprašanje, ki človeka popolnoma razčloveči. Zaradi postopkov procesa dela in trga. Nekje sem že rekel in se ponavljam: dogaja se eden največjih možnih absurdov: v desetih, petnajstih letih bo robotizacija že tako perfekcionirana, da bo vsebovala celo vrsto človeških individualnih lastnosti, da boste že s pogledom sprožili postopek, s svojim glasom... Skratka, čim več človeka v robota, hkrati pa čim več človeškega vzeti človeku in ga približati robotu. Da bo človek čim bližje robotu, da mu bo podoben, ker bo vodljiv, učinkovit in ubogljiv. Da bo skratka izgubil svojo osebnost. Prav to je tisto, kar človeka lahko naredi kolikor toliko srečnega, če pa že ne srečnega, pa vsaj vdanega v svojo usodo. Da spoštuje samega sebe ali da vsaj tolerira samega sebe. Danes pa imate ogromno ljudi, ki sovražijo same sebe skozi svojo usodo, ki jih je ponižala.

 

 

Verjetno je, poleg izjemno visokega števila samomorov, še kaj drugega, kar nam leži na duši kot narodu, ne samo neka individualna depresija, se vam ne zdi? Želim odpreti tudi vprašanje naše še vedno nepokopane preteklosti.

 

Veste, jaz sem predlagal, da se neha s to akcijo sprave. Zamislite si samo prenos razprave v parlamentu, ki ga lahko spremljate na tretjem programu nacionalne televizije...

 

 

… razprave o spravi?

 

Da. Koliko sovraštva se pretaka, ko dokazujejo, da je sprava potrebna! Stvar je zelo preprosta, jaz sem prišel iz partizanov direktno v Ljubljano 1945. leta. Poiskal sem mlade avtorje, ker sem bil poln želje po literaturi, in spoznal sem tudi nekatere, ki so bili domobranci. Postali smo prijatelji in bili celo življenje prijatelji. Nihče od nas ni odpiral tega problema. Vsak je imel svojo zgodovino, oni svojo, jaz svojo. Zakaj bi iskal krivca? Če iščeš krivca, stvari zaostruješ. Sprava pa je to, da ne tehtaš stvari, koliko je kdo kriv. Sprava je, ko rečeš »pa pustiva vse skupaj, ne govoriva o tem«. Če pa vztrajamo pri tem, da moramo priti do resnice, seveda vsak svoje resnice, pridemo do imen, priimkov in tako naprej. Potem pa povejmo tudi, kako je bilo na začetku.

 

Če nočeš ugotoviti, kdo je kriv, ti ali jaz, in kot majhen narod smo bili udeleženi v kontekstu II. svetovne vojne, pa se vprašajmo, kdo je bil s kom v tem usodnem trenutku… (Zlobec za trenutek obmolkne) … In to postavi stvari spet na glavo. Kdor je bil z velesilo, ki je imela v programu in je že uresničevala demontažo slovenstva v celoti, se ne more danes hvaliti, da je bil domoljub ali da je v žepu držal figo. Ja potem je imel pa figo v žepu tudi nekdo, ki je vzklikal Stalinu, zakaj pa ne? Fige so splošno blago.

 

 

 

Nekoč ali danes?

 

Dejstvo je, da dva tako različna časa, kot sta vojni čas in naš čas, nista primerljiva ne za dejanja, ne za ideologijo. V II. svetovni vojni je imela ideologija bistveno vlogo in je bila povsod izostrena do absurdov, do zločina. Ampak z današnjo etiko ne moreš reči, da so nekoga ubili brez sodbe. Poslušajte, če je bil nekdo osumljen – zdaj govorim s partizanskega vidika – izdajstva ali celo smrti, požigov zaradi tega izdajstva, je treba vedeti, da partizani nismo imeli ne zaporov ne koncentracijskih taborišč, ničesar. Edina možnost je bila smrt. Da zaščitiš morebitne žrtve. Jasno, da so bile tudi krivice, kdo je bil tudi po krivem obsojen, nad njim je bila izvedena smrtna kazen…

 

 

Danes nam manjka moralnih avtoritet, ki bi lahko povedale nekaj pametnega, utemeljenega, čemur bi ljudje verjeli.

 

Vam bom poskušal odgovoriti z vprašanjem. Ali si lahko predstavljate v Slovenskem pa tudi svetovnem prostoru avtoriteto zunaj diktature? Samo tam, kjer je diktatura, se pojavi velika avtoriteta, ki ji sledijo ljudje ali z upanjem v ostre posege v družbo ali iz strahu. Danes je tudi v svetu toliko resnic, da ni več avtoritete. Celo na literarnem področju. Včasih si sledil najboljšemu pisatelju, pesniku. Cela generacija je sledila. "Vidmar je rekel…", recimo. Danes ni nikogar. Pa ne da bi bili ljudje slabši, manj kvalitetni, ampak kaj ko je ponudba tolikšna… Družba in civilizacija sta se intelektualizirali, vse se tako hitro obrača, kar je ena od tragedij današnje civilizacije – da vsi ustvarjamo novo civilizacijo, ne da bi bili usposobljeni, da bi jo lahko upravljali. Žrtve svojega lastnega dela in svojih kreacij smo. Vse, kar je v znanosti novega, nastaja manj pompozno kot nekoč, ko so bili še genialci, kot Tesla ali Einstein, katerih odkritja so postala neke vrste javno dobro: elektrika, telefon... Danes pa odkritja nastajajo ob velikem kapitalu, ki omogoča raziskave, noben genialec sam ne more nič. Vsi smo živčni, ker ne dohitevamo bistva vsakodnevnih sprememb. Zato tudi avtoritete ne more biti. Na kaj pa naj pritegne ljudi?

 

 

Ostane še religiozna podstat.

 

Tudi cerkev ni nobena avtoriteta. Frančišek je največja avtoriteta, ki v bistvu v stališčih, ki presegajo vero, cerkev in prehajajo na socialno področje.

 

 

Papež je neke vrste krščanski socialist…

 

Absolutno! Morda najboljši, kar smo jih kdaj imeli.

 

 

Ali v tej naši slovenski zgodbi, če vas lahko provokativno vprašam, lahko obžalujemo razpad Jugoslavije?

 

Ne. Čudim se, zakaj nihče ne poudarja bistva tega razpada. Če bi Jugoslavija vstopila v tedanjo Evropsko gospodarsko skupnost – in glede tega so bile zelo velike možnosti –, bi bili Slovenci v tej skupnosti nujno manjšina. Majhna manjšina. Danes se večje manjšine mučijo s svojo identiteto, kot recimo Katalonci ali Škoti. S tem, ko smo se osamosvojili, smo postali enota, narod. Lahko delujemo kot narod, odvisno od svoje pameti ali neumnosti. Ne upoštevamo dovolj, da to od nas zahteva tudi neko večjo skrb. Da poskrbimo za tako identiteto naroda, ki mu pripadamo, da bo vsaj nas zadovoljila, da je vredna sodelovanja. Kajti zdaj se trudimo samo v smeri, kako bi ugodili močnejšim, večjim od sebe. To razprodajanje premoženja, to šušmarjenje ... to lahko počne samo nedozorel narod. Upam, da se bomo streznili, ko nam bo šlo še slabše.

 

 

 

Zgodovina vam pritrjuje, kajti Slovenci se dejansko spravimo k sebi šele ko nam slapovi tečejo v grlo.

 

Ja, res je. V največjih krizah se znajdemo in stopimo skupaj, tudi razdeljeni, ampak ne usodno. Sprejeli smo zahodni model vladavine, družbe in naroda, ki je identičen z državo, kjer je vsa oblast v rokah države. Lahko govorimo drug čez drugega, ampak tisti, ki odloča, je oblast.

 

 

Iz prejšnje in predprejšnje države smo izstopili, ker se v njej kot narod nismo dobro počutili. Ampak zdaj se niti v lastni državi ne počutimo v redu…

 

… ja, ker so bila pričakovanja absolutna. "Ko bomo država, sploh ne bo več problemov, bosta samo še sreča in ponos", smo si govorili. In se zmotili.

 

 

To so bila romantična pričakovanja.

 

Amerika ima problem s svojo identiteto, jo imajo Rusi in tudi Kitajci, Identiteta ni danost, to je nekaj kar se dogaja permanentno, in če tega ne posodabljaš, prilagajaš, osmišljaš sproti, se absolutno znajdeš v stiski. Lažje je izgubiti identiteto, kot pa jo preoblikovati novim razmeram in zahtevam. Kako naj ima neko ponosno samopodobo nekdo, ki je brezposeln? Ali pa je v službi, a se mora hlapčevsko obnašati do vodstva, da drugi dan ni odpuščen brez obrazložitve? Danes je moč kot še nikoli v rokah peščice, ki deluje mimo javnega mnenja. Slovenci se zaradi vseh teh razlogov slabo počutimo, čeprav bi se morali počutiti najboljše doslej. Pa smo se boljše počutili s tistim hrepenenjem po državi, kot pa zdaj, ko jo imamo.

 

 

Zanimiva prispodoba z otroškim hrepenenjem po igrači, ki je na polici, ne pa v rokah. Kot pesnik poznate sintagmo "državljan sveta", ki je nek univerzalizem, v imenu katerega smo pred četrt stoletja želeli svojo državo. Ampak konec osemdesetih, ko je bilo konec hladne vojne, se je ta "državljan sveta" zdela možna metafora, medtem ko je danes, ko se spet soočamo z novo hladno vojno med Zahodom in Rusijo, v bistvu arhaična.

 

Veste, ta državljan sveta je floskula, varljiva, nespodobna in neetična. Kvečjemu bi lahko bila to aspiracija, da smo povsod doma. Ampak če pogledate, kaj se danes dogaja na Sredozemlju, kjer vidite ljudi brez domov, begunce, vsi se jih otepajo… Trdim, da je ta pojem svobode, za katero smo se borili – tudi jaz, osebno in fizično – nek ideal človeštva, odkar se zavedamo, ampak je obenem tudi ideal, ki se zlorablja. Nekdo ponuja večjo svobodo pod pogojem, da mu slediš, in te pripelje v osebno diktaturo. Tudi pri nas so takšne ambicije, bodimo si na jasnem.

 

No, ko smo si rekli, da hočemo iz Jugoslavije, je bilo to pametno. Ko smo želeli v Evropo, smo bili nekritični. Kaj vse se v imenu svobode danes pričakuje ali celo zahteva od nas? Vse je svobodno, ampak povsod so pa neke klavzule. Svoboda je v sorazmerju z močjo, ki jo imaš.

 

 

Je po vašem mnenju človeštvo že doživelo dovolj, da lahko verjamemo v nek trajni mir? Nova svetovna vojna ni več mogoča?

 

Pred kratkim sem nekje prebral misel, da vojne nikoli ne sprožijo množice, ampak posamezniki. Nekdo izstopa in se sklicuje na interes množice, ki je dostikrat tudi otipljiv – nepravičnost, zatiranje… –, ampak potem pride kot gibalo nekaj čisto drugega. Kdor gre umirat na bojna polja, si gotovo ni želel takšne smrti. Svet kroži hkrati toliko kontradiktornih idej, da imam občutek, da je nemogoče zbrati toliko razuma, da bi odločevalci resnično želeli takšen svet.

 

Kot faktorje usode človeštva vidim te tri velesile, ki sem jih že omenjal: Ameriko, Rusijo in Kitajsko. Vsi so za mir, ker se vsi do določne meje bojijo drug drugega, ampak kaj je ta strah? Moč oborožitve, ko je vsak zmožen uničiti svet. Ta grozljiva logika ohranja svetovni mir. Čas, v katerem živimo, ni dober. Pričakovati, da bo politika sama prišla do miroljubnih rešitev, je utopija. Mislim, da mora priti do kakega hudega revolta brezpravnih in obupanih.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
10
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
12
16.09.2018 18:00
Zgodovina se ponavlja, je prepričan alžirski pisatelj in intelektualec Boualem Sensal. Le da migracije tokrat ne potekajo iz ... Več.
Piše: Uredništvo
Intervju z največjem presenečenjem v slovenski politiki v letu 2017
22
03.01.2018 19:16
Nisem odrešenik in superman in se kot takega tudi ne jemljem , pravi Marjan Šarec, letnik 1977, ki je za marsikoga politični ... Več.
Piše: Uredništvo
"Tako kot v športu smo lahko Slovenci tudi v vseh gospodarskih panogah najboljši na svetu."
1
16.11.2017 11:44
Včasih so ga zamenjevali s tistim Andrejem Vizjakom, ki je bil v Janševi vladi 2004-2008 minister za gospodarstvo. Takrat je bil ... Več.
Piše: Uredništvo
"Včasih imam občutek, da Slovencem, novodobnim sužnjem, poleg joda v vodo dajejo tudi sedative."
13
25.05.2017 23:15
Z Blažem Mrevljetom, tistim kardiologom, ki je v zadnjih dneh brez dlake na jeziku spregovoril o korupciji v zdravstvu, zlasti v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Postaviti se moramo zase, komunicirati s svetom, stopiti v javni prostor in začeti z dialogom."
1
10.12.2016 00:53
Pogovor z nadvojvodinjo Camillo Habsburško Lotarinško smo sprva želeli objaviti prav na dan predsedniških volitev v Avstriji. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Trije pogledi na Matićev kvotni sistem: "To je le spodbuda manj kakovostni glasbi."
7
26.09.2016 18:47
Uršula Cetinski je generalna direktorica Cankarjevega doma, Damjan Damjanovič opravlja funkcijo direktorja Slovenske ... Več.
Piše: Uredništvo
O lobijih, ki ščitijo Milojko Kolar Celarc in odstavljajo Petra Gašperšiča
3
11.09.2016 18:00
S poslancem Jankom Vebrom smo govorili o obeh interpelacijah, ki v teh dneh dvigujeta največ prahu. Medtem ko je ministrica za ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kako Cerarjev medijski zakon z glasbenimi kvotami zvija roke javnemu radiu
4
08.09.2016 08:59
Ministrstvo za kulturo je še kar sveto prepričano, da nov kvotni sistem, ki ga je vladna koalicija na čelu z Draganom Matićem ... Več.
Piše: Uredništvo
Svetovne organizacije in države hočejo nadzor nad našo odgovornostjo in osebno svobodo. Tobak je le začetek.
5
14.08.2016 18:30
Novozelanska poslanka Marama Fox ga je pred tedni v televizijski debati javno označila za prinašalca smrti in ga primerjala celo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Zmago Jelinčič: "Nič nimam proti muslimanom. Financiral sem celo prvi prevod Korana v slovenščino."
14
24.07.2016 19:00
Predsednik nekoliko pozabljene Slovenske nacionalne stranke o nacionalni državi in prihodnosti združene Evrope, migrantih in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Po neuspelem puču v Turčiji: vojaški udar se ne zgodi brez zunanje podpore
14
18.07.2016 22:59
Z našim komentatorjem Zijadom Bećirovićem, ki je tudi direktor ljubljanskega Inštituta za balkanske in bližnjevzhodne študije ... Več.
Piše: Zijad Bećirović
"Antiintelektualizem ima na Slovenskem dolgoživo tradicijo. Da cenimo svoje intelektualce in umetnike, je mit. "
3
29.06.2016 20:35
Soustanovitelj in urednik nekdanje Študentske založba, ki se je kasneje preoblikovala v Založbo Beletrina, ni le esejist, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Ko sem še delal kot novinar, sem slišal šalo, da je datum edina resnica, ki jo najdeš v časopisih."
15
01.06.2016 20:48
Ker v teh dneh v Slovenijo prihaja prvi mož Opus Dei Javier Echevarria Rodrigues, smo se pogovarjali z regionalnim vikarjem Opus ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Mislim, da nisem "grožnja" za avstrijsko svobodo in demokracijo."
3
20.05.2016 20:00
Ekskluzivno objavljamo pogovor z zmagovalcem prvega kroga avstrijskih predsedniških volitev Norbertom Hoferjem, ki se bo jutri ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Slovensko pravosodje je proces proti Tošiću vodilo amatersko!"
7
15.05.2016 20:00
Stevan Dojčinović, letnik 1985, je kljub mladosti večkrat mednarodno nagrajeni srbski preiskovalni novinar, ki je napisal knjigo ... Več.
Piše: Gašper Lubej
"Finančna kriza in begunska kriza sta napad na evropski sistem. O tem ni dvoma."
12
21.04.2016 21:14
Z Larisom Gaiserjem, predsednikom slovenskega Panevropskega gibanja, smo se pogovarjali o izzivih Evrope in strahovi pred črnim ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
"Nobenega dvoma ni, da je begunska kriza ustvarjena načrtno!"
14
27.09.2015 22:12
Spletni portal Geopolitika je nedavno objavil intervju z ruskim doktorjem fizike, psihologom in raziskovalcem Yurijem Yatskom, ... Več.
Piše: Uredništvo
Udba je za nadzor nad intelektualci v zamejstvu angažirala ves svoj skrivni arzenal
4
22.08.2015 21:01
Igor Omerza nadaljuje s ciklusom knjig, s katerimi razgalja nedemokratično strukturo nekdanjega jugoslovanskega in slovenskega ... Več.
Piše: Martin Lisec
Nihče se noče vprašati, kdo je uničil Jugoslavijo. Pa se je podobno zgodilo tudi Grčiji.
12
10.07.2015 04:06
Že od leta 2005 v svojih tekstih opozarjam, da je Grčija evropski problem. 93% kapitala, ki je prišel v Grčijo iz Zahoda, je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Popravek intervjuja z naslovom: »Intervju z Bojanom Požarejm: Borut Jamnik bo v politiko vstopil tisti hip, ko mu bo postalo jasno, da lahko samo na ta način zavaruje svoje že pridobljene poslovne pozicije ali interese«
0
13.05.2015 23:08
Skladno z Zakonom o medijih objavljamo popravek Mirka Senice.
Piše: Mirko Senica
1 2 

Najbolj brano

01/
Levica v stanju šoka: Damir Črnčec, ki je kuril protimigrantske kresove, prihaja v vladno palačo!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.486
02/
Podoba o debeli stari gospe: Impresije duhovnika, ki je zapustil duhovniške vrste
Jernej Kurinčič
Ogledov: 3.409
03/
Evropa se boji islamizma, pripravljena mu je predati vse in se zadušiti
Uredništvo
Ogledov: 2.848
04/
Politik Zoran Janković se kot prvošolček fotografira s prvošolčki in tako etično sporno začenja predvolilno kampanjo
Uredništvo
Ogledov: 1.854
05/
Pismo Evrope Atheni Farrokhzad: Vse razumeš kot politiko. Jaz nisem politika. Jaz sem identiteta.
Andrej Drapal
Ogledov: 2.240
06/
Zakaj nimamo javnega, ampak državno zdravstvo? Zato, da lahko dobavitelji služijo na desetine milijonov evrov!
Krištof Zevnik
Ogledov: 1.916
07/
Tretji esej o Evropi: Skupna valuta generira politično krizo in ogroža evropsko enotnost
Igor Bavčar
Ogledov: 1.392
08/
Predreferendumske spletke in prevare v deželi, ki bi jo radi preimenovali v Severno Makedonijo
Andrej Dočinski
Ogledov: 2.401
09/
Blejski cirkus: Vladimir Putkin, arabska ministrica za srečo ter Cerarjeva in Šarčeva neotesanost
Uredništvo
Ogledov: 3.162
10/
Hrib svobode na gori umetnosti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.062